Jedro

Pri presoji ovir za predajo Hrvaški je bistveno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 9. 10. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s 3. točko 27. člena Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 6. 9. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Tožniku so bili ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da ga je vanjo kot prosilca 30. 8. 2023 vnesla že Hrvaška. Zato je tožena stranka 20. 9. 2023 Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 9. 10. 2023 prejela odgovor, da na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3. Tožena stranka je ob prisotnosti tolmača za arabski jezik tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 18. 10. 2023 opravila osebni razgovor in njegovo vsebino povzela v izpodbijanem sklepu. V nadaljevanju obrazložitve je zavrnila tožnikove izjave, s katerimi je utemeljeval razloge, zakaj se ga ne sme vrniti na Hrvaško.

4. Za toženo stranko je bilo bistveno, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Pri tem je štela kot odločilno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Poudarila je, da tožnik ni vstopil v azilni dom, kamor ga je napotila policija, saj po lastnih navedbah tam zanj ni bilo prostora, temveč je pot takoj nadaljeval proti Sloveniji. Tudi če bi vstopil v azilni dom, pa tam ne bi ostal, saj si tega ni želel. Tožnik trdi, da je bil na Hrvaškem v stiku le s hrvaško policijo in varnostnikom v azilnem domu, z drugimi uradnimi osebami pa ne.

5. Ugotovila je, da tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Četudi je bilo ravnanje hrvaških policistov neprimerno, to še ne pomeni, da mu bodo v primeru predaje Hrvaški kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Sprejele ga bodo uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, po prihodu pa bo, če bo izrazil namero za vložitev prošnje, nastanjen v azilni domu. Za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Tožena stranka je poudarila, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo članico EU ne bi smela biti sporna.

_Tožnikove trditve_

6. Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Kot ključno izpostavlja vprašanje ali je na Hrvaškem pridobil status prosilca za mednarodno zaščito. Prošnjo je namreč podal le v Republiki Sloveniji. Na Hrvaškem tega ni storil, zato ta država ne more biti odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Tam ni ravnal voljno in aktivno kot v Sloveniji, bil je žrtev policije, ki ga je pretepla, mu uničila telefon, in mu prisilno vzela prstne odtise. Na Hrvaškem je bil prepričan, da ga obravnavajo v policijskem postopku, in ne v postopku mednarodne zaščite. Tudi tožena stranka je sama ugotovila, da se zanj postopek mednarodne zaščite na Hrvaškem še ni začel. 7. V policijskem postopku ni bilo prevajalca, ki bi mu omogočil razumevanje uradnega postopka na funkcionalni ravni (vsi ostali v skupini so razumeli še manj kot on, zato mu pri prevajanju niso mogli pomagati). Postopka in njegovih posledic mu ni nihče pojasnil, v nobeni državi ni imel pravnega zastopnika. Toženi stranki očita, da mu vprašanj na osebnem razgovoru ni zastavila na pravilen in jasen način.

8. Pogoji za določitev Hrvaške kot odgovorne obravnave članice skladno s prvim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III niso izpolnjeni, saj prošnje v tej državi ni vložil. Ta določba je jasna, širjenje njene razlage pa ni dopustno. Vodenje postopka, ki ga stranka ne razume, in uporaba kakršnihkoli "meril", pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v katerikoli državi članici, tožena stranka pa izpodbijanega sklepa ne bi smela opreti na takšno protizakonito ravnanje. Meni, da izpodbijani sklep nima razlogov za sklepanje, da je podal prošnjo na Hrvaškem, v tem delu ga torej ni mogoče preizkusiti, zato je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka.

9. Tožnik meni, da zgoraj navedeno dogajanje na Hrvaškem izkazuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Zato bi morala tožena stranka kot splošno znana dejstva upoštevati relevantna mednarodna poročila in odločitve tujih sodišč. Meni, da utemeljitev tožene stranke, da v tistem času še ni imel statusa prosilca, ne vzdrži resne presoje. Tudi slabo ravnanje hrvaških državnih organov z begunci je splošno znano dejstvo, ki v izpodbijanem sklepu ne bi smelo biti spregledano. Tožnik se sklicuje se na sodbo 2021102939/1/V3 z dne 13. 4. 2022, ki potrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, boji se, da tam ne bo imel možnosti, da bi prošnjo vložil oziroma da ta vsebinsko ne bo obravnavana.

10. Predlaga tudi, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do njegove pravnomočnosti. Meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka glede prepovedi nečloveškega ravnanja, zato bi moralo imeti po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in naslovnega sodišča (sodba in sklep I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023) njegovo pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep avtomatični suspenzivni učinek. V nasprotnem primeru bi bila njegova pravica do pravnega varstva izvotljena. Navaja, da z izdajo začasne odredbe javna korist oziroma korist nasprotne stranke ne bi bila prizadeta, saj naj bi prav javna korist zahtevala vsebinsko izvajanje vseh postopkov mednarodne zaščite in nediskriminatorno obravnavo prosilcev pri določanju odgovorne države članice. Poleg tega bo sodišče odločilo v hitrem postopku in ne bo kršilo nobene pravice tožene stranke.

_Odgovor tožene stranke_

11. Tožena stranka v odgovoru vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Meni, da so tožnikove trditve o prisilnem odvzemu prstnih odtisov nerelevantne, saj ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti. V zvezi s tem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023, ki opisanega ravnanja hrvaških policistov v zvezi z odvzemom prstnih odtisov ne kvalificira kot prisilno, temveč kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena Uredbe (EU) 603/20132. Verjame, da je tožnik na Hrvaškem izrazil vsaj namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, ker ga sicer hrvaški organi v centralni sistem Eurodac ne bi vnesli kot prosilca, še manj pa napotili v azilni dom.

12. Zanika, da bi na osebnem razgovoru tožniku zastavila bodisi kumulativna bodisi zavajajoča vprašanja. Jasno ga je vprašala, če ima pooblaščenca, za katerega želi, da je prisoten na razgovoru. Pojasnjuje, da v upravnem postopku zadošča, da stranka razume jezik, v katerem teče postopek, ni pa treba, da teče v njenem materinem jeziku. Tožnik je na osebnem razgovoru sam povedal, da se je s hrvaškimi policisti pogovarjal v angleščini in da ta jezik razume. Glede na podatke v centralni bazi Eurodac je očitno, da so se uspeli sporazumeti do mere, da jim je posredoval svoje podatke, oni pa so ga seznanili z informacijami, potrebnimi za nadaljnji postopek. Sicer pa bo tožnik v dublinskem postopku imel različne pravice, med drugimi tudi pravico do tolmačenja.

13. Ni logično, da bi ga policija napotila v prezaseden azilni dom. Če je do tega dejansko prišlo, se to v dublinskem postopku ne bo pripetilo. Tožnika bo sprejela uradna oseba hrvaškega ministrstva za notranje zadeve, nameščen bo v sprejemni center, kjer bo zdravstveno pregledan.

_Prva pripravljalna vloga tožeče stranke_

14. Tožnik navaja, da ima uradnik, ki ima prvi stik s tujcem, ključno vlogo pri zagotavljanju dostopa do potrebne zaščite. To tujcu zagotavlja določene pravice. Njemu osnovne postopkovne pravice (pravica do uporabe jezika, ki bi ga funkcionalno razumel, pravica do zastopnika oziroma svetovalca v postopku mednarodne zaščite, pravica do pojasnila pravic in obveznosti v postopku) niso bile zagotovljene. Republika Slovenija bi morala v primeru dvoma upoštevati načelo nevračanja.

_Sodna presoja_

15. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

18. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po prvem odstavku 3. člena te uredbe države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

19. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Po njeni presoji odgovornost Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Hrvaška strinjala.

_Glede pridobitve statusa prosilca_

20. Tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil in da se ga v to državo ne sme vrniti. Ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

21. Pri ugotavljanju obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje centralni sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu z 9. členom Uredbe (EU) št. 603/2013 (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003)3. To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz centralnega sistema Eurodac, če ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

22. V obravnavani zadevi je iz podatkov centralnega sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.4

23. Na osebnem razgovoru in na glavni obravnavi je tožnik povedal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito oziroma da ni izrazil namere za vložitev prošnje. Tak potek dogodkov je po presoji sodišča malo verjeten, saj ni logično, da bi Hrvaška tožnika v centralni sistem Eurodac zavedla kot prosilca, če tam ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma v zvezi s tem izrazil namere. Poleg tega je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito sam navedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in sicer avgusta letos. Ta tožnikov zapis potrjuje tudi podatek iz centralne baze Eurodac, da je tožnik prošnjo na Hrvaškem vložil 30. 8. 2023. Tega po presoji sodišča ne omajejo niti tožnikove navedbe na glavni obravnavi, da je na prošnji označil, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, ker je mislil, da gre za prstne odtise in ne za azilni postopek. Takšne argumentacije sodišče ne more sprejeti. Obrazec prošnje za mednarodno zaščito je v arabskem jeziku, tožnik pa je domnevno visoko izobražen (trdi, da je diplomiran psiholog). Sodišče je zato prepričano, da je tožnik vsebino tega obrazca dobro razumel in da ga je temu ustrezno tudi izpolnil. 24. Tožnik tudi trdi, da prstnih odtisov na Hrvaškem ni dal prostovoljno, in da mu nihče v njemu razumljivem jeziku ni pojasnil pravic in dolžnosti oziroma posledic odvzema prstnih odtisov. Temu sodišče ne more slediti. Za postopek obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito je pomembno, da poteka v jeziku, ki ga stranka razume, oziroma za katerega se upravičeno domneva, da ga stranka razume.5 Tožnik na osebnem razgovoru v zvezi z razumevanjem dosedanjih postopkov ni navajal nobenih težav. Povedal je, da je s hrvaško policijo pogovarjal v angleškem jeziku. Z njo se je sporazumel do te mere, da je od njega uspela pridobiti osebne podatke. Tudi na glavni obravnavi je potrdil, da zna malo angleško. Na osebnem razgovoru je dejal, da so mu prstne odtise odvzeli prisilno, nato pa pojasnil kako je potekal postopek v zvezi s tem. Dejal je, da so bili vsi v enem kontejnerju, nato pa so šli eden po eden v drug kontejner, kjer so jim vzeli prstne odtise in jih fotografirali. To je bilo vse, kar se jim je zgodilo. V tem opisu postopka sodišče ni zaznalo prisile, temveč zgolj dolžno ravnanje hrvaških varnostnih organov6. 25. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.7

26. V zvezi s tem je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj šteje, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je pojasnila, da je Hrvaški poslala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca zato, ker je bil tožnik v centralni sistem Eurodac že vnesen s strani Hrvaške, in sicer 30. 8. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito. Obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ni sama s sabo v nasprotju, saj je iz nje jasno razvidno, da je tožena stranka štela, da je tožnik na Hrvaškem izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, uradne prošnje pa nato ni podal, saj niti ni prišel v azilni dom (kamor ga je sicer napotila hrvaška policija) in na začetek postopka z njegovo prošnjo ni niti počakal. _Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom_

27. Tožnik izpodbija tudi stališče, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU,8 država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

28. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,9 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.10 Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.11

29. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejeli stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.12

30. V obravnavani zadevi je sporno, ali zaradi obravnave tožnika na Hrvaškem obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški na podlagi uredbe Dublin III. O tožbenih trditvah, da naj bi policija tožniku prisilno odvzela prstne odtise, se je sodišče že izreklo. Tožnik je na osebnem razgovoru tudi izjavil, da so ga policisti na Hrvaškem pretepli in mu uničili mobitel. Te izjave takrat ni konkretiziral, več je o tem povedal na glavni obravnavi. Izpovedal je, da je do tega prišlo, ko jih je po prečkanju hrvaške državne meje prijela policija. Kolegi, ki so bili takrat z njim, so pobegnili, on pa je ostal. Policija ga je začela pretepati, razbila mu je telefon. Nato ga je pozvala naj po telefonu pokliče svoje kolege, saj je menila, da je on vodja te skupine. Tožnik jih je poklical, ker je želel, da ga policisti nehajo pretepati, pobegli kolegi so se vrnili nazaj, Na vprašanje ali je zaradi pretepanja utrpel kakšne poškodbe, je odgovoril, da je utrpel nekaj udarnin, ki pa zaenkrat niso vidne. Dejal je, da je bila policija nasilna tudi na osebnem razgovoru, da so jih vedno pretepali. Njega so pretepli približno dvakrat, zakaj so ga pretepli na osebnem razgovoru, ni vedel povedati. Po presoji sodišča te tožnikove izjave niso niti logične niti prepričljive.

31. Tožnika naj bi policija prvič pretepla po prehodu hrvaške državne meje, takrat naj bi mu tudi razbila mobitel. Glede na tožnikov kronološki opis dogajanja naj bi do tega prišlo, ko ga je prijela kot tujca, ki je bil nezakonito na ozemlju njihove držav. Če je takrat do zatrjevanega nasilja dejansko prišlo, je takšno policijsko ravnanje brez dvoma zavržno. Vendar sodišče tožnikovih izjav glede tega ne more sprejeti kot verodostojnih. Policija naj bi ga približno dvakrat pretepla, vendar tožnik pri tem (razen nekaj udarnin, ki zaenkrat niso vidne) ni utrpel nobenih poškodb. Izjav o pretepanju ni konkretiziral niti na glavni obravnavi (povedal ni ničesar o tem na kakšen način so ga tepli (z roko, s predmeti) in kje po telesu naj bi te udarce zadobil). Po njegovih besedah so mu policisti razbili mobitel, kljub temu pa je nato kasneje lahko priklical nazaj vse svoje pobegle kolege. Ti naj bi se prostovoljno vrnili nazaj k njemu, čeprav ga je takrat tepla policija. Na glavni obravnavi je izjavo v zvezi s tem spremenil. Dejal je, da naj bi ga policija pretepla tudi na osebnem razgovoru. Sodišče ugotavlja, da ta njegova izpoved ni skladna z njegovimi predhodnimi izjavami v upravnem postopku, ko je opisal postopanje na hrvaški policijski postaji. Takrat je navedel, da so bili vsi v enem kontejnerju, nato pa so šli eden po eden v drug kontejner, kjer so jim vzeli prstne odtise in jih fotografirali. To je bilo vse, kar se jim je zgodilo. Omenil ni nobenega osebnega razgovora na Hrvaškem in nobenega pretepanja ob tem procesnem dejanju.

32. Sodišče tako ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaških policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec v zvezi z nezakonitim vstopom na Hrvaško, in ne kot prosilec. Z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem tožnik ni imel stika in prišel v azilni dom. Glede na njegove besede so ga po končanem postopku na policijski postaji odpeljali na železniško postajo, od koder je skupaj z ostalimi odšel do azilnega doma v Zagrebu, kamor so ga napotili policisti.

33. Vendar pa tožnik v hrvaški azilni dom ni vstopil, domnevno zato, ker naj bi ga že zunaj zavrnili zaradi prezasedenosti. Sodišče ugotavlja, da je tožnik izjave v zvezi s tem brez pojasnila spreminjal. Na osebnem razgovoru je povedal, da so v azilnem domu želeli le vprašati za suha oblačila (njihova so bila zaradi dežja mokra). Nek moški jim tega ni dovolil, ker da v azilnem domu zanje ni prostih sob. Zatem je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, da na Hrvaškem ne bi ostal, četudi bi se lahko nastanili v azilnem domu. Na glavni obravnavi je o tem povedal drugače. Izjavil je, da so sicer prišli pred azilni dom, vendar tam niso počakali. Ker je bila pred azilnim domom vrsta in je deževalo, je odšel na železniško postajo, od koder je pot nadaljeval v Slovenijo. Zatrdil je, da se v azilnem domu ni pogovarjal z nobeno uradno osebo. Ko mu je bilo nato na glavni obravnavi predočeno, da je na osebnem razgovoru o tem govoril drugače, je svojo izjavo tretjič spremenil. Dejal je, da ni vedel ali je oseba pred azilnim domom uradna oseba ali ne. Stala naj bi pred vhodom v azilni dom in mu rekla, da je tam gneča, da tam zanj nimajo prostora. V nadaljevanju zaslišanja je bilo tožniku na glavni obravnavi predočeno, da je slovenski policiji povedal, da do azilnega doma na Hrvaškem sploh ni šel, ampak je šel iz hrvaške policije direktno naprej proti Sloveniji. Potrdil je, da je to res rekel. Opozorjen, da so njegove izjave v zvezi s tem protislovne, je ponovno izjavil, da je šel do azilnega doma, vendar je od tam šel takoj naprej, saj je izvedel, da tam zanj ni prostora.

34. Sodišče glede na tožnikove nekonsistentne in neverodostojne izjave ocenjuje, da ni verjetno, da je bil azilni dom, kamor ga je napotila hrvaška policija, prezaseden, ter da mu je zaradi tega tamkajšnja uradna oseba odklonila namestitev. Dejstvo je, da se tožnik v azilnem domu ni registriral, zelo verjetno pa je, da tega tudi ni poskušal storiti. Na to nenazadnje kažeta njegovi izjavi (1) da je v azilnem domu hotel dobiti le suha oblačila in (2) da na Hrvaškem ne bi ostal, tudi če bi ga namestili v ta azilni dom.

35. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na stališče Vrhovnega sodišča v eni zadnjih sodb I Up 256/2023 z dne 11. 12. 2023 (8. točka obrazložitve) so zato za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).

36. Glede na tožbene navedbe naj bi hrvaška policija tožniku izročila dokument, ki ga ni razumel. Predal ga je slovenski policiji, kljub temu pa ga tožena stranka ni poskušala pridobiti. Po presoji sodišča ni verjetno, da je tožnik listino, ki naj bi jo prejel od hrvaške policije izročil slovenski policiji. Njegove neverodostojne in neprepričljive izjave glede zatrjevanega policijskega nasilja in neprimernega ravnanja hrvaških varnostnih organov vzbujajo dvom tudi glede verodostojnosti njegovih ostalih izjav. Poleg tega iz policijske depeše z dne 1. 9. 2023 izhaja, da so vsi tujci (med njimi tudi tožnik) že pred nezakonitim prečkanjem hrvaško-slovenske državne meje zavrgli vse dokumente, ki so jih prejeli od hrvaške policije. Zato je tožnikov očitek, da bi tožena stranka to listino morala pridobiti od slovenske policije, neutemeljen.

37. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je pri presoji ovir za predajo Hrvaški bistveno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.13 Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo. Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca (torej po odvzemu prstnih odtisov in vnosu v evidenco Eurodac pod št. "1").

38. Da bi na Hrvaškem obstajale resne pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki nenazadnje ne izkazujejo niti pavšalne tožnikove trditve o t. i. pushback postopkih in zavračanju vsebinskega odločanja o podanih prošnjah za mednarodno zaščito ter posplošeno sklicevanje na mednarodna poročila in sodbo nizozemskega sodišča14, na katere se sklicuje tožnik. Iz navedenih dokumentov namreč ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo Hrvaška tožnika, ki bo predan v dublinskem postopku, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in ga bo izpostavila ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka je izpostavila, da iz poročila AIDA, posodobljenega junija 2023, jasno izhaja, da prosilci, ki so Hrvaški predani iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in pri materialnih pogojih za sprejem nimajo težav. Po presoji sodišča je tožena stranka dovolj razumljivo obrazložila, zakaj ni sledila tožnikovim navedbam o policijskem nasilju in zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih na Hrvaškem. Iz navedenega razloga ni bilo potrebno pridobiti informacij o stanju v tej državi.

39. Odločitve v sodbi Upravnega oddelka Državnega sveta Kraljevine Nizozemske št. 202102939/1A/3 s 13. 4. 2022 ni mogoče posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na tiste, ki so v dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško. Iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev na Hrvaško ne sme več vračati temveč, da mora nizozemski pristojni organ pred vsako predajo trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera.

40. Kot je pravilno poudarila tožena stranka, tožnika ob predaji Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. V dublinskem postopku bo imel zagotovljene različne pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja. Morebitnih drugih (osebnih) okoliščin, zaradi katerih bi bil prav tožnik deležen nečloveškega ravnanja, zaradi česar bi morala tožena stranka od Hrvaške pred predajo pridobiti posebna zagotovila, pa tožnik ni zatrjeval. 41. Tožnik navaja, da mu postopka in njegovih posledic ni nihče pojasnil, v nobeni državi ni imel pravnega zastopnika. Tožena stranka naj bi mu na osebnem razgovoru zavajujoče oziroma napačno zastavila kumulativno vprašanje (če ima zastopnika, ne pa tudi, če bi ga želel imeti), nevešča oseba namreč običajno odgovori le na prvi del vprašanja. Meni, da so neprimerna tudi vprašanja tipa "kaj bi storil, če bi..", saj takrat ni bil v položaju, da bi lahko reagiral drugače. Glede na opisano predhodno ravnanje hrvaške policije po tožnikovem mnenju enako velja tudi za vprašanje: "Ali bi ostal v azilnem domu, če bi bilo tam dovolj prostora?". Ti očitki po presoji sodišča niso utemeljeni. Tožnik trdi, da je visoko izobražen, in da je tako s hrvaško kot tudi s slovensko policijo uspešno komuniciral v angleščini. V angleškem jeziku se je izražal tudi na glavni obravnavi15. Zato ni verjetno, da so mu bile posledice in namen postopka na hrvaški policijski postaji neznane.

42. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 18. 10. 2023 je razvidno, da je bil tožniku skladno s 6. členom ZMZ-1 omogočeno, da je postopek spremljal v arabskem jeziku, ki ga popolnoma razume. Natančno mu je bil pojasnjen potek in namen osebnega razgovora. Izrecno je bil pozvan naj pove, če kakšnega vprašanja ne bo razumel in mu bo to zastavljeno drugače. Bil je opozorjen, da mora na vsa vprašanja odgovoriti natančno in po resnici. Glede na to, da med strankama niso sporna procesna dejanja v zvezi s sklenitvijo zapisnika,16 je navedeni zapisnik javna listina ter dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav tožnika17, torej tudi o spoštovanju tožnikove pravice do izjave. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor o njeni kršitvi.

43. Glede na navedeno procesno dejansko stanje je iz zapisnika z dne 18. 10. 2023 jasno razvidno, da je tožnik imel možnost, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o pravno odločilnih dejstvih. Če kakšnega vprašanja ni razumel, je imel možnost na to opozoriti uradno osebo, ki je vodila razgovor in bi ta vprašanje zastavila tako, da bi bilo zanj razumljivo. Te možnosti tožnik ni izkoristil in je na koncu zapisnik podpisal brez pripomb, čeprav bi jih lahko podal. Na poziv uradne osebe, ki je vodila razgovor, ali želi še kaj dodati, je odgovoril nikalno, enako tudi na vprašanje, če ima kakšne pripombe na postopek, uradno osebo tolmačenje ali karkoli drugega. Hkrati je zatrdil, da je bilo vse v redu.

44. Ob tem sodišče še ugotavlja, da mu je tožena stranka na začetku osebnega razgovora pravilno zastavila nedvoumno in jasno vprašanje, če ima pooblaščenca, za katerega bi želel, da je prisoten na razgovor. Tudi takrat je tožnik odgovoril nikalno. Če bi odgovoril pritrdilno, bi mu tožena stranka skladno z določbo morala zagotoviti, da bi bil ta pooblaščenec prisoten na osebnem razgovoru. Ker tožnik tega ni izjavil, tožena stranka te dolžnosti ni imela. Skladno z določbo 20(1) člena Procesne direktive II morajo namreč države članice prosilcem na njihovo zahtevo zagotoviti brezplačno pravno pomoč in zastopanje v le pritožbenih postopkih iz poglavja V. 45. Po presoji sodišča je obrazložitev izpodbijanega sklepa skladna z 214. členom ZUP, in ne predstavlja kršitev tožnikove pravice do pravnega sredstva in kršitev njegovih ustavnih pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave Republike Slovenije. Odločitev tožene stranke je po presoji sodišča zakonita in pravilna, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

46. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

47. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

48. Tožnik meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka glede prepovedi nečloveškega ravnanja, zato bi moralo imeti njegovo pravno sredstvo zoper izpodbijani akt avtomatični suspenzivni učinek, saj bi bila v nasprotnem primeru njegova pravica do učinkovitega pravnega varstva izvotljena.

49. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, zato za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1. Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz sodbe SEU v zadevi Ghezelbash, C-63/15, z dne 7. 6. 2016 (59. točka obrazložitve) glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republike Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.

50. Sodišče je že v okviru presoje tožbe kot neutemeljene zavrnilo tožnikove navedbe glede nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja zaradi sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem. Zato tožnik težko popravljive škode s temi navedbami ne more utemeljiti. Z izvršitvijo izpodbijanega akta pa tožniku tudi ne bo kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva ali pravnega sredstva. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Hrvaški, bi ga v takem primeru Hrvaška torej ponovno vrnila Sloveniji.18 Tožnik pa tudi ni izkazal nevarnosti, da bi bili prosilci, ki so vrnjeni Hrvaški, in tam nato vložijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, brez obravnave njihove prošnje odstranjeni iz države.

51. Ker tožnik ni izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 Uredba komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. 4 Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 12. točka obrazložitve, in sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Bundesrepublik Deutschland proti SE, C-768/19, z dne 9. 9. 2021, 48. in 49. točka obrazložitve. 5 Glej točko (a) prvega odstavka 12. člena Direktive št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), v nadaljevanju Procesna direktiva II. 6 Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 10. točka obrazložitve. 8 Člen 4 Listine EU določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. 9 Primerjaj sodbo SEU v združenih zadevah N.S. in drugi, C-411/10 in C-493/10, z dne 21. 12. 2011, 85. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 88. točka obrazložitve. 11 Prav tam, 94. točka obrazložitve. 12 Tako Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023, 11. točka obrazložitve. 13 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023. 14 Vrhovno sodišče je v 11. točki obrazložitve sodbe I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 podarilo, da na podlagi sodnih odločitev, sprejetih ob upoštevanju okoliščin v konkretnem primeru, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Hrvaška pritožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. 15 Tožnik je na glavni obravnavi sicer komuniciral s pomočjo tolmača za arabski jezik, je pa samoiniciativno uporabljal tudi angleški jezik. 16 Preden se zapisnik sklene, se prebere strankam, zaslišanim in ostalim udeležencem pri dejanju postopka, če želijo, pa si ga same preberejo. Udeleženci imajo tudi pravico pregledati zapisnik in dati svoje pripombe. Na koncu zapisnika se navede, da je bil zapisnik prebran in da ni bilo nobenih pripomb; če pa je bilo kaj pripomb, se na kratko zapiše njihova vsebina. Nato podpiše zapisnik tisti, ki je sodeloval pri dejanju, na koncu pa ga overi uradna oseba, ki je dejanje vodila, in morebitni zapisnikar (prvi odstavek 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). 17 To določa 80. člen ZUP. 18 Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja težko popravljiva škoda že zato, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, 19. točka obrazložitve.