Jedro

Pravna pravila o dedovanju, vsebovana v ODZ, so z zakonom o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražno okupacijo dne 23.10.1946, Ur.l. FLRJ, št. 86-605/46, zgubila pravno moč, ker so po svojem temelju prišla v nasprotje z novo družbeno-ekonomsko odreditvijo. Na podlagi 18. čl. Ustave FLRJ, po katerem je bilo zajamčeno dedovanje zasebne lastnine, je pravica dedovanja določal Zakon o dedovanju z dne 23.4.1955 (Ur.l. FLRJ, št. 20/55). Ta zakon dedne pogodbe ne pozna in v 108. čl. (v zvezi s 6. čl. izrecno določa njeno ničnost). Glede veljavnosti pred uveljavitvijo ZD/55 sklenjenih dednih pogodb pa se po tretjem odst. 243. čl. ZD/55 šteje izjava v pogodbi za izjavo v oporoki, seveda, če je sestavljena v obliki, predvideni za oporoko (prvi odst. 243. čl. ZD/55, prim. čl. 229 ZD).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe A. S. na pravni podlagi 145. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in nadaljnjih (ZIKS, Ur.l. RS, št. 17/78, 8/90 in 12/90, ZIKS-G, Ur.l. RS, št. 10/98 ter odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-43/96, Ur.l. RS, št. 11/78 in opr. št. U-I-60/98, Ur.l. RS, št. 56/98). Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da predlagatelji niso dediči po pok. J. S. Proti sklepu se pritožujejo predlagatelji in ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava predlagajo spremembo oz. razveljavitev sklepa. Z obširnimi razlogi, oprtimi na ODZ, zavračajo kot pravno zmotno stališče prvega sodišča, da predlagatelji niso dediči po pok. J. S. Pritožba je utemeljena.

Pok. A. S. je bila s sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 27.7.1945, opr. št. II Sod 894/45, med drugimi izrečena tudi kazen zaplembe vsega premoženja, ki je bila z odločbo Zp 160/46-15 takratnega Okrajnega sodišča na Jesenicah tudi izvršena. S pravnomočnim sklepom V K 7/94 z dne 17.2.1994 je bil kazenski postopek zoper A. S. ustavljen, citirana sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani pa razveljavljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja: - da sta danes oba pokojna zakonca A. S. in J. S. dne 16.2.1926 v obliki notarskega zapisa sklenila ženitno in dedno pogodbo; - da zakonca S. nista imela otrok, imel pa jih ni tudi nobeden izmed njiju sam; - da je zato na podlagi citirane pogodbe dedinja vsega premoženja pok. A. S. njegova žena, sedaj pok. J. S.; - da sta se starša J. S. s citirano pogodbo, h kateri sta pristopila, odpovedala dedovanju po hčerki J. S. v svojem imenu in v imenu svojih potomcev, ker drugače ni bilo dogovorjeno.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je prvo sodišče naredilo sklep, da predlagatelji nimajo vstopne pravice po starših (bratih in sestrah J. S.), ker njihovi pravni predniki - starši J. S. - niso imeli dedne pravice po hčerki J. S. J. S., katere zakoniti dediči so predlagatelji, je umrla 12.11.1984 (podatki pritožbi priključenega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 28.1.1986, ki se sicer glasi na drug priimek), tedaj v času sedaj veljavnega Zakona o dedovanju (ZD). Po določbi prvega odst. 228. čl. ZD se ta zakon uporablja za vse dediščine, v katerih se uvede dedovanje po njegovi uveljavitvi, dedovanje pa se uvede s smrtjo zapustnika (prvi odst. 123. čl. ZD). Izjava poslednje volje, napravljena pred uveljavitvijo tega zakona, v obliki, ki je bila tedaj dovoljena, velja, kolikor ni v nasprotju z določbami tega zakona. Pogodba iz leta 1926 je bila, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, sklenjena v skladu s citiranimi določbami ODZ, ki pa so z zakonom o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražno okupacijo z dne 23.10.1946, Ur.l. FLRJ, št. 86-605/46, izgubili pravno moč, ker so po svojem temelju prišli v nasprotje z novo družbeno-ekonomsko ureditvijo. Na podlagi 18. čl. Ustave FLRJ, po katerem je bilo zajamčeno dedovanje zasebne lastnine, je pravico dedovanja določal Zakon o dedovanju z dne 23.4.1955 (Ur.l. FLRJ, št. 20/55). Ta zakon dedne pogodbe ne pozna in v 108. členu (v zvezi s 6. čl.) izrecno določa njeno ničnost (za izjemo iz 111. čl. citiranega zakona v obravnavanem primeru ne gre). Glede veljavnosti pred uveljavitvijo citiranega zakona ZD/55, sklenjenih dednih pogodb pa se po določbi tretjega odst. 243. čl. ZD/55 šteje v pogodbi izražena volja pogodbenikov za izjavo volje v oporoki, seveda, če je sestavljena v obliki, predvideni za oporoko (prvi odst. 243. čl. ZD/55, prim. 229. čl. ZD). Po doslej zbranih podatkih se nakazuje, da je po obliki šteti izjavo A. S. za veljavno oporočno izjavo.

Zmotno pa je pravno naziranje prvega sodišča o tem, da je odpoved dedovanju staršev J. S. veljavna. Po izrecni določbi prvega odst. 104. čl. ZD je neveljavna pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, kakor tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Enako že citirana določba 108. čl. ZD/55, ki je imela tudi po mnenju teoretikov retroaktivni učinek. Čim pa se starša J. S. nista veljavno odpovedala dedovanju po njej, bi lahko bili po vstopni pravici predlagatelji njeni zakoniti dediči in tedaj upravičeni predlagatelji po ZIKS-u. Iz podatkov v spisu ni razvidno, ali je bila po pok. A. S. opravljena zapuščinska obravnava ali ne. Če je bila, potem so dediči njegovega premoženja znani in bi "vrnjeno" premoženje bilo le pozneje najdeno premoženje (prim. 221. čl. ZD). Domnevati pa je, da glede na zaplembo vsega njegovega premoženja ob njegovi smrti zapuščine ni bilo in zato tudi ni bilo ugotovljeno, kdo vse so njegovi zakoniti dediči. Te bi bilo v ponovljenem postopku potrebno ugotoviti po pravilih, ki veljajo za zapuščinski postopek, in jim tako omogočiti, da se izjasnijo tudi o vsebini poslednjevoljnih razpolaganj pok. A. S. v korist J. S. Ker pa se po doslej zbranih podatkih nakazuje, da bi v vsakem primeru bila J. S. kot vdova A. S. tudi zakonita dedinja, ob drugače oblikovanem zahtevku predlagateljev to morda niti ne bi bilo potrebno. Že sedanji predlagatelji kot pravni nasledniki J. S. so aktivno legitimirani za podajo zahteve v smislu 145. čl. ZIKS in nadaljnjih. Z v tem postopku določeno obveznostjo Republike Slovenije, da pok. A. S. izroči delnice Republike Slovenije oz. obveznice, ob postavitvi skrbnika za posebni primer (analogna uporaba ZDen), bi pok. A. S. pridobil premoženje, s tem pa bi bila dana možnost, da se po njem izvede zapuščinski postopek in v njem ugotovijo in določijo njegovi dediči. Glede na nasprotujoča stališča udeležencev tega nepravdnega postopka bi kazalo po dopolnjenem postopku v nakazani smeri ponovno pretehtati že podani predlog nasprotnega udeleženca o izdaji vmesnega sklepa, saj bi bilo odločanje o višini odškodnine verjetno zvezano z zamotanim in dragim postopkom.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP.