Jedro

Tožnik, ki je bil po pogodbi o zaposlitvi zadolžen tudi za spremljanje in nadzor porabe sredstev proračuna, je v kritičnem času pri obnovi lokalne ceste ravnal v nasprotju s svojimi zadolžitvami. Ker kot odgovorna oseba ni imel pristojnosti, da bi odobril oz. naročil dela, ki so za več kot polovico presegala prvotno dogovorjeno pogodbeno vrednost, je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na naravo kršitve in dela, ki ga je tožnik opravljal, ni več podano medsebojno zaupanje med njim in toženo stranko za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa Župana tožene stranke z dne 24. 8. 2007 št. … ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 26. 9. 2007 št. ..., s katerima je bila podana izredna odpoved delovnega razmerja tožnika, sklenjenega med njim in toženo stranko na podlagi odločb št. ... z dne 12. 7. 1995 in št. … z dne 15. 9. 1995; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo vodje režijskega obrata in mu omogočiti opravljanje tega dela v nazivu višji svetovalec II; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pod izvršbo za čas od 6. 1. 2000 dalje vpisati tožniku v delovno knjižico delovno dobo in ga prijaviti v zavarovanje ter mu za čas od meseca oktobra 2007 do januarja 2008 obračunati nadomestilo mesečne plače v posameznih mesečnih bruto zneskih ter za čas od 1. 2. 2008 dalje obračunati nadomestilo plače v bruto višini, kot da bi normalno delal, vse v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od obračunanega mesečnega bruto zneska plače pa obračunati in plačati za tožnika predpisane davke in prispevke, tožniku izplačati mesečne neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku nastale pravdne stroške in v primeru zamude plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti za ves čas zamude, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe, ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je šlo pri znesku 53.123,04 EUR dejansko za opravljena pogodbena dela na konkretni lokalni cesti. V pogodbi z dne 18. 9. 2004 je bilo določeno, da se obračunajo delo v ponudbi izvajalca z dne 29. 8. 2006 na podlagi dejansko izvršenih del, evidentiranih v knjigi obračunskih izmer in potrjenih s strani nadzornega organa. Dejstvo je, da si je skupaj z izvajalcem in nadzornim organom ogledal traso in sodeloval pri pregledu predvidenih del, kar nikakor ne pomeni novo naročilo. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da pri pogodbah z vsebino, kot je bila sklenjena za obnovo konkretne ceste, pogodbena cena ni bila fiksna, saj se je lahko spremenila glede na količine, ki so bile vgrajene ali opravljene in katere je ugotavljal ter potrjeval nadzorni organ. Zanika, da bi naročil dodatna dela, zaradi česar ni kršil določb 32., 33., 34. in 35. členov Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Po ogledu trase dne 4. 7. 2007 in vse do seznanitve z izvajalčevo situacijo z dne 26. 7. 2007, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da bo vrednost pogodbenih del znašala 53.123,04 EUR. Dne 10. 10. 2007 je na župana naslovil vlogo, v kateri ga je prosil za izpis določenih telefonskih klicev za mesec julij. Niti izvajalec niti nadzorni organ ga telefonsko nista obveščala o dejanski količini opravljenih pogodbenih del. Sklicuje se na izpovedbe prič N., L., T. in H.. Nadzorni organ je bil tisti, ki je ob izvedbi pogodbenih del natančno odrejal izvajalcu, v kakšni dejanski količini se lahko izvrši delo. Sodišče prve stopnje ni vestno ocenilo vseh izvedenih dokazov. V zvezi z odvodnjavanjem ceste pri stanovanjskih hišah O., B. in V. so nastala dodatna dela. Postopek dodatnih del je urejen v 8. členu pogodbe z dne 18. 9. 2006. V zvezi s sklenitvijo dodatka k pogodbi je bilo potrebno speljati prehodni postopek. Zato pa je bil potreben ogled trase in kraja ureditve odvodnjavanja. Podatki o tem so razvidni iz gradbenega dnevnika z dne 4. 7. 2007. Če bi resnično naročil dodatna dela, bi to nedvomno zapisal nadzorni organ, če ne že izvajalec v gradbeni dnevnik. Iz gradbenega dnevnika dejansko izhaja, da so se dodatna dela začela šele z dnem 7. 7. 2007 in ne dne 28. 6. 2007 kot je to razvidno iz sodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar ni pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi. Poleg tega zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje, ko je v postopek pritegnilo tudi izvedenca gradbene stroke, tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi je razvidno, da je tožena stranka izredno odpovedala tožniku delovno razmerje iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je na delovnem mestu vodje režijskega obrata naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je v času med 4. 7. 2007 in 10. 7. 2007 izvajalcu ceste ... naročil, da opravi gradbena dela v takšnem obsegu, da je bila skupna vrednost izvršenih del 58.809,05 EUR, čeprav je bila vrednost del določena v pogodbi dne 18. 9. 2006 samo 33.328,49 EUR in je s tem odredil obseg del, ki je presegal pogodbeno vrednost za 25.480,56 EUR, pri čemer glede takšnega naročila ni imel pooblastila, s čimer je kršil tudi določbe 31., 32., 34. in 35. členov ZDR ter 89.a člena statuta tožene stranke. V tej zvezi je tožena stranka ugotovila, da ob upoštevanju okoliščin in interesov tako tožnika kot delodajalca ni mogoče več nadaljevati s tožnikovim delovnim razmerjem. Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe je v določbi 3. odstavka 81. člena ZDR po kateri se lahko delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. Tako lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Drugi pogoj za izredno odpoved pa je opredeljen z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR. Izredna odpoved je zakonita le, če je dokazano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Bistveno za takšno ugotovitev so vse okoliščine in interesi pogodbenih strank, ki jih je potrebno ugotavljati in presojati glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Poleg tega se ugotavlja, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, njuno medsebojno zaupanje in možnosti nadaljnjega sodelovanja.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da je imel tožnik določene delovne obveznosti v opisu del in nalog vodje režijskega obrata pri toženi stranki, iz katerega je razvidno, da so bile njegove delovne naloge tudi v spremljanju in nadzoru porabe sredstev proračuna za redno vzdrževanje ter obnovo občinskih cest in javnih površin, priprava programov in vodenje investicij za obnove občinskih cest ter strokovni nadzor izvajalcev. Tožnik je bil več kot 6 let vodja režijskega obrata, ki je takšno delo opravljal v nazivu višjega svetovalca II. V konkretnem primeru je v kritičnem času pri obnovi lokalne ceste ... ravnal v nasprotju s svojimi zadolžitvami, saj kot odgovorna oseba v skladu z določbo 11. člena pogodbe za gradnjo navedene ceste z dne 18. 9. 2006 ni imel pristojnosti, da je sam odobril oz. naročil dela, ki so za 25.480,56 EUR presegala prvotno dogovorjeno pogodbeno vrednost 33.328,49 EUR tako, da je skupna vrednost izvršenih del znašala 58.809,05 EUR. S tem je huje kršil delovne obveznosti iz delovnega razmerja, kakor tudi obveznosti iz določb 32., 34. in 35. členov ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede na naravo takšnih kršitev in delovnega mesta, ki ga je tožnik opravljal, ni izkazano več medsebojno zaupanje med njim in toženo stranko za nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Poleg tega je tožena stranka glede samega postopka izredne odpovedi izpolnila vse predpisane formalnosti po določbah ZDR.

Neutemeljena je pritožba, da bi moral glede količinskega povečanja pogodbenih del nadzorni organ ustrezno ravnati ter opozoriti o tem tožnika oz., da je ta organ ob izvedbi pogodbenih del natančno odrejal izvajalcu, v kakšni količini se lahko izvrši. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil L., kot nadzorni organ pristojen za nadzor nad izvajanjem del, pri čemer je nadzorni organ strokovna oseba naročnika, ki zanj opravlja strokovno delo ter dodatnih del ni mogel in smel naročiti, zaradi česar mu ni mogoče naložiti odgovornosti za opravljana dodatna dela, ki so presegla prvotno dogovorjeno ceno pri gradnji ceste. V tej zvezi je L. prepričljivo izpovedal, da je dogovor z dne 4. 7. 2007 štel kot naročilo investitorja, pri čemer je bil tožnik kot odgovorna oseba naročnika vezan na izvajanje pogodbe z dne 18. 9. 2006. Na ogledu trase navedenega dne, na katerem sta bila poleg njega prisotna še nadzorni organ in izvajalec, pa je bilo ugotovljeno, da bo potrebno izvesti konkretna dodatna dela, zaradi česar bi moral kot odgovorna oseba o tem obvestiti naročnika, to je toženo stranko ter glede dodatnih del, katerih vrednost je za več kot 50 % presegla vrednost prvotnega naročila. Po mnenju izvedenca K., glede katerega tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da mu ne bi poklonilo verodostojnost, bi se morala takrat naročnik in izvajalec predhodno dogovoriti glede obsega dodatnih del, pri čemer bi moral naročnik zagotoviti dodatna sredstva in skleniti aneks k pogodbi z izvajalcem. Za navedene aktivnosti nadzorni organ ni imel pooblastila, kot to zmotno navaja pritožba, razen, če bi bilo v pogodbi z naročnikom to posebej določeno, kar pa iz pogodbe z dne 8. 9. 2006 ni razvidno. Po stališču izvedenca lahko nadzorni organ opravlja zgolj strokovna dela po navodilih in pooblastilih, ki mu jih da naročnik, zaradi česar takšen organ v nobenem primeru ne more samovoljno odobriti izvajalcu izvajanje dodatnih del. Poleg tega je izvajanje dodatnih del brez predhodnega postopka v katerem se definira njihov obseg in cena, nedopustna tudi po določbah Zakona o javnih naročilih. V konkretnem primeru je prišlo do bistveno povečane količine dodatnih del, v primerjavi s ceno po prvotni pogodbi in končno ceno celo za 76 %, zaradi česar bi moral tožnik glede tega izvesti konkreten postopek pri toženi stranki in ne brez tega odobriti dodatna dela in s tem povečano ceno. To pa je v konkretnem primeru za presojo odločilnega pomena, kar v celoti utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika na podlagi razlogov, ki mu jih je v sporu dokazala tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo samo do takšnih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi glede teh ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).