Jedro

Ko sklepa pogodbo zastopnik v imenu zastopanega, nastopa s svojo voljo. Pogodba je tako rezultat soglasja, doseženega med zastopnikom in drugo pogodbeno stranko, zato je potrebna za sklenitev takšne pogodbe sposobnost zastopnika za razsojanje, v zvezi z napakami volje pa se presoja, ali gre za napako pri zastopniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi ob drugem odločanju zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo, po kateri naj bi nasprotna udeleženca kot denacionalizacijska zavezanca vrnila v last in posest denacionalizacijski upravičenki pokojni A. G. kmetijska zemljišča par. št. 469, 339, 359, 404, 423, 437 in 549/1, vpisana v vl. št. 225 k.o..., ter izstavila ustrezno zemljiškoknjižno listino. Po podatkih zemljiške knjige so te nepremičnine v uporabi nasprotne udeleženke, zaradi česar nasprotni udeleženec ni pasivno legitimiran. Sicer pa je ugotovilo v zvezi s pogodbo z dne 12.12.l962, da je šlo za arondacijo, ki jo je kupec nameraval izvesti s kupno pogodbo in ne z odločbo o arondaciji. Upravičenka sploh ni prodala zemlje, marveč je to storil predlagatelj kot njen zet na lastno pest po nasvetu znanca. Predlagatelj o pravi vrednosti zemlje ni imel predstave, ker je bil šofer in zemlje ni obdeloval. Sicer pa je predlagatelj s pogodbenim aneksom z dne 08.12.1981 kot pravni naslednik upravičenke priznal veljavnost prodajne pogodbe, ki je postala tako veljavno sklenjena za celoten lastninski delež (upravičenkin je bil le do treh četrtink) pri vl. št. 225 k.o... Tega aneksa pa ni mogoče izpodbijati po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

Sodišče druge stopnje je sicer zavzelo stališče, da je za nasprotnega udeleženca podana pasivna legitimacija, ker zakon določa, da je ta zavezanec v denacionalizacijskem postopku. Prav tako je pasivno legitimirana nasprotna udeleženka kot posestnica nepremičnin. Vendar je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Pogodbo je podpisal predlagatelj po pooblastilu upravičenke, ki je njeni sklenitvi spočetka nasprotovala, grožnja, sila in zvijača državnega organa ali predstavnika oblasti proti predlagatelju pa ni izkazana. Sam je prepričeval upravičenko, naj podpiše pogodbo z nasprotno udeleženko, pri kateri je bil zaposlen kot šofer. Aneks z dne 08.12.1981 sicer ni pomemben za veljavnost prodajne pogodbe glede treh četrtink, je pa omogočil vknjižbo nasprotni udeleženki za nepremičnino v celoti.

Pogodba in aneks sta izraz predlagateljeve volje.

Predlagatelj je vložil revizijo proti temu sklepu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče spremeni sklepa nižjih sodišč in ugodi zahtevi za denacionalizacijo, podrejeno pa razveljavi oba sklepa in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Nasprotna udeleženca na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo višjega sodišča, da je pomembno ugotoviti, ali so obstajali grožnja, sila ali zvijača državnega organa oziroma predstavnika oblasti v razmerju do predlagatelja, in da daje pooblaščenec izjavo v pravnem prometu kot izraz svoje volje. Po določbi prvega odstavka 85. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zavezuje pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah pooblastil, neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. Pogodbo torej sklene zastopnik, ki pri tem nastopa s svojo voljo. Pogodba je tako rezultat soglasja, doseženega med pooblaščencem oziroma zastopnikom in drugo pogodbeno stranko. Če ne bi bilo tako, bi bil pooblaščenec le glasnik pooblastitelja ali le posrednik med njim in drugim pogodbenikom. Res pogodba zavezuje le pooblastitelja, kot poudarja revizija, toda to ne spremeni dejstva, da tako pri zakonitem zastopstvu kot zastopstvu na podlagi pooblastila ob sklenitvi pogodbe zastopnik izrazi svojo voljo. Sicer pa revizija sama navaja, da predlagatelj ni dobil od upravičenke nobenih navodil. Če se povrnemo nazaj, je tako potrebna pri sklepanju pogodb sposobnost pooblaščenca za razsojanje. Tudi v zvezi z napakami volje se presoja, ali gre za takšno napako pri pooblaščencu. Prav slednje pa je središčno vprašanje v reševanju denacionalizacijske zadeve po 5. členu ZDen. V obravnavani zahtevi prihaja povedano še bolj do izraza, ker je predlagatelj kot upravičenkin pooblaščenec po lastni izpovedbi, dani med dokazom z zaslišanjem strank, nastopil ob sklenitvi pogodbe celo proti volji pooblastiteljice ("moja tašča o tem ni hotela nič slišati in sem jo prepričeval, naj pogodbo z zadrugo podpiše. Ker je ni hotela podpisati, sem pogodbo podpisal jaz"), kar vse je prvo sodišče ocenilo celo kot ravnanje na lastno pest. Pritožbeno sodišče se je torej pravilno osredotočilo na presojo okoliščin iz 5. člena ZDen v razmerju do predlagatelja in ne upravičenke. Ko ni tej namenilo pozornosti v obrazložitvi svoje odločbe, ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je analiziralo ugotovitve prvega sodišča glede predlagateljeve izpovedi, dane med dokazom z zaslišanjem strank, v zvezi z morebitnimi pritiski nanj, ni pa nikjer zapisalo, da "ni navedel njihovega delovanja nanj" v smislu tožbenih trditev. Ne gre niti za to, da se pritožbeno sodišče ne bi strinjalo z ugotovitvijo prvega sodišča, da proti upravičenki niso bili izkazani grožnja, sila ali zvijača. Neutemeljeno tudi pritika revizija pritožbenemu sodišču razlago povoda predlagateljevega prepričevanja upravičenke, saj ni zapisalo, da bi to počel, ker se je sam pri sebi strinjal s pogodbo. Očitanih procesnih kršitev torej ni.

Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti presoje, da tudi predlagatelj ni podpisal pogodbe v okoliščinah iz 5. člena ZDen.

Nižji sodišči sta pri tem upoštevali takratne družbene razmere in sploh takratno vzdušje v zvezi s pridobivanjem nepremičnin v družbeno lastnino. Imeli pa sta tudi oporo v predlagateljevi izpovedi, da je sam v zvezi z davki urgiral pri nasprotni udeleženki, naj sklenjeno pogodbo zemljiškoknjižno izpelje. Še več, nasprotna udeleženka je celo zagrozila z razdrtjem pogodbe (listina B3) leta 1967, če upravičenka ne bo uredila zase zemljiškoknjižnega stanja prodanih nepremičnin. Predlagatelj, ki je urejal zadeve za upravičenko, ni pograbil te priložnosti, če je že prej "klonil" in podpisal pogodbo. Nasprotno, 08.12.1981 je celo sklenil aneks k pogodbi, da je lahko prišlo do zemljiškoknjižnega prepisa prodanih nepremičnin na nasprotno udeleženko. Slednje se je zgodilo v času, za katerega niti predlagatelj sam ne trdi, da bi šlo za kakšne pritiske. Revizijsko sodišče se strinja tudi s presojo dejstva, da je predlagatelj v aneksu "izrecno priznal, da je kupna pogodba z dne 12.12.1962 pravno veljavna". Revizijsko namigovanje, češ da je predlagatelj priznal le gola dejstva objektivne narave, ne pa tudi prave volje prodajalca, nima opore v zbranem dokaznem gradivu niti ne v vsebini samega aneksa (zato tudi ne gre za očitano bistveno kršitev postopka v zvezi s tem). Ob prej omenjeni, s strani nasprotne udeleženke zagroženi in s tem ponujeni, razveljavitvi pogodbe je revizijska razlaga pomena aneksa nesprejemljiva. Slednje velja tudi za obsežne trditve o tem, da se predlagatelj ne bi mogel upreti temu, da ne bi izdal zemljiškoknjižne listine. Tožniku ni grozila tožba za izdajo zemljiškoknjižne listine, marveč "če ta zadeva v kratkem času ne bo urejena, bomo prisiljeni razveljaviti pogodbo", kot je zapisano v omenjenem pismu nasprotne udeleženke odvetnikoma upravičenke. Aneks res ni bil sklenjen v času, na katerega se nanaša ZDen, vendar pa je v njem zavzeto predlagateljevo stališče o veljavnosti sporne pogodbe, pomembno za presojo njenega nastanka z vidika, ali je bila sklenjena v okoliščinah iz 5. člena ZDen. Revizija pravilne ugotovitve nižjih sodišč, ki sta negativno odgovorili na to vprašanje, ni izpodbila.

Uveljavljana revizijska razloga potemtakem nista podana, zaradi česar je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).