Jedro

Pooblaščenec pri sklepanju pogodb daje izjavo kot izraz svoje volje, ki nadomešča voljo zastopanega. Zato je odločilno ugotovljanje grožnje, sile ali zvijače držanega organa ali predstavnika oblasti pri sklepanju pravnega posla v razmerju do pooblaščenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo predlagateljevo zahtevo za denacionalizacijo in sicer, da nasprotna udeleženca upravičenki A. G. vrneta v last in posest parcele št. 469, 339, 359, 404, 423, 437 in 549/1, vse vl. št. 225 k.o. .. ter da nasprotna udeleženca izstavita ustrezno listino, primerno za vpis lastninske pravice na nepremičninah v vl. št. 225 k.o. ... na upravičenko A. G., ker bo v nasprotnem primeru listino nadomestila sodna odločba. Nadalje je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, začasno odredbo z dne 30.6.1993 pa je preklicalo.

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj J. Š. in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da drugi udeleženec ni pasivno legitimiran. Po 14. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov so zemljišča, na katera se nanaša predlagateljev predlog, postala last Republike Slovenije, po 20. čl. tega zakona pa je drugi nasprotni udeleženec zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč v denacionalizacijskih postopkih. Ker prvi udeleženec ni prenesel zemljišč na drugega udeleženca in je še vedno vknjižen kot imetnik pravice uporabe teh zemljišč, pa je pasivno legitimiran tudi prvi udeleženec. Čeprav prvostopno sodišče meni, da nudi 5. čl. ZDen širšo podlago za izpodbijanje pravnih poslov v primerjavi z ZOR oziroma prej ODZ in da je treba opraviti analizo pomena ravnanja predstavnikov oblasti v takratnih razmerah za sklenitev spornega pravnega posla, je iz obrazložitve razvidno, da sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, z vsebino posameznih dokazov pa je napačno presodilo. Sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, obstajajo pa tudi nasprotja med razlogi sklepa in vsebino listin. Napačna je ugotovitev, da kupna pogodba z dne 12.12.1962 ni bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, ob tem pa sodišče aneks k tej pogodbi presoja napačno. Predlagatelj ne trdi, da je bil izveden arondacijski postopek, ampak da si je oblast prizadevala pridobiti zemljišče na območju, kjer se nahajajo tudi zemljišča A. G., to pa tudi na ta način, da je na vaščane in med njimi tudi A. G., pritiskala zaradi prodaje zemljišč pod siceršnjo grožnjo arondacije. To je predstavljalo obliko zvijače. KZ .... je imela velik interes, da pridobi zemljišče A. G. in je bila zadruga tista, ki je z različnimi oblikami pritiska izseljevala sklepanje kupnih pogodb. Iz izpovedbi zaslišanih je razvidno, da se je tedaj izvajal pritisk na vaščane, naj prodajo zemljišča zadrugi. Tedanji direktor zadruge M. V. je povedal, da je v tistem času potekala akcija, ki je očitno bila organizirana in z jasno podporo oblasti, pridobivanja zemljišč za kmetijske zadruge, da se je izvajal pritisk na ljudi in da je bila posebej imenovana ekipa (komisija) z nalogo, da pripravlja vaščane do tega, da prodajo zemljišča, pri čemer je komisija izvajala različne oblike pritiskov. Splošno znano je, da so bili tedaj vsi vodstveni kadri v gospodarstvu podaljšana roka državne oblasti in so delovali po direktivah, prejetih od državnih organov in ZK oziroma partije. M. V. je pred sklenitvijo sporne pogodbe hodil na dom A. G. zato, da bi zadruga pridobil sporna zemljišča, poleg njega sta bila pri njej tudi dva moška, očitno člana komisije, ki sta izvajala pritisk tudi tako, da sta predlagateljevo ženo spomnila na to, da je bila zaradi klevetanja ljudske oblasti svoj čas že zaprta, s čimer sta namigovala na to, naj se njena mama ne upira prodaji zemljišč. Sin A. G. je bil med vojno ubit kot pripadnik domobrancev in je jasno, da je bila A. G. pri oblasteh slabo zapisana. Sodišče napačno tolmači vlogo F. Š., ki je nastopal kot svetovalec prvega nasprotnega udeleženca. Ta je predlagatelju povedal, da jim bo zemlja vzeta brez plačila, če pa hočejo kaj dobiti, morajo skleniti pogodbo o prodaji. A. G. se je upirala prodaji, pozneje pa klonila pod pritiski in pooblastila predlagatelja za podpis sporne kupne pogodbe. Preživljala se je le s kmetijstvom, enako predlagateljeva žena, v službi je bil le predlagatelj, ki pa je v popoldanskem času opravljal vsa kmečka dela. Kmetija je imela okoli 15 ha, sporna zemljišča merijo okrog 5 ha, in so predstavljala najboljša zemljišča na kmetiji. Kupnina je znašala le dobrih 24 % prave vrednosti zemljišč. Ni jasno, od kod sodišču zaključek, da predlagatelj ni imel predstave o dejanski vrednosti zemljišč. Zaradi prodaje zemljišč je bila gospodarska moč kmetije bistveno zmanjšana. Napačno je stališče, da pri ravnanju A. G. ni mogoče uveljaviti okoliščin iz 5. čl. ZDen, ker pogodbe ni podpisala. Pogodbo je sklenila po svojem pooblaščencu, zato je aktualna situacija po 5. čl. ZDen. Iz povedanega je razvidno, da je tudi predlagatelj bil izpostavljen pritiskom predstavnikom oblasti. Zgrešen je zaključek sodišča, da je prodal zemljišča na lastno pest, brez pismenega pooblastila tega ne bi mogel storiti. Sodišče zmotno razlaga tudi okoliščine v zvezi s sklenitvijo aneksa z dne 8.12.1981. Sporne nepremičnine je po smrti A. G. podedovala hči A. D. Š., po njeni smrti leta 1975 pa predlagatelj. Zemljiškoknjižnega prenosa na nepremičninah ni bilo več mogoče predlagati le na podlagi kupne pogodbe z dne 12.12.1966. Predlagatelj je moral podati ustrezno zemljiškoknjižno dovoljenje, kar je bilo storjeno s sklenitvijo aneksa z dne 8.12.1981. V kakšnih okoliščinah je bil sklenjen ta aneks, je za to zadevo povsem nepomembno. Pogodba je bila sklenjena že leta 1962, takrat je prvi nasprotni udeleženec plačal kupnino in jo od takrat imel v svoji posesti. Predlagatelj je kot podpisnik vedel za pogodbo iz leta 1962 in zato kot zemljiškoknjižni lastnik ni mogel biti v dobri veri glede lastništva spornih nepremičnin. Ob takšnem položaju je prvi nasprotni udeleženec od predlagatelja upravičeno zahteval zemljiškoknjižni prenos spornih nepremičnin in je bil predlagatelj dolžan za to poskrbeti. Kot pravni naslednik prodajalke je bil dolžan omogočiti kupcu, da se na spornih nepremičninah vknjiži v zemljiški knjigi. V nasprotnem bi prvi nasprotni udeleženec to zlahka iztožil od predlagatelja. Izvajanja sodišča so napačna tudi glede učinka sporne pogodbe. A. G. je bila v času sklenitve sporne pogodbe res lastnica obravnavanih nepremečnin le do 3/4, vendar pogodba zaradi tega ni bila neveljavna. Prodaja tuje stvari veže pogodbenika. S sklenitvijo pogodbe o razdelitvi solastnine z dne 16.1.1965 je A. G. postala zemljiškoknjižna lastnica tudi preostale 1/4 teh nepremičnin, s čimer je bilo omogočeno, da se pogodba z dne 12.12.1962 v celoti izvede v zemljiški knjigi. Napačna je trditev sodišča, da bi moral biti za to 1/4 sklenjen še aneks k kupni pogodbi. Zgrešeno je naziranje sodišča, da je šlo pri aneksu z dne 8.12.1981 za priznanje veljavnosti pogodbe z dne 12.12.1962, saj je bila le ta veljavna ves čas, vse od njene sklenitve dalje. Zato je brezpredmetno govoriti o njegovi veljavnosti z vidika 5. čl. ZDen.

V odgovoru na pritožbo prvi nasprotni udeleženec navaja, da je pritožba neutemeljena. Na podlagi pogodbe z dne 12.12.1962 se nasprotni udeleženec ni mogel vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik oziroma uporabnik nepremičnin v družbeni lasti. Pogodba ni bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo, kjer je niso sklenili vsi solastniki predmetnih nepremičnin. Prehod lastninske pravice na nasprotnega udeleženca je postal možen šele s sklenitvijo pogodbe z dne 8.12.1981, te pogodbe, pa kot je že pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, ni mogoče izpodbijati iz razlogov po 5. čl. ZDen.

Pritožba ni utemeljena.

Predlog zoper drugega nasprotnega udeleženca, to je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, je prvostopno sodišče zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, češ, da to ni zavezanec, ki bi imel nepremičnine v svoji lasti oziroma v uporabi. To stališče je pravno zmotno, saj je po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ, Ur. l. RS št. 10/93, 1/96 in 23/96) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov postal zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji (20. čl. ZSKZ), ker so kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lasti z uveljavitvijo tega zakona postali last Republike Slovenije, Sklad pa je ta zemljišča prevzel v upravljanje in razpolaganje. Spremenjeni zakon o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS št. 27/91, 31/93, 65/98 in 66/2000) pa je v 1. odst. 27. čl. tudi določil, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč. V obravnavani zadevi je torej podana pasivna legitimacija prvega nasprotnega udeleženca kot posestnika zemljišč, ki so predmet predloga in ki je še vpisan v zemljiški knjigi, ter drugega nasprotnega udeleženca, ki je po določbah citiranih zakonov zavezanec za vrnitev podržavljenih kmetijskih zemljišč. Ne glede na tako presojo prvostopnega sodišča pa je pravilna zavrnitev predloga zoper drugega nasprotnega udeleženca, iz enakih razlogov, ki veljajo zoper prvega nasprotnega udeleženca.

V obravnavanem primeru so kmetijska zemljišča pokojne upravičenke do denacionalizacije A. G. prešle v družbeno lastnino na podlagi kupne pogodbe z dne 12.12.1962 v zvezi z aneksom z dne 8.12.1981, zato je bilo treba v postopku zaradi vrnitve podržavljenih nepremičnin ugotoviti, ali je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. čl. ZDEN). Prvostopno sodišče je prišlo do zaključka, da kupna pogodba z dne 12.12.1962 ni bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Predlagatelj v pritožbi temu zaključku nasprotuje in opozarja na grožnjo z arondacijo, na akcijo pridobivanja zemljišč za kmetijske zadruge, na različne oblike pritiskov komisije, ki je pripravljala vaščane do prodaje zemljišč, na delovanje tedanjega direktorja kmetijske zadruge in podobno. Opozarja tudi na vlogo F. Š., ki naj bi predlagatelju povedal, da bo zemlja vzeta brez plačila, če ne sklenejo pogodbe o prodaji. Navedene okoliščine oziroma ravnanje posameznih delavcev kmetijske zadruge je prvostopno sodišče sicer ugotovilo, vendar teh okoliščin ni štelo za pravno odločilnih pri presoji utemeljenosti predloga. V tej zadevi gre vendar za posebno situacijo, ki je bila v tem, da je denacionalizacijska upravičenka A. G. sklenitvi kupne pogodbe za prodajo 47.967 m2 kmetijskeih zemljišč najprej nasprotovala, nato pa je dala predlagatelju, to je svojemu zetu, pooblastilo, da je dne 12.12.1962 zanjo podpisal kupno pogodbo za prodajo spornih kmetijskih zemljišč. V tem primeru, ko je šlo za sklenitev kupne pogodbe po pooblastilu lastnice A. G., je odločilno ugotavljanje grožnje, sile ali zvijače, državnega organa oziroma predstavnika oblasti v razmerju do pooblaščenca. V teoriji namreč prevladuje mnenje, da pooblaščenec oziroma zastopnik pri sklepanju pogodb daje izjavo kot izraz svoje volje, ki nadomešča voljo zastopanega. Za predlagatelja kot tedanjega pooblaščenca upravičenke A. G. in njenega kasnejšega dediča, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno presodilo, da ni ravnal tako, kot je, pod vplivom grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene, saj je prav proti predlagatelju kot odločilni osebi sklepanja sporne pogodbe niso izkazani grožnje, sila ali zvijače predstavnikov oblasti. Predlagatelj je navedel le vpliv F. Š., ki ga prvostopno sodišče utemeljeno ni štelo kot ustrezno osebo in ne njegovega ravnanja kot ustreznega v smislu 5. čl. ZDen. Iz njegove vloge, kot jo je opisal predlagatelj v svoji izpovedi, je ugotoviti, da ga je predlagatelj srečal v Ljubljani in ga vprašal za nasvet, o relevantni grožnji, sili ali zvijači pa ni bilo govora. Tudi za predstavnike zadruge, ki so prišli na dom, je predlagatelj opisal njihovo komuniciranje z upravičenko A. G. in z njeno hčerko ter predlagateljevo ženo A. Š., ni pa navedel nobenega njihovega delovanja v smislu grožnje, sile ali zvijače proti njemu. Nasprotno, izpovedal je, da je sam prepričeval taščo, naj pogodbo z zadrugo podpiše. Ob tem ni prezreti ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bil predlagatelj po poklicu šofer, zaposlen pri prvem nasprotnem udeležencu.

Pravni zaključek, da pogodba z dne 12.12.1962 ni bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače predstavnikov oblasti, ampak prostovoljno, odločilno potrjuje nadaljnja okoliščina, to je predlagateljev podpis aneksa h kupni pogodbi z dne 8.12.1981 (A/3). Po smrti upravičenke A. G. leta 1973 in njene hčerke ter predlagateljeve žene A. Š. leta 1975, je predlagatelj z dedovanjem postal pravni naslednik upravičenke, dedič njenega premoženja in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, navedenih v kupni pogodbi z dne 12.12.1962. Po tej kupni pogodbi namreč vpis lastninske pravice oziroma pravice uporabe na k. z. .... ni bil mogoč zaradi tedanjega zemljiškoknjižnega stanja, ker je bila prodajalka A. G. pri spornih nepremičninah vknjižena kot lastnica le do 3/4. To je bilo sanirano s pogodbo o razdelitvi skupnega premoženja z dne 16.1.1965 (prim. zemljiškoknjižni izpisek - A/9), ko je bila A. G. leta 1968 vknjižena kot samolastnica spornih nepremičnin. Tedaj ni bilo več ovir za vknjižbo kupca, iz predloženih listin (B/2, B/3 in B/4) pa je razvidno, da so si v vmesnem času pooblaščenci A. G. in Kmetijska zadruga ...... dopisovali o odpravljanju ovir pri zamljiškoknjižni izvedbi kupne pogodbe z dne 12.12.1962. Ne drži sicer stališče prvostopnega sodišča, da je postala kupna pogodba z dne 12.12.1962 veljavno sklenjena za celoten lastninski delež pri vl. št. 225 k.o. ... šele z aneksom z dne 8.12.1981 in predlagatelj v pritožbi pravilno navaja, da pogodbenike veže tudi prodaja (delno) tuje stvari. Kot je bilo že navedeno je s sklenitvijo pogodbe o razdelitvi skupnega premoženja z dne 16.1.1965 in po vknjižbi leta 1968 A. G. postala zemljiškoknjižna lastnica tudi preostale 1/4 spornih nepremičnin. Po njeni smrti in po smrti njene dedinje pa je bila res potrebna ustrezna zemljiškoknjižna listina, v obravnavanem primeru aneks z dne 8.12.1981, ki ga je kot oseba, takrat vpisana v zemljiško knjigo, podpisal sedanji predlagatelj. Navedeni aneks je pomemben kot listina, ki je omogočila vknjižbo prvega nasprotnega udeleženca v zemljiški knjigi, za samo veljavnost kupne pogodbe z dne 12.12.1962 pa ta aneks ni pomemben. Kljub temu pa J. Š. v tem aneksu "izrecno priznava, da je kupna pogodba z dne 12.12.1962 pravno veljavna" (in dovoljuje odpis parcel ....). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je treba razumeti predlagateljevo izrecno priznanje pravne veljavnosti kupne pogodbe kot potrditev veljavnosti pogodbe v smislu, da je pogodba z dne 12.12.1962 v skladu z njegovo voljo. Izjava z dne 8.12.1981 smiselno potrjuje, da dne 12.12.1962 ni nasprotoval sklenitvi kupne pogodbe in so drugačne trditve v tem denacionalizacijskem postopku drugačne izključno le zaradi potreb denacionalizacijskega postopka. Dne 12.12.1962 in dne 8.12.1981 je bila sklenitev kupne pogodbe izraz predlagateljeve volje, tako da po dvakratni potrditvi ni mogoče sprejeti trditev v tem postopku, da je bila prodaja opravljena zaradi grožnje, sile ali zvijače predstavnikov oblasti. Čas, ko je bil sklenjen aneks, ne sodi v časovne meje, ki je določena za akte po predpisih o podržavljenju, zato tudi aneksa z dne 8.12.1981 ni mogoče uvrstiti med tiste pravne posle, ki dovoljujejo denacionalizacijo po 5. čl. ZDEN. Aneks bi predlagatelj lahko izpodbijal le zaradi napak volje iz 60. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in nadaljnjih, vendar ga ni in je ta pravica zaradi poteka časa že prenehala (117. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je aneks z dne 8.12.1981 odločilen dokaz proti predlagateljevim trditvam o grožnji, sili ali zvijači predstavnikov oblasti ob sklepanju kupne pogodbe z dne 12.12.1962. Materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo po 5. čl. ZDEN je torej pravilen, velja pa enako v razmerju do obeh nasprotnih udeležencev, to je do Kmetijske zadruge ... v stečaju in do denacionalizacijskega zavezanca Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan kakor tudi ni bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede pravno relevantnih dejstev. O odločilnih dejstvih ima izpodbijani sklep ustrezne razloge, po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).