Jedro

Pri tožnici, ki je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu, pri katerem ni potrebna pogosta in zanesljiva slušno-govorna komunikacija, ni podana niti popolna izguba delovne zmožnosti niti ji pri delu ni potrebna časovna razbremenitev, zato ni pogojev za razvrstitev v I. kategorijo, temveč se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in ima pravico do premestitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. ... z dne 29. 4. 2010 in št. ... z dne 1. 10. 2010 spremenita tako, da se ji priznajo pravice invalida I. kategorije v posledici bolezni od 13. 4. 2010 dalje in naloži tožencu, da je dolžan v roku 30 dni odločiti o pravici in višini invalidske pokojnine in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dni po izdaji sodbe, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja, da gre v zadevi za napačno interpretacijo termina drugo ustrezno delo v svojem poklicu. Tako organi toženca, kot tudi izvedenec so ugotavljali, da je tožnica sposobna za drugo delo v svojem poklicu. Izvedenec je svoje mnenje utemeljeval s tem, da ima tožnica specifično in široko izobrazbo, zaradi česar lahko kljub popolni izgubi sluha in zmožnosti, da razbere govor z ustnic hkrati zgolj enega sogovornika, določena dela v tem poklicu še lahko opravlja. Tožnica se s takšnim mnenjem ne strinja. Pri poklicu šolskega pedagoga in učitelja geografije je nujno potrebna dobra komunikacija z učenci. Potrebe organiziranega učnovzgojnega procesa v osnovni šoli, predpisane obveznosti pedagogov oziroma učiteljev in financiranje, prav tako ne omogočajo takšne razlage, kot jo je ponudil izvedenec. Zmotno je stališče, da je vsako drugo delo, kot npr. administrativno delo, delo v knjižnici, delo, ki spada v poklic šolskega pedagoga in učitelja geografije. Prav tako se ne strinja, da je tožničina delovna zmožnost za delo v svojem poklicu zmanjšana za manj kot 50 %. Če ni več zmožna za svoje delo, tudi ni več zmožna za svoj poklic. Meni, da ni noben upoštevni argument za oceno, za koliko je zmanjšana delovna zmožnost. Gre za odgovor na vprašanje, katere so pravice invalida z zmanjšanjem nad 50 %. Meni, da gre pri njej za zmanjšanje zmožnosti za delo nad 50 % in da so bili dejanski zaključki, na katerih je bila sprejeta izpodbijana sodba zmotni in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in sicer odločbe št. ... z dne 29. 4. 2010 in št. ... z dne 1. 10. 2010 in ugotavljalo, ali je prišlo pri tožnici do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti oziroma še časovne razbremenitve pri delu.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v predsodnem postopku najprej tožničino delazmožnost ocenjevala invalidska komisija I. stopnje dne 13. 4. 2010, ki je na podlagi medicinske dokumentacije in osebnega pregleda menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je šolski pedagog in učiteljica geografije, zmožna pa je za drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, pri katerem ni potrebna pogosta in zanesljiva slušno-govorna komunikacija. Nato je v pritožbenem postopku tožničino delazmožnost dne 31. 8. 2010 ocenjevala še invalidska komisija II. stopnje, ki je bila enakega mnenja kot invalidska komisija I. stopnje, tako glede kategorije invalidnosti, kot potrebnih omejitev pri delu. Obe invalidski komisiji sta ugotovili, da gre pri tožnici za izgubo sluha po Fowlerju 100 % in da gre pri tožnici praktično za obojestransko gluhoto.

S takšnima mnenjema pa je soglašal tudi izvedenec prim. prof. dr. A.A., ki je mnenje podal v sodnem postopku in bil nato, ker se tožnica z mnenjem ni strinjala, še zaslišan. Enako je menil, da je tožnica zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu, pri katerem ni potrebna pogosta in zanesljiva slušno-govorna komunikacija in da bi takšno delo glede na izobrazbo, znanje in izkušnje, zmogla opravljati zaradi specifičnega poklica, to je dipl. pedagoginje in dipl. geografinje. Glede na stopnjo izobrazbe, ki jo tožnica ima, je ocenil, da je njena delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da časovna razbremenitev ni vmesna tudi v primeru, če bi morala delo opravljati polni delovni čas z individualno komunikacijo. Dodatno je obrazložil, da delo s skrajšanim delovnim časom pride v poštev pri obolenjih, pri katerih je pričakovati še poslabšanje zdravstvenega stanja. Razen tega pa je zaključil, da njeno delo zagotovo ne predstavlja 8-urne komunikacije s problematičnimi učenci, starši, učitelji, ampak gre v precejšnji meri povsem za administrativno delo in pripravo strokovnih podlag. Takšnih zaključkov izvedenca, pritožba ne izpodbija in tudi ne zatrjuje, da gre pri tožnici za takšno obolenje ali stanje, pri katerem je pričakovati še slabšanje zdravstvenega stanja.

Glede na celotno dokumentacijo in ugotovljeno zdravstveno stanje, vrsto in težo obolenja, je izvedenec ocenil, da pri njej ne gre za zmanjšano delovno zmožnost nad 50 %. Pri njej namreč ni ugotovil, da gre za takšno zdravstveno stanje, da za svoj poklic (3. odstavek 60. člena ZPIZ-1) ne bi bila več zmožna, ampak je ugotovil, da je še zmožna za drugo delo v okviru svojega poklica, konkretno za delo, pri katerem ni potrebna pogosta in zanesljiva slušno-govorna komunikacija.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožnici ni podano takšno stanje, da bi bila zaradi ugotovljene praktične popolne gluhote popolnoma nezmožna za vsako pridobitno delo in da ne bi bila zmožna za delo niti z omejitvami ali da bi bila pri delu potrebna še časovna omejitev. Drugo ustrezno delo v svojem poklicu predstavlja vsako delo definirano v 3. odstavku 60. člena ZPIZ, ki ga zavarovanec lahko opravlja z omejitvami oziroma skladno z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo (61. člen ZPIZ-1). V konkretnem primeru je tožnica zmožna, da opravlja kakšno drugo delo v svojem poklicu, pri katerem ni potrebna pogosta in zanesljiva slušno-govorna komunikacija. Izvedenec je navedel katera konkretna dela naj bi to lahko bila, vendar jih je navedel le primeroma in ni nujno, da gre le za ta dela.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 163. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.