Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dokazno breme, da je zavarovanka pisni zahtevek prejela, je na tožeči stranki, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka to dokazno breme zmogla. Res bi bilo prejem pisanja najlažje dokazati s podpisano povratnico, vendar to ne pomeni, da je to edini možen dokaz. Tožeča stranka se je odločila za težjo pot in prejem dokazovala z zaslišanimi pričami in z ravnanjem zavarovanke, ki je na dopis dejansko odgovorila tako, da je poslala potrebno dokumentacijo (na kar je bila prav s spornim dopisom z dopisom pozvana).
I. Pritožbama se delno ugodi in se ● izpodbijana sodba spremeni, tako da mora tožena stranka tožeči plačati 15.124,50 EUR (namesto 16.805 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2010 dalje do plačila, ● izpodbijani sklep spremeni, tako da mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 5.043,93 EUR (namesto 5.757,94 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2016 dalje do plačila.
II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru toženo stranko obsodilo na plačilo 16.805 EUR s pripadajočimi obrestmi od 25.11.2010 dalje. Gre za regresni zahtevek za znesek, ki ga je tožeča stranka plačala oškodovancu zaradi škode, ki je nastala pri prevozu blaga iz Slovenije v Španijo in za katero je odgovorna tožena stranka. Ugovor zastaranja je bil zavrnjen.
3. Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo še o pravdnih stroških in sicer mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 5.757,94 EUR.
4. Zoper obe odločbi se tožena stranka pritožuje. V pritožbi zoper sodbo najprej sodišču očita napačno ugotovitev aktivne legitimacije, saj tožeča stranka ni pravočasno navajala, da je bila ona tista, ki je plačala oškodovancu. Na to okoliščino je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo, tožeča stranka pa ni v zvezi s tem ukrenila ničesar vse do poziva sodišča, ki pa je bil že po zaključku prvega naroka v zadevi. Nobenega razloga pa ni, da tožeča stranka ustreznih navedb ne bi mogla podati že prej. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi zavarovanec tožene stranke prejel obvestilo o konkretnem dogodku, kar je pogoj za zadržanje zastaranja. To dejstvo bi tožeča stranka lahko uspešno izkazal le s podpisano povratnico. Ostali dokazi (zlasti to velja za izpoved A. B.) manjkajoče povratnice ne morejo nadomestiti (CMR Konvencija v 32. členu). Ker v ravnanju prevoznika ni zaznati namerne kršitve ali malomarnosti, je zahtevek zato zastaran. Materialnopravno napačna je odločitev, da je vozniku zavarovanke tožene stranke mogoče očitati hudo malomarnost. V tej zvezi je voznik izpovedal, da je parkiral tam, kjer je glede na predpise o dopustnem trajanju vožnje lahko. Parkiral je na osvetljenem velikem parkirišču za kamione, vozila, v katerem je imel še ženo in otroka, ni zapuščal. Če bi šlo za nevarno in kriminalno parkirišče, se prav gotovo s svojo družino tam ne bi ustavil. Sicer pa za celotno območje Španije velja nevarnost kraje tovora. Tožeča stranka je opozorila na določbe splošnih pogojev, ki predstavljajo materialno pravo, zato za te navedbe prekluzija ne velja. Ravnanje voznika je bilo skladno z določbo 7. točke prvega odstavka 5. člena Pogojev CPO 01/08. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o višini zahtevka, saj ni tožeča stranka pravočasno predložila nobenega primernega dokaza, tudi ni ponudila nobene obrazložene navedbe, da je karkoli plačala. Kasnejša pojasnila, pri katerih gre za nedopustne novote, niso preverljiva, oziroma zanje tožeča stranka ni predložila nobenega verodostojnega dokaza. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bilo zavarovanje sklenjeno z odbitno franšizo v višini 10 % škode, česar sodišče ni upoštevalo. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti, saj sodba o zamudi nima nobenih razlogov. Tožena stranka je ugovarjala celotnemu zahtevku, tako po temelju kot po višini, pri čemer je pojasnila, da je bila o temelju prvič obveščena 25.1.2012. Poleg tega tožeča stranka v zvezi z začetkom teka obresti ni navedla ničesar. Tožeča stranka se pritožuje še glede stroškov in sicer konkretno glede stroškov prevodov, ki so o oceni tožene stranke pretirani.
5. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.
6. Pritožbi sta delno utemeljeni.
Glede pritožbe zoper sodbo
7. V predmetni zadevi je tožeča stranka že od vsega začetka podala ustrezne navedbe, da je aktivno legitimirana. Že v tožbi je namreč pojasnila, da je naročniku prevoza (oziroma njihovemu pooblaščencu za reševanje odškodninskega zahtevka) dne 30.3.2012 poravnala škodo v višini 16.805 EUR. Ker iz nadaljnjih navedb ni bila jasna vloga zavarovalnice L., bi moralo sodišče prve stopnje to vprašanje razčistiti že na prvem naroku v okviru materialnega procesnega vodstva1. To pa je storilo šele s pozivom z dne 31.7.2015 in tožeča stranka je v odgovoru pojasnila vlogo zavarovalnice L. in ponovila svojo osnovno trditev, da je naročniku prevoza plačala vtoževani znesek. Ta pojasnila so zato pravočasna in jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo (posebej še, ker je tožeča stranka ustrezne navedbe podala že s tožbo). Zaključek, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za ta spor, je zato pravilen.
8. Tožeča stranka se je glede zadržanja zastaranja sklicevala na določbo drugega odstavka 32. člena Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (v nadaljevanju CMR). Za pritožbo je sporen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanka tožene stranke prejela pisni zahtevek za plačilo regresa 25.11.2010 in da zahtevka nikoli ni zavrnila. To po citirani določbi CMR pomeni, da zahtevek ni zastaran. Dokazno breme, da je zavarovanka pisni zahtevek prejela, je na tožeči stranki, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka to dokazno breme zmogla. Res bi bilo prejem pisanja najlažje dokazati s podpisano povratnico, vendar to ne pomeni, da je to edini možen dokaz. Tožeča stranka se je odločila za težjo pot in prejem dokazovala z zaslišanimi pričami in z ravnanjem zavarovanke, ki je na dopis dejansko odgovorila tako, da je poslala potrebno dokumentacijo (na kar je bila prav s spornim dopisom z dopisom pozvana). Prepričljivih razlogov sodišča pritožnica zgolj s sklicevanjem na to, da je edini možen dokaz povratnica, ne more ovreči. Ker je bilo zastaranje zadržano, ni več pomembno, ali je voznik ravnal malomarno, zato se pritožbenemu sodišču s pritožbenimi trditvami v zvezi s krivdnim ravnanjem voznika tovornjaka ni treba ukvarjati.
9. V zvezi z višino pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da so bila pojasnila in predlogi tožeče stranke, podani na poziv sodišča, pravočasni, zato v nobenem primeru ne drži, da višina ni bila izkazana. Sodišče je svoj zaključek zelo podrobno obrazložilo s primerjavo vsebine posameznih listin, pritožba pa teh zaključkov konkretizirano ne napada. Ugotovitev, da je tožeča stranka plačala naročniku prevoza 16.805 EUR, je zato pravilna.
10. Pritožba pa pravilno opozarja, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da gre za zavarovanje z 10 % odbitno franšizo, kar pomeni, da 10 % ugotovljene škode zavarovalnica ne krije. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo, tako da je priznani znesek zmanjšalo za 10 % odbitno franšizo, to je za 1.680,50 EUR (druga in peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).
11. Neutemeljena pa je pritožba glede zamudnih obresti, saj je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka teku zamudnih obresti med postopkom ni ugovarjala. Pavšalni ugovor glede temelja in višine ne zadošča. 12. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških, tožeča stranka je uspela v 90 %, tožena pa v 10 %. Stroške tožeče stranke je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje v znesku 5.757,49 EUR. Glede stroškov prevajanja je pritožba preveč pavšalna, saj pritožnica ne pove, konkretno kateri strošek prevodov listin je bil previsok in zakaj. Vsi priznani stroški namreč temeljijo na računih, ki so v spisu, računi so specificirani, prevajanje listin pa je bilo potrebno. Glede na uspeh v pravdi mora tako tožena stranka tožeči povrniti 5.181,74 EUR.
13. Stroški tožene stranke so znašali 1.378,05 EUR (tar.št. 3100, 3102, 6000 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi, stroški sodnega tolmača in stroški prevoda), kar pomeni, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti 137,81 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče sklep o stroških spremenilo, tako da mora tožena stranka tožeči povrniti 5.043,93 EUR.
14. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v majhnem delu, tožeča stranka je v odgovoru v glavnem ponavljala svoje navedbe. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1 Tožena stranka na to nejasnost ni opozarjala, temveč je zgolj pavšalno zatrdila, da tožeča stranka ni izkazala, da bi karkoli plačala.