Jedro

Oškodovanec ima v primeru prevozne pogodbe po CMR še vedno le eno terjatev, ki pa jo lahko uveljavlja od prevoznika, od zavarovalnice ali (solidarno) od obeh skupaj. Materialnopravna pravila glede obstoja oziroma izterljivosti te terjatve so urejena v CMR. Pravilo, ki ureja zastaranje neposrednega zahtevka iz 965. člena OZ, pa je določeno v petem odstavku 357. člena OZ. Ta določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Glede časa zastaranja oškodovanec ne more biti v slabšem položaju, če uveljavlja neposredni zahtevek od zavarovalnice. To pa pomeni, da pravila drugega odstavka 32. člena CMR ni mogoče razlagati tako, da bi se vprašanje zadržanja zastaranja zahtevka iz odgovornosti prevoznika drugače presojalo za zavarovalnico oziroma, da bi oškodovanec moral posebej zagotoviti predpostavko zadržanja zastaranja (direktnega) zahtevka do zavarovalnice. Edini ugovori, ki zmanjšujejo obveznost zavarovalnice v primerjavi z odgovorno osebo za škodo (zavarovancem), se lahko nanašajo zgolj na izključitvene oziroma omejitvene razloge, ki so opredeljeni v pogodbi o zavarovanju odgovornosti. V tem smislu je treba razumeti besedno zvezo ... največ do zneska njene obveznosti v prvem odstavku 965. člena OZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 895,48 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala regresni zahtevek iz naslova škode, ki jo je kot zavarovalnica glavnega prevoznika plačala naročniku prevoza. Tožena stranka je bila v položaju zavarovalnice podprevoznice, ki je dejansko izvajala prevoz.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 16.805,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2010 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo tako, da je prisojeni znesek znižalo na znesek 15.124,50 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

4. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 119/2016 z dne 26. 1. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali zadržanje zastaranja po 32. členu Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga zoper prevoznika (zavarovanca tožene stranke) učinkuje tudi zoper odgovornostno zavarovalnico.

5. Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

6. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe**

7. Dejanska prevoznica blaga je imela v času škodnega dogodka pri toženi stranki zavarovano prevozniško odgovornost. Naročnica je pri zavarovancu tožeče stranke (glavnem prevozniku) naročila prevoz blaga iz Slovenije v Španijo.

8. V noči med 20. in 21. 11. 2010 je na parkirišču v Španiji prišlo do tatvine tovora.

9. Zavarovanka tožene stranke je dne 25. 11. 2010 prejela pisni zahtevek za plačilo regresa in zahtevka nikoli ni zavrnila.

**Glede obsega revizijskega preizkusa**

10. V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato se do revizijskih razlogov, ki presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje, ni dolžno opredeljevati.

**Materialnopravno stališče sodišča druge stopnje**

11. Sodišče druge stopnje je ugovor zastaranja terjatve zavrnilo s sklicevanjem na drugi odstavek 32. člena Konvencije o mednarodni pogodbi za prevoz tovora po cesti (CMR). Ob ugotovitvi, da je bilo zastaranje zadržano 25. 11. 2010 z vročitvijo zahtevka zavarovanki tožene stranke, terjatev do vložitve tožbe ni mogla zastarati.

Glede materialnopravnega stališča revizije

12. Po stališču revizije bi bilo treba vprašanje zadržanja zastaranja presojati ločeno v razmerju do zavarovanca in v razmerju do zavarovalnice. Kljub temu, da je prišlo do zadržanja zastaranja terjatve do prevoznika, takšno zadržanje ne vpliva na tek zastaranja zoper zavarovalnico (toženo stranko), zoper katero teče zastaranje naprej.

13. Revizijsko stališče je materialnopravno zmotno.

14. CMR predstavlja mednarodno pogodbo, katere predmet je poenotenje pogojev pogodb za mednarodni prevoz blaga po cesti, zlasti glede listin, ki se uporabljajo za tak prevoz in glede odgovornosti prevoznika.1 Predmet ureditve so torej tudi predpostavke za uveljavljanje odgovornosti prevoznika, ki izvira iz opravljanja takšne dejavnosti. Ureditev v prvem odstavku 32. člena CMR z opredelitvijo zgolj enoletnega zastaralnega roka terja povečano skrbnost oškodovanca pri uveljavljanju svojih zahtevkov. Takšen položaj oškodovanca pa je uravnotežen s predpisanim učinkom zadržanja zastaranja, ki ga povzroči njegov pisni zahtevek prevozniku (drugi odstavek 32. člena CMR). V kolikor se prevoznik pravilno ne odzove na zahtevo oškodovanca, zastaranje ne teče. 15. Upravičenje za uveljavljanje povračila škode od zavarovalnice, pri kateri ima prevoznik zavarovano odgovornost, ne temelji na določilih CMR, temveč na določilih zavarovalne pogodbe, ki jo skleneta zavarovalnica in prevoznik. V tem razmerju zavarovalnica prevzame breme kritja odškodnin, ki bi sicer bremenile prevoznika na podlagi CMR ali na drugih zakonskih podlagah.2 Na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ ima oškodovanec neposredni zahtevek proti zavarovalnici. Oškodovanec ima v primeru prevozne pogodbe po CMR še vedno le eno terjatev, ki pa jo lahko uveljavlja od prevoznika, od zavarovalnice ali (solidarno) od obeh skupaj. Materialnopravna pravila glede obstoja oziroma izterljivosti te terjatve so urejena v CMR. Pravilo, ki ureja zastaranje neposrednega zahtevka iz 965. člena OZ, pa je določeno v petem odstavku 357. člena OZ. Ta določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo3. Glede časa zastaranja oškodovanec ne more biti v slabšem položaju, če uveljavlja neposredni zahtevek od zavarovalnice. To pa pomeni, da pravila drugega odstavka 32. člena CMR ni mogoče razlagati tako, da bi se vprašanje zadržanja zastaranja zahtevka iz odgovornosti prevoznika drugače presojalo za zavarovalnico oziroma, da bi oškodovanec moral posebej zagotoviti predpostavko zadržanja zastaranja (direktnega) zahtevka do zavarovalnice. Edini ugovori, ki zmanjšujejo obveznost zavarovalnice v primerjavi z odgovorno osebo za škodo (zavarovancem), se lahko nanašajo zgolj na izključitvene oziroma omejitvene razloge, ki so opredeljeni v pogodbi o zavarovanju odgovornosti. V tem smislu je treba razumeti besedno zvezo ...največ do zneska njene obveznosti v prvem odstavku 965. člena OZ.

**Glede odločitve o reviziji**

16. Obrazloženi razlogi dajejo jasen pozitiven odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. Takšen odgovor ni v nasprotju z razlogi sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi. To pa pomeni, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Glede stroškov revizijskega postopka**

17. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) je tožeča stranka upravičena do povrnitve nagrade v višini 734,00 EUR po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08), povečano za 22 % DDV.

1 Glej uvodno določbo CMR. 2 Na primer na podlagi Zakona o prevoznih pogodbah v prometu ali 689. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). 3 Glej odločbo VSRS II Ips 250/2010 z dne 21. 11. 2013.