Jedro

Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmotna ni bistvena (1. odstavek 65. člena ZOR). Zahtevek je v tem primeru sicer tak, kot sta ga tožnika postavila (oblikovalen). Vendar je ob dejstvu, da je bila cena dogovorjena v znesku, ki je zapisan v pogodbi z dne 25.3.1996 (120.000 DEM) ter ob dejstvu, da je toženec kupnino v celoti plačal, nesmiselno utemeljevati zmotno s trditvami, da naj bi nastopil trenutek zmote takrat, ko bi moral toženec tožnikoma ob podpisu pogodbe izročiti znesek, 73.000 DEM, ter da je toženec spravil tožnika v zmoto, ko je zatrjeval, da ima denar ves čas pri sebi. Trditve o prevari se namreč ne nanašajo na pogodbo, s katero naj bi bila potrditvah tožnikov dogovorjena nekajkrat višja cena, in ki je tožnika sploh nista dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi kupoprodajna pogodba z dne 25.3.1996, ki sta jo sklenila tožnika kot prodajalca s tožencem kot kupcem ter da mora toženec tožnikoma izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta pri nepremičninah, ki so vpisane pod vložno številko 1781 k.o...

vknjižila kot solastnika vsak do 9/32. Tožnika je zavezalo, da morata tožencu povrniti 378.625 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2000 dalje. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da pravdne stranke niso sklenile še kake druge pogodbe razen tiste, ki je predmet spora, oziroma da se niso dogovorile za ceno, ki bi bila višja od cene, ki jo določa sporna pogodba.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Razlogi (obrazložitev) revizije so v posameznih delih nerazumljivi. To velja zlasti za 1. odstavek obrazložitve na drugi strani ter za 3. in 7. odstavek na tretji strani revizije. V posameznih delih so razlogi revizije komaj razumljivi (5. in 6. odstavek na tretji strani), povsem razumljivi pa so le razlogi v 3. in 4. odstavku obrazložitve na drugi strani ter v 1. in 9. odstavku na tretji strani. Ker revizijsko sodišče nima pooblastil za iskanje smisla in pomena nerazumljivih razlogov revizije (tako pooblastilo bi bilo tudi v nasprotju s pravico druge stranke, da odgovori na revizijo, saj se o tisti vsebini revizijskih navedb, ki bi jo ugotovilo oziroma ustvarilo šele revizijsko sodišče s svojim tolmačenjem, ne bi mogla izjaviti), nanje ne more odgovarjati.

Preostali del revizijskih razlogov je mogoče strniti v naslednji povzetek: Ker je bistvena predpostavka vsakega sporazuma soglasje volj, je relevantna zgolj tista cena, glede katere sta se stranki dogovorili, ne pa cena, ki je navedena v pisni pogodbi. Zato je zmotno pravno stališče pritožbenega sodišča, da ustno dogovorjena (višja) cena ne more veljati, ker da bi morale biti tudi poznejše spremembe pogodbe sklenjene v pisni obliki. Tisti del sporne pogodbe, s katerim je določena (zapisana) nižja cena od dogovorjene, je zato navidezen. V vsakdanjem življenju so pogosti primeri, ko stranki zapišeta nižjo ceno od dogovorjene (davčni organi nimajo instrumentov za ugotavljanje dogovorjene cene). Če se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je sporna pogodba fiksen posel, bi moralo tudi ugotoviti, da je bila zaradi toženčeve neizpolnitve razdrta že na podlagi samega zakona.

Tožnika sta bila tudi prevarana (ob overitvi je toženec prinesel torbo z denarjem, ki ga je obljubljal tožnikoma, vendar svoje obljube ni izpolnil). Dejstvo, da je toženec pri tožnikih povzročil zmoto, je razlog za razveljavitev pogodbe. Sodbi sodišč prve in druge stopnje imata tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ni mogoče preizkusiti. V sodbi sodišča prve stopnje je namreč o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedbe priče Lečića in med zapisnikom o njegovi izpovedbi, sodba sodišča druge stopnje pa ni odgovorila na vse pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedbe priče R. L. in med zapisnikom o njegovi izpovedbi, ni utemeljen. V čem, oziroma glede katerih dejstev naj bi bilo to nasprotje, revizija ne pove, revizijsko sodišče pa kakih nasprotij (vsaj ne glede odločilnih dejstev) tudi ne vidi. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Tudi tu revidenta ne povesta, o katerih njunih nosilnih pritožbenih naziranjim se sodišče druge stopnje ni izreklo. Odgovor revizijskega sodišča je lahko zato zgolj pavšalen: Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo z vsemi argumenti tožnikov ter jih tudi izčrpno obravnavalo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99-2/2004 - ZPP) torej ni podana.

Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo preizkus pred pritožbenim sodiščem - 3. odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena revizijske navedbe o pomenu prave volje strank, o razmerju med navidezno (simulirano) in prikrito (disimulirano) pogodbo ter poudarjanje, da sta se stranki dogovorili za višjo kupnino od tiste, ki je zapisana v pogodbi. Bistvena je namreč ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da so se tožnika in toženec dogovorili za ceno, kot je zapisana v kupoprodajni pogodbi, ker da v "ni ničesar gotovega, da bi med strankami bil sklenjen poleg pogodbe, ki je predmet tega spora, še kakšen dogovor o kakšni drugačni ceni..." (prim. 2. odstavek na 4. stran sodbe sodišča prve stopnje), oziroma, "da tožnikoma ni uspelo dokazati obstoja zatrjevanega ustnega dogovora o konkretno drugačni ceni prodane nepremičnine..." (prim. 3. odstavek na 4. strani sodbe pritožbenega sodišča). Pravna ugotovitev pritožbenega sodišča, da bi morale biti v pisni obliki "sestavljene tudi vse spremembe ali dopolnitve dogovorov iz glavne pogodbe, torej tudi o dogovorjeni ceni", in da zato "istočasno sklenjen usten dogovor o drugačni ceni, niti ne bi mogel imeti veljave", je zato kot dodaten argument nepotrebna. Prav tako revizijska kritika tega stališča. V tej zvezi tudi ni odveč opozoriti, da simulirana pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (1. odstavek 66. člena ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), kar pomeni, da je nična. Ničnost pa se ne uveljavlja z oblikovalnim (razveljavitvenim) zahtevkom, kot sta ga postavila tožnika, pač pa z ugotovitvenim.

Revizijska navedba, da "če se je drugostopno sodišče postavilo na stališče, da je konkretna kupna pogodba fiksna pogodba (da je rok izpolnitve njena bistvena sestavina), bi moralo tudi ugotoviti, da je bila s toženčevo neizpolnitvijo taka pogodba razdrta na podlagi samega zakona (1. odstavek 125. člena ZOR)", ni povsem razumljiva. Pritožbeno sodišče se namreč ni postavilo na stališče, da bi bila sporna pogodba t.i. fiksen posel (125. člen ZOR). Tožnikoma je le pojasnilo, zakaj sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da je bila s pisno prodajno pogodbo dogovorjena kupnina dejansko tudi poravnana. Sicer pa tudi v tej zvezi ni odveč pripomba, da ima neizpolnitev pogodbe za posledico razvezo bodisi na podlagi izjave stranke, bodisi že na podlagi samega zakona (124. člen ZOR), kar pomeni, da ni potreben oblikovalen zahtevek. Razdrtje oziroma razveza pogodbe je tudi tu lahko le predmet ugotovitvenega zahtevka.

Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena (1. odstavek 65. člena ZOR). Zahtevek je v tem primeru sicer tak, kot sta ga tožnika postavila (oblikovalen). Vendar je ob dejstvu, da je bila cena dogovorjena v znesku, ki je zapisan v pogodbi z dne 25.3.1996 (120.000 DEM) ter ob dejstvu, da je toženec kupnino v celoti plačal, nesmisleno utemeljevati zmoto s trditvami, da naj bi nastopil trenutek zmote takrat, ko bi moral toženec tožnikoma ob podpisu pogodbe izročiti znesek 73.000 DEM, ter da je toženec spravil tožnika v zmoto, ko je zatrjeval, da ima denar ves čas pri sebi (prim. navedbe tožnikov na naroku za glavno obravnavo dne 22.12.1999). Trditve o prevari se namreč ne nanašajo na pogodbo, ki je predmet zahtevka, marveč na pogodbo, s katero naj bi bila potrditvah tožnikov dogovorjena nekajkrat višja cena, in ki je tožnika sploh nista dokazala. Da tožnika nista dokazala prevare, je pojasnilo tudi pritožbeno sodišče, ko je navedlo: "Iz dejanskih prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je šlo v konkretnem pogodbenem razmerju za dolgotrajno predpogodbeno dogovarjanje, ko so se sopogodbenice med seboj že dobro seznanile. Poleg tega pa sta pisno prodajno pogodbo z vsemi bistvenimi sestavinami in klavzulami, ki so dejansko veljale in so bile izpolnjene, tožnika še pred njenim podpisom brez kakšnih sugestij toženca... sama sestavila" (prim. 3. odstavek na 6. strani in 1. odstavek na 7. strani sodbe pritožbenega sodišča).

Ker je torej materialno pravo pravilno uporabljeno in ker tudi niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).