Jedro

Določila Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91 - 71. člen) veljajo tudi za vtoževano terjatev. Najemno razmerje in iz njega izvirajoča obveznost plačevanja najemnine ni take narave, da bi zanj citirane zakonske določbe ne bilo mogoče uporabiti. Posli, ki se glasijo na denar in so sklenjeni v RS med strankami, navedenimi v omenjeni zakonski določbi, se namreč izkazujejo in izvršujejo v valuti Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da se mora izseliti iz poslovnega prostora v objektu v Slovenskih Konjicah, ki je vpisan pri vl. št... k.o. ... ter ga tožnikoma izročiti prostega stvari in oseb. Istočasno je tožencu naložilo, da mora tožnikoma plačati zapadle mesečne najemninske obroke v znesku 240,00 DEM na mesec, od katerih je prvi zapadel v plačilo 15.3.1994, od takrat dalje pa vse do izpraznitve pa v istem znesku skupaj z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled v DEM pri Banki Slovenije. Višji tožbeni zahtevek za mesečne zneske najemnine (za nadaljnjih 268,00 DEM na mesec) je zavrnilo. Toženčevo pritožbo proti odločitvi o izselitvi iz poslovnega prostora je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V okviru toženčeve pritožbe in po uradnem preizkusu pa je sodišče druge stopnje v preostalem obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačevanje nejemnine, zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti tistemu delu sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. O višini najemnine je bila dogovorjena devizna klavzula, ta pa je bila uporabljena celo znotraj upravnega postopka v odločbi o denacionalizaciji z dne 14.9.1993. Pogodbene določitve najemnine v drugačni obliki med pravdnima strankama ni bilo. Sodišče druge stopnje, ki je sodbo sodišča prve stopnje v delu o plačevanju najemnine spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, je torej odločilo v nasprotju z dogovorjeno devizno klavzulo. Nastala je situacija, zaradi katere bi tožena stranka bila zaradi svojega ravnanja neupravičeno obogatena, ker najemnina ni bila določena v domači valuti. Ob takem stanju bi pritožbeno sodišče ob morebitnih pomislekih moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje. V odločitvi sodišča druge stopnje tožeča stranka najde tudi elemente notranjih nasprotij: po eni strani je obstoj najemnega razmerja med pravdnimi strankami dokazan, po drugi strani pa je zaradi domnevnih formalnih pomanjkljivosti glede višine najemnine tožbeni zahtevek zavrnjen.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). V obravnavanem primeru je v okviru izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje na glavni obravnavni dne 5.3.1998 tožeča stranka zahtevek na plačevanje najemnine oblikovala tako, da je od toženca zahtevala plačilo najemnine po 5 DEM mesečno za 1 m2 poslovnega prostora - čeprav se je prvotni zahtevek sicer glasil na devizni znesek, vendar v protivrednosti domače valute. Ne gre torej za (materialnopravni) problem uporabe ali neuporabe dogovorjene devizne klavzule, temveč za procesno vprašanje o vezanosti sodišča na postavljeni tožbeni zahtevek. Ta se glasi na dajatev v tuji valuti, ne pa na plačilo v domači valuti, katere nominalni znesek bi bil vrednostno vezan na ustrezno količino deviz (devizna klavzula). Izpodbijani sodbi zato ni mogoče očitati zatrjevanih procesnih napak (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), ker je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na plačilo najemnine istočasno ugotovilo obstoj najemnega razmerja z obveznostjo njenega plačevanja.

Plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji je tolar (2. člen Zakona o denarnih enotah v RS, Uradni list RS št. 1/91). Določila Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91 - 71. člen) veljajo tudi za vtoževano terjatev. Najemno razmerje in iz njega izvirajoča obveznost plačevanja najemnine ni take narave, da bi zanj citirane zakonske določbe ne bilo mogoče uporabiti. Posli, ki se glasijo na denar in so sklenjeni v RS med strankami, navedenimi v omenjeni zakonski določbi, se namreč izkazujejo in izvršujejo v valuti Republike Slovenije. V izpodbijani sodbi je torej z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi materialno pravo prav uporabljeno.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 393. člena ZPP.