Jedro

Pogodba o dosmrtnem preživljanju spada med aleatorne pogodbe (pogodbe o tveganju) zato čas izpolnjevanja pogodbe preživljalke ni bistven za njeno veljavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena 30.8.1994, s katero je J. Z. po svoji smrti prepustil v last toženki vse svoje premično, zlasti pa nepremično premoženje: vl.št. 33, 74, 153, 159 in 165, vse k.o. Š., nična in še zahtevek po katerem naj bi bila toženka dolžna v roku 15 dni tožnici izstaviti pravno veljavno listino, na podlagi katere bi se ta lahko v skladu s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. D 1/95-7 vknjižila kot edina lastnica zgoraj naštetih nepremičnin iz k.o.Š., v nasprotnem primeru naj bi tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba in končno še zahtevek po katerem naj bi bila toženka prav tako v roku 15 dni dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi tožničin podrejeni zahtevek, ki meri na razveljavitev zgoraj označene pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 30.8.1994 in na v tej zvezi ponovljena zahtevka po izdaji ustrezne zemljiškoknjižne listine in povrnitvi pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni. Sodišče prve stopnje pa je tožnici še naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške, katere je odmerilo na 398.620 SIT.

V svoji pritožbi zoper sodbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožnica poudarja, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju odplačni pravni posel. V danem primeru, da je dejansko izvajanje sporne pogodbe z dne 30.8.1994 potekalo zelo kratek čas treh mesecev, pa še od teh je toženka prvi mesec le občasno prihajala k tožničinemu očetu, preživljancu. Prav to pa, da je že samo po sebi zadosten razlog za ugoditev njenemu zahtevku, saj ni nobenega sorazmerja med tem, kar je toženka s poslom pridobila in tistim, kar je zato nudila.

Ob takih navedbah tožnica izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni vedela za slabo zdravstveno stanje tožničinega očeta. Njen glavni namen, da je bil, da se na lahek in hiter način dokoplje do očetovega nepremičnega premoženja. Prav tak namen, ki vključuje pričakovanje bližnje preživljančeve smrti, pa da po ustaljeni sodni praksi predstavlja tisto okoliščino, ki ima za posledico ničnost pogodbe. Da je bil oče slabega zdravstvenega stanja, da ni bilo mogoče skriti in zato tudi ne spregledati. Tega, da ni potrdila le tožnica, ampak tudi zaslišane priče. Toženka, da se pri tem spreneveda, ko na eni strani trdi, da zunanji izgled pokojnika ni bil slab, po drugi strani pa opisuje kako, da mu je morala pasirati vso hrano in kako je bolj malo jedel. Sicer pa, da iz očetovega prizadevanja, ko si je še za časa svojega življenja prizadeval razdreti sporno pogodbo, o čemer so poročale priče R. D., C. Š. in J. M., da tudi nedvomno izhaja, da toženka ni v redu skrbela zanj. V tej zvezi tožnica opozarja na pričevanje S. G., ki je potrdila, da je pokojnik 14 dni pred svojo smrtjo pri njej pil čaj, češ, da si tega doma ne upa, ker se boji, da ga bodo zastrupili, pri čemer da je tudi tožil, da ga zaklepajo v hišo in ne upoštevajo njegovih želja, da bi ga peljali k sorodnikom. Pokojnika pa, da pri uresničitvi te njegove namere, da ni ovirala zgolj bolezen, ampak tudi nepismenosti, zaradi katere, da je bil povsem nemočen. Končno tožnica sodišču prve stopnje še očita, da je nekritično ocenilo pričevanja S. Z., A. Z. in R. D., saj gre za njene sorodnike, ki pa so napram njej sovražno razpoloženi. Tožnica tako predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, med katere se uvršča tudi sporna pogodba z dne 30.8.1994 (glej prilogo A 4) spadajo med aleatorne pogodbe, pogodbe o tveganju, zato tožnica zaman opozarja na nesorazmerje med tem, kaj je toženka s to pogodbo pridobila in kaj je v zameno nudila, kar naj bi bil po njenem že samo po sebi zadosten razlog za ugotovitev ničnosti pogodbe. Povsem nekaj drugega pa je namen, ki naj bi ga pri sklepanju pogodbe zasledovala toženka. V tem pogledu sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnici ni uspelo dokazati, da je toženka ob sklepanju sporne pogodbe zasledovala zgolj to, da bi z njeno pomočjo na najlažji način prišla do precejšnjega premoženja, saj je vedela, da je J. Z., s katerim je sklepala sporno pogodbo, star že 74 let, da je težak bolnik, pri katerem, da je bilo že na zunaj vidno, da se mu življenje izteka, sodišče druge stopnje pa mu pri tem v celoti pritrjuje. Zgolj starost 74 let, ki jo je takrat dosegel J. Z., še ni zadosten razlog, ki bi potrjeval tisti toženkin namen pri sklepanju sporne pogodbe, ki ji ga pripisuje tožnica. V postopku zaslišani priči pokojnikov brat S.Z. in njegova žena A. Z., pri katerima je pokojnik živel v času, ko je sklepal sporno pogodbo, sta sicer res priznala, da je ta tedaj težje hodil, sta pa dodala, da sicer ni tožil o kakšnih posebnih drugih težavah, še pohvalil se je, da se dobro počuti, odkar so mu operirali neke izrastke v grlu. Imenovani priči nista potrdili, da bi J. Z. v času sklepanju sporne pogodbe 30.8.1994 in samo ta čas je v obravnavani smeri odločilen, kazal zunanje znake kašne takšne bolezni, ki bi napovedovala njegov bližnji konec. O tem tudi ni vedela povedati nobena druga v postopku zaslišana priča, kjub drugačnim tožničinim pritožbenem zatrjevanjem, ki pa jih natančneje ne doreče in konkretneje opredeli. Ko si tožnica prizadeva prikazati, da imenovani priči zakonca Z. nista govorili resnice, kar pripisuje njunemu sovražnemu odnosu do nje, povsem spregleda izvedensko mnenje dr. B. P., po katerem rakasta zožitev požiralnika v histopatološkem pogledu pri pokojniku ni bila nikoli potrjena, zaradi česar tudi ni bil deležen ustrezne onkološke terapije in da so bile vzrok njegove smrti posledice možganske kapi, kar je vnaprej težko predvidljiva.

Pojavlja se tedaj vprašanje, po čem naj bi toženka lahko pred sklenitvijo sporne pogodbe predvidevala zapustnikovo skorajšnjo smrt, ko iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi J. Z. takrat bolehal za kakšno usodno boleznijo, kot tudi ne, da bi toženki kaj takega zaupal, pri čemer tudi njegova zunanjost ni kazala na bližnjo smrt in ko predvsem tudi ni izkazana kakršnakoli druga možnost, da bi toženka lahko prišla do informacij o Z. breizglednem zdravstvenem stanju, posebno še, ker v tistih krajih ni bila domačinka. V vsakem od nakazanih primerov ni mogoče odgovoriti drugače kot tako, da toženka zapustnikove bližajoče se smrti po rednem teku stvari ni mogla predvideti. Morda ni odveč že kar na tem mestu poudariti, da so tožničini očitki Zakškovima glede njunega sovražnega odnosa do nje in s tem pogojene neresnicoljubnosti tudi vse presplošni, da bi bilo mogoče preveriti njihovo utemeljenost. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno menilo, da sporne pogodbe ni mogoče ocenjevati kot nične v smislu 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zaradi česar je tudi povsem pravilno zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek.

Kar zadeva tožničin podrejeni zahtevek na razveljavitev sporne pogodbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica tudi v tej zvezi v pritožbi ni navedla ničesar takega, s čemer bi vzbudila dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožničini pomisleki, da toženka že prvi mesec po podpisu sporne pogodbe z dne 30.8.1994 ni v redu skrbela za njenega očeta J. Z. so povsem odveč glede na besedilo pod III a) te pogodbe. V njem se je toženka namreč zavezala, da bo takoj, najkasneje pa v roku 30 dni usposobila njegovo hišo na naslovu Š., da bo sposobna za bivanje in sicer na ta način, da jo bo prebelila in uredila vse potrebno za človeku dostojno življenje, na kar je na primeren način opozorilo že sodišče prve stopnje. Že sama narava teh del in njihov namen kažeta na to, da se toženka ni mogla takoj preseliti v tožničinemu očetu. Je pa to storila s 1.10.1994. Ni pomembno ali se je tedaj toženka preselila sama ali skupaj s svojim možem, saj slednji s sporno pogodbo ni prevzel nobenih obveznosti.

Tudi če se pustita ob strani pričevanji zakoncev Z. in deloma pričevanje R. D., katerim tožnica odreka verodostojnost, pa ne gre spregledati, da so razen njih treh potrdile toženkino dosledno izpolnjevanje prevzete obveznosti iz sporne pogodbe tudi druge priče med njimi C. Š., patronažna sestra S. M. in dr. M. M., pri čemer prav slenjima ne gre odrekati vere, saj sta na izidu te pravde povsem neprizadeta. Sodišče druge stopnje pa tudi v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da prizadevanj J. Z., da bi razveljavil sporno pogodbo, ni pripisati toženkini slabi oskrbi, katere naj bi bil po tožničinem zatrjevanju deležen, ampak njegovim značajskim potezam vedno nezadovoljnega človeka, ki je pogosto menjavala svoje misli in njegovim zdravstvenim težavam, zaradi katerih je težko jedel, ki pa, da ne bi prišlo do nesporazuma, niso bile take, da bi napovedovale njegov bližnji konec. Iz tega pa sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin podrejeni tožbeni zahtevek. Ker tožnioca s svojo pritožbo tedaj ni uspela, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v skladu z določbo 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.