Jedro

Kadar gre za spor o pogodbi o dosmrtnem preživljanju med dediči preživljanca in drugo pogodbeno stranko, je tak spor le premoženjskopravne narave, saj je pogodbena pravica do preživljanja ugasnila že s smrtjo preživljanca. Zato je tudi v takih sporih po ustaljeni sodni praksi vprašanje dovoljenosti revizije odvisno od ocene vrednosti spora, kar je v obravnavanem sporu izostalo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo spremenjeni primarni tožbeni zahtevek in oba spremenjena podrejena tožbena zahtevka ter odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnice v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje, ker po njeni oceni tožnice uveljavljajo nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa predlaga zavrnitev revizije. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni dovoljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Tožbo je 3.10.1992 vložil tožnik dr. A. F. in v tožbenem zahtevku predlagal, da sodišče ugotovi, da je sporazum o ugotovitvi solastnine in pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 13.5.1991 "neveljaven oziroma ničen in neobstoječ". V tožbi ni ocenil vrednosti spora.

Toženka v odgovoru na tožbo ni ugovarjala izostanku te ocene. Tožnik je 30.11.1992 umrl in v pravdo so vstopile njegove dedinje. Pravdne stranke so šele na tretjem naroku 15.5.1995 sporazumno ocenile vrednost spora z zneskom 3,000.000,00 SIT. Tožbeni zahtevek pa so tožnice kasneje dvakrat spremenile. Niti v prvi spremembi tožbe v vlogi z dne 24.4.1997, niti v drugi spremembi tožbe v vlogi z dne 10.11.1997 niso ocenile vrednosti spora po spremenjeni tožbi. Tega niso storile niti ob "modifikaciji" tožbenega zahtevka na naroku 18.3.1998, ko so zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, vsebovan v glavnem tožbenem zahtevku, prilagodile stanju v času sklenitve spornega posla. Toženka izostanku ocene vrednosti spremenjenih tožbenih zahtevkov ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je tako odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku, ki se je v času sojenja na zadnji obravnavi glasil primarno na ugotovitev, da sta bila dne 12.5.1991 prvotožnica in njen pokojni mož skupna lastnika z nedoločenimi deleži na spornih nepremičninah, zaradi česar naj bi morala toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na prvotožnico in pokojnika za vsakega do 1/2. Spremenjeni prvi podrejeni tožbeni zahtevek je uveljavljal ugotovitev ničnosti celotnega sporazuma o ugotovitvi solastnih deležev in pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13.5.1991 ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Drugi spremenjeni podrejeni tožbeni zahtevek pa je uveljavljal razvezo (le) pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13.5.1991 in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku vse tri spremenjene tožbene zahtevke zavrnilo.

Spremenjeni glavni in oba podrejena tožbena zahtevka se ne nanašajo na denarne terjatve. Ker gre za premoženjski spor, je glede na določbe 382. člena ZPP/77 vprašanje dovoljenosti revizije odvisno od ocene vrednosti spora, ki bi jo morale tožnice navesti ob spremembi tožbe. Po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP/77 mora namreč tožnik v primeru, če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, že v tožbi navesti tudi oceno vrednosti spora. Tožnice so se sicer v sami reviziji sklicevale na "vrednost spora iz leta 1992", vendar so prezrle, da ob vložitvi tožbe s prvotnim tožbenim zahtevkom vrednost spora sploh ni bila ocenjena, da temu toženka ni ugovarjala in da je bila ocena takratnega tožbenega zahtevka podana šele na tretjem naroku 15.5.1995, torej izven okvirov določbe tretjega odstavka 40. člena ZPP/77. Ne glede na pravkar povedano pa je v obravnavani zadevi odločilno, da so tožnice prvotni tožbeni zahtevek spremenile, vendar niti pri prvi, niti pri drugi spremembi tožbe niso ocenile vrednosti spremenjenega tožbenega zahtevka, temu pa tudi toženka ni ugovarjala. Ker tožnice ob (zadnji) spremembi tožbe niso ravnale v skladu z drugim odstavkom 186. člena ZPP/77, si niso zagotovile pravice do revizije. Res je sicer, da zakon v tretjem odstavku 382. člena določa izjeme glede vprašanja dovoljenosti revizije, med katerimi so v 1. točki zajeti tudi spori o preživljanju. Med take spore spadajo poleg sporov o zakonskem preživljanju tudi spori o pogodbenem preživljanju. Prvi podrejeni tožbeni zahtevek zahteva ugotovitev ničnosti tudi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, drugi podrejeni tožbeni zahtevek pa razvezo te pogodbe, kar pomeni, da oba izpodbijata sam temelj pogodbene pravice do preživljanja. Izjemo iz 1. točke tretjega odstavka 382. člena ZPP/77 lahko revizijsko sodišče upošteva le v sporih med preživljancem in preživljalcem, saj je le v takih sporih od njihovega izida odvisna pravica do preživljanja. Kadar gre za spor o pogodbi o dosmrtnem preživljanju med dediči preživljanca in drugo pogodbeno stranko, je tak spor le premoženjskopravne narave, saj je pogodbena pravica do preživljanja ugasnila že s smrtjo preživljanca. Zato je tudi v takih sporih po ustaljeni sodni praksi vprašanje dovoljenosti revizije odvisno od ocene vrednosti spora, kar je v obravnavanem sporu izostalo.

Revizijsko sodišče je na podlagi 392. člena ZPP/77 moralo zavreči nedovoljeno revizijo. Nobena od pravdnih strank ni priglasila revizijskih stroškov.