Jedro

Kadar je dokazano, da kljub formalnemu obstoju zakonske zveze med zakoncema ni bilo ekonomske skupnosti, premoženje, ki ga je v tem času sicer z delom pridobil eden od njiju, ni njuno skupno premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podrejeni ter dodatni podrejeni tožbeni zahtevek. Po prvem naj bi se ugotovilo, da sta bila prva tožnica in njen pokojni mož F. dr.

A. na dan 12.5.1991 skupna lastnika po nedoločenih deležih na celotni nepremičnini Z. 65, toženka pa mora zato to nepremičnino izročiti tožnicam, prvi tožnici pa izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice nanjo in pok. dr. F., vsakega do Ž. Po podrejenem zahtevku naj bi se ugotovilo, da sta sporazum o ugotovitvi solastnine in pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta ju dne 13.5.1991 sklenila toženka in pokojni tožnik, nična. Toženka bi morala tožnicam izstaviti listino za vknjižbo solastnine za prvo do Ž, oz. za vsako od njih do 1/6 nepremičnine. Po dodatnem podrejenem zahtevku pa naj bi se navedena pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena za Ž nepremičnin vl. št. 464 k.o. razvezala, tožnice pa vknjižile kot lastnice vsaka do 1/6. Ob zavrnjenih zahtevkih morajo tožnice toženki povrniti 373.725,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožujejo tožnice, ki predlagajo njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Opozarjajo, da je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe ZPP, ko je hkrati odločilo o primarnem in še dveh podrejenih zahtevkih, saj bi moralo počakati na pravnomočnost prve odločitve. Sodba pa je ne glede na to polna protispisnosti. Za sodišče so namreč važnejše povsem nekonkretne izjave prič kot materialni dokazi, čeprav je po ZPP določena klasifikacija verodostojnosti posameznih dokazov. Obrazložitev se spušča v stvari, ki so bile že razsojene v prvem postopku, o pravočasnosti vložitve tožbe in mandatu. Povsem napačna pa je dokazna ocena, saj sodišče ni upoštevalo številnih materialnih dokazov o grdem ravnanju toženke (slike, pokojnikove zabeležke, zdravniško spričevalo, z.k. izpisek o tožničini hipoteki), pa tudi ne izpovedi prič K-ovih, ki nimata nikakršnega motiva, da bi govorila neresnico. Na drugi strani toženkine priče, ki so le posredne priče, ne vedo povedati nič konkretnega. Kljub temu jim sodišče bolj verjame kot dokazom tožnic.

Predlagajo še dve dodatni priči, ki bosta vedeli povedati, v kakšnih odnosih je živela družina F., obe živita v isti hiši kot člani te družine. Tožnice so svoje zahtevke postavile na več pravnih temeljev, od ničnosti, ki se nanaša na sam sporazum oz. pogodbo, ki sta jo sestavila odvetnik Č. in sodnik M., oba vedoč, da je pokojnik veljavno poročen, do skupnosti premoženja, nemožnosti razpolaganja z njim, grdega ravnanja toženke, ki ni bila vredna naklonila itd. Materialno pravo je povsem napačno uporabljeno. Končno je po mnenju pritožbe nepravilna tudi odločitev o stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevanih procesnih kršitev pritožbeno sodišče ne najde. Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v drugem odstavku 188. člena določa, da lahko tožnik z eno tožbo uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Ob taki ureditvi obravnavanja primarnega in podrejenih zahtevkov ni podlage za čakanje na pravnomočnost odločitve o primarnem zahtevku pred odločanjem o podrejenih. Tako ravnanje sicer ne bi bilo v direktnem nasprotju z navedeno procesno določbo in se v sodni praksi dejansko pojavlja, vendar le v primerih, ko to narekujejo razlogi smotrnosti. V obravnavani zadevi pa takih razlogov ni videti. Brez podlage v podatkih spisa so nadaljnje pritožbene trditve, da je prvo sodišče odločalo o že razsojenih stvareh, saj sta bili obe predhodni pravdi končani z umikom tožbe.

Nobenih pomislekov pa pritožbeno sodišče tudi nima o pravilnosti dokazne ocene, kakršno je prvo sodišče sprejelo po zelo obširni, tehtni in logični analizi ter povezavi vseh razpoložljivih izvedenih dokazov. Pri tem je skrbno pretehtalo in osvetlilo vse uveljavljane pravne temelje, na katere opozarja pritožba, ter zanesljivo in prepričljivo zaključilo in pojasnilo, zakaj ti temelji v konkretni zadevi ne obstajajo.

Nedvomno je torej po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ravnalo v skladu s temeljnim pravilom 8. člena ZPP, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera (odločilna) dejstva je šteti za dokazana. Kakšno "klasifikacijo verodostojnosti posameznih dokazov" po ZPP ima sicer v mislih pritožba, ni jasno. Zgolj pavšalna pritožbena kritika na navedeni način ocenjenih dokazov ni in ne more biti upoštevna. Enako velja za predlagani nov dokaz s še dvema pričama v zvezi s katerim pritožba ne pove, katera odločilna dejstva naj bi s tem dokazala (1. odstavek 352. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje torej v celoti sprejema obširne in tehtne prvostopenjske razloge, da jih ne bi ponavljalo. Prepričljiva je namreč ocena prvega sodišča, da kljub formalno obstoječi zakonski zvezi med prvo tožnico in pokojnim dr. A. F. ni dokazana tudi njuna ekonomska skupnost v času pridobivanja spornih nepremičnin (podlaga primarnega zahtevka), prav tako pa ne ničnostni razlogi v zvezi s spornim sporazumom o pokojnikovem priznanju solastnine na njih do Ž toženki ter izročitve druge polovice proti dosmrtnemu preživljanju (podlaga podrejenega zahtevka), kakor tudi ne toženkino grdo ravnanje in neizpolnjevanje prevzetih obveznosti kot razvezni razlog za to pogodbo (podlaga dodatnega podrejenega zahtevka).

Razlogov za nepravilno odločitev o pravdnih stroških pritožba ne navaja, v okviru uradnega preizkusa pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stroškovni izrek v skladu z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP, ustrezno pa je tudi utemeljen.

Po povedanem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP).