Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

V obravnavani zadevi je predmet spora ničnost odločbe, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Čeprav revidentka navaja, da je v tožbi opredelila vrednost spora v višini 45.000,00 EUR niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Za uveljavljanje dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 bi morala revidentka, skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, navesti pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, ter okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost. Zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala, saj ni navedla sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti ni navedla opravilnih številk zadev, v katerih naj bi bila zavzeta taka stališča. Z navajanjem hudih posledic, ki bodo nastale drugim, in ne neposredno revidentki, pa tudi ni izkazala dovoljenosti revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote A., št. 321-8/92-6, 321-22/92-6 z dne 10. 6. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-47/2011/6 z dne 29. 10. 2012 (1. točka izreka sodbe), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka sodbe). Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil revidentkin predlog za izrek ničnosti odločb, št. 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999 in št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000, po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker revidentka v predlogu ni izkazala, da ju ni mogoče ne pravno ne dejansko izvršiti, saj sta navedeni odločbi dokončni, pravnomočni in izvršljivi, na njuni podlagi je bila izvedena sprememba zemljiškoknjižnega stanja, naknadno pa sta bila izvedena že tudi dva pravna posla. Poleg tega pa ni podan javni interes za uvedbo postopka po uradni dolžnosti na podlagi 126. člena ZUP. Tožena stranka je revidentkino pritožbo z zgoraj navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več odločbah oziroma sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po tej določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega znesek 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti pa gre le pri pravici prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).

6. V obravnavani zadevi je predmet spora ničnost odločbe, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Čeprav revidentka navaja, da je v tožbi opredelila vrednost spora v višini 45.000,00 EUR, glede na zgoraj navedeno niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (prim. X Ips 175/2011, X Ips 34/2012, X Ips 259/2013).

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2008 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in določbo 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka pa mora opisati natančno in konkretno. Na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča (in pri tem navesti opravilne številke zadev), od katere naj bi odločitev odstopala.

9. Revidentka kot pravno vprašanje, ki naj bi tudi odstopalo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, izpostavlja vprašanje: „ali ima občina v konkretnem primeru kot tožeča stranka pravni interes po uveljavljanju ničnosti pravnomočnih denacionalizacijskih odločb“.

10. S tem pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, ni izpostavila na zahtevani način, kot je pojasnjen v 8. točki obrazložitve tega sklepa. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, bi namreč morala natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, navesti pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, in navesti tudi okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost. 11. Zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča pa revidentka tudi ni izkazala, saj ni navedla sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti ni navedla opravilnih številk zadev, v katerih naj bi bila zavzeta taka stališča. 12. Glede na navedeno revidentka izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

13. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati in ugotavljati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 259/2013 z dne 2. 10. 2013) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in navesti konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude.

14. Revidentka navaja, da „gre v konkretnem primeru za odločitev, ki pomeni za tožečo stranko lahko hude posledice, v kolikor bi v številnih pravdnih postopkih Okrajnega sodišča v Kranju tožnica B. B. zoper stanovalce stanovanjskih hiš na naslovih ...uspela in bi le-ti morali izprazniti nepremičnine, ki so jih plačali in jih imajo v posesti na podlagi sklepa Sklada stavbnih zemljišč Občine A.“.

15. S tem pa revidentka zelo hudih posledic, ki bi jih v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev imela zanjo, ni izkazala. Dejansko gre za posledice, ki bodo nastale lastnikom oziroma stanovalcem navedenih hiš in ne neposredno tožeči stranki. Tako tudi pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

16. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).