Jedro

Aktivno legitimacijo za predlaganje ničnosti imajo tiste osebe, ki izkazujejo pravovarstveno potrebo - z uveljavljanjem pravnega sredstva bi se jim njihov pravni položaj izboljšal. Ker tožnica ni zatrjevala ničnost denacionalizacijskih odločb zato, ker bi posegle v njene pravice (zatrjevala je poseg v pravice drugih oseb), bi ji prvostopenjski organ moral legitimacijo za vlogo, ki jo je obravnaval kot njen predlog za izrek ničnosti, odreči, in predlog zavreči. Tožnica torej ni bila upravičena do vsebinske obravnave svoje vloge, zato ne more uspešno izpodbijati sprejete odločitve, ker naj po vsebini ne bi bila pravilna. Vsebinska odločitev namesto procesne odločitve pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka.

Če naj bi bila tožničina vloga opozorilo ali pobuda, da organ postopa po uradni dolžnosti v skladu s 126. členom ZUP, pa upravni organ nanjo ni bil vezan, ampak je v svoji pristojnosti, v cilju varovanja javnega interesa presodil, ali so podani pogoji za izrek ničnosti. Odločbe o tem tožnica ni mogla zahtevati, zato tudi odločitve ne more izpodbijati po vsebini, saj ona ne varuje javne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Tržič (v nadaljevanju: upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog A. za izrek ničnosti odločb št. 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999 in št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000. V obrazložitvi navaja, da je tožnica 12. 5. 2011vložila predlog za izrek ničnosti prej navedenih odločb (z dokazno dokumentacijo), v katerem je predlagala, da se dopolnilna odločba z dne 1. 9.1999 in delna odločba z dne 14. 3. 2000, kolikor se nanašata na parc. št. 266/74, 266/76, 266/78, 266/83, 266/84, 266/85, 266/86, 266/87, 266/88, 266/89, 266/91, 266/93 in 276/4, vse k.o. ..., ki so bile vrnjene pok. upravičencu A.A., po uradni dolžnosti izrečeta za nični iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker ju ni mogoče izvršiti. V predlogu je navajala, da je bilo prej navedeno premoženje nepravilno vrnjeno v last in posest. Ker zemljišča v katastru in zemljiški knjigi niso bila opredeljena kot stavbna, sta bila za zavezanca za vračilo določena B. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki vrnitvi nista nasprotovala. Na podlagi denacionalizacijskih odločb je bila v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na upravičenčeve pravne naslednike. Če pa bi upravni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje (opravil ogled in pridobil podatke od Sklada stavbnih zemljišč A.), bi ugotovil, da so predmetna zemljišča funkcionalna zemljišča k objektom, zgrajenim v naselju ..., s številkami ... Funkcionalna zemljišča so bila določena z lokacijsko dokumentacijo št. 1/89-24 z dne 11. 4. 1989, na podlagi 34. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območja izven ureditvenih območij in naselij. Zemljišča je Sklad stavbnih zemljišč oddal lastnikom hiš že v letu 1989, do prepisa v zemljiški knjigi pa ni prišlo. Funkcionalna zemljišča so pozidana stavbna zemljišča in jih glede na določbo 32. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Iz tega razloga sta odločbi neizvršljivi. Glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje pa je ena od solastnic zahtevala od lastnikov kupljenih zemljišč odstranitev in izpraznitev in so o tem sproženi sodni postopki. Če organ po uradni dolžnosti odločb ne bo izrekel za nični, bodo občani zoper denacionalizacijske upravičence prisiljeni vložiti nasprotne tožbe na ugotovitev lastninske pravice. Občani so po njihovem mnenju na originarni način in s sklenitvijo pogodb s Skladom stavbnih zemljišč Občine Tržič pridobili dejansko lastnino na zemljiščih. Po določbi 126. člena ZUP je upravni organ upravičen začeti postopek po uradni dolžnosti. V izogib številnim lastninskim in drugim pravdam je v javnem interesu večjega števila občanov potrebno izreči odločbi za nični. Predlagateljica je še navedla, da v postopku ni mogla sodelovati kot stranka, čeprav je kasneje, ko se je ugotovila napaka, s prizadetimi občani poskušala obnoviti postopek, vendar ni uspela.

Prvostopenjski organ je odločil, da predlog za izrek ničnosti ni utemeljen. Ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je podan, če odločbe ni mogoče pravno ali dejansko izvršiti, tega razloga pa tožnica v svojem predlogu ni izkazala. Navaja, da je pred izdajo odločb vodil posebni ugotovitveni postopek in na podlagi teh ugotovitev odločil z odločbama, ki sta dokončni, pravnomočni in izvršljivi. Na njuni podlagi je bila izvedena sprememba zemljiškoknjižnega stanja, naknadno sta bila izvedena dva pravna posla. Upravni organ nadalje ugotavlja, da ni podan javni interes za uvedbo postopka po uradni dolžnosti. Javni interes je treba vsebinsko opredeliti v smislu 4. točke 144. člena ZUP, okoliščine po tej določbi pa v obravnavanem primeru niso izkazane. Interes za pričetek novega postopka je izkazan le s strani posameznih fizičnih oseb, stanujočih na naslovih ..., kar pa ne more šteti kot javni interes.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo. Strinja se s prvostopenjskim organom, da ni podan uveljavljani ničnostni razlog in da tudi javni interes ne narekuje izvedbe postopka po uradni dolžnosti.

Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v pritožbi navedla razloge, zaradi katerih bi moral upravni organ uvesti postopek po uradni dolžnosti. Organ ne bi smel odločiti v skrajšanem postopku, ob pravilni uporabi procesnih materialnih pravil bi moral njen predlog upoštevati kot opozorilo v smislu 126. člena ZUP ter v zvezi z njim izpeljati upravni postopek. Drugostopenjski organ je nekorektno prevzel njen pritožbene navedbe kot predlagateljice postopka. Res ji je bila vročena odločba, vendar ne v zvezi s spornimi zemljišči, za katera ni bila zavezanka za vračilo v naravi. Glede teh nepremičnin ni mogla nastopati kot stranka v postopku in tudi ne nasprotovati vračilu. Upravni organ je nepravilno ugotovil dejansko stanje glede izvršitve odločb. Odločbe so bile v zemljiški knjigi sicer izvršene, ni pa prišlo do dejanske izročitve nepremičnin. V zvezi s tem je drugostopenjski organ zavzel napačno materialnopravno stališče, da je vračilo v posest treba doseči sporazumno ali v civilnem postopku pred sodiščem. Povsem napačno je presodil, da ZDen ali na njem temelječi predpisi ne določajo, da se denacionalizacijski postopek začne po uradni dolžnosti. Nekorektno ji očita, da se zoper odločbe ni pritožila. Možnosti pritožbe ni imela, ker ni bila stranka v postopku. Njen predlog je bil nepravilno obravnavan. Ni zahtevala razveljavitev pravnomočnih denacionalizacijskih odločb v celoti, torej glede upravičencev do vračila in glede pravice do vrnitve, predlagala je zgolj, da se odločbi razveljavita glede oblike vračila spornih zemljišč, ki so pozidana stavbna zemljišča. V tem primeru se ne bi izvedel nov denacionalizacijski postopek, pač pa le postopek glede oblike vračila – v obliki odškodnine. Smisel ZDen je, da se odpravijo krivice, vendar se ne delajo nove, v obravnavanem primeru pa se take krivice povzročajo tretjim fizičnim osebam. V obravnavanem primeru so bila vrnjena zemljišča kot kmetijska, čeprav so bila stavbna, kar potrjuje listinska dokumentacija. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopenjsko odločbo, ter dopolnilno odločbo z dne 1. 9. 1999 in delno odločbo z dne 14. 3. 2000, kolikor se nanašata na obliko vračila spornih zemljišč, izreče za nične iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z DDV, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 280. člena ZUP določa, da se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca.

Uvedbo upravnega postopka po uradni dolžnosti ureja 126. člen ZUP, po katerem pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek.

Aktivno legitimacijo strank za uveljavljanje ničnosti je razložilo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-666/10, Up 1153/10 z dne 12. 5. 2011. V skladu z njegovo razlago prvi odstavek 280. člena ZUP ne priznava legitimacije le osebam, ki so v postopku imele položaj stranke, temveč tudi tistim osebam, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ta možnost ni bila dana - to pa so tiste osebe, ki imajo za udeležbo pravni interes, ker odločba vpliva na njihove pravice ali pravne koristi. Aktivno legitimacijo za predlaganje ničnosti imajo torej tiste osebe, ki izkazujejo pravovarstveno potrebo - z uveljavljanjem pravnega sredstva bi se jim njihov pravni položaj izboljšal. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je upravni organ (ki je po vsebini obravnaval tožničin predlog), tožnico štel za stranko denacionalizacijskega postopka. Tožnica takemu procesnemu položaju sicer oporeka, češ ni bila zavezanka za vračilo predmetnih parcel. Glede na pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve bi aktivno legitimacijo imela tudi s položajem stranske udeleženke. Kot stranka ali kot stranska udeleženka pa bi to legitimacijo upravičila le, če bi predlog za izrek ničnosti vlagala zaradi varstva svojih pravic ali pravnih interesov. V svoji vlogi pa ni uveljavlja posega v svoje pravice, temveč je navajala, da denacionalizacijskih odločb ni mogoče izvršiti, ker so na zemljiščih, ki so po namenu funkcionalna zemljišča, pravice pridobili lastniki stavb, ki stojijo na teh zemljiščih, in ki jih lastniki imajo v posesti. Ker tožnica ni zatrjevala ničnost denacionalizacijskih odločb zato, ker bi posegle v njene pravice (zatrjevala je poseg v pravice drugih oseb), bi ji upravni organ moral legitimacijo za vlogo, ki jo je obravnaval kot njen predlog za izrek ničnosti, odreči, in predlog zavreči. Tožnica torej ni bila upravičena do vsebinske obravnave svoje vloge, zato ne more uspešno izpodbijati sprejeto odločitev, ker naj po vsebini ne bi bila pravilna. Vsebinska odločitev namesto procesne odločitve pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka.

Če naj bi bila tožničina vloga opozorilo ali pobuda, da organ postopa po uradni dolžnosti v skladu s 126. členom ZUP (po uradni dolžnosti naj bi izvedel postopek za ugotovitev ničnosti izdane denacionalizacijske odločbe, ne pa postopek odločanja o denacionalizacijskem zahtevku), pa upravni organ nanjo ni bil vezan, ampak je v svoji pristojnosti, v cilju varovanja javnega interesa presodil, ali so podani pogoji za izrek ničnosti. Odločbe o tem tožnica ni mogla zahtevati, zato tudi odločitve ne more izpodbijati po vsebini, saj ona ne varuje javne koristi.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primerih, če sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.