Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana samo, če bi bila obsojenka kljub svoji zahtevi v postopku prikrajšana za pravico uporabljati svoj jezik, ki je različen od jezika, v katerem je potekal kazenski postopek.

Jedro očitkov v zahtevi je v tem, da prevodov dokaznega gradiva v slovenski jezik ni opravil sodni tolmač, kar ni vprašanje obsojenkine pravice do uporabe lastnega jezika, temveč gre lahko - z vidika kršitev, ki so upoštevne v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, - samo za vprašanje obsojenkine pravice do obrambe iz 2. alineje 29. člena Ustave RS in drugega odstavka 5. člena ZKP ter (širše) obsojenkine pravice do poštenega sojenja iz prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki so lahko prekršene, če se v spisu nahajajo dokazi v tujem jeziku ali če prevodi dokaznega gradiva niso dovolj kakovostni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenko A. A. s sodbo IV K 20728/2019 z dne 17. 2. 2021 spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo kazen eno leto zapora ter stransko denarno kazen sto dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar znaša 2.000,00 EUR. Na podlagi šestega odstavka 245. člena KZ-1 je odločilo o odvzemu denarja v znesku 74.425,49 EUR. Obsojenki je nadalje naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, ki se bo deloma poplačal iz odvzetega denarja, razliko pa je skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžna povrniti obsojenka. Sodišče prve stopnje je nazadnje odločilo še o stroških kazenskega postopka. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke prvega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), medtem ko ji je naložilo plačilo stroškov iz 8. točke prvega odstavka 92. člena ZKP. Za stroške in nagrado zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, je odločilo, da bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkini zagovorniki iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvami 25. in 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevana kršitev obsojenkine pravice do uporabe svojega jezika po njenem stališču ni podana, saj je sodišče z obsojenko komuniciralo v jeziku, ki ga je razumela, ter strankama dalo možnost, da se izjavita glede prevodov sporočil, ki jih je opravila kriminalistka B. B. Obsojenka se je s prevodi izrecno strinjala, obenem pa v komunikaciji tudi sama uporabljala angleški jezik, zato ji je bila vsebina sporočil znana. V pritožbi ni bilo zatrjevano, da bi bili prevodi sporočil neustrezni, niti zagovorniki niso utemeljili, kako bi lahko zatrjevana kršitev vplivala na obsojenkine možnosti za obrambo ali na zakonitost izpodbijane sodbe. Kar se tiče verodostojnosti uradnih zaznamkov, se vrhovna državna tožilka pridružuje razlogom pravnomočne sodbe (17. točka prvostopenjske v zvezi s 7. točko drugostopenjske sodbe), zato zavrača očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obsojenko in njenega zagovornika, ki je v izjavi vztrajal, da se izpodbijana sodba ne bi smela opirati na prevode, ki jih ni opravil sodni tolmač, niti na neverodostojne uradne zaznamke, v katerih ni prikazana celotna vsebina komunikacije obsojenke z osebami, ki se omenjajo v sodbi.

B.

5. Vložniki uveljavljajo „absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka“, ker se izpodbijana pravnomočna sodba opira na listine (tj. uradna zaznamka z dne 11. 3. 2019 in 6. 3. 2019), ki jih je iz angleškega v slovenski jezik prevedla kriminalistka B. B., ne pa sodni tolmač. Pri svojih navedbah izhajajo iz ustavne in zakonske ureditve, po kateri je uradni jezik v Sloveniji slovenščina (11. člen Ustave RS), kar je tudi jezik, v katerem (praviloma) poslujejo sodišča (5. člen Zakona o sodiščih1). Trdijo, da mora prevode listin iz tujega v slovenski jezik vselej opraviti sodni tolmač (sedmi odstavek 8. člena ZKP), sicer se sodbe ne da preizkusiti. Ker mora poslovanje v slovenskem jeziku zagotoviti sodišče, prevajanje ne more biti odvisno od volje strank. Zahteva temelji na argumentih, da obsojenka ni predlagala izvedbe navedenih dokazov, zato ni razumno pričakovati, da bi zahtevala njihove prevode; da stranka ne more soglašati s tem, da sodišče ne posluje v slovenskem jeziku; in da obsojenka pred svojo izjavo, da se strinja z „laičnimi“ prevodi kriminalistke, ni bila poučena o pravici do prevajanja in tolmačenja, zato njena izjava ne more biti upoštevna.

6. Iz razlogov pravnomočne sodbe in podatkov spisa je razvidno, da je v uradnih zaznamkih z dne 11. 3. 2019 (list. št. 64-107) in 6. 3. 2019 (list. št. 108-113) zabeležena elektronska komunikacija obsojenke z več osebami, ki po presoji sodišč prve in druge stopnje razkriva njene aktivnosti v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem pranja denarja. Uradna zaznamka je sestavila kriminalistka B. B., ki je prevedla tudi povzeto elektronsko komunikacijo iz angleškega v slovenski jezik. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 2. 12. 2020 ugotovilo, da prevodov ni opravil sodni tolmač, zato so bile stranke pozvane, da se izjavijo, če zahtevajo nove prevode. Zagovornica je z vlogo z dne 17. 12. 2020 (list. št. 470) zahtevala prevod pogovora na list. št. 79, ki ga je v nadaljevanju postopka opravila sodna tolmačka. Razpravljajoča sodnica je na naslednjem naroku dne 27. 1. 2021 ugotovila, da je zagovornica zahtevala ponovno prevajanje (samo) enega pogovora, ter stranke pozvala, naj opozorijo na morebitne napake v preostalih prevodih, ki jih je opravila kriminalistka. Stranke pripomb niso imele, obsojenka pa je izrecno izjavila, da ne zahteva dodatnega prevajanja listin po sodnem tolmaču in se strinja s prevodi kriminalistke (list. št. 494).

7. Vrhovno sodišče v opisani procesni situaciji najprej zavrača očitke, da sodišče v konkretnem kazenskem postopku ni poslovalo v slovenskem jeziku. Kazenski postopek je potekal v slovenščini, v slovenski jezik pa je bila prevedena tudi vsa komunikacija v uradnih zaznamkih, ki ju izpostavljajo vložniki. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana samo, če bi bila obsojenka kljub svoji zahtevi v postopku prikrajšana za pravico uporabljati svoj jezik, ki je različen od jezika, v katerem je potekal kazenski postopek. Za to pa v predmetni zadevi, ko je celotni kazenski postopek potekal v slovenskem jeziku, ne gre.

8. Vložniki z zatrjevanjem, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na „neuradne prevode“ elektronskih sporočil, nakazujejo tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V konkretni zadevi ne gre niti za primer, ko bi bila elektronska sporočila oziroma njihovi prevodi pridobljeni na način, ki bi pomenil kršitev ustavnih pravic, niti ne za primer, ko bi ZKP določal, da se sodba na tovrstne dokaze ne sme opirati, zato tudi ta kršitev ni podana.

9. Jedro očitkov v zahtevi je po navedenem v tem, da prevodov dokaznega gradiva v slovenski jezik ni opravil sodni tolmač, kar ni vprašanje obsojenkine pravice do uporabe lastnega jezika,2 temveč gre lahko - z vidika kršitev, ki so upoštevne v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, - samo za vprašanje obsojenkine pravice do obrambe iz 2. alineje 29. člena Ustave RS in drugega odstavka 5. člena ZKP ter (širše) obsojenkine pravice do poštenega sojenja iz prvega in tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki so lahko prekršene, če se v spisu nahajajo dokazi v tujem jeziku ali če prevodi dokaznega gradiva niso dovolj kakovostni.

10. V danem primeru je za presojo možnosti, ki jih je imela obsojenka za obrambo, ključno: (i) da je bilo dokazno gradivo, povzeto v uradnih zaznamkih, prevedeno v slovenski jezik, (ii) da je sodišče strankam dalo možnost, da zahtevajo prevajanje po sodnem tolmaču, kar je obsojenkina zagovornica za del uradnega zaznamka tudi dejansko predlagala, (iii) da je sodišče strankam omogočilo, da opozorijo na morebitne napake v prevodih, ki jih je opravila kriminalistka, česar obsojenka oziroma njeni zagovorniki niso storili, niti v pritožbi niso podali nobenih pripomb glede vsebine prevodov, in (iv) da je obsojenka na naroku izrecno soglašala s prevodi v spisu ter se v nadaljevanju postopka tudi aktivno izjavljala o dokaznem gradivu tako, da je komentirala kontekst prebranih sporočil (list. št. 495). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila obsojenki nedvomno poznana vsebina komunikacije v uradnih zaznamkih (točka 17 prvostopenjske zvezi s točko 7 drugostopenjske sodbe), kar vse so okoliščine, ki kažejo, da zaradi prevodov v slovenščino, ki jih ni opravil sodni tolmač, obsojenka ni bila v ničemer prikrajšana pri svoji pravici do obrambe, ki jo zagotavljajo drugi odstavek 5. člena ZKP, 2. alineja 29. člena Ustave RS in 6. člen EKČP. 11. Besedilo določbe 8. člena ZKP, na katero se sklicujejo vložniki, se nanaša samo na osebe, ki ne razumejo jezika, v katerem teče kazenski postopek, česar sodišče prve stopnje v konkretni zadevi za obsojenko ni ugotovilo. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenka slovenska državljanka in razume slovenski jezik, v katerem je tekel postopek, zato je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno poučiti o pravici do prevajanja in tolmačenja na način iz šestega odstavka 8. člena ZKP. Za presojo obsojenkine izjave o prevodih je bistveno, da je prvostopenjska sodnica s strankama odprto razpravljala o ustreznosti (kakovosti) prevodov, ki jih je opravila kriminalistka, kar pomeni, da se je obsojenka lahko zavestno in prostovoljno odpovedala tudi (vnovičnemu) prevajanju listin, ki bi ga opravil sodni tolmač.

12. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da očitki o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. oziroma 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker se pravnomočna sodba opira na prevode, ki jih je opravila kriminalistka, niso utemeljeni.

13. Druga, v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je po stališču vložnikov v tem, da uradna zaznamka z dne 11. 3. 2019 in 6. 3. 2019 nimata dokazne vrednosti, zato se pravnomočna sodba nanju ne bi smela opirati. Zagovorniki trdijo, da je zaključek sodišč, da predstavljajo sporočila v uradnih zaznamkih „povezano korespondenco“, v izrecnem nasprotju z izpovedbo kriminalistke B. B., ki je pojasnila, da na zgoščenkah v spisu ni nujno vsa obsojenkina komunikacija z drugimi osebami. Kriminalistka je poleg tega izpovedala, da ni pregledala celotne vsebine pogovorov na zgoščenkah, kar dodatno omaje verodostojnost uradnih zaznamkov. Vložniki trdijo, da je obsojenka komunicirala po različnih kanalih in mnogo več od prikazanega, zato sta sodišči z upoštevanjem vsebine uradnih zaznamkov (in izpovedbe kriminalistke v tej zvezi) zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

14. Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje vsebino obsojenkine komunikacije, ki je bila najdena in zavarovana pri preiskavi zaseženega mobilnega telefona ter v nadaljevanju povzeta v uradnih zaznamkih, presojali v točkah 16. - 21. prvostopenjske in 7. drugostopenjske sodbe. Pri dokazni oceni nista ugotovili, da bi bila v uradnih zaznamkih vsebovana vsa komunikacija obsojenke s „C. C.“ in D. D., kot skuša prikazati zahteva, temveč sta utemeljili, da četudi bi sprejeli zatrjevanje obrambe o obširnejši obsojenkini komunikaciji, to ne omaje verodostojnosti sporočil, na katera se opira sodba. Ocena vsebine obsojenkine elektronske komunikacije je v pravnomočni sodbi vpeta v celovito presojo ostalih podatkov in dokazov v spisu (predvsem podatkov o transakcijah, izpovedb prič in časovnega sosledja obsojenkinih ravnanj), zato zatrjevanj v zahtevi ni mogoče razumeti drugače kot nasprotovanje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč, ki jih Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša. Vložniki v svojih izvajanjih ne presežejo zatrjevanja, da vsebina pogovorov, kot je povzeta v uradnih zaznamkih, ni verodostojna, s čimer ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Ker zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenkinih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Vložniki se v zahtevi pomotoma sklicujejo na 7. člen Zakona o sodiščih, očitno zmotni pa so tudi njihovi preostali sklici na druge zakonske določbe (npr. na sedmi odstavek 7. člena ZKP namesto 8. člena ZKP ipd.), kar je v tej sodbi nadomeščeno z navajanjem vsebinsko ustreznih zakonskih določb. 2 Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča tudi v primerih, ko določene listine niso prevedene v slovenski jezik, ne gre za kršitev pravice do uporabe lastnega jezika v postopku, ampak se lahko zastavlja (le) vprašanje dokazne vrednosti teh listin in obdolženčevih možnosti za učinkovito obrambo. Tako recimo sodbe I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020 (tč. 37-39), I Ips 39/2006 z dne 3. 2. 2006 in I Ips 178/2006 z dne 1. 6. 2006.