Jedro

Določba 8. člena ZKP se po vsebini nanaša na udejanjenje pravice do uporabe svojega jezika pri sodnih dejanjih. V zvezi z aktivnostmi policije in zakonske podlage njihovega delovanja v okviru določbe 148. člena ZKP, katerega rezultat so tudi konkretni uradni zaznamki napravljeni v zvezi z njihovimi ugotovitvami, je potrebno zaključiti, da ravnanja policije niso sodna dejanja, zato v zvezi s tem tudi pravice iz 8. člena ZKP niso mogle biti kršene, ker se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih. Razen tega je prvostopenjsko sodišče vsebino restavrirane komunikacije med E. E. in obtoženko ocenjevalo ne le v smislu vsebine, same po sebi, tako kot izhaja iz navedenih uradnih zaznamkov, pač pa v povezavi z izpovedbo F. F., ki je prevode dejansko opravila. Zato je potrebno šteti kot dokaz, ne uradni zaznamek, temveč izpovedbo priče v zvezi z vsebino, ki izhaja iz le-teh.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika – 1 (KZ-1). Izreklo ji je kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen (100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR) – v višini 2.000,00 EUR. Določilo je rok treh mesecev za plačilo denarne kazni in način izvršitve le-te za primer, če je ne bi bilo moč niti prisilno izterjati, tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska (40,00 EUR) določen en dan zapora.

Obtoženki je po šestem odstavku 245. člena KZ-1 odvzelo znesek 74,425,49 EUR, hranjen na sodnem depozitu. V plačilo ji je naložilo še premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe X. Kft, Budimpešta v višini 75.026,32 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2019 dalje, v zvezi s tem pa odločilo tudi, da se bo znesek 74.425,49 EUR oškodovani družbi poplačal iz obdolženki odvzetega denarja, razliko v višini 600,83 EUR in zakonite zamudne obresti od 17. 1. 2019 dalje pa je oškodovani družbi dolžna plačati obtoženka.

Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; glede potrebnih izdatkov oškodovane družbe in potrebnih izdatkov in nagrade njenih pooblaščencev je odločilo, da jih je obtoženka dolžna plačati in bodo ti odmerjeni s posebnim sklepom; glede stroškov in nagrade zagovornice postavljene obtoženki po uradni dolžnosti pa je po prvem odstavku 97. člena ZKP, odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila obtoženkina zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da višje sodišče obtoženko oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo so odgovorili pooblaščenci oškodovanca iz Odvetniške družbe Brumec v Ljubljani in predlagali zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in naložitev plačila stroškov pooblaščencev obtoženki tudi v zvezi s pritožbenim postopkom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitev kazenskega zakona pritožnica zatrjuje z navajanjem, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, ker je ob izkazanem dejstvu, da obtoženka ni sodelovala pri kaznivem dejanju goljufije, iz opisa dejanja v izreku sodbe, izostal opis védenja obtoženke, da je denar pridobljen s kaznivim dejanjem, kar je ravno znak le-tega.

Pomisleki pritožnice v zvezi s tem niso utemeljeni. Da obtoženka ni sodelovala pri kaznivem dejanju goljufije (kar ji niti ni bilo očitano v obravnavanem primeru), ni odločilno za presojo, če so izpolnjeni znaki očitanega ji kaznivega dejanja pranja denarja kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Védenje storilca, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem pa sicer iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe, jasno izhaja iz opisanih obtoženkinih ravnanj v tretjem odstavku opisanega dejanja v izreku sodbe, v delu kjer je opisana vsebina njenih zatrjevanj uslužbencu D. D., po prejemu nakazila s strani madžarske družbe na transakcijski račun Društva Y. ter vrsta in vsebina predložene dokumentacije banki, ki je v izreku prav tako navedena.

6. Pritožnica za napačno ocenjuje tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pri obtoženki podan direktni naklep, kar po njeni oceni iz relevantnih dokazov ne izhaja. V zvezi s tem navaja, da mora biti za kaznivo dejanje pranja denarja izkazan poseben naklep, ki v obravnavanem primeru ni bil obrazložen.

Zagovornica sicer ni natančneje pojasnjevala vsebine „posebnega“ naklepa, ki bi po njeni oceni moral biti podan, višje sodišče pa ugotavlja, da za sklepčnost izreka zadošča, da so v opisu dejanja navedena vsa objektivna dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu, subjektivni odnos storilca pa mora sodišče obrazložiti v razlogih sodbe ter se ta dokazuje z dejstvi, ki sama zase niso elementi kaznivega dejanja in zato ne sodijo v izrek sodbe.1 Iz razlogov sodbe v točki 23 izhajajo jasni razlogi za utemeljitev ugotovljene obtoženkine krivde v obliki direktnega naklepa, ki jih je potrebno povezati tudi z razlogi sodbe v točki 14, ko je prvostopenjsko sodišče navajalo, da zagovoru obtoženke, da ni vedela za goljufijo, ni sledilo, z razlogi v točki 15, s katerimi je ocenjevalo njen zagovor ter z razlogi v točkah 16 - 21, iz katerih izhaja celostna presoja obtoženkinega zagovora v povezavi s sicer izvedenimi dokazi. Dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče sledilo zagovoru obtoženke v posameznih delih (da je želela prodajati aronijo in kmetijske izdelke, da se je zaradi tega javila na oglas C. C., da je želela sodelovati z G. G., da si je prizadevala, da bi Društvo Y. imelo dobičkonosen program, da ji je kontakt s E. E. uredil C. C., da je omenjenega E. E. tudi spraševala o možnosti prodaje aronije), kar vse pritožnica posebej poudarja, prvostopenjskega sodišča ni moglo in tudi ni odvezovalo kritične presoje njenega zagovora v celoti, tudi in še posebej v delih, ko so se njena zatrjevanja o odsotnosti kakršnekoli povezave z izvrševanjem kaznivega dejanja, s preverjanjem z drugimi dokazi izkazala za izpodbita in ko je prvostopenjsko sodišče sprejete zaključke tudi prepričljivo obrazložilo v točkah, kot je bilo že navedeno.

7. Nadaljnji sklop pritožbenih navedb se nanaša na uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo pritožnica prepoznava v tem, da vsebina pogovorov med obtoženko in E. E., še posebej z dne 17. 1. 2019, 21. 1. 2019, 23. 1. 2019 in 29. 1. 2019, ni ustrezno prevedena v jezik, v katerem sodišče uradno posluje, ker jih je prevedla kriminalistka F. F., ki ni sodna tolmačka, neuradnih prevodov pa sodišče ne bi smelo upoštevati. Iz njenih prevodov tudi ne izhajajo tudi nobeni datumi, še posebej ne datumi, kot jih navaja sodišče; iz uradnih zaznamkov z dne 11. 3. 2019 in 6. 3. 2019, pa so pogovori, razvidni iz domnevnih fotografij ekrana, tudi nečitljivi in ni jasno, kdo jih je poslal, kakšna je bila vsebina in kdaj je bilo to poslano. V zvezi z navedenima uradnima zaznamkoma še navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da gre za celotno korespondenco med obtoženko, E. E. in C. C., kar je po oceni pritožnice tudi v nasprotju s tem, kar je o predmetnih uradnih zaznamkih povedala sama kriminalistka F. F., ki je izpovedala, da so bila sporočila v mobilni napravi izbrisana in naknadno restavrirana. Navedenih uradnih zaznamkov prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati in šteti za verodostojen dokaz.

Višje sodišče v zvezi z vsebino zapisov v navedenih uradnih zaznamkih ne prepoznava nobene zatrjevane kršitve. Napačno je zatrjevanje pritožnice, da je sodišče zaključilo, da iz uradnih zaznamkov z dne 11. 3. in 6. 3. 2019 izhaja celotna korespondenca med obtoženko E. E. in C. C., saj kaj takega iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. V 17. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče navedlo, da celo v primeru, če bi držale navedbe obrambe, da se je obtoženka s E. E. pogovarjala po več kanalih, z njim in C. C. pa tudi mnogo več kot izhaja iz povzetih izsledkov, navedeno ne omaje verodostojnosti vsebine teh izsledkov, ki izhajajo iz navedenih uradnih zaznamkov, ker so ti podprti z ostalimi dokazi v spisu. Iz take utemeljitve ni moč prepoznati to kar zatrjuje pritožnica in sicer, da je prvostopenjsko sodišče štelo, da je v navedenih uradnih zaznamkih zajeta prav vsa komunikacija. Razen tega je v razlogih v tej točki prvostopenjsko sodišče v povezavi s tem ocenjevalo tudi izpovedbo zaslišane kriminalistke F. F., ki je pojasnila, na kakšen način so bila izbrisana sporočila restavrirana (restavrirana so bila tista, ki jih je bilo možno restavrirati, po ključnih besedah in tista, ki so nakazovala na povezavo z obravnavano zadevo).

Tudi oporekanje ustreznosti prevedene vsebine, ki izhaja iz restavrirane komunikacije med obtoženko in E. E., višje sodišče ocenjuje za neutemeljeno in v tem ne prepoznava nobenih kršitve. Iz določbe prvega odstavka 8. člena ZKP izhaja, da imajo stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pri preiskovalnih ali drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi, pravico uporabljati svoj jezik na način kot ga določa ta zakon; iz določbe drugega odstavka navedenega člena pa je v primeru, če preiskovalno, drugo sodno dejanje ali glavna obravnava ne teče v jeziku iz prejšnjega odstavka, potrebno zagotoviti ustno tolmačenje tistega kar oni ali drugi govorijo ter pisno prevajanje listin iz drugega pisnega gradiva, ki so bistveni za uveljavljanje njegovih pravic (bistveni dokumenti) med katerimi so posamezni, kot taki, tudi izrecno navedeni. Iz določbe tretjega odstavka navedenega člena izhaja še, da glede na konkretne okoliščine primera, sodišče na predlog oškodovanca, osumljenca ali obdolženca lahko odloči, da je, ne glede na drugi odstavek te določbe, treba zagotoviti tolmača ali prevajanje tudi drugega gradiva ali dejanj, zaradi zagotovitve uresničevanja jamstev ali pravic v predkazenskem ali kazenskem postopku, da je treba osebe iz prvega odstavka o pravici do prevajanja in tolmačenja poučiti (šesti odstavek 8. člena), pouk in izjavo posameznika pa se vpiše v zapisnik.

Upoštevaje navedeno zakonsko določbo in vsebino ter naravo problematiziranih listin s strani obrambe (uradna zaznamka z dne 11. 3. in 6. 3. 2019), višje sodišče ugotavlja, da se navedena določba 8. člena ZKP po vsebini nanaša na udejanjenje pravice do uporabe svojega jezika pri sodnih dejanjih. V zvezi z aktivnostmi policije in zakonske podlage njihovega delovanja v okviru določbe 148. člena ZKP, katerega rezultat so tudi konkretni uradni zaznamki napravljeni v zvezi z njihovimi ugotovitvami, je potrebno zaključiti, da ravnanja policije niso sodna dejanja, zato v zvezi s tem tudi pravice iz 8. člena ZKP niso mogle biti kršene, ker se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih.2 Razen tega je prvostopenjsko sodišče vsebino restavrirane komunikacije med E. E. in obtoženko ocenjevalo ne le v smislu vsebine, same po sebi, tako kot izhaja iz navedenih uradnih zaznamkov, pač pa v povezavi z izpovedbo F. F., ki je prevode dejansko opravila. Zato je potrebno šteti kot dokaz, ne uradni zaznamek, temveč izpovedbo priče v zvezi z vsebino, ki izhaja iz le-teh.

Višje sodišče ugotavlja tudi, da iz razlogov v točki 17 izpodbijane sodbe, izhaja jasna opredelitev prvostopenjskega sodišča do okoliščine in pomena le-te, da je bila komunikacija med obtoženko in E. E. prevedena s strani kriminalistke, da je strankam bila dana možnost, da opozorijo na morebitne napake v prevodih tekstov, da so stranke imele možnost izjasnitve o tem, če zahtevajo prevajanje listin po sodnem tolmaču (kar je za posamezne prevode tudi dejansko tudi bilo storjeno), kar so vse okoliščine, ki so tudi skladne s podatki spisa in se je višje sodišče v zvezi s pravilnostjo zaključkov v navedeni točki in da je obtoženka tudi izrecno izjavila, da ne zahteva dodatnega prevajanja listin, kar je potrjeno s podatki spisa (list. št. 463 do 465, list. št. 470 do 471 in list. št. 494 do 496 spisa), tudi samo prepričalo. Pravice obtoženke zato v zvezi z opravljenimi prevodi listin niso bile kršene, saj je nenazadnje tudi obtoženka komunicirala v angleščini in ji je bilo razumevanje vsebine komunikacije znano, izrecno pa se je tudi odpovedala posebnemu in dodatnemu prevajanju navedenih zapisov. V čem naj bi sicer, po vsebini prevodi ne bili ustrezni, pa pritožnica tudi v pritožbi ni navajala, razen kolikor je navajala, da iz prevodov ne izhaja tudi prevod datumov, in to, kdo in kdaj je navedeno pisanje poslal. Tudi temu delu pritožbenih navedb ni moč slediti. Tako kot iz list. št. 79, katere prevod je bil izrecno zahtevan in tudi pridobljen, tudi iz preostalih posnetkov zaslonov v obarvanih modrih in zelenih tekstih izhaja, kdo je bil pošiljatelj poročila, prav tako tudi datum in čas pošiljanja le-tega. Navedeno je res na prvi vtis težje vidno, se pa da povsem jasno prepoznati ob ustrezni povečavi. Razen tega, višje sodišče v tem, da pri prevodu ni še posebej naveden prevod datuma, tudi ne prepoznave nobene upoštevne vsebinske pomanjkljivosti, saj je označba datuma in časa komunikacije v numeričnem zapisu, enaka v slovenskem in angleškem jeziku.

8. V delu, ko prvostopenjsko sodišče ni sledilo obtoženkinemu zagovoru o namenu sodelovanja s C. C. (v zvezi s plasiranjem aronije), pritožnica navaja, da se je sodišče sklicevalo na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 19. 9. 2019, v katerem so tudi fotografije z besedili v angleščini, ki so opremljene le s komentarji policije, kar prav tako ne more biti dokaz.

Višje sodišče glede na razloge prvostopenjske sodbe v zvezi s tem v točki 20 ugotavlja, da je bil naveden uradni zaznamek z dne 19. 9. 2019 (C 52 do 71) naveden le kot listina, ki izkazuje komunikacijo med obtoženko in C. C., prvostopenjsko sodišče pa je ocenjevalo prepričljivost izpovedbe zaslišane priče C. C. v zvezi z obtoženkinimi navedbami in na podlagi navedenega zaključilo, glede namena mednarodnega sodelovanja, v smislu plasiranja soka aronije. Ni pa se sodišče v zvezi s tem kakorkoli opiralo le na uradni zaznamek, kot to skuša zavajajoče prikazovati pritožnica, še najmanj na način, da je navedeno predstavljajo dokazno podlago za oceno dokazanosti kaznivega dejanja, pač pa le okoliščino s katero je bil preverjen del obtoženkinega zagovora v povezavi z izpovedbo priče C. C. 9. V nadaljevanju pritožnica graja tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženka z nakazilom v Nigerijo želela prikriti izvor dejanja, saj ji je bilo v zvezi s tem logično, da bo imenovani E. E. za posredništvo v zvezi s prodajo aronije, prejel plačilo. Zaradi premalo izkušenj v mednarodnem poslovanju ni bila sestavljena ustrezna pogodba o tem in je osebam s katerimi je komunicirala, verjela, vse zaradi prizadevanj za izpeljavo posla s prodajo aronije. V zvezi s tem še poudarja, da tudi madžarsko podjetje, ki je nakazilo izvedlo in ki redno izvaja mednarodne posle, ni prepoznalo prevare od vsega začetka.

Višje sodišče ugotavlja, da za oceno izvršitve kaznivega dejanja pranja denarja v temeljni obliki, zadošča že prejem denarja, ko je bil ta pridobljen s kaznivim dejanjem. Prvostopenjsko sodišče je z razlogi v točkah 18, 19, 21 pravilno utemeljilo obtoženkine nadaljnje aktivnosti po prejemu nakazila, usmerjene v razpolaganje s prejetim denarjem na računu, kar nakazuje na uresničevanje še druge izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja. Da sicer že sama pridobitev denarja zadošča za kaznivo dejanje pranja denarja, pa je tudi pravilno navedeno v točki 21, takšno stališče pa je uveljavljeno tudi v sodni praksi.3 Ker je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno tudi, da je predložitev listin s strani obtoženke banki bila podana na zahtevo same banke in zaradi izkazovanja pravne podlage prejetega nakazila, ki dejansko ni imelo podlage v realnem poslu, je tudi sklicevanje pritožnice na obtoženkino zaupljivost do oseb s katerimi je komunicirala v zvezi z nakazilom, brezpredmetno, saj je jasno, da obtoženki potem ne bi bilo treba spraševati E. E., kdo bo prejemnik nakazila in kaj bo z nakazilom plačano, saj bi v primeru realnega posla in dejansko izdanega predračuna v zvezi z aronijo in bučnim oljem, to obtoženki bilo popolnoma jasno in znano. Tudi sklicevanje na to, da madžarska družba, ki je nakazilo opravila ni takoj opazila prevare, obtoženko v nobenem pogledu ne razbremenjuje, saj je sama v obsegu, kot je bilo ugotovljeno in ji je dokazano, delovala na „drugi strani“ in to aktivno in na način iz katerega v nobenem trenutku ni izhajala negotovost, zadržanost ali neveščost pri delu, ki ga je izvajala.

10. Odločbo o kazenski sankciji pritožnica izpodbija z navedbo, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava obtoženki bilo primerno izreči pogojno obsodbo, ker je to moč izreči tudi za tovrstno kaznivo dejanje, kar je utemeljevala s sklicevanjem na odločbo I Ips 25398/2014. Prav dejstvo, da obtoženka pri 58-ih letih še ni bila kaznovana, da se obravnavanju v tem postopku ni izmikala in da je tudi težak invalid, so okoliščine, ki bi jih bilo potrebno upoštevati v večji meri in obtoženki eventuelno izreči pogojno obsodbo.

Navedene okoliščine, ki jih pritožnica posebej izpostavlja, prvostopenjsko sodišče v zvezi z izbiro in višino kazni ni prezrlo. Po oceni višjega sodišča je ugotovljenim okoliščinam dalo ustrezen pomen in pravilno zaključilo, ne glede, da sama višina predpisane kazni, sicer omogoča izrek pogojne obsodbe, da je v obravnavanem primeru obtoženki primerno in pravično za storjeno kaznivo dejanje izreči zaporno kazen. Razlogi za izbrano vrsto kazni, in upoštevane okoliščine, ki so vplivale na višino le-te (točka 25 in 26 izpodbijane sodbe), so navedeni in ocenjeni, tako, da jim višje sodišče lahko v celoti in brez zadržkov pritrdi. Dodatno težo in pomen storjenemu kaznivemu dejanju pa je moč prepoznati tudi v dejstvu, da je bilo obtoženkino delovanje povezano z delovanjem več identificiranih in neidentificiranih oseb, ter v širšem mednarodnem prostoru. Sklicevanje pritožnice na lastnosti obtoženke (da gre za umirjeno in urejeno osebo in da jo je postopek zelo obremenjeval), so okoliščine, ki so očitno tudi v obravnavanem primeru – predvsem umirjenost in urejenost, lahko izvrševanje kaznivega dejanja tudi olajšale, na noben način pa ne morejo vplivati na drugačno presojo dokazanosti ali celo zakonitosti njenih ravnanj. Tek aktualnega kazenskega postopka pa je obremenjujoč za vsakega udeleženca, še posebej obtoženca, kar je sicer tudi pričakovana posledica. Poudarjanje okoliščine, da je denar moč vrniti, ker se ta nahaja na začasnem računu, pa na noben način ni zasluga (le) obtoženke, zato tega tudi ni moč šteti kot kakšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi opravičevale drugačno vrsto ali izrečene ji kazni.

11. Tudi glede izrečene stranske denarne kazni, utemeljene z razlogi v točki 27 izpodbijane sodbe, višje sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti razlogov v zvezi s tem in jim pritrjuje, ne glede na navedbe pritožnice, da je ta odmerjena v bistveno previsokem znesku. Zavzemanje za določitev nižjih dnevnih zneskov pritožnica utemeljuje le s sklicevanjem na obtoženkine prihodke, kar pa je okoliščina, ki jo je v sklopu upoštevanih celotnih premoženjskih razmer prvostopenjsko sodišče ocenjevalo ne le glede na izkazane prihodke, temveč tudi dejstvo lastništva nepremičnine.

12. Tudi z navajanjem obtoženkine zagovornice, da bi zaradi odločitve o odložitvi plačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi X., slednja lahko prišla do dvakratnega poplačila svojega zahtevka, višje sodišče ne sledi. Odločitev o naložitvi premoženjskopravnega zahtevka obtoženki je bila pravilna, račun, na katerega je bil znesek s strani oškodovane družbe nakazan, pa le sredstvo s katerim je obtoženka izvršila kaznivo dejanje. Izrecno je v odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku v izreku izpodbijane sodbe tudi navedeno, na kakšen način bo ta zahtevek poplačan. Zato do dvakratnega uveljavljanja in plačila zneska, nikakor ne bo moglo priti. Glede na višino zadržanih sredstev, hranjenih na sodnem depozitu, je iz izreka jasno razvidno kolikšen znesek, razen navedenega, je obtoženki še naložen v plačilo, zaradi izpolnitve celotnega plačila le-tega, to pa je v višini 600,83 EUR in zakonite obresti v obsegu kot prav tako izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

13. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je ob oceni, da pritožba obtoženkine zagovornice ni utemeljena, to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Čeprav pritožnica s pritožbo ni uspela, je višje sodišče iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče ter na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, obtoženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

1 Sodba I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021, I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020, točka 32. 2 Sodba I Ips 364/2001 z dne 4. 7. 2002. 3 I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019, točka 13, 14, I Ips 5961/2013.