Jedro

Tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske (SV) na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.159,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. S sklepom je zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe in odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 647,01 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, saj se sodišče ni vsebinsko opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na dopustna odstopanja po Direktivi 2003/88/ES, katerih udejanjanje je določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar posebni misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur pomenita nadomestni počitek. Gre za ustrezno varstvo, temu pa je namenjena tudi višja plača. Pri opravljanju dela v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kot ga določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. To pomeni, da se mora pri obračunu nezagotovljenega tedenskega počitka upoštevati le nominalna osnova, ne pa tudi dodatki. Ker je sodišče prisojeni znesek priznalo iz naslova višje vrednosti dneva, izračunane iz tožnikove celotne plače (osnove in dodatkov), je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pa se ni opredelilo do argumentov tožene stranke v zvezi z osnovo za odmero, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je s predloženimi evidencami dokazala, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj evidenc ni upoštevalo, zato je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni upoštevalo vsebine listin v spisu oziroma je sodba v nasprotju z listinsko dokumentacijo, je storilo tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je tožnik menil, da mu kakšna pravica ni zagotovljena, bi moral to uveljavljati po predpisanih postopkih, česar pa ni storil, kar so potrdile tri priče. V zvezi z izpovedmi oziroma pisnimi izjavami prič je sodišče zmotno štelo, da gre pri opravilih, ki naj bi jih tožnik opravljal na prosti dan (skrb za vodo, osebna higiena, službeno oblačilo, upoštevanje hišnega reda), za opravljanje dela oziroma ni navedlo, katere službene dolžnosti naj bi opravljal na prosti dan. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede specifik dela in bivanja na misijah v tujini, je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo tudi 22. člen Ustave RS. Dokazna ocena je necelovita, le v smeri ugoditve zahtevku – na način kot v ostalih zadevah, čeprav so okoliščine po 1. 1. 2013 drugačne. Oblačilo, urejenost, higiena, medsebojno pozdravljanje so temeljna pravila skupnega bivanja, ki veljajo v vseh življenjskih okoliščinah. Tedenski počitek ne pomeni, da pripadnik počne vse, kar se mu zahoče. Tedenski počitek ne more biti takšen kot v domovini, zlasti ne z vidika varnostnih razmer. Nemožnost samostojnih izhodov, povišana pripravljenost in prisotnost oborožitve ne onemogočajo tedenskega počitka. Zaradi omejitev pripadnikom pripada tudi višja plača. V istovrstni zadevi (IV Pd 941/2016) je sodišče ugotovilo, da ni šlo za kršitev zagotovitve prostega dne. V zadevi IV Pd 1301/2015 je sodišče menilo, da je šlo zgolj za občutek pripadnikov, da niso imeli nikoli prosto. Če bo v sodni praksi obveljalo, da že nošenje uniforme, urejenost in skrb za higieno, upoštevanje hišnega reda in pozdravljanje pomeni delovno obveznost, je treba glede na zahteve Direktive 2003/88/ES postopek prekiniti in sodišču EU zastaviti predhodno vprašanje, ali ta direktiva sploh velja za pripadnike Slovenske vojske na misijah. Nošenje uniforme, upoštevanje hišnega reda, skrb za higieno, pozdravljanje nadrejenih ter prepoved samostojnih izhodov iz baze ne pomenijo, da je tožnik dejansko v službi 24 ur na dan 7 dni v tednu. To bi bilo pravno nevzdržno. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da je zamuda nastopila šele z dnem vročitve tožbe oziroma sploh ni obrazložilo, zakaj naj bi tožniku pripadale zamudne obresti že od vrnitve z misije, zaradi česar je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper del sklepa, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, navaja, da se v primeru uspeha pritožbe zoper glavno stvar spremeni tudi uspeh, kot podlaga za odločitev o stroških postopka. Sodišče je tožniku priznalo kilometrino za celotno pot od kraja bivališča (A.) do sodišča (Ljubljana), namesto da bi mu priznalo kilometrino le do kakšnega večjega kraja v B.. Sklep sodišča je v tem delu neobrazložen, zato je tudi v tem primeru podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sodbo:

6. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vseh posameznih navedb tožene stranke, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi njenim navedbam, ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te postopkovne kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne krši 22. člena Ustave RS.

7. V ozadju pritožbenih očitkov glede navedenih postopkovnih kršitev je tudi vztrajanje tožene stranke pri drugačnem materialnopravnem naziranju, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje (npr. glede uporabe Direktive 2003/88/ES, glede upoštevanja osnove za odmero odškodnine (vrednost dneva), glede relevantnosti narave dela na misiji), vendar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z evidencami tožene stranke. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidencah, ampak jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), ni storilo očitane kršitve, pač pa je ustrezno raziskalo relevantna dejstva za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je tudi obrazložilo. Glede tega ni utemeljen niti očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnik je bil v obdobju od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 na opravljanju vojaške službe v mirovnih silah KFOR na Kosovu. V tem času (od 19. 6. 2013 do 9. 7. 2013) je izrabil posebni misijski dopust v trajanju 21 dni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mu v času misije ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka v trajanju 23 dni. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere. Takšnega počitka tožena stranka tožniku ni omogočila. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik upravičen do posebnega dopusta, ki ga je tudi izrabil. Pravica do posebnega dopusta ne izključuje pravice do tedenskega počitka

10. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Koriščenje posebnega misijskega dopusta ne izključuje koriščenja tedenskega počitka. Za odločitev o pritožbi ni odločilno poudarjanje tožene stranke, da Direktiva ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Tožena stranka se glede tega neutemeljeno zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije. Glede na določila 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.) sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče tega nista dolžni storiti, saj je začetek postopka predhodnega vprašanja s strani nižjih sodišč le fakultativne narave. Bistveno pa je, da tudi po vsebini ni razloga za postavitev predhodnega vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava EU.

11. Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razlogovanje iz prvostopenjske sodbe IV Pd 1301/2015 o tem, da je šlo v tem primeru zgolj za občutek pripadnika, da ni bil nikoli prost. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča (IV Pd 941/2016), saj je bila ta sodba s sodbo in sklepom VDSS Pdp 307/2018 v pretežnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Ne držijo navedbe tožene stranke, da bi glede na poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na Uredbo o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tudi iz stališča, zavzetega s strani VSRS v podobnem primeru (sodba VIII Ips 226/2017), izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem izpostavilo, da med strankama višina plače na misiji (2.944,48 EUR) niti ni bila sporna, zato jo je pravilno uporabilo kot izhodišče za izračun vrednosti dneva (98,15 EUR) in posledično za izračun višine prisojene odškodnine.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na misiji delo opravljal vsak dan. Tudi na tiste dneve, ko naj bi bil prost, je imel določene omejitve in obveznosti. Ni pomembno, da zoper evidence ni ugovarjal. Gre za denarno terjatev, v zvezi s katero predhodni postopek ni predpisan. Ves čas se je moral nahajati v bazi, sodelovati na sestankih, nositi službeno uniformo (ali športno opremo SV), raztovarjati vodo za pitje, oddajati umazana oblačila v pranje in prevzemati čista oblačila, tako da sodišče ni oprlo svoje odločitve zgolj na stanje pripravljenosti, prisotnost v bazi in nošenje uniforme. Opravila na proste dneve sta poleg tožnika potrdila sodelavca C.C. in D.D. ter tožniku nadrejeni poveljnik voda E.E., nasprotno pa izhaja iz pisnih izjav prič F.F., G.G. in H.H.. Vseeno se pritožbeno sodišče strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki so tožniku resda v korist, a zgolj zato še niso pristranski. Sodišče je pravilno ocenilo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da okoliščine, kot so prinašanje vode, odnašanje in prevzem perila, obvezno nošenje uniforme, prepoved samostojnih izhodov, kakor tudi sestanki (ki jih je tožena stranka označila kot druženje) z nadrejenimi pravzaprav ne pomenijo opravljanja službenih dolžnosti, saj je celoten sklop opisanih obveznosti tožnika na njegov prosti dan nedvomno mogoče opredeliti kot opravljanje dela za toženo stranko oziroma kot čas, ko je bil toženi stranki na razpolago in ni bil prost vseh obveznosti. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti. Ni torej odločilno, koliko časa je trajala izpolnitev posamezne obveznosti, pač pa to, da ni šlo za neprekinjen počitek.

14. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od prvega dne, ko se je tožnik vrnil z misije. Tudi v tem delu ni podana očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za tovrstne zahtevke velja 165. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ni bistven datum, ko je tožnik vložil tožbo oziroma, ko je bila tožba vročena toženi stranki v odgovor, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

K pritožbi zoper sklep:

15. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj je pravilno upoštevan delež uspeha v pravdi (tožnik - 94%, tožena stranka - 6%). Prav tako se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi bil tožnik upravičen do kilometrine le za relacijo od bivališča v A. do kakšnega večjega mesta v B., ne pa za celotno pot od bivališča do Ljubljane, kjer je bila zadeva na sodišču obravnavana. Za predlagano kombiniranje kilometrine in stroškov javnega prevoza v Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl.) ni podlage, saj Pravilnik v drugem odstavku 9. člena določa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za pot med A. in Ljubljano ni na voljo javnega prevoznega sredstva v primernem času in je pravilno prisodilo tožniku stroške za prevožene kilometre.

16. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

17. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).