Jedro

Opravljanje vojaške službe pripadnika Slovenske vojske na mednarodni misiji pomeni izvrševanje obveznosti, ki jih je država sprejela v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski je odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja oseb, ki opravljajo vojaško službo. V ta okvir spada tudi upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski, zlasti pa tudi režima dela in bivanja na mednarodni misiji.

Zahteva za nošenje uniforme (ali športne opreme Slovenske vojske) ves čas bivanja na mednarodni misiji je glede na njeno naravo logična, saj omogoča prepoznavnost med udeleženci misije.

Tudi opravila, kot so oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. Odrejen urnik, skrb za čistočo in urejenost ter spoštovanje hišnega reda so vsakdanja opravila, ki spadajo v sklop vsake organizirane skupne nastanitve.

Dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan (to naj bi bila vsebina večernih "sestankov", o katerih sicer tožnik ni navajal ničesar) je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija.

Posebni režim vključuje tudi varnostno opremljenost, varnostni protokol in druga pravila, brez katerih si delovanja in bivanja na vojnem območju niti ni mogoče zamisliti. Samo po sebi je razumljivo, da v ta sklop sodi tudi omejitev prostega gibanja oziroma nenadzorovanega zapuščanja območja baze tudi v dneh, ki so sicer namenjeni počitku.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 2.159,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2013, zavrne. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.265,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo v plačilo 2.159,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo 126,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je v vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 280/2018 z dne 19. 2. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede opredelitve, ali tudi nošenje službene uniforme ali športne opreme Slovenske vojske, raztovarjanje vode za pitje, oddajanje umazanih oblačil v pranje, prevzemanje čistih oblačil, nahajanje v bazi, sestanki v zvezi z obveznostmi naslednjega dne pomenijo, da tedenski počitek pripadniku ni bil omogočen.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018. Navaja, da je bistvo tovrstnih sporov v razumevanju oziroma v definiciji prostega dneva oziroma tedenskega počitka. Gre za to, da so se pripadnikom zagotavljali dnevi, ko niso bili angažirani na nalogah misije, morali pa so funkcionirati v skladu s pravili hišnega reda baze tako glede pravil sobivanja kot varnostnih pravil, ki so veljala za slovenski kontingent in v bazi, torej poskrbeti za higieno in življenjske potrebe, biti urejeni, v uniformi in ne nenadzorovano zapuščati baze. Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre za poseben pravni kot tudi dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske. To, da se je pri življenju v vojaški bazi treba nujno soočiti z določenimi omejitvami, ki izhajajo iz narave njene organizacije, še ne pomeni, da tedenski počitek ni zagotovljen. Zgolj to, da je pripadnik oblečen v uniformo, ne pomeni, da dela ali da je na razpolago delodajalcu za izpolnjevanje svojih delovnih obveznosti in da je njegov tedenski počitek kakorkoli okrnjen. Logistični vod je vodo dostavil pred bivalne prostore pripadnikov in so si jo ti lahko vzeli po potrebi ali pač ne. To, da nadrejeni pride v prostore pripadnikov in jim pove, kaj jih čaka naslednji dan, teden ali mesec ter jih informira o bivanju in delu na misiji, kjer so ti lahko v svojih civilnih oblačilih ali celo v spodnjem perilu, ne pomeni delovnega sestanka, ki bi bil vnaprej predviden, z dnevnim redom in obvezen.

5. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

6. Revizija je utemeljena.

7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske v obdobju od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe v tujino v mirovne sile „Joint Enterprise“- KFOR Kosovo. Sodišči sta presodili, da je upravičen do odškodnine, ker mu v tem času ni bil omogočen tedenski počitek. Na podlagi izpovedi tožnika in prič sta ugotovili, da je bil sicer na določen dan v tednu brez delovnih zadolžitev, vendar pa v tem dnevu ni bil povsem prost, saj ni smel prosto zapuščati baze, udeležiti se je moral sestanka, nositi službeno uniformo ali športno opremo Slovenske vojske, raztovarjati vodo za pitje, oddajati umazana oblačila v pranje in prevzemati čista oblačila.

8. Materialnopravna presoja, da navedena opravila pomenijo poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka, je zmotna (odgovor na dopuščeno vprašanje).

9. Delavec ima po 156. členu ZDR1 (in 156. člen ZDR-12) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 ur. Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih ali organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kak drugi dan. V tem delovnem sporu je sporno vprašanje tedenskega počitka pripadnika Slovenske vojske, napotenega na misijo v tujino.

10. Opravljanje vojaške službe pripadnika Slovenske vojske na mednarodni misiji po 22. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSlovV, Ur. l. RS št. 68/2007 in naslednji) pomeni izvrševanje obveznosti, ki jih je država sprejela v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski je zato odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja oseb, ki opravljajo vojaško službo. V ta okvir, kot pravilno poudarja toženka, spada upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS št. 84/2009 in naslednji), zlasti pa tudi režima dela in bivanja na mednarodni misiji.

11. Zunanji izraz pripadnosti Slovenski vojski je uniforma. Kdor nosi uniformo Slovenske vojske, predstavlja Slovensko vojsko (prvi odstavek 41. točke Pravil služne v Slovenski vojski). Zahteva za nošenje uniforme (ali športne opreme Slovenske vojske) ves čas bivanja na mednarodni misiji je glede na njeno naravo logična, saj omogoča prepoznavnost med udeleženci misije. Dejstvo, da je tožnik nosil uniformo tudi na dan, ko sicer delovnih zadolžitev ni imel, ni oviralo tedenskega počitka, zato zahteva po nošenju teh oblačil ves čas bivanja na misiji ne privede do zaključka, da tedenski počitek ni bil omogočen.

12. Tudi opravila, kot so oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. Odrejen urnik, skrb za čistočo in urejenost ter spoštovanje hišnega reda so vsakdanja opravila, ki spadajo v sklop vsake organizirane skupne nastanitve (npr. v internatih, nastanitvenih centrih, šolah itd.) in so nujna za kvaliteto (so)bivanja.

13. Spoštovanje posebnega režima je zlasti pomembno, kadar misija ni mirnodobna (takšna je bila tudi misija „Joint Enterprise“- KFOR Kosovo). Posebni režim v tem primeru vključuje varnostno opremljenost, varnostni protokol in druga pravila, brez katerih si delovanja in bivanja na vojnem območju niti ni mogoče zamisliti. Samo po sebi je razumljivo, da v ta sklop sodi tudi omejitev prostega gibanja oziroma nenadzorovanega zapuščanja območja baze tudi v dneh, ki so sicer namenjeni počitku. Takšna omejitev ne ovira počitka in ne pomeni, da je pripadnik „na razpolago“ delodajalcu.

14. Dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan (to naj bi bila vsebina večernih „sestankov“, o katerih sicer tožnik ni navajal ničesar) je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi to informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti, ki bi kratila pravico do počitka.

15. Obveznost tožnika torej na en dan v tednu ni bila enaka, kot druge dni. Na ta dan je bil delovnih obveznosti prost, moral pa je tudi v teh dneh, glede na to, da je šlo za vojaško misijo, ki ni bila mirnodobna, spoštovati režim bivanja v bazi. To, da se je moral tožnik držati določenega režima, ki ga narekuje skupno, organizirano bivanje, in to na območju, kjer je njegova varnost lahko ogrožena, zlasti, ker je ta režim vojaški, ne zadošča za zaključek, da tedenski počitek ni bil omogočen. Zahteva po popolnoma svobodnem gibanju, brez vsakršnih omejitev, brez vsakršnih opravil, tudi tistih, ki so namenjena zadovoljevanju vsakdanjih življenjskih in bivalnih potreb, je v takšnih razmerah neživljenjska in tudi neskladna z naravo delovanja in bivanja na vojaški misiji.

16. Sodišči nižjih stopenj sta, ko sta presodili, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen, zmotno uporabili materialno pravo, zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

17. Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških temelji na 154. členu ZPP. Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato krije sam svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, toženki pa mora povrniti njene stroške, in sicer za postopek na prvi stopnji v znesku 584,82 EUR (1.125 točk za odgovor na tožbo, pripravljalno vlogo, prvi narok in nadaljnja dva naroka; 2% materialni stroški; 58,12 EUR pričnina), za pritožbeni postopek v znesku 175,56 EUR (375 točk in 2% materialnih stroškov) in za revizijski postopek v znesku 505,00 EUR (825 točk za predlog za dopustitev revizije in revizijo; 2% materialnih stroškov).

18. Vrhovno sodišče je sprejelo odločitev v senatu, ki je razviden iz uvoda sodbe. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki mag. Marijan Debelak, Marjana Lubinič, Borut Vukovič in mag. Irena Žagar. Proti odločitvi je glasoval sodnik Samo Puppis.

1 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji 2 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji