Jedro

O izpostavljenosti pravnih vprašanj je Vrhovno sodišče že odločilo v zadevi II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013, izpodbijana sodba pa od nje ne odstopa. Zato niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP in je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvi toženi stranki naložilo, da tožnici plača 28.165,64 EUR s pripadajočimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe (I. točka izreka). Obrestni del zahtevka in glavnico v višini 83,67 EUR je v presežku zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko (III. točka izreka) in odločil o stroških postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Prva tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede naslednjih pravnih vprašanj, o katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, odločitev o teh vprašanjih pa bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti ter razvoj prava preko sodne prakse ter obrazloži, zakaj sodišče o teh vprašanjih ni odločilo pravilno: - ali je sodišče zmotno uporabilo pravo, ko je odločilo, da se uporablja slovensko pravo in da je pristojno slovensko sodišče po sedežu prvo tožene stranke, čeprav gre za razmerje sklenjeno z banko v Sarajevu; - ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je v zvezi s preoblikovanjem Ljubljanske banke Osnovne banke Sarajevo (v nadaljevanju LBOBS) v Ljubljanski banki Glavni filiali Sarajevo (v nadaljevanju LBGFS) zgolj na podlagi formalne registracije LBGFS kot podružnice prvo tožene stranke Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, odločilo, da je prvo tožena stranka odgovorna za izplačila deviznih hranilnih vlog, položenih pri LBOBS in LBGFS, vključno s hranilno vlogo tožeče stranke, neupoštevajoč naravo deviznih hranilnih vlog, nedokončan postopek sanacije LBGFS, dejstvo, da prenos sredstev, pravic in obveznosti iz LBOBS oziroma LBGFS na Ljubljanski banki, d.d., Ljubljana, ni bil izveden, podpis in sprejem Sporazuma o vprašanjih nasledstva ter ukrepe Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH) ob razpadu SFRJ in vojni, vključno s preoblikovanjem LBGFS v Ljubljansko banko, d. d., Sarajevo, leta 1993 s strani države BIH, pri čemer so delnice na novo oblikovane Ljubljanske banke, d.d., Sarajevo, po odločitvi države BIH pripadle BIH, zaradi česar vsega je bilo v celoti onemogočeno poslovanje LBGFS in kakršenkoli vpliv prvo tožene stranke nanjo; - ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da je prvo tožena stranka odgovorna za izplačilo devizne hranilne vloge, položene pri LBOBS in LBGFS, vključno s hranilno vlogo tožnice, in ni upoštevalo načela „branch compensating deposit principle“, po katerem matična banka odgovarja za obveznosti podružnice le, če je za deponirana sredstva v podružnici prejela kakršnokoli obliko kritja, ter prav tako ne določbe 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o tem, da je hranilna vloga razmerje med deponentom in enoto banke, pri kateri je bila hranilna vloga odprta.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je o izpostavljenih pravnih vprašanjih že odločilo v zadevi II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013, izpodbijana sodba pa od nje ne odstopa. To pomeni, da pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani in je zato Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).