Jedro

V konkretnem primeru gre za spor med posameznim varčevalcem in LB, d. d., pri reševanju katerega ni pravno relevantno vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, temveč je takšne spore treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženko in jo obsodilo na plačilo 28.081,97 EUR z obrestmi (tč. I). Zavrnilo je del zahtevane glavnice v višini 83,67 EUR in obresti (tč. II) ter v celoti tožbeni zahtevek zoper drugotoženko (tč. III.); prvotoženki pa je naložilo, da tožnici povrne stroške v višini 3.167,10 EUR, v primeru zamude z obrestmi (tč. IV izreka).

2. Zoper I. in IV. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje prvotoženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava; ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti (14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP) ter opozarja, da sodišče ni obravnavalo vseh ugovorov tožene stranke glede pasivne legitimacije. V bistvenem navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo pristojnost slovenskega sodišča, saj je bila depozitar vlog tožnice banka v Sarajevu in ne prvotožena stranka. Ob tem se sklicuje na komentar Stojana Cigoja k 1040. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), kjer je navedeno, da ima račun sedež tam, kjer se vodi, ne glede na to, ali je institucija, ki ga vodi, samostojna pravna oseba, ali pa podružnica. Za sporne hranilne vloge so tako po njenem mnenju veljala pravila bančnega prava Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju: BIH), zato je sporno razmerje najtesneje povezano s pravom BIH in ne s slovenskim pravom.

3. Prvostopenjskemu sodišču očita samovoljnost pri zaključku, da je Ljubljansko banko - Glavno filialo Sarajevo (v nadaljevanju: LB GF Sarajevo) ustanovila prvotoženka, saj tega nobena od strank ni zatrjevala. Dodaja, da sodišče ni upoštevalo vseh ugovorov glede njene pasivne legitimacije, ker se ni opredelilo do odločb Zbornice za človekova pravice BIH v zadevi upnika M. V. proti dolžnici LB, d. d., Sarajevo, ki je slednja štela za pravno naslednico LB GF Sarajevo. Sodišče pri ugotavljanju pasivne legitimacije tudi ni upoštevalo, da za bančne posle veljajo nekatere posebnosti v razmerju do klasičnih civilnopravnih razmerij, zato matična banka ne odgovarja za poslovanje svoje podružnice. Ob tem sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, saj je do vpisa podružnice v sodni register prišlo že leta 1989, ko Zakon o gospodarskih družbah še ni veljal. Sodišče bi se zato moralo opredeliti do pravnih posledic Zakona o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij (Ur. list SFRJ, št. 84/89) v letu 1989 za preoblikovanje nekdanjih bank v podružnico. Zaradi razpada SFRJ in nedokončanja sanacije LB GF Sarajevo ni mogoče priznati statusa podružnice, ampak jo je še vedno treba obravnavati kot samostojno pravno osebo sui generis, ki sama odgovarja za svoje obveznosti. Pritožnica meni, da v predmetni zadevi ni pasivno legitimirana, saj ni prevzela premoženja banke v Sarajevu. Pri preoblikovanju LB OB Sarajevo v LB GF Sarajevo je šlo za izredno situacijo, saj LB OB Sarajevo v obliki osnovne banke ni mogla več delovati in ni izpolnjevala pogojev za delniško družbo, prav tako pa tudi ni mogla biti podružnica druge banke, saj ni bila izvedena njena sanacija, česar tožeča stranka ni prerekala. Do vpisa v sodni register in formalnega preimenovanja v podružnico je prišlo zgolj zato, da banke ne bi bilo treba likvidirati, kar pa ni bila odločitev prvotoženke, temveč njenih lastnikov in lastnikov LB OB Sarajevo. Ker nikoli ni prišlo do materialnega prenosa premoženja in obveznosti (med njimi tudi deviz) iz LB OB oz. GF Sarajevo na prvotoženko, ta ne more biti odgovorna za obveznosti sarajevske banke. Prvostopenjsko sodišče bi moralo upoštevati, da je po predpisih pred letom 1991 na strani bank šlo za združena družbena sredstva, ki so bila v skladu z načeli samoupravnega socializma skupna, kar pomeni širšo odgovornost družbene skupnosti, če zaradi prenosa deviznih sredstev na centralno banko (NBJ) teh sredstev kasneje ni bilo mogoče izplačati. Meni, da je odgovornost za tovrstne depozite predmet nasledstvenega vprašanja, kar je opredelil tudi Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki je stopil v veljavo 2. junija 2004. 4. Prvostopenjskemu sodišču nadalje očita napačno uporabo principa „branch compensating deposit principle“, ki določa, da matična družba za obveznosti podružnice odgovarja le, če je deponiranih dovolj sredstev ali drugih oblik kritja pri matični banki. Opozarja, da je bilo tudi v nemški sodni praksi sprejeto stališče, da je zahodnonemška banka dolžna poravnati terjatev iz vzhodnega dela samo, če je zanjo prejela kritje. Citira določbe italijanskega zakona in se sklicuje na sodbo italijanskega vrhovnega sodišča glede razlastitve albanske podružnice, iz katere izhaja, da sedež banke ne pomeni sedeža matične banke, temveč sedež bančne enote, pri kateri je bil račun komitenta odprt. Ker sodišče ni upoštevalo omenjenega načela in je zmotno razlagalo določbo 1040. člena ZOR, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Nadalje navaja, da je leta 1993 s preoblikovanjem LB GF Sarajevo v Ljubljansko banko, d. d., Sarajevo prišlo do razlastitve LB GF Sarajevo, zato pritožnica ne more biti odgovorna za terjatev tožnice. Premoženje, pravice in obveznosti LB GF Sarajevo so bile prenesene na Ljubljansko banko, d. d., Sarajevo kot pravno naslednico, zato bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, da bi sedaj za te obveznosti odgovarjala prvotoženka. Dodaja, da Ustavni zakon ne daje podlage glede pasivne legitimacije.

5. Graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede pogodbenih in zamudnih obresti. Meni, da bi moralo sodišče zahtevek na plačilo zamudnih obresti v obdobju od 1. 1. 1991 oz. 21. 1. 1991 do 31. 5. 1995 zavrniti, saj tožnica plačila pogodbenih obresti sploh ni zahtevala, zamuda pa je nastopila šele z vložitvijo tožbe 31. 5. 1995. Sodbe nadalje ni mogoče preizkusiti v delu, ko obresti do konca leta 1998 prizna po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled v DEM, za obdobje od 1999 do konca leta 2006 pa po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled v EUR. Dodaja, da je odločitev o obrestih tudi vsebinsko napačna, saj sodišče ni upoštevalo določbe 376. člena OZ in omejilo obresti na višino dvojne glavnice.

6. Pritožba je bila vročena tožnici in drugotoženki, ki odgovora nanjo nista podali.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. V tej pravdi tožeča stranka od tožene zahteva izplačilo hranilnih deviznih sredstev, ki jih je v letu 1985 položila na hranilno knjižico, odprto pri LB Osnovna banka Sarajevo (v nadaljevanju: LB OB Sarajevo), ki se je kasneje preoblikovala v LB Glavna filijala Sarajevo (v nadaljevanju: LB GF Sarajevo). Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe. Preizkus izpodbijane sodbe je zato mogoč.

Glede pristojnosti in uporabe prava V konkretnem primeru gre za spor s tujim elementom, saj ima tožnica stalno prebivališče v Nemčiji, obe toženki pa sta pravni osebi s sedežem v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev pristojnosti pravilno uporabilo 48. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (Uradni list RS, št. 56/1999 s spre., v nadaljevanju: ZMZPP), po katerem je slovensko sodišče pristojno, če ima toženec stalno prebivališče ali sedež v Republiki Sloveniji, kar v konkretnem primeru ima. Tudi merodajno pravo je sodišče ugotovilo pravilno. Pri odločanju bi sicer moralo uporabiti Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/1982 in nasl., v nadaljevanju: ZUKZ), ker je ZMZPP pričel veljati šele po vložitvi tožbe, vendar pa je ZUKZ enako kot ZMZPP za pogodbena razmerja kot primarno navezno okoliščino določal načelo avtonomije, kot sekundarno navezno okoliščino pa načelo koneksnosti, tj. princip izbora prava, ki je s spornim pogodbenim razmerjem v najtesnejši zvezi (primerjaj 19. in 20. člen ZUKZ). Pritožnica opozarja na določbo 1040. člena ZOR, ki določa kraj vplačil in izplačil bančnih denarnih depozitov in v skladu s katero se nalogi za vplačilo na račun in izplačilo z računa deponenta pošiljajo v sedež banke, pri kateri je bil račun odprt ter ob tem pravilno opozarja, da je stališče pravne teorije omenjeno določbo ZOR razlagalo tako, da sedež banke predstavlja dejansko poslovalnico, kjer je bil depozit opravljen. Vendar pa pritožnica takšni ureditvi zmotno daje pomen posebne okoliščine, ki pri presoji vprašanja, katero pravo je treba uporabiti pri presoji odgovornosti za obveznosti iz naslova depozitne pogodbe, pretehta navezno okoliščino sedeža banke, ki je pogodbo sklenila. V sodni praksi je že izoblikovano stališče, da citirana določba ureja zgolj način izpolnitve depozitarja, ne pa njegove odgovornosti za izpolnitev (1). Čeprav je tožena stranka svojo dejavnost opravljala izven Republike Slovenije preko podružnice, dejstvo, da le-ta ni imela pravne subjektivitete (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), pomeni, da nosi matična družba odgovornost za izpolnitev vseh obveznosti, ki jih je prevzemala preko podružnice. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s predmetnim razmerjem najtesneje povezano slovensko pravo, ob tem pa je še utemeljeno dodalo, da bi bilo tudi v primeru uporabe bosanskega prava treba uporabiti določbe ZOR, saj se ta v nerazveljavljenem delu do izdaje ustreznih predpisov smiselno uporablja tudi na področju BIH (primerjaj 1061. člen ZOR).

Glede ugovora pasivne legitimacije V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila prvotoženka ustanovljena leta 1955 ter je kasneje večkrat spremenila status in ime. Prav tako ni sporno, da je bila Ljubljanska banka - Temeljna banka Sarajevo vključena v organizacijsko strukturo Ljubljanske banke, pri čemer je delovala kot samostojna pravna oseba (ni bila niti podružnica niti hčerka prvotoženke). Dne 19. decembra 1989 se je LB Združena banka na novo registrirala kot delniška družba z učinkom od 1. januarja 1990, z dnem vpisa v sodni register pa je kot pravna naslednica prevzela tudi pravice, premoženje in obveznosti LB Združene banke in svojih podružnic (filial), prej temeljnih bank. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede pravnega statusa, ki ga je imela LB GF Sarajevo ter zavrača pritožbene navedbe, da le-ta ni bila podružnica v običajnem pomenu besede, ker proces sanacije in prenos sredstev na matično družbo ni bil v celoti zaključen. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila LB GF Sarajevo kot podružnica toženke vpisana v sodni register že leta 1989, zato je že na podlagi navedenega moč zaključiti, da toženka kot matična družba od vpisa v register odgovarja za njene obveznosti. Ta obveznost ni mogla ugasniti niti kasneje, ko se je podružnica preoblikovala v Ljubljansko banko, d. d., Sarajevo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, navedeno razmerje (ukinitev LB GF Sarajevo) ne more vplivati na obveznosti prvotožene stranke, saj ima lahko prevzem dolga za upnika (tožnico) učinek le, če se z njim strinja (436. člen ZOR). Sodba sicer nima razlogov glede odločitve Zbornice za človekove pravice BIH v zadevi upnika M.V. proti dolžniku LB, d. d., vendar to na razmerje med pravdnima strankama ne more imeti vpliva. Pritožbeno sodišče dodaja, da bi bila prvotoženka s sklicevanjem na to okoliščino svoje obveznosti lahko odvezana le, če bi bil njen dolg do tožeče stranke že plačan (s strani koga tretjega), kar pa ni zatrjevala (2).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre v konkretnem primeru za spor med posameznim varčevalcem in Ljubljansko banko, d. d., pri reševanju katerega ni pravno relevantno vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, temveč je takšne spore treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava. Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da bi bil ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah naslednicah (3). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. I-1/91, v nadaljevanju: UZITUL) in Ustavnega zakona o dopolnitvah UZITUL (UZITUL-A), ki je v 22. b členu določil, da Ljubljanska banka, d. d. prepusti poslovanje in premoženje Novi ljubljanski banki, d. d., obdrži pa celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL, torej tudi za devize na računu njenih podružnic. Iz opisane določbe tako jasno izhaja pasivna legitimacija prvotožene stranke.

Glede uporabe principa „branch compensating deposit principle“ Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo uporabo načela „branch compensating deposit principle“, ki naj bi ga uporabljala sodišča tujih držav v primerih razpada bančne mreže zaradi razpada držav. Po navedenem principu matična banka ni odgovorna za depozite, ki so bili vloženi v korist določene podružnice, če zanje na sedežu ni kritja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da uporaba omenjenega načela, s katerim naj bi se po stališču pritožnice zapolnjevala pravna praznina, ni mogoča, saj UZITUL-A jasno predpisuje, da prvotoženka obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih računih, za katere RS ni prevzela jamstva. Pravna praznina tako ne obstaja. Tudi sicer okoliščina, da prvotoženka ni dobila kritja za obveznosti podružnice v Sarajevu, ne more biti odločilna za rešitev konkretnega civilnopravnega pogodbenega razmerja. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje način poslovanja bank in podružnic v SFRJ ne more biti odločilen za depozitno razmerje med tožnico in prvotoženko. Ob tem velja poudariti, da na nemško in italijansko sodno prakso, ki jo toženka obširno navaja v pritožbi, sodišče ni vezano (125. člen Ustave RS).

Glede zamudnih obresti Sodba sodišča prve stopnje je pravilna tudi v obrestnem delu. Utemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica pogodbenih obresti izrecno ni zahtevala, vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je zahtevek po pogodbenih obrestih vsebovan v zahtevku za plačilo zamudnih obresti, ki pa jih je tožnica zahtevala od 1. 1. 1991 dalje (4). Da ni šlo za prekoračitev tožbenega zahtevka, izhaja iz ugotovitve sodišča, da je obrestna mera za sporni znesek in vezavo 13 mesecev po podatkih NLB, d. d. približno 3,95 % (primerjaj opombo 2 na strani 5 sodbe), kar je manj kot znaša obrestna mera zakonskih zamudnih obresti. Ker gre v konkretnem primeru za obligacijsko razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo OZ, se (glede na prehodno določbo 1060. člena OZ) zanj ne uporabljajo določbe OZ, temveč določbe predhodno veljavnega ZOR. Če torej za glavno terjatev velja ZOR, ker je nastala pred uveljavitvijo OZ, je treba tudi za obresti uporabiti ZOR (in to ne glede na to, kdaj so obresti zapadle), ki pa (za razliko od OZ) za pogodbene obresti od 7. 10. 1989 dalje (ko je bil črtan njegov 401. člen) ne določa, da nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (5). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodbe v obrestnem delu ni mogoče preizkusiti. Ker tožnica v trditveni podlagi tožbe ni navedla, kakšne vrste je bil njen denarni depozit oziroma hranilna vloga (ali je šlo za vpogledni ali za vezani depozit), je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 1038. člena ZOR pravilno štelo, da je šlo za vpogledni depozit. Glede na navedeno tožnici pravilno ni priznalo zahtevanih obresti po obrestni meri za vezani depozit oziroma za depozit, vezan nad eno leto, temveč obresti po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled. Pravilna je nadalje odločitev sodišče, da je tožeči stranki moč priznati zakonske zamudne obresti šele od 1. 1. 2007, čeprav bi ji pripadale od vložitve tožbe (takrat je toženka prišla v zamudo), saj jih je zahtevala šele od leta 2007. Ker zakonske zamudne obresti tečejo šele od tega datuma, se pravilo ne ultra alterum tantum (378. člen OZ) ne more uporabiti (6).

Pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške, nastale z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj Sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3134/2011 z dne 27. 10. 2011. (2) Primerjaj tudi Sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3603/2010 z dne 5. 1. 2011. (3) Primerjaj Sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009. (4) Sodišče prve stopnje je obresti pravilno priznalo šele od 21. 1. 1991, kar s pritožbo ni izpodbijano.

(5) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 50/2004 z dne 26. 10. 2004 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4442/2010 z dne 6. 4. 2011. (6) Obresti, ki tečejo od 1. 1. 2007 dalje, niso dosegle glavnice pred 22. 5. 2007, po tem datumu pa je bila omejitev teka zamudnih obresti iz 376. člena OZ odpravljena.