Jedro

Odločbe, s katero je v denacionalizacijskem postopku vrnjeno v last in posest zemljišče, na katerem ima tretji objekt v svoji lasti, ni mogoče izvršiti niti v pravnem niti v dejanskem pogledu, zato jo je treba izreči za nično.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, z dne 28.10.2002, odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.10.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 26.9.2002, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog, da se izreče za nično pravnomočna delna odločba Upravne enote M. z dne 19.8.1997. S to odločbo je bila denacionalizacijskemu upravičencu vrnjena v last in posest nepremičnina parc. št. 654/103, vl. št. 718 k.o. M. na D.p..

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za to, da bi se prej navedena odločba izrekla za nično. V primeru, ko je bila v denacionalizacijskem postopku denacionalizacijskemu upravičencu vrnjena v last in posest parcela, na kateri ima tožnik po svojih navedbah zgrajene objekte, ki pa v nobeni uradni evidenci ni zavedena, ni razloga za izrek takšne odločbe za nično po nobeni od 1. do 6. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Prvostopno sodišče je utemeljilo razloge za svojo odločitev za vsako točko 279. člena ZUP posebej.

Tožnik vlaga zoper navedeno prvostopno sodbo pritožbo zaradi napačno uporabljenega materialnega predpisa, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Meni, da je bil z odločbo prvostopnega upravnega organa, katere ugotovitev ničnosti predlaga, nezakonito razlaščen, sporna parcela je bila podržavljena kot gozd, kasneje je postala njiva, danes pa je to zazidano stavbno zemljišče, na katerem stojijo njegovi objekti. Z vrnitvijo zemljišča so bili vrnjeni upravičencu tudi njegovi objekti, kar pa je v nasprotju z 2. odstavkom 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter z osnovnim načelom denacionalizacije, da ni dovoljeno vrniti več, kot je bilo podržavljeno. Prepričan je bil, da je zemljišče njegovo, saj je na njem postavil tudi svoje objekte. Priznava, da vse to v zemljiški knjigi ni bilo izvedeno, vendar meni, da bi moral prvostopni organ sam pravilno ugotoviti dejansko stanje in odločiti na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja z uporabo 2. odstavka 32. člena ZDen. Poudarja, da takšna denacionalizacijska odločba ni izvršljiva, torej je podan najmanj razlog za izrek te odločbe za nično iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Meni tudi, da glede na ZDen ne more biti zavezanec za vrnitev stvari, ker je to lahko le pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja, medtem ko fizične osebe niso zavezanci za vrnitev. Na podlagi denacionalizacijske odločbe sedanji lastnik zemljišča od njega zahteva, da kupi zemljišče po tržni ceni. Sklicuje se na ustrezne določbe ZDen in sodno prakso, v kateri zazidanega zemljišča ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen s predpisanimi dovoljenji ali brez njih, ni mogoče vrniti upravičencu, razen če na njem stoji upravičenčev objekt. Ker ni bil stranka v denacionalizacijskem postopku, ni dobil odločbe o denacionalizaciji, zato se zoper njo niti ni mogel pritožiti. Ko je za odločbo zvedel, je vložil izredna pravna sredstva. Ker je odločba o vračilu sporne parcele v postopku denacionalizacije nezakonita, jo je treba odpraviti, ne pa, da se njegove pritožbe in tožbe stalno zavračajo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločbo prvostopnega organa izreče za nično in odpravi in razveljavi odločba tožene stranke ter sodbo prvostopnega sodišča. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Na pritožbo je odgovoril F.Š., v tem sporu prizadeta stranka, vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka. Soglaša s prvostopno sodbo. Trdi, da ni dokaza, da bi bila pokojna A. in V.F. lastnika spornega zemljišča. To zemljišče ni bilo predmet dedovanja po F. Na tem zemljišču pa je tožnik zgradil gostinski objekt, zato se sprašuje, kako je za to dobil predpisana dovoljenja. Poudarja, da je pripravljen na sporazum v obliki kupne pogodbe za sprejemljivo kupnino.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je delna odločba Upravne enote M. z dne 19.8.1997, v delu, v katerem je bila denacionalizacijskemu upravičencu F.Š. v last in posest med drugim vrnjena nepremičnina parc. št. 654/103 k.o. M. na D.p., na kateri ima tožnik po lastnih navedbah lastninsko pravico in postavljene objekte, nična.

Tožnik je v predlogu za ugotovitev ničnosti navedene odločbe navajal med drugim tudi ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, to je, da odločba ni izvršljiva. Tožena stranka in prvostopno sodišče pa sta ta razlog zavrnila, ker da je odločba izvršena že z vpisom novega lastnika - denacionalizacijskega upravičenca v zemljiško knjigo, kar je bilo že storjeno.

Pritožbeno sodišče pa meni, da navedeno stališče tožene stranke in prvostopnega sodišča ni pravilno in nima opore v zakonu.

Res je sicer, da je bila odločba, kar se tiče vračila podržavljenega zemljišča v last, izvršena z vpisom v zemljiško knjigo, za katerega očitno ni bilo ovir, saj v zemljiški knjigi tožnik tudi po svojih navedbah ni bil nikoli vpisan kot lastnik te nepremičnine in tudi domnevni objekt v zemljiški knjigi ni bil vpisan. To pa še ne pomeni, da je denacionalizacijska odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva v delu, ki se nanaša na del zemljišča, na katerem stojijo zatrjevani tožnikovi objekti. Z vpisom lastninske pravice na upravičenca v zemljiški knjigi pa obravnavana nepremičnina v delu, kjer jo tožnikov zatrjevani objekt, ni hkrati niti pravno niti dejansko vrnjena tudi v posest. Vračila tega dela nepremičnine v last in v posest pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče dejansko izvršiti, če drži tožnikova navedba, da ima na tem zemljišču (njegovem delu) postavljene svoje objekte.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se namreč pozidano zemljišče vrne v last in posest upravičencu le, če na njem stoji objekt v njegovi lasti. Pri tem pa ni pravno pomembno, ali je bil objekt zgrajen na tujem zemljišču, ali je bil zgrajen na podlagi predpisanih dovoljenj ali brez njih, in tudi ne, kot kaj je zemljišče opredeljeno v prostorskih planskih oziroma izvedbenih aktih.

Določba 2. odstavka 32. člena ZDen izhaja iz rešitev, ki sta jih vsebovala Zakon o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90), ki se je ob uveljavitvi ZDen v Republiki Sloveniji kot slovenski predpis še uporabljal tudi ob izdaji denacionalizacijske odločbe, in Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. V teh zakonih je bilo uveljavljeno načelo, da sta objekt in zemljišče, na katerem objekt stoji, oziroma je namenjeno za njegovo redno rabo, pravna celota, pri čemer praviloma zemljišče deli usodo objekta. Ob pogojih iz 1. odstavka 24. člena ZTLR je dobroverni posestnik zemljišča z zgraditvijo objekta na takem zemljišču postal tudi lastnik zemljišča. Če je bilo to zemljišče v družbeni lastnini, pa je lastninsko pravico na zemljišču lastnik objekta pridobil z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01).

Z obravnavano denacionalizacijsko odločbo objekt ni bil vrnjen upravičencu, saj se odločba nanaša le na zemljišče. Glede na navedeno torej denacionalizacijski upravičenec ne more niti prisilno z izvršbo pridobiti lastninske pravice in posesti na tožnikovem zatrjevanem objektu, glede na ZTLR, ZLNDL in Stvarno-pravni zakonik pa tudi ne izvrševati lastninske pravice in pridobiti posesti na pripadajočem zemljišču. Določba 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki se glasi, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je nična tista odločba, ki je ni mogoče izvršiti bodisi pravno, bodisi dejansko. Kot že navedeno, po presoji pritožbenega sodišča obravnavane denacionalizacijske odločbe ni mogoče izvršiti niti pravno niti dejansko, če je na denacionaliziranem zemljišču objekt v tožnikovi lasti.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje enako kot tožena stranka v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo, ko je enako kot tožena stranka zavzelo pravno stališče, da je denacionalizacijska odločba, s katero se vrača zemljišče v last in posest, izvršena že s samim vpisom v zemljiško knjigo, tudi če na tem zemljišču stoji tožnikov objekt. Iz tega je napravilo napačen sklep, da ni podan ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano provstopno sodbo spremenilo tako, da je tožnikovi tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo v tem sporu izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS vrnilo v ponoven postopek. Ker je za pravilno uporabo materialnega prava, to je 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, pravno pomembno, ali na denacionaliziranem zemljišču stoji objekt v tožnikovi lasti, bo morala tožena stranka to v ponovljenem postopku najprej ugotoviti in šele na podlagi te ugotovitve ponovno odločati o ničnosti denacionalizacijske odločbe.