Jedro

Po določbi drugega odstavka 55. člena ZDavP dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru lahko ugovarja le, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Drugih ugovorov ZDavP ne dopušča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sodbe na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 4. 2004, s katero je bila zavrnjena njena pritožba (pravilno ugovor) zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika z dne 13. 6. 2002. S slednjim je Davčni urad C. na podlagi 42. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP uvedel zoper dolžnika (A.A., s. p.) prisilno izterjavo dolžnega zneska davčnih obveznosti v skupnem znesku 2.160.819,60 SIT z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do svojega dolžnika – B.B., d. o. o., (tožeča stranka), ki izhajajo iz tam navedenih računov. V 2. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora.

2. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da tožeča stranka uveljavlja ugovor v zvezi z obstojem terjatve oziroma njeno višino. Po vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi je bil opravljen inšpekcijski pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da ima tožeča stranka v svojih poslovnih knjigah vse zarubljene terjatve vodene kot obveznosti do dolžnika (A.A., s. p.).

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je pravočasno navajala dejstva in predlagala dokaze ter da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi le pavšalno opredelilo do dokazov. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali obstojijo terjatve dolžnika (A.A., s. p.) do njegovega dolžnika (tožeče stranke), ki izhajajo iz računov, ki so obseženi v sklepu o prisilni izterjavi z dne 13. 6. 2002. 9. Po prvem odstavku 48. člena ZDavP je za prisilno izterjavo davkov dovoljeno seči med drugim tudi na terjatve, ki jih ima dolžnik do tretjih oseb. Po 53. členu ZDavP se s sklepom o prisilni izterjavi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika (dolžnikov dolžnik - v tem primeru tožeča stranka) do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Zoper sklep o prisilni izterjavi lahko dolžnikov dolžnik ugovarja v osmih dneh od prejema sklepa (prvi odstavek 55. člen ZDavP). Pri tem pa so njegovi ugovori omejeni na to, da dolžniku sploh ni nič dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Drugih ugovorov ZDavP ne dopušča. 10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da računi, ki so obseženi v sklepu o prisilni izterjavi z dne 13. 6. 2002, do dneva izdaje zapisnika (8. 10. 2002) niso bili plačani in jih ima tožeča stranka v glavni knjigi izkazane kot obveznosti do dobavitelja A.A., s. p., ter da tožeča stranka ni izkazala, da je dolžnika (A.A., s. p.) obvestila o zatrjevanih stvarnih napakah na dobavljenih proizvodih.

11. Ob takšnem dejanskem stanju, ko stvarne napake na dobavljenih proizvodih niso bile pravočasno in pravilno grajane, ko torej kupec (tožeča stranka) ni izkazal, da je prodajalca (A.A., s. p.) ustrezno obvestil o stvarnih napakah na dobavljenih proizvodih, tudi po presoji Vrhovnega sodišča terjatve A.A., s. p., do tožeče stranke, ki izhajajo iz računov, obseženih v sklepu o prisilni izterjavi z dne 13. 6. 2002, obstojijo. Ker ni izkazan obstoj nobenega izmed ugovornih razlogov, določenih v drugem odstavku 55. člena ZDavP, je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji, predpisani s 53. in 55. členom ZDavP za prisilno izterjavo dolžnikovega davčnega dolga iz terjatve dolžnika do tožeče stranke, in sicer z rubežem te terjatve. Zato ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

12. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da so v tožbi navedena nova dejstva in predlagani dokazi nedopustne novote. Tožeča stranka bi morala napake grajati v rokih, ki so določeni v Obligacijskem zakoniku. V ugovoru zoper sklep o izvršbi pa bi morala navesti vsa dejstva, ki se nanašajo na neobstoj terjatev, in predložiti tudi dokaze zanje. V obravnavanem primeru tožeča stranka dejstev in dokazov, ki jih navaja in predlaga v tožbi, ni navajala niti v inšpekcijskem pregledu, ki je bil opravljen po vloženem ugovoru zoper sklep o prisilni izterjavi.

13. V zvezi z revijskimi trditvami, da 15. člena ZDavP, ki določa, da mora davčni zavezanec za svoje trditve predložiti dokaze, ni mogoče uporabiti za dolžnikovega dolžnika in da bi moral upravni organ tožečo stranko v skladu s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP pozvati na predložitev dokazil, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident teh razlogov v reviziji ne more uveljavljati. V revizijskem postopku se (za razliko od pritožbenega) ne presoja pravilnost postopka izdaje upravnega akta. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

14. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pavšalno opredelilo do predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da so predlagani dokazi prepovedane tožbene novote in da jih zato ni presojalo. Zato izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato tudi bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.