Jedro

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da prodajna pogodba z dne 18. 8. 1995 z aneksom z dne 14. 12. 1995, ki sta jo toženca sklenila s sedaj pokojnim očetom tožnice, glede nepremičnine parc. št. 236/16, k. o. ..., nima pravnega učinka proti tožnici glede ¼ navedene nepremičnine (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da tožnici plačata 14.319,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 7. 2009 dalje do plačila, in sicer vsak do ½ (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da je tožnica tožencema dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 330,52 EUR (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Delno je ugodilo pritožbi tožencev in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da navedena pogodba do tožnice nima učinka glede 4481/25000, znesek, ki sta ga toženca dolžna plačati tožnici, pa je znižalo na 9.525,70 EUR. Zavrnilo je tožničin pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje glede vprašanja revalorizacije nima razlogov, in pritrdilo, da za revalorizacijo, za katero se zavzema tožnica, v zakonu ni podlage. Vrednost darila se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. S tem je zagotovljeno enako obravnavanje zakonitih dedičev in drugih obdarjencev glede vsega, kar so neodplačno dobili od zapustnika. Res je sicer, da je od smrti zapustnika preteklo že osemnajst let, vendar tožnica spregleda, da je šele s to tožbo (vloženo v letu 2009) zahtevek za vračilo darila do višine prikrajšanja nujnega deleža sploh postavila. Dejstvo, da tožnica takšnega zahtevka ni postavila že prej (konkretno v pravdi, ki je tekla med istimi strankami tekom zapuščinskega postopka), ne more biti v škodo tožencev. Presodilo pa je, da je utemeljena pritožba tožencev v delu, ki se nanaša na preračun v EUR iz DEM namesto iz SIT. Ker je bil v času zapustnikove smrti veljavno plačilno sredstvo tolar, bi sodišče moralo upoštevati vrednost izraženo v tej valuti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem uveljavlja neenotnost sodne prakse sodišč druge stopnje in odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Meni, da je odločitev odvisna od odgovora na pomembno pravno vprašanje kršitve načela enakosti med dediči pred sodiščem druge stopnje oziroma na naslednja pravna vprašanja: (1) ali je sodišče druge stopnje primerno in pravilno opravilo preračun vrednosti darila (metoda preračunavanja) na čas zapustnikove smrti 31. 5. 1996; (2) ali je sodišče druge stopnje izbralo pravilno metodo preračunavanja vrednosti darila na dan zapustnikove smrti 31. 5. 1996; (3) ali je sodišče druge stopnje izbralo pravilno in primerno metodo preračuna vrednosti darila na dan zapustnikove smrti 31. 5. 1996, ko je bil v Republiki Sloveniji v veljavi plačilno sredstvo tolar, z uporabo referenčnega tečaja za preračun tolarja v evro in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je uporabilo metodo preračuna vrednosti darila v evre iz vrednosti, ki je bila izražena v nemških markah. V utemeljitvi predloga uveljavlja zmotno uporabo določb Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) o določanju vrednosti darila. Trdi, da je prikrajšana, ker vrednost darila ni bila revalorizirana in ker je bil preračun v evro izveden iz tolarjev namesto iz nemških mark. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 52. člen ZD, ko je uporabilo referenčni tečaj, ki je nastopil šele 11 let po zapustnikovi smrti. Sklicuje se na temeljno načelo enakosti med dediči. Glede dopustnosti preračunavanja s pomočjo nemške marke se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 514/93 z dne 16. 6. 1994 in II Ips 570/93 z dne 26. 1. 1995. Glede vprašanja revalorizacije uveljavlja neenotnost prakse pritožbenih sodišč in se sklicuje na sklep I Cp 1015/2012 z dne 14. 1. 2012. Navaja tudi, da nobena od sodb nižjih sodišč nima substanciranih razlogov o vprašanju revalorizacije ugotovljene vrednosti darila, in v zvezi s tem uveljavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).