Jedro

Za revalorizirano vrednost darila v ZD ni podlage. Vrednost darila se (brez izjem) oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. S tem je zagotovljeno enako obravnavanje zakonitih dedičev in drugih obdarjencev glede vsega, kar so neodplačno dobili od zapustnika.

Izjava, dana v zapuščinskem postopku, pretrga zastaralni rok iz 41. člena ZD tudi zoper osebo, ki ni stranka zapuščinskega postopka.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da: - se v točki I izreka delež v višini ¼, do katerega prodajna pogodba z dne 18. 8. 1995 z aneksom z dne 14. 12. 1995 nima učinka proti tožeči stranki, zniža na delež 4481/25.000 in se za razliko tožbeni zahtevek zavrne; - se v točki II izreka prisojeni znesek v višini 14.319,15 EUR zniža za 4.793,45 EUR, to je na znesek 9.525,70 EUR in se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.793,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2009 dalje do plačila, zavrne; - se v točki IV izreka znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženima strankama, zviša na znesek 1.114,83 EUR.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 666,82 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 - tih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da prodajna pogodba z dne 18. 8. 1995 z aneksom z dne 14. 12. 1995, ki je bila sklenjena med prodajalcem F. S. st. in toženima strankama kot kupcema, glede nepremičnine parc. št. 236/16, k. o. X, nima pravnega učinka proti tožeči stranki M. L. glede ¼ navedene nepremičnine (točka I izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plačata 14.319,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 7. 2009 dalje do plačila, in sicer vsaka do ½ (točka II izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka III izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženima strankama 330,52 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka IV izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) izpodbija odločitev pod točko II, III in IV izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške. Strinja se z ugotovljeno vrednostjo darila na dan očetove smrti v višini 72.318,29 EUR, ne pa s tem, da sodišče ni dopustilo revalorizacije tega zneska. Je prikrajšana, saj je do odločitve prišlo šele po 18 - tih letih od smrti očeta, iz njegove zapuščine pa tudi ni prejela ničesar. Toženi stranki (v nadaljevanju toženca) sta v tem času z nepremičnino razpolagali. V izpodbijani sodbi ni najti razlogov za zavrnitev revalorizacije in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Meni, da je sodišče od ugotovljene obračunske vrednosti zapuščine nepravilno odštelo vrednost delnic v višini 7.520,84 EUR. Ker toženca nista dediča po zapustniku, meni, da za to ni pravne podlage. Opozarja, da je s tožbo zahtevala razveljavitev darilne pogodbe glede ¼ vrednosti nepremičnine, poleg tega pa tudi izplačilo ¼ te vrednosti. Ker je znesek, ki naj se izplača tožnici napačen, so posledično napačno obračunani tudi pravdni stroški.

4. Toženca sta na pritožbo tožnice odgovorila. Menita, da je njeno stališče glede revalorizacije napačno. S takšnim predlogom je tožnica tudi prekludirana, saj ga je podala šele v sedmi pripravljalni vlogi. Prekludirana je tudi z navedbami, s katerimi opravičuje potrebo po revalorizaciji. Njeno stališče, da od ugotovljene obračunske vrednosti zapuščine ni potrebno odšteti vrednost delnic, je napačno. Priglašata stroške.

5. Toženca izpodbijata celotno sodbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožba zavržena oziroma tožbeni zahtevek zavrnjen. Priglašata stroške. Menita, da je sodišče napačno presodilo vprašanje zastaranja zahtevka. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je vloga tožnice z dne 25. 9. 1996 pomenila uveljavljanje nujnega dednega deleža. Iz te vloge izhaja le sporen obseg zapuščine. Tudi na zapuščinski obravnavi 24. 11. 1997 tožnica nujnega deleža ni uveljavljala, temveč je trdila le to, da v zapuščino sodi kupnina. V zvezi s tem je bila napotena na pravdo. Nujni delež je bil prvič uveljavljen šele v pravdnem postopku I P 31/1998 oziroma I P 254/2003. Judikat Vrhovnega sodišča II Ips 388/2010 za konkretni postopek ne pride v poštev, saj toženca nista bila udeleženca zapuščinskega postopka. V zvezi s tem opozarjata na po njunem mnenju bistveni del obrazložitve te odločbe, ki je ostal spregledan. Toženca sta že v odgovoru na tožbo opozorila na 388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 365. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem je za pretrganje zastaranja potrebno, da upniki opravijo dejanje v smislu te norme v postopku, kjer dolžniki sodelujejo. Dajanja tožnice v zapuščinskem postopku po pokojnem F. S. zato niso mogla vplivati na tek zastaranja v tej zadevi. Če se pritožbeno sodišče s tem ne bi strinjalo, pa menita, da bi bilo potrebno upoštevati 389. člen ZOR oziroma 366. člen OZ, saj je bil v pravdnem postopku I P 31/1998 oziroma I P 254/2003 pravnomočno zavrnjen del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka želela uveljaviti vrnitev darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Tudi v primeru, če bi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 388/2010 razlagali na način, da je možno zastaranje pretrgati z zahtevkom v zapuščinskem postopku, je treba upoštevati, da ta judikat povezuje zapuščinski in pravdni postopek v celoto. Če torej tožnica ni uspela z zahtevkom v pravdnem postopku, tudi njen domnevni prvi zahtevek v zapuščinskem postopku ne more živeti še 13 let in zadrževati zastaranja. Vztrajata, da je tožnica tožbo v tej zadevi vložila v zvezi z isto dejansko podlago, istim tožbenim temeljem in isto pravno podlago kot v pravdni zadevi I P 31/1998 oziroma I P 254/2003. Ugovor o že razsojeni stvari je bil zato nepravilno zavrnjen. Tožnica je bila z vsemi trditvami in dokazi, vsebovanimi v drugi pripravljalni vlogi, prekludirana. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v sodbi te navedbe in dokaze upoštevalo kot pravočasne, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da sodišče tožnici na naroku 3. 11. 2011 ni naložilo, naj dopolni ali dodatno obrazloži svoje predhodne navedbe, ali da naj predlaga dodatne dokaze, da bi zagotovila sklepčnost tožbe, pač pa ji je dovolilo zgolj izjavo o navedbah in dokazih, ki sta jih je na naroku dala toženca. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo nujni delež tožnice. Vrednost zapuščine je presojalo po izpovedbah tožnice in priče F. S. ml., čeprav je manjkala trditvena podlaga. Pri tem iz njunih izpovedb ni mogoče ugotoviti, kolikšna je bila vrednost zapuščine ob zapustnikovi smrti, kar narekuje 28. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Oba sta le približno povedala, koliko denarja naj bi dobila od delnic, nista pa povedala, koliko denarja naj bi dobila od neizplačane odpravnine in pripadajočih obresti. Tudi ni jasno, ali naj bi bila vsaka od delnic BPTG vredna 400,00 EUR ali kaj drugače. Za pravilno presojo bi tožnica morala predlagati postavitev izvedenca finančne stroke, saj je za delnice splošno znano, da spreminjajo svojo vrednost, odpravnino in obresti pa je brez izvedenca še posebej nemogoče izračunati. Tudi procesno prepozen dokaz (bančni izpisek) ne izkazuje vrednosti premoženja ob smrti zapustnika. Nepravilno je stališče sodišča o stroških za zapustnikov pogreb. Trditveno in dokazno breme o teh stroških ni bilo na strani tožencev, temveč na strani tožnice. Ta pa pravočasnih trditev in dokazov ni ponudila. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da je brez pomena za zadevo okoliščina, da je F. S. ml. štel prizidek k hiši za svoj, ker naj bi ga postavil iz lastnih sredstev in s svojim delom. Pri tem je povsem spregledalo odločitev v zadevi I P 31/98 z dne 31. 3. 2002. S to sodbo je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek tožnice na ugotovitev, da naj bi sporni prizidek spadal v zapuščinsko premoženje po zapustniku. O tem in ostalih navedbah tožencev se sodišče ni izjavilo in je s tem zagrešilo kršitev pravdnega postopka. Prizidek ni mogel preiti iz sfere zapustnika na toženca, saj zapustnik sploh ni bil lastnik le - tega. Lastninsko pravico na njem je namreč z gradnjo originarno pridobil F. S. ml. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno preračunavalo vrednost tistega, kar je ocenil izvedenec. Opravilo je preračun iz DEM v EUR po referenčnem tečaju 1,95583 DEM za 1 EUR, čeprav bi bil lahko preračunan zgolj znesek v SIT. V Sloveniji se namreč valuta DEM nikoli ni uradno uporabljala. Zaradi napačnega upoštevanja obsega darila in napačnega preračunavanja iz DEM v EUR, je znesek 72.318,29 EUR kot vrednost darila napačen. Napačen je zato tudi izračunani znesek, ki naj bi ga toženca dolgovala tožnici. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen v presežku za 26.680,85 EUR, v izreku pod točko III pa je odločilo, da se zavrne višji tožbeni zahtevek za 41.000,00 EUR. Izrek sodbe je torej sam s seboj v nasprotju. V nasprotju pa je tudi z obrazložitvijo sodbe, kar je bistvena kršitev pravdnega postopka. Odločitev je nepravilna tudi v točki I izreka. Iz izračunanih zneskov ne izhaja, da bi lahko bila pogodba neučinkovita kar za ¼ celotne vrednosti nepremičnine. Sedanja vrednost tudi sicer ni bila ugotovljena v tem postopku. Odločitev je neobrazložena in je zato podana bistvena kršitev pravdnega postopka.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče prve stopnje glede zastaranja in ostalih ugovorov tožencev odločilo pravilno, pravilno je bila ugotovljena tudi vrednost zapuščinskega premoženja. Toženca nista zatrjevala, še manj pa izkazala, da bi sama ali kdo drug plačal stroške pogreba. Splošno znano je, da se je vrednost nepremičnin v času zapustnikove smrti obračunavala v DEM, zato je sodišče to vrednost tudi pravilno upoštevalo. Strinja se tudi s stališčem sodišča glede prizidka. Priglaša stroške.

7. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke.

8. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja revalorizacije ugotovljene vrednosti darila opredelilo v točki 20 sodbe. Ne drži torej očitek, da zavrnitev revalorizacije ni obrazložena in da zato preizkus odločitve v tem delu ni mogoč.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da za revalorizirano vrednost darila, za katero se zavzema pritožnica, v ZD ni podlage. Vrednost darila se (brez izjem) oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (52. člen ZD). S tem je zagotovljeno enako obravnavanje zakonitih dedičev in drugih obdarjencev glede vsega, kar so neodplačno dobili od zapustnika. Okoliščine, ki jih tožnica navaja v pritožbi (trajanje sodnih postopkov, razpolaganje tožencev z nepremičnino, izostanek lastne koristi), ne predstavljajo relevantne podlage, da bi sodišče ugotovljeno vrednost darila revaloriziralo. Res je sicer, da je od smrti zapustnika preteklo že osemnajst let, vendar tožnica ob tem spregleda, da je šele s to tožbo (vloženo v letu 2009) zahtevek za vračilo darila do višine prikrajšanja nujnega deleža sploh postavila. Da tega ni storila že v pravdnem postopku I P 31/1998 oziroma I P 254/2003, pa ne more biti v škodo tožencema kot obdarjencema (1). Na vrednost darila, ki je podlaga za izračun nujnega deleža in njegovega prikrajšanja, tudi ne more vplivati dejstvo, da je bila podarjena nepremičnina v uporabi obdarjencev in da sta slednja morda imela od tega korist, tožnica pa seveda ne.

10. Zmotno je tudi stališče tožnice, da sodišče pri izračunu prikrajšanja njenega nujnega deleža ne bi smelo odšteti vrednosti tega, kar je kot dedinja prejela zapuščinskem postopku po očetu. Darila se namreč vračajo le v toliko, kolikor je potrebno, da se nujni delež dopolni. Povedano drugače: če bi zapuščinsko premoženje oziroma premoženje, s katerim zapustnik ni razpolagal, zadoščalo za pokritje nujnega deleža izračunanega po pravilih 28. člena ZD, do vračanja darila sploh ne bi prišlo. Če pa to premoženje ne zadošča, pride do ustrezne redukcije oporočnih razpolaganj in daril po pravilih 34. in nadaljnjih členov ZD. Navedeno velja ne glede na to, ali je bilo darilo dano zakonitemu dediču ali pa osebi, ki ni dedič.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe tožene stranke

12. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da izjava, dana v zapuščinskem postopku, pretrga zastaralni rok iz 41. člena ZD tudi zoper osebo, ki ni stranka zapuščinskega postopka. V konkretnem primeru zato dejstvo, da toženca nista bila dediča zapustnika in zato tudi ne stranki zapuščinskega postopka, v tem pogledu ni relevantno. O tem je stališče že zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 388/2010, na katero opozarja sodišče prve stopnje (2). Stališče tožencev, da sklicevanje na ta judikat v konkretnem primeru ni ustrezno, je zato zmotno. Razloge, zakaj izjava, dana v zapuščinskem postopku, prekine rok iz 41. člena ZD tudi zoper osebo, ki ni udeleženec zapuščinskega postopka, je Vrhovno sodišče navedlo v točki 11 in se pritožbeno sodišče z njimi strinja. Zaradi načina izračuna nujnega deleža oziroma njegovega morebitnega prikrajšanja bi ob stališču, za katerega se zavzemata toženca, lahko prišlo do položaja, ko zahtevka za vrnitev darila v pravdi sploh ne bi bilo mogoče pravočasno postaviti. Ni namreč nujno, da so v roku, ki ga predpisuje 41. člen ZD, že ugotovljene vse vrednosti, ki so potrebne za ugotovitev, ali je nujni delež sploh prikrajšan in če je, v kakšnem obsegu.

13. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s presojo, da je tožnica izjavo, s katero je prišlo do prekinitve roka iz 41. člena ZD, dala že v zapuščinskem postopku in sicer v dopisu z dne 25. 9. 1996 ter na zapuščinski obravnavi dne 24. 11. 1997. Ne glede na to, da ne gre za izrecno zahtevo za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, iz vsebine dopisa (3) takšna zahteva smiselno izhaja. Enako velja za izjavo na zapuščinski obravnavi. Nobenega dvoma ni, da je tožnica, kljub zapustnikovemu razpolaganju z nepremičnino, štela, da ji na tem premoženju pripada določen dedni delež in je zato (kot laična stranka) trdila, da le - to (v takšni ali drugačni obliki) spada v zapuščinsko premoženje.

14. Ker je do pretrganja roka iz 41. člena ZD prišlo (že) v zapuščinskem postopku, je ta rok začel znova teči, ko je bil zapuščinski postopek pravnomočno končan (tretji odstavek 392. člena ZOR oziroma tretji odstavek 369. člena OZ (4)), to je 13. 5. 2009. Ker do prekinitve postopka tako ni prišlo šele z vložitvijo tožbe v zadevi I P 31/98 oziroma I P 254/2003, odločitev, ki je bila v tej pravdi sprejeta, na tek roka ni imela vpliva. Ne glede na to pa je treba toženca, ki se na ta postopek sklicujeta v povezavi z 389. členom ZOR oziroma 366. členom OZ (5), opozoriti, da tožnica v tem pravdnem postopku zahtevka za vrnitev darila niti ni postavila in tako o njegovi zavrnitvi ni mogoče govoriti (6).

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor že pravnomočno razsojene stvari, saj ni podana identiteta tožbenega predloga (zahtevka). Po ustaljeni sodni praksi pri presoji, ali gre za že pravnomočno razsojeno stvar, morebitna identiteta dejanske podlage zahtevka ter subjektivna identiteta ne zadoščata. Kot je že bilo pojasnjeno, je v pravdnem postopku I P 31/98 oziroma I P 254/2003 tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev, da nepremičnina, ki je bila predmet sporne kupoprodajne pogodbe, spada v zapuščino, v tem postopku pa zahteva ugotovitev delne neučinkovitosti pogodbe ter plačilo denarnega zneska zaradi dopolnitve nujnega deleža. 16. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem navedb in dokazov, ki jih je tožnica ponudila z vlogo z dne 18. 11. 2011 (list. št. 53), to je že po prvem naroku, ni kršilo 286. člena ZPP in posledično tudi ni storilo kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Kot izhaja iz zapisnika prvega naroka, ki je bil opravljen 3. 11. 2011 (list. št. 48), sta toženca na tem naroku navajala nova dejstva, predlagala nove dokaze, opozorila pa sta tudi na nesklepčnost tožbe. Sodišče je tožnici na naroku dodelilo rok za izjavo o danih navedbah in dokazih. Ker je bila vloga z dne 18. 11. 2011 vložena v dodeljenem roku, sodišče podlage, da je ne bi upoštevalo, ni imelo. Na to ne more vplivati dejstvo, da je tožnica šele s to vlogo zagotovila sklepčnost tožbe (7). Njen položaj namreč ne more biti slabši od položaja, ki bi nastal v primeru, da bi jo na nesklepčnost (namesto tožencev) opozorilo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva (primerjaj 285. člen ZPP). Sodišče je tako dolžno (če na to ne opozori že nasprotna stranka) s postavljanjem vprašanj ali na drug primeren način poskrbeti, da se navedejo vsa odločilna dejstva oziroma dopolnijo nepopolne navedbe strank in da se ponudijo in dopolnijo tudi dokazni predlogi, pri čemer ni ovire, da sodišče stranki, če presodi, da je to potrebno, ne bi dodelilo za dopolnitev primernega roka.

17. Ob upoštevanju ugovorov, ki sta jih dala toženca, je očitek, da ponujena trditvena podlaga tožnice glede obsega in vrednosti zapuščinskega premoženja ne zadošča za odločanje, neutemeljen. Navedbam, da je bilo v zapuščinskem postopku ugotovljeno, da spada v zapuščino 26 delnic A Lek, d. d., z neizplačano odpravnino in obrestmi ter 167 delnic BPTG; da je bil med dedičema sklenjen dedni dogovor, po katerem je tožnica dedovala ½ tega premoženja in prejela v last 13 delnic Leka, 84 delnic BPTG ter ½ odpravnine in obresti in da je tožnica na podlagi tega prejela nakazilo v višini 7.120,84 EUR, kar ne vključuje delnic BPTG, ki so bile brez vrednosti, sta toženca ugovarjala zgolj s trditvijo, da so takšne trditve prepozne in da delnice BPTG niso bile ničvredne. Ugovora, da nakazilo v višini 7.120,84 EUR ne predstavlja vrednosti delnic Leka skupaj z odpravnino in obrestmi in da ta vrednost ni enaka vrednosti, ki jo je to premoženje imelo ob smrti zapustnika, tako nista dala.

18. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je navedeno vrednost (ki je ostala neprerekana) ugotovilo kot vrednost dela zapuščinskega premoženja in ko je (kot smiselno izhaja iz obrazložitve) štelo, da ta vrednost ne odstopa od vrednosti, ko jo je to premoženje imelo ob smrti zapustnika. Ker vrednost ni bila prerekana, je bilo izvajanje dokazov v zvezi s tem nepotrebno. Pritožba, ki odreka dokazno vrednost izpovedbi tožnice in priče F. S. ml., vztraja pa tudi pri tem, da je bil bančni izpis predložen prepozno, je zato že iz tega razloga neutemeljena. Vrednost delnic BPTG, ki je bila med pravdnima strankama sporna, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe F. S. ml. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpovedba jasna. Dedič je za vseh 83 delnic BPTG prejel približno 400,00 EUR, kar je sodišče pri izračunu tudi upoštevalo. Pritožbene trditve, da so ugotovljene vrednosti nepravilne, ker vrednost zapuščinskega premoženja ne obsega vsega premoženja in tudi ne izkazuje njegove vrednosti ob zapustnikovi smrti, pa so neopravičena pritožbena novota (337. člen ZPP) in so zato neupoštevne.

19. Drži, da je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja in višine pogrebnih stroškov na tožeči stranki, ne drži pa, da le-ta ustreznih trditev ni podala. Tožnica je namreč trdila, da pasive zapuščine ni bilo. Tožena stranka je temu zgolj pavšalno ugovarjala, kar pa ne zadostuje (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da je čista vrednost zapuščine enaka ugotovljeni vrednosti zapuščinskega premoženja.

20. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju vrednosti darila pravilno upoštevalo njegov obseg, kot izhaja iz vsebine prodajne pogodbe z dne 18. 8. 1995 z aneksom z dne 14. 12. 1995, in štelo, da je bil (ne glede na to, da ga je oče prve toženke štel za svojega, ker ga je sam zgradil) predmet darila tudi prizidek k hiši na naslovu L. Ker se je s tem sodišče prve stopnje opredelilo tudi do drugačnih stališč tožencev, smiselno zatrjevana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Razlogom, ki jih je navedlo, pritožbeno sodišče dodaja le še to, da na razloge sodbe I P 31/98 oziroma I P 254/2003 z dne 21. 3. 2002, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnice, da prizidek spada v zapuščino, ni vezano. Vezano je zgolj na odločitev sámo. Ta pa ugotovitvi, da je zapustnik tožencema podaril tudi prizidek, ne nasprotuje. Tudi v primeru, da je oče prve toženke na prizidku, še pred sklenitvijo kupne pogodbe z dne 18. 8. 1995 ter aneksa z dne 14. 12. 1995, res pridobil lastninsko pravico na podlagi gradnje, to pomeni zgolj to, da je zapustnik tožencema podaril tujo stvar. To pa na veljavnost darilne pogodbe samo po sebi ne vpliva (8), še manj pa ima vpliv na vrednost darila, ki sta ga obdarjenca s strani zapustnika prejela.

21. Je pa pritožba utemeljena v delu, ko opozarja, da je sodišče vrednost darila, ki ga je izvedenec ocenil v valuti SIT in valuti DEM, nepravilno preračunalo v EUR iz vrednosti, ki je bila izražena v DEM, namesto iz vrednosti, izražene v SIT. Ker je bilo v času smrti zapustnika v RS veljavno plačilno sredstvo tolar, bi moralo sodišče pri preračunu upoštevati vrednost, izraženo v tej valuti. Res je sicer, da je bila v času zapustnikove smrti, zaradi zavarovanja realne vrednosti terjatev, pogosto v uporabi tudi valutna klavzula (9), vendar pa to ne pomeni, da je uporaba valute DEM v konkretnem primeru zato dopustna. Gre namreč za odstop od načela monetarnega nominalizma, ki mora biti dogovorjen. O tem pa v konkretnem primeru seveda ni mogoče govoriti. Da za revalorizacijo vrednosti darila v konkretnem primeru ni zakonske podlage, je bilo že pojasnjeno in zato tudi z uporabo tuje valute zneska ni mogoče revalorizirati.

22. Ob upoštevanju, da je izvedenec vrednost nepremičnine na dan zapustnikove smrti ocenil v višini 12.735.539,86 SIT in referenčnega tečaja za preračun SIT v EUR (239,64 SIT za 1 EUR) je znašala vrednost darila ob zapustnikovi smrti 53.144,50 EUR.

23. Manjša vrednost darila posledično vpliva tudi na izračun nujnega deleža ter višine njegovega prikrajšanja. Ob upoštevanju čiste vrednosti zapuščine v višini 15.041,68 EUR ter vrednosti darila v višini 53.144,50 EUR, znaša obračunska vrednost zapuščine 68.186,18 EUR, nujni dedni delež tožnice (¼) pa 17.046,54 EUR. Ob upoštevanju tistega, kar je tožnica v zapuščinskem postopku že prejela, to je zneska 7.520,84 EUR, je njen nujni delež prikrajšan v višini 9.525,70 EUR. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in v točki II izreka sodbe znesek, ki sta ga toženca dolžna plačati tožnici, znižalo za 4.793,45 EUR, to je na znesek 9.525,70 EUR in za razliko tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

24. Zaradi spremembe odločitve v točki II izreka je bilo potrebno poseči tudi v odločitev pod točko I izreka. Enako kot pri pravici izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po 260. členu OZ, tudi izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenca, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožnici in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. V konkretnem primeru višina prikrajšanja v višini 9.525,70 EUR predstavlja 4481/25.000 ugotovljene vrednosti darila ob zapustnikovi smrti. Pogodba, ki jo je 18. 8. 1995 (z aneksom z dne 14. 12. 1995) zapustnik sklenil z obema obdarjencema, zato proti tožnici ne učinkuje zgolj glede 4481/25.000 podarjene nepremičnine.

25. Ker se razlogi, ki jih je za odločitev navedlo sodišče prve stopnje, nanašajo na odločitev o celotnem tožbenem zahtevku, je očitek, da odločitev pod točko I izreka ni obrazložena, neutemeljen. Odločitev o neučinkovanju prodajne pogodbe proti tožnici do deleža ¼ podarjene nepremičnine je sicer materialnopravno napačna, saj je delež glede na ugotovljeno prikrajšanje previsok, vendar pa to ne predstavlja postopkovne kršitve, pač pa zmotno uporabo materialnega prava, ki jo je pritožbeno sodišče odpravilo s spremembo odločitve.

26. Sodišče prve stopnje je v presežku za 26.680,85 EUR s pripadki zahtevek zavrnilo. Ne glede na to, da toženca pravnega interesa za pritožbo v tem delu ne izkazujeta, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v tem delu ni bila storjena. Med izrekom in razlogi namreč nasprotja ni. Iz izreka sodbe pod točko III, upoštevajoč tudi odločitev pod točko II izreka, tako izhaja, da je bil zavrnjen (le) višji tožbeni zahtevek in ne zahtevek v višini 41.000,00 EUR s pripadki.

Glede stroškov

27. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, se je posledično spremenil tudi uspeh strank v postopku. To je narekovalo tudi spremembo stroškovne odločitve. Uspeh tožnice se je zmanjšal in znaša 23,23 %, uspeh tožencev pa povečal in znaša 76,77 %. Upoštevajoč s strani sodišča prve stopnje ugotovljene in priznane stroške, katerih odmera s pritožbama ni izpodbijana, je tožnica upravičena do povračila zneska 937,54 EUR, toženca pa do povračila zneska 2.052,37 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnica tožencema dolžna povrniti 1.114,83 EUR. Pritožbeno sodišče je zato znesek, določen v točki IV izreka sodbe, ustrezno zvišalo.

28. Tožnica je bila v pritožbenem postopku neuspešna, zato nastale stroške s pritožbo nosi sama (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo, ki ga je vložila, ni pripomogel k odločitvi, ga pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebnega. Tudi te stroške zato tožnica nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

29. Toženca sta s pritožbo delno uspela in sicer približno do 33 % in sta sorazmerno temu uspehu upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče jima je ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe (14.319,15 EUR) priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 587,20 EUR (367 x 1,6), dodatek za zastopanje dveh strank v višini 110,10 EUR (367 x 0,3), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 2.020,68 EUR. Za priznanje nagrade od celotne vrednosti zahtevka v Zakonu o odvetniški tarifi ni podlage. Prav tako je bil neutemeljeno priglašen pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000. 33 % priznanega zneska predstavlja znesek 666,82 EUR. Toliko je tožnica tudi dolžna povrniti tožencema, in sicer v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča. V primeru zamude s plačilom bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Tožena stranka je priglasila tudi stroške za odgovor na pritožbo, ki pa jih pritožbeno sodišče iz enakih razlogov kot so navedeni v zvezi s stroški odgovora, ki ga je vložila tožnica, ni priznalo. Toženca te stroške zato nosita sama.

(1) Tožnica je sicer že s tožbo, ki je bila vložena 29. 1. 1998, poskušala doseči dopolnitev svojega nujnega deleža do višine prikrajšanja, vendar pa je bila v tem pogledu najprej neuspešna, saj je bil zahtevek v tem delu nepravilen, pomanjkljiva pa je bila tudi trditvena podlaga (na to je tožnico izrecno opozorilo tudi pritožbeno sodišče v odločbi II Cp 857/2002 z dne 9. 4. 2003). Z spremenjeno tožbo pa tožnica zahtevka v tej smeri niti ni več uveljavljala.

(2) V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS odločalo o dopuščeni reviziji (sklep II DoR 184/2009) glede vprašanja ali izjava, dana v zapuščinskem postopku, pretrga zastaralni rok iz 41. člena ZD zoper osebo, ki ni stranka zapuščinskega postopka. Gre za enako vprašanje, kot se je pojavilo v tej zadevi.

(3) V dopisu je tožnica trdila, da v zapuščinsko premoženje spada tudi hiša z zemljiščem (s katero je zapustnik razpolagal), navedla pa je tudi, da ji oče nikoli ni rekel, da jo bo razdedinil).

(4) Tretji odstavek 369. člena OZ (smiselno enako je določal tudi 392. člen ZOR) določa, da začne zastaranje, če je bilo le-to pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.

(5) 2. odstavek 366. člena OZ določa, da se šteje, da zastaranje z vložitvijo tožbe ni bilo pretrgano, če je bila upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen. Smiselno enako je določal tudi 389. člen ZOR.

(6) Tožba, s katero je tožnica sprva (s sicer napačnim zahtevkom in pomanjkljivo trditveno podlago) zahtevala (tudi) ugotovitev neveljavnosti kupne pogodbe z dne 18. 8. 1995 ter aneksa z dne 14. 12. 1995, vrnitev ¼ nepremičnine v zapuščino ter ugotovitev, da je solastnica podarjenih nepremičnin do ¼, je bila po razveljavitvi sodbe I P 31/98 z dne 21. 3. 2002 spremenjena in zahtevka za vrnitev darila ni (več) vsebovala.

(7) Tožba tožnice je bila do te dopolnitve nesklepčna, saj so manjkale navedbe o obsegu in vrednosti zapuščinskega premoženja, navedbe o tem, ali je zapustnik naredil oporoko, manjkala je tudi trditev, da iz zapuščinskega premoženja ni mogoče pokriti nujnega deleža in je zato prišlo do njegovega prikrajšanja.

(8) Primerjaj odločbo VSH Rev 978/90 z dne 27. 9. 1990, VSH BIH Rev 360/98 z dne 29. 1. 1990 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 328/2002. (9) Valutna klavzula je dogovor med pogodbenima strankama, po katerem je predmet denarne obveznosti plačilo določenega števila denarnih enot, izraženih v tuji valuti, ali pa ob sklenitvi pogodbe nedoločenega števila denarnih enot v domači valuti v vrednosti (po tečaju) določene količine denarnih enot izraženi v tuji valuti na dan izpolnitve.