Jedro

Toženka s pritožbenimi trditvami (in dokazi), ki jih prvi podaja v pritožbi, izpodbija dejansko stanje, kar ni pravno dopusten razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128961/2014 delno razveljavilo zaradi delnega umika tožbe (za glavnico v znesku 47,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 23,56 EUR (I. in II. točka izreka), ohranilo pa ga je v veljavi za glavnici v znesku 53,70 EUR in 60,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 56,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga toženka ugovor (pravilno pritožbo) „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi, vključno s sodnimi stroški, saj je najemodajalec namesto nje vse plačal in ne dolguje tožeči stranki ničesar več. Najemodajalec plačuje stroške rezervnega sklada in je tudi plačal vse obveznosti za leto 2014. Tožeča stranka vlaga ločene tožbe zoper njo in najemodajalca. Ko je nekaj že plačano, dobijo nov sklep za enako stvar. Vsi zahtevki za leto 2014, ki jih je z raznimi pravdami zahteval SPL, vključno z obveznostmi za rezervni sklad, so plačani. V dokaz predlaga vpogled v spise VL 164546/2014, VL 49313/2015, VL 100699/2014, kjer so dokazila o plačilih. Prilaga potrdilo o plačilih na podlagi sklepov o izvršbah in predlaga, da se od računovodstva S. zahteva potrdilo, da je najemodajalec K. G. zanjo za leto 2014 plačal vse obveznosti do S., vključno s stroški za rezervni sklad, ki jih plačuje sam. Tožeča stranka ni dokazala, kako je obračunavala stroške in po katerem ključu jih je delila. Na izstavljenih fakturah je navedeno drugo stanovanje s številko 10, v katerem ne stanuje. Stanuje namreč v stanovanju št. 112, ki ima manjšo kvadraturo od tiste navedene v razdelilniku stroškov in bistveno manjšo uporabno površino, kot je navedena v razdelilniku. Tožeča stranka je zahtevala stroške za stanovanje, ki ne obstaja. Zahtevki za stanovanje, v katerem stanuje so zastarani. Tožeča stranka je prejela preplačilo. Prilaga naključno izbrani razdelilnik stroškov z dne 11. 9. 2015 in podatek GURS s številko stanovanja 112, v katerem živi, z navedeno (manjšo) kvadraturo.

3. Toženka je 29. 12. 2015 poslala še dopolnitev pritožbe, ki je pritožbeno sodišče ne povzema, ker ni upoštevna, ker je podana po poteku pritožbenega roka.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v takem sporu ni pravno upošteven in je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Po ugotovitvi sodbe toženka, ki je najemnica stanovanja št. 10 na naslovu S., v predmetnem postopku vtoževanih stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov (za mesec maj 2014 v znesku 53,70 EUR in za mesec junij 60,90EUR), ni plačala. V spornem obdobju je bila toženka na podlagi najemne pogodbe z dne 23. 7. 2013 najemnica in je bila, po sporočilu lastnika spornega stanovanja (najemodajalca) K. G. tožeči stranki, zavezana plačevati stanovanjske stroške za stanovanje.

8. Toženka s pritožbenimi trditvami (in dokazi), ki jih sicer prvič podaja v pritožbi, izpodbija dejansko stanje, kar ni pravno dopusten razlog. Toženka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je stroške namesto nje poravnal najemodajalec, kot to trdi v pritožbi. Plačilo je v bistvenem odklanjala, ker nepremičnina ni v njeni lasti in ne v njeni uporabi. Dokazno breme, da je v predmetnem postopku vtoževane stroške namesto nje poravnal najemodajalec stanovanja, je bilo na toženki. Tudi na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 19. 2. 2015 (tožeča stranka je delno umaknila tožbo, ker je po vloženi izvršbi lastnik delno poravnal stroške), ni odgovorila (četrti odstavek 452. člena ZPP).

9. Tudi pritožbene trditve in prikazovanje, da se razdelilniki stroškov, na katerih sodba temelji ugotovljeno višino dolgovanih stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov, ne nanašajo na stanovanje, katerega najemnica je, so (nedopustna) pritožbena novota, s katero toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Kot pravilno obrazloži že sodba (17. točka obrazložitve) toženka navedbam tožeče stranke v pripravljalni vlogi 19. 2. 2015, v kateri je slednja dokazno podprto specificirano navedlo vrsto vtoževanih stroškov in njihovo višino ter pojasnila ključ delitve, ni odgovorila. Navedbe tožeče stranke, da je obračunavala stanovanjske stroške, ki odpadejo na stanovanje št. 10, upoštevaje površino 98,04 m2 ter 92,04 m2 neto, solastniški delež 11,41 % glede na skupno površino posameznih delov v stavbi 905,21 m2, ki jim pritožba sedaj nasprotuje, se štejejo za priznane (214. člen ZPP). Povedano drugače, toženka s pritožbenimi trditvami, da se razdelilniki stroškov nanašajo na drugo stanovanje z bistveno večjo kvadraturo od tistega, v katerem živi, ne more uspeti. O utemeljenosti pritožbenih trditev, s katerimi, kot že rečeno, toženka le izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, se pritožbenemu sodišču ni treba izreči. 10. Po navedenem pritožbene trditve niso utemeljene in ker je pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pokazal, da je pravilno uporabljeno materialno pravo, niso pa podane niti absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo v izpodbijanem delu (III. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).