Jedro

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba, poleg ostalih kriterijev, upoštevati tudi izjemno dolgo trajanje postopka, kadar razlogov za to ni mogoče pripisati tožniku.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških.

Revizija zoper sodbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 12.518,79 EUR (prej 3.000.000 SIT), za strah v višini 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 22.951,09 EUR (prej 5.500.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT). Upoštevalo je, da je tožena stranka tožniku že plačala 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT), ta znesek je valoriziralo na dan sodbe sodišča prve stopnje, in toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 17.125,69 EUR (prej 4.104.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT) in tako toženo stranko obsodilo na plačilo 21.298,62 EUR (prej 5.104.000 SIT). V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim mu ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč in na številnih mestih poudarja, da sta ti premalo vrednotili določene ugotovitve izvedenca medicinske stroke oziroma dejstva, o katerih je na glavni obravnavi izpovedal tožnik. Poleg tega zatrjuje, da je od nesreč minilo že več kot pet let in da tako dolgo čakanje na odškodnino še povečuje obseg nepremoženjske škode. Nazadnje se pritožuje še zoper odločitev o stroških postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Uradni list RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o stroških postopka ni dovoljena, revizija proti sodbi pa ni utemeljena.

O reviziji proti odločitvi o stroških postopka Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, torej revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja, 2/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji proti sodbi Tožnik v reviziji ni navedel, katere bistvene kršitve naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), tega nekonkretiziranega očitka ni upoštevalo.

Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007 - OZ-UPB1, v nadaljevanju: ZOR). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so torej dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik v obeh nesrečah utrpel zlom goleni, zlom šestih reber, zlom ključnice, stisnjen zlom teles prvega ledvenega vretenca, udarnino glave, komolca in goleni, odrgnine po obrazu, obtolčenino pljuč, izliv krvi v prsni votlini ter izliv krvi v podkožje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezne v tožbi zatrjevane oblike nepremoženjske škode.

Iz obrazložitve pritožbenega sodišča, ki je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo na 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT), izhaja, da je upoštevalo dolgo trajanje stalnih telesnih bolečin, ki bodo občasno prisotne tudi v bodoče, dolgotrajno hospitalizacijo, število operacij in dlje časa trajajočo imobilizacijo ter uporabo bergel. Pojasnilo mu pa je, da ni upoštevalo njegovih navedb o nadaljnjem zdravljenju in operaciji, ker jih je prvič navedel šele v pritožbi. Tudi pri prisoditvi odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti ter zmanjšanja življenjske aktivnosti sta nižji sodišči upoštevali vse okoliščine primera. Upoštevali sta namreč tako tožnikov primaren strah ob prometni nesreči, ki je mejil na grozo, sekundaren strah za izid zdravljenja in uspeh operacij, kot tudi ugotovitve v zvezi s skaženostjo (šepajoča hoja, izboklina na vratu in brazgotine na nogi, ključnici ter ob zunanjem očesnem kotu). Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti pa sta sodišči v celoti izhajali iz izvedenčevega mnenja o zmanjšani sposobnosti za delo in druge aktivnosti kot tudi iz tožnikove izpovedi o bistveno spremenjeni kvaliteti življenja. Pritožbeno sodišče je posebej obrazložilo, da je kot orientacijo upoštevalo tudi stopnjo invalidnosti, čeprav ta ni glavni kriterij za odmero odškodnine. Glede invalidske upokojitve pa je pojasnilo, da se ni mogel zaradi nesreče upokojiti pri sedemintridesetih letih, če je bil v času nesreče star enainpetdeset let. Glede na navedeno in ob opravljeni primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev primerljive starosti (tožnik je bil v času nesreč star približno petdeset let), višja odškodnina ne bi bila utemeljena, niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti. Tako revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialno pravo v tem delu pravilno uporabljeno.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba, poleg zgoraj opisanih kriterijev, upoštevati tudi izjemno dolgo trajanje postopka, kadar razlogov za to ni mogoče pripisati tožniku. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena junija 2002, sodišče prve stopnje je odločilo oktobra 2005, sodba pritožbenega sodišča pa je bila izdana februarja 2008. Tožnik je moral sicer dolgo čakati na odškodnino, vendar iz sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je pri prisoditvi odškodnine upoštevalo tudi dolgotrajnost postopka. Temu pritrjuje revizijsko sodišče, ki ugotavlja, da je tožnikova odškodnina na zgornji meji odškodnin, ki jih pozna sodna praksa za podobne primere.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.