Jedro

Glede na dolgo bolečinsko obdobje (15 mesecev in 10 dni stalnih telesnih bolečin različnih intenzivnosti) ter ob dejstvu, da so objektivizirane tudi bodoče bolečine, daje podlago za višjo odškodnino od prisojene.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se tožniku prisojena odškodnina zviša za znesek 4.172,93 EUR (1.000.000,00 SIT) s pripadki ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj izrek sodbe v celoti glasi: " Tožena stranka je dolžna plačati tožniku J. P. odškodnino v znesku 21.298,62 EUR (5.104.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od 27.5.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa obresti v višini predpisane obrestne mere in mu povrniti pravdne stroške v znesku 3.430,78 EUR (822.152,52 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 336,67 EUR (80.680,00 SIT) od 13.4.2005 dalje do plačila, od ostalih pravdnih stroškov v znesku 3.094,11 EUR (741.472,52 SIT) pa od 6.10.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku glede še zahtevanih 35.094,31 EUR (8.410.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2002 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen." V nadaljnjem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 67,62 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku navedenega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačati tožniku 4.104.00,00 SIT z obrestmi od 27.5.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa obresti v višini predpisane obrestne mere in mu povrniti pravdne stroške v znesku 333.025,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 80.680,00 SIT od 13.4.2005 dalje do plačila, od ostalih pravdnih stroškov v znesku 252.345,00 SIT pa od 6.10.2005 dalje do plačila vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (prvi odstavek izreka); v presežku glede še zahtevanih 9.410.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27.5.2002 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (drugi odstavek izreka).

Proti takšni sodbi se je iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik in navedel, da se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine. Iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti bi mu moralo sodišče prisoditi odškodnino v zahtevani višini 6.000.000,00 SIT, saj je zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči dne 29.4.2000 prestajal 23 dni hudih, 3 mesece srednje hudih in 6 mesecev stalnih lahkih telesnih bolečin. Zaradi poškodb, ki jih je utrpel v nesreči dne 29.6.2001 pa je prestajal 18 dni hudih, 2 meseca srednje hudih in 3 mesece stalnih lahkih telesnih bolečin. Skupaj je tako prestajal kar 15 mesecev in 10 dni stalnih telesnih bolečin različnih intenzivnosti in bo tudi v bodoče prestajal občasne lahke telesne bolečine. Pri tem je tožnik še povedal, da si mora pri hoji pomagati z berglami in da ima največje težave pri hoji po stopnicah in po neravnem terenu. Tožnik je v času zdravljenja prestajal tudi celo vrsto neugodnosti, in sicer je bil zaradi poškodb iz prvega škodnega dogodka 3x hospitaliziran v skupnem trajanju 23 dni, 3x operiran v splošni anesteziji, cepljen proti tetanusu, 20x RTG slikan, 2x so mu bili odstranjeni šivi, dalj časa je jemal antibiotična sredstva in protibolečinska sredstva, 6 tednov nosil oprt, 2 meseca in 3 tedne mavčno oblogo na desni nogi, 7 mesecev uporabljal bergle, 11x pregledan ambulantno in 20x pri svojem zdravniku. Pri tem pa zdravljenje poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči dne 29.4.2000, še ni končano in bo moral na dodatno zdravljenje, kjer mu bodo iz poškodovane desne goleni odstranili ploščo in vijake in bo tako potreben še en operativni poseg, ponovna hospitalizacija, odstranjevanje šivov, prevezi, kontrolni pregledi in druge neugodnosti, kar je sodišče pri odločanju o višini primerne in pravične odškodnine spregledalo oziroma premalo vrednotilo. Zaradi poškodb iz drugega škodnega dogodka je bil tožnik 18 dni hospitaliziran (11 dni na intenzivnem oddelku), opravljena je bila preiskava trahevstomije in drenaža prstnega koša, 13x pregledan pri specialistu, 14 dni na zdravljenju v zdravilišču, 2x EMG preiskava, CT preiskave, 4 mesece pa je bil popolnoma odvisen od pomoči bližnjih. Poleg navedenega je sodišče pri odmeri odškodnine iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti premalo vrednotilo dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star komaj 52 let in bo tako upoštevaje povprečno življenjsko dobo obdobje bodočih telesnih bolečin in neugodnosti še zelo dolgotrajno. Nadalje bi mu bilo potrebno prisoditi iz naslova odškodnine za strah vso zahtevano odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT. Pri odmeri le-te pa sodišče ni dalo ustrezne teže dejstvom, da je tožnik ob prvem škodnem dogodku prestajal intenziven primarni strah, ki je mejil na grozo. Primarni strah je prestajal tudi v času operativnih posegov skupno 3 dni. V teku zdravljenja je prestajal intenziven sekundarni strah, in sicer 20 dni hude intenzitete, 3 mesece srednje hude intenzitete in 4 mesece blažje intenzitete. Tudi ob drugem škodnem dogodku je tožnik prestajal intenziven primarni strah, ki je mejil na grozo. Opisan strah je prestajal tudi med prevozom v bolnišnico, med pregledi pri specialistu ter operativnem posegu, skupno 3–4 dni. Kasneje je v času zdravljenja prestajal še sekundarni strah v hudi obliki 14 dni ter srednje hudi 6 mesecev. Izvedenec je pri tem še poudaril, da prestaja tožnik strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja v blagi obliki še danes, saj se mu obeta ponovna operacija. Tudi tožnik je izpovedal, da je še vedno prestrašen in ga je strah morebitne nove prometne nesreče in padca. Nadalje je po mnenju pritožnika prenizka tudi odškodnina iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, katera bi mu morala biti prisojena v višini 10.000.000,00 SIT. Pri odmeri te odškodnine je sodišče premalo ovrednotilo dejstva, da so tožniku v posledici prvega škodnega dogodka poleg anatomskih posledic ostale tudi funkcionalne trajne posledice, zaradi katerih je zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo hojo po stopnicah, po neravnem terenu, navkreber in navzdol, počepanje, dela, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe v desni rami, kjer je potrebno dvigovati težja bremena in ki zahtevajo polaganje in jemanje predmetov na položaj višji od ramena. Tudi v posledici drugega škodnega dogodka so tožniku ostale anatomske in funkcionalne trajne posledice, ki predstavljajo zavrto gibljivost ledvene hrbtenice srednje stopnje ter nevrološki izpad po tipu konjskega repa. Tožnik je zgolj zaradi posledic druge poškodbe zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo sklanjanje, dvigovanje težjih bremen, dela, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje v prisiljenem položaju, daljše prevoze s prevoznimi sredstvi in podobno. Izvedenec je ocenil, da je pri tožniku v posledici poškodb z dne 29.4.2000 podana invalidnost v obsegu 47%, v posledici poškodb z dne 29.6.2001 pa v obsegu 42%, skupno torej kar 89%. Ob ugotovljenem obsegu invalidnosti ne gre spregledati, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti še večje kot sam % invalidnosti. Tudi tožnik je izpovedal, da se mu je zaradi posledic škodnega dogodka življenje popolnoma spremenilo, saj ni več stabilen in lahko hodi le še s pomočjo bergle. Od nesreče dalje težje diha, po 20 m hoje je že zelo utrujen, večinoma dela z levo roko, saj se niti počesati ne more z desno, prav tako se težko obuje in obleče, če kaj pade na tla, mora poklekniti, nato pa se le s težavo postavi nazaj. Pritožnik je še navedel, da se od prvega škodnega dogodka dalje zaradi zdravljenja in posledic nesreče ni več vrnil na delo in je bil dejansko star manj kot 37 let, ko se je invalidsko upokojil, pred tem pa je zelo rad hodil v službo. Po prepričanju pritožnika je prenizka tudi odškodnina iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti, katera bi mu morala biti priznana v višini 2.000.000,00 SIT. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je kot trajna posledica ostala 27 cm dolga brazgotina na prednji strani goleni in 15 cm dolga brazgotina v predelu desne ključnice, ki sta vidni že iz večje oddaljenosti, kot je vidna tudi brazgotina ob zunanjem očesnem kotu desnega očesa. Kot trajna posledica je ostala tudi šepajoča hoja, na desni ključnici izboklina ter brazgotina od vreznine v področju vratu. Tožnik je pojasnil, da ga brazgotine zelo motijo, še posebej šepajoča hoja in klecanje. Zaradi svoje skaženosti vzbuja veliko pozornosti, ljudem mora pogosto razlagati, kaj se je zgodilo, zaradi česar prestaja in bo tudi v bodoče prestajal duševne bolečine. Pri odmeri celotne odškodnine pa sodišče ni upoštevalo dejstva, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo dne 29.4.2000 oziroma 29.6.2001, torej pred več kot petimi leti in da tožena stranka tožniku še ni izplačala celotne odškodnine, zaradi česar škodno stanje še vedno traja in je zato obseg tožnikove nepremoženjske škode občutno večji kot bi bil, če bi mu tožena stranka plačala sporno odškodnino v roku 14 dni, všteto od dneva, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek. Prisojena odškodnina kot celota ni niti primerna niti pravična, zato bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi odškodnino v celotni višini 19.000.000,00 SIT. Nadalje je pritožnik navedel, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo stroške izvedenskega mnenja v višini 122.691,00 SIT. Zmotno je namreč stališče, da je navedeni znesek tožena stranka že poravnala z nakazilom dne 12.9.2005. Tožena stranka je dne 23.7.2002 tožniku nakazala znesek 5.170.000,00 SIT in tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 26.7.2002 ustrezno skrčil svoj tožbeni zahtevek. Pri tem je pojasnil, da glede na toženkino nakazilo ostaja sporno še plačilo nepremoženjske škode v znesku 14.000.000,00 SIT ter premoženjska škoda v znesku 249.173,00 SIT, ki predstavlja neplačani del odškodnine iz naslova uničenih in poškodovanih oblačil ter predmetov in plačilo zakonskih zamudnih obresti od delno plačane glavnice na račun nepremoženjske in premoženjske škode. Toženka mu je nato dne 12.9.2002 nakazala znesek 249.873,00 SIT ter v dopisu z dne 12.9.2002 navedla, da je s tem zneskom plačala materialno škodo. Tožnik je tako upošteval njeno specifikacijo in posledično umaknil svoj tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode za plačan znesek 249.873,00 SIT. Pritožnik poudarja, da je lahko upoštevna le specifikacija, ki jo je toženka opravila hkrati z nakazilom plačanega zneska in ne njene kasnejše navedbe v zvezi s plačilom, brezpredmetna pa so tudi navajanja toženke v odgovoru na tožbo, kaj vse bo plačala. Nadalje se pritožnik pritožuje zoper stroškovni del izreka sodbe sodišča prve stopnje, ker da je bil neutemeljeno zavrnjen strošek prošnje za razpis obravnave z dne 27.8.2004, s katero je tožnik želel pri sodišču pospešiti postopek, saj je od vložitve tožbe minilo več kot dve leti. Prav tako je bil neutemeljeno zavrnjen strošek pripravljalnega spisa z dne 28.9.2005, s katerim je tožnik odgovoril na izdelano dopolnilno izvedensko mnenje, kot mu omogočajo določbe ZPP. Sodišče bi mu tako moralo priznati stroške za navedeni vlogi v skupni vrednosti 600 točk. Nadalje je bil napačno izračunan tožnikov pravdni uspeh kot 30,36%, namesto 52%. Sodišče je očitno prezrlo, da je toženka plačala znesek 5.170.000,00 SIT dne 23.7.2002, torej več kot mesec dni od vložitve tožbe in da je tožnik uspel tudi s tem zneskom. Poleg navedenega je tožnik uspel tudi z zneskom 41.389,00 SIT kolikor je toženka plačala na račun premoženjske škode dne 12.9.2002. Najvišji vtoževani znesek v tej pravdi je znašal 19.211.389,00 SIT, tožnik pa iz naslova nepremoženjske škode uspel z zneskom 9.700.000,00 SIT, iz naslova premoženjske škode pa z zneskom 211.389,00 SIT, skupno torej z zneskom 9.911.489,00 SIT, kar pomeni 52% uspeh. Pritožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 9.410.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2002 dalje do plačila ter vsi pravdni in pritožbeni stroški z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni pritožbeno sporno, da se je tožnik dne 29.4.2000 poškodoval, ko ga je pri prečkanju prehoda za pešce pri avtobusni postaji zbil voznik osebnega avtomobila. Pri tem je tožnik utrpel zlom desne goleni, zlom 9. in 10. rebra levo ter zlom desne ključnice in udarnino glave, desnega komolca in leve goleni ter odrgnine po obrazu. Tudi ni pritožbeno sporno, da je druga nezgoda z dne 29.6.2001, ko je tožnik doma padel po stopnicah, v vzročni zvezi s prometno nesrečo z dne 29.4.2000, za katero je nesporno podana odgovornost tožene stranke, ki zato odgovarja tožniku tudi za posledice drugega škodnega dogodka, pri katerem je tožnik utrpel stisnjen zlom teles prvega ledvenega vretenca, zlom 2., 4., 7. in 8. rebra levo, obtolčenino levih pljuč, izliv krvi v prsni votlini levo in izliv krvi v podkožje.

Sodišče prve stopnje je o višini odškodnine za nematerialno škodo odločilo na pravilni materialno pravni podlagi določila člena 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je potrebno v tej pravdi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ, saj izvira škoda iz škodnih dogodkov z dne 29.4.2000 in 29.6.2001) in člena 203 ZOR. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje prim. mag. A. A., dr. med., sodnega izvedenca za medicino – travmatologijo, z dne 13.4.2002 in 15.3.2005, kateremu pravdni stranki nista ugovarjali in sta z njim v celoti soglašali, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da mu je tudi sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine v celoti sledilo.

Pritrditi je pritožniku, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za doslej prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti. Tožnik je namreč skupaj prestajal kar 15 mesecev in 10 dni stalnih telesnih bolečin različnih intenzivnosti, pri čemer bo tudi v bodoče ob daljšem sedanju, stoji in spremembah vremena prestajal bodoče lahke telesne bolečine, kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. V posledici obeh škodnih dogodkov je bil skupno kar 41 dni hospitaliziran, prestal je 3 operacije, 14 dni je bil na zdraviliškem zdravljenju, 6 tednov je nosil oprt, 2 meseca in 3 tedne mavčno oblogo na desni nogi, 7 mesecev je hodil z berglami, opravljena je bila preiskava trahevstomije in drenaža prsnega koša. Višina odškodnine je rezultat upoštevanja načela individualizacije in objektivizacije. Konkretne okoliščine škodnega primera pa ob dolgem bolečinskem obdobju ter ob dejstvu, da so objektivizirane tudi bodoče bolečine, skupaj s širšo primerjavo z odškodninami za škodo podobnega obsega v sodni praksi, po presoji pritožbenega sodišča dajejo podlago za višjo odškodnino od prisojene. Iz tega razloga je tožnikovi pritožbi delno ugoditi in v skladu s pravnim standardom pravične odškodnine za doslej prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti le-to zvišati na 16.691,70 EUR (4,000.000,00 SIT), za nadaljnjih pritožbeno še spornih 2.000.000,00 SIT pa pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pri tako odmerjeni odškodnini so upoštevane tudi bodoče bolečine in starost tožnika, na katero je opozoril v pritožbi. Njegove nadaljnje pritožbene navedbe, da zdravljenje še ni končano in da bo moral na dodatno zdravljenje v zvezi s katerim bo prestajal nove neugodnosti, pa predstavljajo nove trditve, torej pritožbene novote, katerih pritožbeno sodišče v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti med postopkom na prvi stopnji. Poleg tega lahko predstavlja morebitno novo zdravljenje in v zvezi s tem povezane neugodnosti novo škodo, za katero bo lahko zahteval odškodnino, ko bo zdravljenje zaključeno.

Glede pritožbeno izpodbijane višine odškodnine za prestani strah pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, da je tožnik iz obeh škodnih dogodkov utrpel primarni strah, ki je mejil na grozo, saj je šlo za nepričakovan in agresiven dogodek, ki ga je v polni meri doživljal, ker je bil ves čas pri zavesti ter sekundarni strah, saj je bil utemeljeno v skrbeh za izid zdravljenja, ko se je izkazalo, da bodo za uspešno zdravljenje potrebne operacije. Pri tem je ustrezno upoštevalo tudi tožnikovo izpoved, da se je ob obeh nezgodah zelo prestrašil, da ga je še vedno strah pri hoji po stopnicah, če pripelje avto od strani in da vedno prosi za prevoz, če ga potrebuje. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik utrpel primarni in sekundarni strah, za katerega mu je v mejah postavljenega zahtevka in glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu prisodilo primerno odškodnino v znesku 2.921,05 EUR (700.000,00 SIT). Tako odmerjena odškodnina je tudi primerljiva z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi, zato je bilo potrebno tožnikovo pritožbo za nadaljnjih pritožbeno spornih 300.000,00 SIT zavrniti kot neutemeljeno. Da se tožniku obeta ponovna operacija, zaradi katere še vedno prestaja blagi strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, pa je navedel šele v pritožbi, zato predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (I. odstavek 337. člena ZPP). Tožnikove izpovedbe namreč ni mogoče enačiti s tožbenimi zatrjevanji, ampak morajo stranke vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, izrecno navesti, njihovo zaslišanje pa je le eden izmed dokazov, s katerim se ta dejstva dokazujejo (I. odstavek 7. člena ZPP in I odstavek 212. člena ZPP).

Pritožnik je nadalje neutemeljeno izpodbijal višino odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pri odmeri le-te je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tožnikovo izpovedbo in izvedensko mnenje, ki pomeni objektivizacijo tožnikovih subjektivnih navedb o posledicah obravnavanih poškodb ter pravilno zaključilo, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se kažejo pri zmanjšani sposobnosti za delo, ki zahteva hojo po stopnicah, navkreber in navzdol, po neravnem terenu, počepanje, dela, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe v desni rami, dvigovanje bremen nad 8 kg z desnico, polaganje predmetov na položaje višje od ramena in jemanje teh predmetov in v posledici drugega škodnega dogodka zmanjšano sposobnost za dela, ki zahtevajo sklanjanje, dvigovanje bremen nad 10 kg, dolgotrajno sedenje v prisiljenem položaju in daljše prevoze. Ob tem je ustrezno upoštevalo tudi tožnikova izpoved, da se je zaradi posledic obravnavanih škodnih dogodkov bistveno spremenila kvaliteta njegovega življenja, saj je moral dati kmetijo v najem, gojenje živine pa opustiti. Zaradi posledic nesreč ne more poskrbeti za kurjavo, kljub temu da ima gozd, ne more plavati, hoditi v hribe in po gozdovih, opustiti pa je moral tudi obdelovanje kovin. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo tudi tožnikovo invalidnost po obeh poškodbah, kot jo je ocenil izvedenec in na katero opozarja pritožnik, čeprav na tako ocenjeno invalidnost ni vezano in le-ta ni glavni kriterij za odmero odškodnine, saj se v obravnavanem postopku ne ugotavlja tožnikova invalidnost in je tako ocenjena invalidnost sodišču le za orientacijo pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pritožniku pa tudi ni slediti, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ovrednotilo vseh ugotovljenih posledic, saj je glede na navedeno odškodnina za psihične bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 22.951,09 EUR (5,500.000,00 SIT) primerna in pravična in je z njo v zadostni meri upoštevan ugotovljen obseg škode tožnika, ki se odraža v njegovih zmanjšanih sposobnostih in povečanih naporih za opravljanje življenjskih aktivnosti, ki jih je izvajal pred poškodbo in bi jih po rednem teku stvari izvajal tudi v bodoče, obenem pa odškodnina v taki višini ne odstopa od sodne prakse glede odmerjenih odškodnin v podobnih primerih. Pri tako odmerjeni odškodnini so bila upoštevana tudi pritožbena zatrjevanja, da se tožnik z levo roko ne more več počesati in da ne zmore več nobenega napora ter se težko obuje in obleče. Navedeno je namreč zajeto v izvedenskem mnenju, ki predstavlja objektivizacijo tožnikovih subjektivnih navedb v zvezi s posledicami škodnih dogodkov in kateremu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo ter ga pri odmeri odškodnine tudi upoštevalo. Pritožbene navedbe, da lahko hodi tožnik le še s pomočjo bergel in da od nesreče dalje težko diha, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da se tožnik od prvega škodnega dogodka dalje zaradi zdravljenja in posledic nesreče ni več vrnil na delo in je bil dejansko star manj kot 37 let, ko se je invalidsko upokojil, pa je neutemeljen, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 52 let in se tako ni mogel invalidsko upokojiti v starosti 37 let. Nadalje je pritožbeno izpodbijana tudi višina odškodnine iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri tem je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse ugotovljene brazgotine ter šepajočo hojo, izboklino na desni strani ključnice in brazgotino od vreznine v področju vratu, kjer je imel tožnik vstavljeno cevko, da je lahko dihal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo objektivne in subjektivne elemente skaženosti, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 9, na podlagi katerih je pravilno in utemeljeno odmerilo odškodnino v znesku 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT). Ker je pritožnik v pritožbi zgolj ponovil vse ugotovitve, katere je pravilno upoštevalo in ovrednotilo že sodišče prve stopnje, je njegovo pritožbo za višjo odškodnino od prisojene, to je za znesek 1,500.000,00 SIT zavrniti kot neutemeljeno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in upoštevaje 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nematerialno škodo zvišalo za 4.172,93 EUR (1,000.000,00 SIT) in tako celotno odškodnino zvišalo na 44.650,31 EUR (10,700.000,00 SIT). Upoštevaje pritožbeno neizpodbijano že plačano akontacijo v valoriziranem znesku 5,596.000,00 SIT je tožena stranka dolžna plačati tožniku še odškodnino za nematerialno škodo v višini 21.298,62 EUR (5,104.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako odmerjena odškodnina po posameznih postavka in v skupnem znesku primerna in pravična ter ustrezno individualizirana v skladu z ugotovljenim tožnikovim subjektivnim doživljanjem in objektivno obstoječimi okoliščinami in ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih iz sodne prakse. Višja odškodnina od tako odmerjene bi bila neustrezna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v nadaljnjem, kolikor zahteva še višjo odškodnino od prisojene, zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje v pritožbeno še izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ni zaznalo kršitev, na katere je glede na določilo II. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pri takšni odmeri odškodnine pa je ustrezno upoštevan tudi čas čakanja tožnika na odškodnino, ki ga izpostavlja pritožnik, ko zatrjuje, da je od obravnavanega škodnega dogodka minilo več kot 5 leti, tožena stranka pa tožniku še ni izplačala celotne odškodnine.

Tožnik je nadalje neutemeljeno izpodbijal po sodišču prve stopnje pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek v višini 122.691,00 SIT, ki predstavlja stroške izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je navedeni znesek tožena stranka že poravnala z nakazilom z dne 12.9.2005, pritožniku pa ne gre pritrditi, da tožena stranka svojega plačila v znesku 249.873,00 SIT ni specificirala. Ker je navedeni znesek nakazala istega dne, kot je vložila odgovor na tožbo, to je dne 12.9.2002, je sodišče prve stopnje v zvezi z opravljenim plačilom pravilno upoštevalo navedbe iz odgovora na tožbo, da priznava tožena stranka zahtevek za premoženjsko škodo v celoti, torej znesek 41.389,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 26.3.2001 na račun preostale zahtevane premoženjske škode in obresti v višini 59.241,35 SIT od že plačane premoženjske škode z zamudnimi obrestmi od 26.7.2002 ter stroške izvedenskega mnenja v višini 122.691,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ugovarjala pa je obrestnemu delu zahtevka za plačilo nematerialne škode, ker da so le-te glede na obstoječo sodno prakso sporne. Pritožbeno sodišče se tako strinja, da je iz odgovora na tožbo razvidno, kaj predstavlja delno plačilo tožene stranke. Ker pa je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 18.9.2002 umaknil zahtevek za poplačilo zamudnih obresti od zneska 5,000.000,00 SIT za obdobje od 27.5.2002 do 23.7.2002, sodišče prve stopnje o teh tudi pravilno ni odločalo, saj odloča le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Ob navedenem je sodišče prve stopnje tako pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek v višini 122.041,00 SIT, ki predstavlja stroške izvedenskega mnenja ter bančno provizijo v znesku 650,00 SIT in je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in v tem izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP ), saj pritožbeno sodišče tudi v tem delu ni zaznalo kršitev, na katere je glede na določilo II. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Zaradi delne spremembe odločitve o višini odškodnine je pritožbeno sodišče po II. odstavku 165. člena ZPP, odločalo o stroških vsega postopka. Pritožnik je neutemeljeno ugovarjal zavrnjenim stroškom prošnje za razpis obravnave z dne 27.8.2004, saj jih sodišče prve stopnje iz razloga nepotrebnosti pravilno ni priznalo, ker je v skladu z določbami Sodnega reda razpisalo obravnavo dne 5.10.2004. Pritožnik pa ima prav, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati stroške pripravljalnega spisa z dne 28.9.2005, s katerim je odgovoril na izdelano dopolnilno izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in mu za navedeni pripravljalni spis priznalo priglašenih 500 točk. Upoštevaje preostale odmerjene stroške, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 11) in katerih pritožnik izrecno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nobenih nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je pritožniku priznati 7.845 točk, kar je upoštevaje vrednost ene odvetniške točke 0,459 EUR in 16,65 EUR (3.990,00 SIT) materialnih stroškov ter 20% DDV 4.341,01 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi potne stroške v skupni vrednosti 105,16 EUR (25.200,00 SIT) in tako znašajo tožnikovi pravdni stroški skupno 4.446,17 EUR.

Pritožnik utemeljeno izpodbija tudi pravdni uspeh, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje. Tožnik je od tožene stranke zahteval povprečno 63.641,85 EUR (15.251.133 SIT), uspel pa je z zahtevkom v višini 45.532,42 EUR (10.911.389,00 SIT), pri čemer je upoštevana odškodnina prisojena na pritožbeni stopnji. Tožnikov pravdni uspeh je tako 71,55%, uspeh tožene stranke pa 28,45%. Pravdni stroški tožene stranke, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje (stran 12 izpodbijane sodbe), so 306,27 EUR (73.395,00 SIT) in po medsebojnem pobotu je upoštevaje pravdni uspeh strank tožena stranka dolžna plačati tožniku 3.094,11 EUR pravdnih stroškov ter stroške izvedenskega mnenja v višini 336,67 EUR (80.680,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te sodbe.

Ker je tožnik s svojo pritožbo delno uspel, je upravičen do delne povrnitve pritožbenih stroškov, katere mu mora, v skladu z II. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP, povrniti tožena stranka. Njegov pritožbeni uspeh je šteti kot 10,63 % (pritožbeno sporna višina odškodnine je bila 9.410.000,00 SIT, pritožbeno sodišče pa jo je zvišalo za 1.000.000,00 SIT). Pritožnik je zahteval pritožbene stroške v višini 636,17 EUR, glede na pritožbeni uspeh pa je upravičen do le-teh v višini 67,63 EUR, katere mu je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006).

Pritožbeno sodišče je, upoštevaje določila Zakona o uvedbi eura (ZUE), opravilo ustrezen preračun tolarskih zneskov v novo denarno valuto, ki se v Republiki Sloveniji od 1.1.2007 dalje uporablja kot zakonito plačilno sredstvo.