Jedro

Pri toženi stranki je bila sicer opuščena vsaka formalnost glede najave odsotnosti z dela, delavci pa so se sami odločali, kdaj bodo koristili letni dopust, vendar je bilo za veljavno koriščenje letnega dopusta treba seznaniti nadrejenega ter pridobiti izrecno ali tiho soglasje z njegove strani. Ker tožnik tega ni spoštoval in po zaključku bolniškega staleža odsotnosti toženi stranki ni sporočil, je slednja utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem ko ga pet zaporednih dni ni bilo na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se sklepa tožene stranke št. ... z dne 19. 4. 2005 in št.... z dne 1. 6. 2005, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 7. 2004, kot nezakonita razveljavita in da je tožena stranka dolžna od 11. 4. 2005 dalje vzpostaviti tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, ga pozvati na delo, vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, mu obračunati pripadajočo bruto plačo z vsemi dodatki ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače v plačilo, to je od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec ter plačati druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom, podrejeno, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da iz sklepa pritožbenega sodišče v sporni zadevi opr. št. Pdp 222/2008 z dne 9. 4. 2009 izhaja, da je pritožbeno sodišče ocenilo dokaze in sprejelo dokazno oceno o naslednjih dejstvih: – da se ne spomni datuma klica na S., telefonske številke in osebe, s katero je govoril, ker tako običajno javljanje do tedaj ni bilo sporno; – da je javljanje odsotnosti na S. običajna praksa pri toženki; – da pričanje dežurnih delavcev v S., da tožnik ni klical, ni verodostojno. Višje sodišče je navedlo, da je ostala nerazčiščena samo še presoja naslednjih dokazov: posnetka CD pogovorov na telefonsko številko ..., dnevnik registrafona, izpis dohodnih klicev in poročil dežurnih delavcev na S. za sporne dneve, ki jih sodišče prve stopnje mora izvesti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku opisano dokazno oceno sodišča druge stopnje obrnilo na glavo, kar je storilo na način, ki vzbuja dvom v nepristranost in neodvisnost sojenja. To trditev tožnik utemeljuje najprej s samim postopkom in predvsem spornim načinom vročanja listin. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z vpogledom v zaupno gradivo (dokaz, ki je bil po sklepu pritožbenega sodišče odločilen), ker tožnik in pooblaščenka nista izpolnjevala pogojev po ZTP za vpogled v zaupne podatke, pri čemer ta pogoj ni bil bistven, saj bi tožena stranka lahko dala soglasje za vpogled. S tem dokazom je tožena stranka dokazovala odločilno dejstvo, da klica na S. tožnika ni bilo. Ker z neizvedbo tega dokaza tega dejstva tožena stranka ni dokazala, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje neverodostojno pričanje dežurnih sodelavcev S. o spornih dneh, sprejeti tožnikovo izjavo o njegovem klicu na S. za dokazno in skladno z 8. členom ZPP zahtevku tožnika ugoditi v celoti. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze razlogovalo v škodo tožnika in zaključilo, da tožnik klica na S. ni dokazal, ker sam ni pridobil izpisov klicev iz svojih telefonov v spornih dnevih, ni vedel, kdaj je klical, na katero telefonsko številko in s kom na S. je govoril. V zvezi s temi zaključki pritožba navaja: Tožnik je v svojih vlogah že večkrat poudaril in navedel razloge, zakaj sam ni pridobil izpiskov klicev za svoje telefone. Tožnik je verjel v pošteno sojenje in ravnanje stranke v postopku, ki je sama predlagala dokaz z izpiskom telefonskih klicev na številko S., vendar dokaza nikoli ni predložila. Tožnik je bil zato zaveden in tako teh izpiskov sam od operaterjev ni zahteval. Dne 11. 6. 2009 je tožnik sam predlagal, da sodišče naredi uradne poizvedbe pri Telekomu, sodišče prve stopnje je sprejelo dokazni sklep, vendar ga ni izvedlo. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnik klica na S. glede na dejavnost S., razen s svojo izpovedjo ne more dokazati.

Sodišče prve stopnje ponovno navaja, da tožnik ni vedel povedati, niti točno katerega dne je klical, niti s kom je govoril. Klica na S., datuma in osebe si tožnik ni zabeležil, saj ni mogel pričakovati, da bo tako javljanje naenkrat postalo sporno. Tožnik je vse od svoje zaposlitve pri toženki svojo upravičeno odsotnost javljal tudi na S.. Tudi priče so potrdile, da so delavci obveščali o koriščenju letnega dopusta tudi na S. in da povratne informacije o potrditvi dopusta ni bilo. Ni točna trditev, da tožnik ni pojasnil, zakaj je klical ravno na dneve, ko se pri toženki ni delalo. Tožnik je izpovedal, da je poklical na S. v soboto ali nedeljo, ker je v soboto prejel odločbo o zadržanosti z dela, po kateri bi moral že dan prej priti na delo, zato je dežurnemu naročil, naj sporoči v njegov sektor, da koristi kompenzacijo ali dopust. Sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno opira tudi na besedilo telefonskega razgovora med tožnikom in S.Š. dne 20. 4. 2005. Tožnik je vsebino zapisa ves čas osporaval kot neresnično,saj ne vsebuje njegove navedbe, da je takoj po prejemu odločbe telefonično javil na S., da bo nadalje koristil kompenzacijo ali dopust. Tožnik je ves čas postopka navajal, da zaradi inštruktaže priče B.C., J.L. in S.Z. ne morejo biti in niso verodostojne priče. Za inštruktažo J.Ž. je izvedel že pred zaslišanjem prič pred sodiščem od delavcev tožene stranke, na obravnavi je tem trem pričam postavil o tem dejstvu vprašanje. Zato je razumljivo, da so vsi zaposleni na S., ki so bili dežurni v spornih dneh izpovedali, da niso prejeli klica tožnika. Že dejstvo, da so vse tri priče točno navajale sporne datume in to po preteku dveh let, medtem, ko se točnih datumov svoje zaposlitve pri toženi stranki niso spominjale, samo zase govori o prepričljivosti in verodostojnosti izpovedi. Zaključevanje sodišča, da delavci S. niso imeli interesa, da bi sporočilo tožnika zadržali je nesmiselno, saj je tak interes nedvomno imela toženka, ki tudi pozna odgovor, zakaj obvestilo tožnika na S. ni prišlo do pristojne osebe. Sodišče prve stopnje se v zvezi z izpovedbami prič in tožnikovem zatrjevanju o njihovem inštruiranju sklicuje na izjavo J.Ž. z dne 23. 5. 2007, tega dokaza sodišče ni izvedlo, zato tožnik enako kot v prvem postopku v zvezi s to listino uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče na izjavo sploh ne bi smelo opreti svoje odločitve o verodostojnosti prič. Tudi sama vsebina izjave je vprašljiva, saj si ni mogoče predstavljati, da delavci S. ne bi poznali določil zakona o tajnih podatkih in svojih dolžnosti v zvezi z njimi. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi za sporne dneve dopusta tožnik moral dobiti predhodno odobritev nadrejenega ni skladna s prakso pri toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da je bil pri svojem delu dokaj samostojen, da si je sam urejal delovni čas, da ni bilo formalnega odobravanja s strani nadrejenega, potrebno je bilo le javljanje odsotnosti sodelavcem, poslovni sekretarki ali na S.. Končno sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svoje odločitve zaključi, da tožnik najave dopusta ni sporočil vodji izpostave K., kamor je bil razporejen, zato formalno nadrejeni delavec ni mogel vedeti, da je tožnik na dopustu. Zaslišani vodja oddelka I. je povedal, da je bila glede tega zmeda, ker tožnik dejansko dela v izpostavi v K. ni nastopil. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik sam v dopolnitvi pritožbe dodaja in ponovno poudarja, da je klical na S.. Če to ne bi bilo res, bi tožena stranka zagotovo predložila dokaz, listin in vlog pa ne bi označevala s stopnjo tajnosti.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločilo in s sklepom opr. št. Pdp 222/2008 z dne 9. 4. 2009 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, da je dejansko stanje popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z razlogovanjem sodišča prve stopnje strinja ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti sklepov tožene stranke z dne 19. 4. 2005 in 1. 6. 2005, na podlagi katerih je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 5. točke 1. odstavka 155. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. list RS, št. 56/2002 in naslednji), ki določa, da predstojnik pisno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je bil javni uslužbenec neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je pritožbi tožnika delno ugodila v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja, v preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za neopravičeno odsotnost z dela pet zaporednih delovnih dni, to je odsotnost brez vedenja in soglasja nadrejenega tožniku. Ugotovilo je, da je bila pri toženi stranki sicer opuščena vsakršna pisna formalnost glede najave odsotnosti in da so delavci sami odločali, kdaj bodo koristili dopust, vendar pa so priče izpovedale, da je bilo za veljavno koriščenje dopusta potrebna seznanitev nadrejenega z najavo dopusta in pa izrecno ali pa tiho strinjanje z njegove strani. V konkretnem primeru do take tihe odobritve ni moglo priti, če najava dopusta ni prišla do nadrejenega, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do zaključka, da tožnik svoje odsotnosti po zaključku bolniškega staleža toženi stranki ni sporočil. V 4. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o ratifikaciji nasledstva, Ur. list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) je določeno, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Neopravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih mu delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. Zakon ne določa, kdaj je odsotnost neopravičena, določa pa kdaj je odsotnost z dela upravičena. Neopravičeno izostajanje z dela pomeni kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, torej obnašanje delavca do delodajalca in obnašanje v zvezi z njegovimi obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi. Če se delodajalec odloči za odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora na podlagi točke a, 2. odstavka 9. člena Konvencije dokazati, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora ustrezno listino (npr. bolniški list), bodisi navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje (npr. da mu je bil odobren dopust). Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neopravičen, na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neopravičena oziroma neutemeljena (npr. da mu dopust ni bil odobren ali da so dejstva v bolniškem listu neresnično ugotovljena).

Temeljno vprašanje, o katerem je moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje, je bilo, ali je tožnik glede na uveljavljeno prakso pri toženi stranki (da se glede koriščenja dopusta in kompenzacije ur javijo po telefonu ali elektronski pošti) javil svojo odsotnost. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik od 17. 1. 2005 do 8. 4. 2005 v bolniškem staležu. Tudi ni sporno, da je tožnik dne 9. 4. 2005 prejel sklep ZZZS z dne 7. 4. 2005, s katerim je bilo odločeno, da je od 1. 4. 2005 do 7. 4. 2005 začasno nezmožen za delo, od 8.4. 2005 do 15. 4. 2005 pa je za delo zmožen v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Tožnika od ponedeljka 11. 4. 2005 dalje, ko bi se moral vrniti na delo, na delo ni bilo.

Sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ni sprejelo dokaznih predlogov in sicer posnetka CD pogovorov na tel. št. ..., dnevnik registrafona in izpis dohodnih klicev ter ni vpogledalo v poročila dežurnih delavcev za sporne dneve. Tožnik je namreč menil, da sodišče prve stopnje ni ravnalo z dokazi v skladu z ZPP in jih dopustilo vpogledati tožniku in pooblaščenki. Gre za zaupno gradivo, za katero bi bilo potrebno soglasje tožene stranke, da bi ga lahko tožnik in pooblaščenka vpogledala, soglasja pa tožena stranka ni dala. Poleg tega je tožnik to gradivo štel za neverodostojno, ker tožena stranka razpolaga z visoko tehnologijo in ima možnost, da s to tehnologijo manipulira. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne sprejme navedenih dokaznih predlogov in ne sprejema pritožbene navedbe, da je pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 222/2008 izrecno napotilo sodišče prve stopnje, da izvede dokaze, ki jih ni sprejelo. Ob dejstvu da sam tožnik osporava verodostojnost predlaganih dokazov, istočasno pa v pritožbi kot bistveno uveljavlja neizvedbo teh dokazov, je nerazumljivo tožnikovo vztrajanje, da se predlagani dokazi izvedejo.

Vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist oziroma, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. Predmet dokazovanja so tudi negativna dejstva oz. trditve, da dejstva z določeno vsebino ne obstajajo. Tako v teoriji kot sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. V konkretnem primeru bi moral tožnik dokazati, da je svojo odsotnost sporočil na S.. Glede na nesporno dejstvo, da je bila v spornem obdobju praksa sporočanja odsotnosti z dela takšna, kot jo prikazuje tožnik, bi moral tožnik v okviru trditvene podlage podati navedbe, s katere telefonske številke je klical, ko naj bi sporočil svojo odsotnost, ime osebe, ki je sprejela sporočilo in dan, ko je sporočil odsotnost. Tožnik je trdil, da je na običajen način, po telefonu, javil na S., da od 8. 4. 2005 dalje koristi dopust preteklega leta ali kompenzacijo. Za svojo trditev, razen svojega zaslišanja ni predlagal nobenega drugega dokaza. Dokazal je le, da je bilo javljanje odsotnosti zaradi bolezni, dopusta ali kompenzacije na S. običajen in ustaljen način komuniciranja pri toženi stranki. S katerega telefona je opravil klic na S. ni navedel. Tožnik je že v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotoval dokumentaciji, ki jo je vložila v spis tožena stranka kot „ zaupno“, da je brez dokazne vrednosti in neverodostojna. Iz izpovedi tožnika izhaja, da ne ve s katere številke je klical na S., ko je javil odsotnost in ali je bil pogovor sneman ali ne. Trdil je le, da je poklical tako, kot vedno. Šele na naroku 11. 6. 2009 je predlagal, da se pridobi izpis dohodnih klicev, da sodišče naredi uradno poizvedbo pri T. in da pridobi izpis telefonskega prometa za 9., 10. in 11. 4. 2005, nato pa bo povedal, s katere številke je klical na S.. Tožnik je šele z vlogo z dne 10. 12. 2009 navedel možne številke telefonov, iz katerih je klical na S.. Tožnik svojo neaktivnost v zvezi s predlaganjem dokazov z izpiskom telefonskih klicev na številko S. utemeljuje z dejstvom, da je dokaz predlagala tožena stranka, zato ga sam ni predlagal vse do naroka 11. 6. 2009, za kar pa je bil prekludiran.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik svoje odsotnosti po prejemu odločbe z dne 7. 4. 2005 ni javil, zato mu je tožena stranka upravičeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno je tudi utemeljilo in sicer je izhajalo iz izpovedi prič – delavcev na S., ki so dežurali v dnevih 9. 4., 10. 4. in 11. 4. 2005 kot tudi iz telefonskega pogovora med tožnikom in nadrejenim S.Š. dne 20. 4. 2005. Tožnik ponovno izpostavlja, da priče B.C., J.L. in S.Z. niso verodostojne, ker so bile inštruirane s strani J.Ž.. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da so navedene priče verodostojne. Iz celotnega postopka ni mogoče zaključiti, da bi imele priče kakršnekoli razloge, da bi pričale v škodo tožnika. Priče so povedale, da so se pred zaslišanjem pred sodiščem pogovarjale z J.Ž. in da so tudi pregledale poročila za sporne dneve. Dejstvo, da so bile priče natančne pri navajanju spornih datumov, niso pa vedele datuma svoje zaposlitve, še ne pomeni, da so priče neverodostojne, upoštevajoč, da so se o tem, kaj se je dogajalo v spornih dneh (ko naj bi tožnik javil svojo odsotnost na S.), pogovarjale z J.Ž.. Priče so bile opozorjene, da so dolžne govoriti resnico in na posledice krivega pričanja. Če je tožnik menil, da so priče inštruirane, pa je imel možnost zoper njih sprožiti ustrezne postopke. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sklicevalo na izjavo J.Ž. z dne 23. 5. 2005, čeprav dokaza ni izvedlo. Po citirani zakonski določbi je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedenih nasprotij ni, svoj zaključek o verodostojnosti prič sodišče prve stopnje ni utemeljilo na izjavi J.Ž., temveč na oceni izpovedb prič. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zatrjevanju tožnika, da zapis telefonskega razgovora med tožnikom in S.Š. z dne 20. 4. 2005 ni resničen, ker v njem ni zapisano, da je po prejemu odločbe ZZZS z dne 7. 4. 2005, javil na S., da bo koristil dopust ali kompenzacijo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je besedilo razgovora pomembno predvsem zato, ker tožnik govori o tem, da je prejel odločbo o zadržanosti z dela, da je zoper njo ugovarjal ter da mu je nadrejeni S.Š. dejal, da mora kljub vloženemu ugovoru priti na delo. Da je razgovor potekal v tej smeri, pa je razvidno tudi iz ugovora tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 25. 4. 2005. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik neupravičeno izostal z dela več kot pet delovnih dni, zato mu je tožena stranka utemeljeno odpovedala delovno razmerje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1.odstavek 360. člena ZPP), prav tako stranke ne navajajo nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).