Jedro

Ob dejstvu, da tožniku nadrejeni delavec, ki je bil pristojen za odobravanje odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta ali koriščenja nadur, ni bil obveščen o razlogih za tožnikovo odsotnost in upoštevaje dolžnost tožnika, da si soglasje k taki odsotnosti pridobi, je sodišče po nepotrebnem izvajalo dokaze o tem, ali je tožnik po telefonu sporočal sodelavcu, da ga kljub skrčitvi bolniškega staleža na polovični delovni čas na delo ne bo. Tudi če bi bilo to dokazano, na neupravičenost njegove odsotnosti z dela zgolj to dejstvo ne bi moglo vplivati.

Glede na specifično ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja zaradi zaporedne petdnevne neupravičene odsotnosti z dela in specifično ureditev postopka odpovedi v zvezi s tem v ZJU-UPB1 se tožnik neutemeljeno sklicuje na splošne določbe ZDR, ki takega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v spornem času ni urejal, pa tudi na določbe Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, saj je bila tožniku pravica do izjave v postopku o odpovedi zagotovljena že z vložitvijo pritožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa predstojnika, št. V - 068/05 z dne 19. 4. 2005 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. 10051 - 62/2005 z dne 1. 6. 2005, s katerima je bilo odločeno, da se tožniku zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni odpoveduje pogodbo o zaposlitvi in da mu zaradi tega delovno razmerje preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti, to je z 11. 4. 2005. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Graja dokazno oceno izpovedbe zaslišanih prič, ki so zanikale, da bi tožnik pred sporno odsotnostjo preko telefonske številke Stalnega operativnega centra (SOC) tožene stranke obvestil dežurnega sodelavca, da bo po zaključku predhodne bolniške odsotnosti koristil letni dopust ali predhodno opravljene nadure in se pri tem sklicuje na predhodni vpliv tožene stranke na zaslišanje priče. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokazov s preverjanjem klicev na telefonsko številko SOC, ki so bili na voljo in na podlagi katerih bi tožnik lahko dokazal svojo pravočasno obvestilo o sporni odsotnosti. To utemeljuje tudi z dejstvom, da je sodišče druge stopnje v prvem postopku v razveljavitvenem sklepu izvedbo teh dokazov izrecno naložilo sodišču prve stopnje, le to pa tem napotkom neutemeljeno ni sledilo. Kljub temu pa v ponovljenem postopku sodišče druge stopnje ni izvedlo obravnave in tudi samo ni izvedlo navedenih dokazov ter tako onemogočilo neposredno obravnavo le teh. Sklicuje se na obrnjeno dokazno breme v zvezi z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi in sodišču v zvezi z dokaznimi zaključki očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja kršitev pravice do izjave in enakega obravnavanja zaradi kršitve 5. člena v zvezi s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče nekatere vloge tožene stranke neutemeljeno označilo s stopnjo zaupnosti – INTERNO in jih tožniku ni bilo pripravljeno vročiti, oziroma je tožniku dovolilo le vpogled vanje v sodnem spisu, do pritožbene graje takega ravnanja in do vsebine toženkinega odgovora na pritožbo, ki tudi ni bil vročen tožniku, pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Navaja, da bi moralo sodišče sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg po takrat veljavnih določbah Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU – UPB1, Ur. l. RS, št. 35/2004) glede na subsidiarno veljavnost obravnavati tudi po določbah 111. in 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), pa tudi upoštevaje določbe o pravici do zagovora iz drugega odstavka 83. člena ZDR ter 7. člena Konvencije MOD, št. 158, o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.

4. Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik do meseca januarja 2005 delal v operativnem centru tožene stranke v Ljubljani, sredi januarja pa je bil premeščen v izpostavo tožene stranke v K.. Vendar dela v K. ni nastopil, ker je s 15. 1. 2005 nastopil bolniški stalež. Le ta mu je bil z 8. 4. 2005 zaključen oziroma omejen na polovični delovni čas. Nesporno je bil tožnik o tem s strani zdravstvene službe pisno obveščen v soboto 9. 4. 2005. Tožnik prvi naslednji redni delovni dan, to je v ponedeljek 11. 4. 2005, dela ni nastopil in je bil z dela odsoten vse do prejema sporne odpovedi predstojnika z dne 19. 4. 2055, torej več kot zaporednih pet delovnih dni. Sodišče je ugotovilo, da se je pri toženi stranki odsotnost delavcev z dela zaradi letnega dopusta ali drugih opravičljivih razlogov odobravala sicer dokaj neformalno, vendar vedno vsaj ob neformalno izraženem soglasju pristojnega nadrejenega delavca. Delavci so se v zvezi z odsotnostjo obračali neposredno na nadrejenega delavca ali odobritev odsotnosti urejali preko njegovega tajništva, občasno pa tudi z javljanjem svojemu sodelavcu na telefonsko številko stalnega operativnega centra, s tem da je le ta prenesel zahtevo sodelavca nadrejenemu. V tožnikovem primeru z njegove strani zatrjevano obvestilo, da bo po 8. 4. 2005 koristil letni dopust ali predhodno opravljene nadure, niti do njegovega nadrejenega vodje v Ljubljani in niti do nadrejenega vodje izpostave v K. ni prišlo. Prav tako pa tožnik ni imel nobene povratne informacije o zatrjevanem obvestilu.

8. Glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče na navedene dejanske ugotovitve vezano in tožnik v zvezi z navedenimi ugotovitvami tudi ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Na podlagi navedenih ugotovitev je bil tožnik sam odgovoren, ne le da nadrejenega obvesti o nameravanem koriščenju letnega dopusta ali nadur, temveč tudi, da od njega dobi odobritev take odsotnosti z dela, vsaj v smislu neformalnega soglasja. Kolikor zatrjuje, da je nadrejenega delavca o svoji odsotnosti hotel obvestiti preko sodelavcev, ki jim tak prenos obvestil ni bila delovna naloga, je sam nosil rizik takega obveščanja. Pri tem pa tožnik niti ni zatrjeval, oziroma je očitno ignoriral pravilo, da je bilo koriščenje dopusta ali nadur vendarle vezano tudi na vsaj neformalno odobritev s strani nadrejenega. Ker naj bi bil v spornih dneh njegov pristojni nadrejeni že vodja oddelka v K., tožnik niti ob minimalni skrbnosti še tako malomarnega delavca ni mogel računati, da mu je odsotnost z dela odobrena že zgolj z zatrjevanim telefonskim sporočilom sodelavcu, da bo koristil letni dopust oziroma nadure.

10. Ob dejstvu, da tožniku nadrejeni delavec, ki je bil pristojen za odobravanje odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta ali koriščenja nadur, ni bil obveščen o razlogih za tožnikovo odsotnost in upoštevaje dolžnost tožnika, da si soglasje k taki odsotnosti pridobi, je sodišče po nepotrebnem izvajalo dokaze o tem, ali je tožnik po telefonu sporočal sodelavcu, da ga kljub skrčitvi bolniškega staleža na polovični delovni čas na delo ne bo. Tudi če bi bilo to dokazano, na neupravičenost njegove odsotnosti z dela zgolj to dejstvo ne bi moglo vplivati. Že iz tega razloga v reviziji zatrjevana pristranska dokazna ocena in neizvedba nadaljnjih dokazov v zvezi z obstojem tožnikovega telefonskega obvestila sodelavcu, da ga ne bo na delo, ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti v zvezi s tem ni šlo za absolutne bistvene kršitve v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Revizijsko sodišče se ne opredeljuje do označbe tajnosti posameznih listin v spisu, ker to dejstvo za odločitev v zadevi ni bistveno. Neutemeljeno pa tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb 5. člena in kršitev v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče tožniku omogočilo vpogled v vse listine v spisu in se je torej lahko izjavil o vseh navedbah tožene stranke in vseh izvedenih dokazih.

12. V času sporne odpovedi je ZJU-UPB1 posebej urejal odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, če je bil le ta neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni (5. točka prvega odstavka 155. člena). Za tak primer je bilo določeno, da predstojnik javnemu uslužbencu pisno odpove pogodbo o zaposlitvi v obliki izdaje pisnega sklepa, zoper katerega je dovoljena pritožba (156. člen). Pri tem je bilo v drugem odstavku 157. člena izrecno določeno, da v primeru neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje prvega dne neupravičene odsotnosti. Tožnik je pravico do pritožbe izkoristil in tako je o njegovem prenehanju delovnega razmerja v skladu s 24. členom ZJU-UPB1 dokončno odločila pristojna komisija za pritožbe.

13. Glede na specifično ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja zaradi zaporedne petdnevne neupravičene odsotnosti z dela in specifično ureditev postopka odpovedi v zvezi s tem v ZJU-UPB1 se tožnik neutemeljeno sklicuje na splošne določbe ZDR, ki takega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v spornem času ni urejal, pa tudi na določbe Konvencije MOD, št. 158, o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, saj je bila tožniku pravica do izjave v postopku o odpovedi zagotovljena že z vložitvijo pritožbe.

14. Ker je bil tožnik od 11. 4. 2005 dalje več kot pet zaporednih delovnih dni neupravičeno odsoten z dela brez odobritve pristojnega nadrejenega delavca, je sodišče na podlagi navedenih določb ZJU-UPB1 njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

15. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbah petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.