Jedro

Sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, se vroča osebno stranki (člen 142/I ZPP), vendar pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Stranki, ki ima pooblaščenca, se tedaj pisanja vročajo preko pooblaščenca in ne neposredno. Vročitev stranki neposredno v takem primeru sploh ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v gospodarskem sporu tožeče stranke zoper toženo stranko postopek ustavilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni plačala dolžne sodne takse niti v roku, ki ji ga je v nalogu določilo sodišče, po tem, ko tožeča stranka sodne takse ni plačala ob vložitvi tožbe.

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker je sodišče ustavilo postopek tudi zoper drugo, tretjo in četrto tožečo stranko, ne da bi jim predhodno vročilo plačilni nalog za plačilo sodne takse, zaradi česar je izdani sklep nezakonit. Kršilo je tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker drugo, tretje in četrto tožeči stranki zaradi opustitve vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sklep pa je obremenjen tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o odločilnem dejstvu in sicer, zakaj je sodišče zaradi neplačila sodne takse s strani zgolj ene tožeče stranke, to je prvo tožeče stranke, ustavilo postopek. Graja tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja, saj je prvo tožeča stranka dne 15.07.2010 veljavno plačala sodno takso za tožbo in ker gre na tožeči strani za enotne sospornike, ni pogojev za ustavitev postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno procesno odločitev, pri tem pa ni storilo ne v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev.

5. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za začetek določenega postopka. Plačana mora biti ob vložitvi vloge, s katero se zahteva uvedba tega postopka (prvi odstavek 105.a člena ZPP), oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V njem mora sodišče stranko opozoriti na stroge posledice neplačila sodne takse, ki jih predpisuje tretji odstavek 105.a člena ZPP – da bo štelo vlogo za umaknjeno, če taksa zanjo ne bo plačana v postavljenem roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da pritožnik ob vložitvi tožbe ni plačal predpisane sodne takse. Sodišče mu je poslalo nalog, naj jo plačal v roku 15 dni od njegove vročitve in ga tudi opozorilo na posledice, v kolikor naloženemu ne bo sledil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodna taksa do roka, ki je potekel dne 05.07.2010, ni bila plačana, in ker tudi niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je štelo, da je tožba umaknjena in postopek ustavilo.

7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da se ne da preizkusiti, saj ni navedeno, katera tožeča stranka naj ne bi plačala sodne takse oziroma ni navedeno, da vse tožeče stranke naj ne bi plačale sodne takse. Iz uvoda sklepa sodišča prve stopnje, ki je predmet pritožbene presoje, je moč nedvoumno razbrati, da tožečo stranko v predmetni zadevi predstavljajo štiri določno in popolno opredeljene fizične osebe, vse skupaj imenovane in pojmovane kot tožeča stranka (in ne kot prva tožeča stranka, druga tožeča stranka ....). Zato je jasno, da izraz tožeča stranka, uporabljen v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pomeni tožečo stranko v smislu uvodoma navedene tožeče stranke, torej vseh štirih tožnikov. Obrazložitve, da tožeča stranka ni plačala dolžne takse, torej ni mogoče razlagati drugače kot tako, da nobena od strank, ki predstavljajo tožečo stranko, sodne takse ni plačala. Nenazadnje je potrebno dodati, da tudi iz vsebine tožbe izhaja, da ta za tožečo stranko uporablja skupen izraz tožeče stranke in ne operira z izrazi prva, druga, tretja in četrta tožeča stranka.

8. Tožeča stranka z obširnimi pritožbenimi izvajanji neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje na poslanem plačilnem nalogu kot naslovnika in taksnega zavezanca navedlo izključno prvo tožečo stranko in samo njej izreklo pravni pouk o posledicah neplačila sodne takse oziroma, da je bil plačilni nalog vročen zgolj prvi tožeči stranki. Posledično temu sledi tudi očitek, čemu je sodišče prve stopnje zaradi neplačila sodne takse na podlagi plačilnega naloga, ki je bil vročen prvi tožeči stranki, ustavilo postopek za vse tožeče stranke.

9. V predmetni zadevi vse štiri posamezne tožnike, ki s skupno tožbo uveljavljajo zahtevek zoper toženo stranko, zastopa isti pooblaščenec, odvetnik. ZPP v 137. členu določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, se vroča osebno stranki (člen 142/I ZPP), vendar pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Stranki, ki ima pooblaščenca, se tedaj pisanja vročajo preko pooblaščenca in ne neposredno. Vročitev stranki neposredno v takem primeru sploh ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V konkretnem primeru je z vložitvijo zadevne tožbe nastopila taksna obveznost za plačilo sodne takse, ki so jo tožniki dolžni plačati nerazdelno. Sodišče prve stopnje je plačilni nalog za plačilo sodne takse pravilno poslalo pooblaščencu tožeče stranke in mu je bil ta vročen dne 18.06.2010, s čemer se v skladu s sedmim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 137. členom ZPP šteje za vročen tožeči stranki. Pravilnosti vročitve ne more omajati dejstvo, da je sicer na plačilnem nalogu ob vseh ostalih podatkih (med drugim natančno opredelitvijo tožeče stranke z navedbo vseh tožnikov) izrecno izpostavljena le prva tožnica, ne pa tudi še ostali trije tožniki. Prva tožnica ni navedena, kot to zmotno navaja pritožba, kot taksni zavezanec. Taksni zavezanec za plačilo sodne takse je namreč tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja (3. člen Zakona o sodnih taksah – ZST-1), v konkretnem primeru torej vsak tožnik, ki je v zadevnem plačilnem nalogu naveden na strani tožeče stranke, kar vse je prava veščemu pooblaščencu tožeče stranke dobro znano.

11. Za tožbo, ki so jo štirje tožniki vložili skupno, zastopani po istem pooblaščencu, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno plačilnega naloga poslati pooblaščencu za vsakega tožnika posebej. Z vročitvijo plačilnega naloga pooblaščencu tožnikov, na katerem so kot tožeča stranka določno navedene osebe in iz katerega je razvidna obveznost plačila sodne takse za pravdni postopek (tarifna št. 1111 ZST-1) ter pravilno opozorilo na posledice neplačila sodne takse, je za tožečo stranko, torej za vse tožnike nastala obveznost, ki izhaja iz zadevnega plačilnega naloga. Ker tej obveznosti niso sledili, je sodišče prve stopnje na podlagi domneve umika tožbe z ustavitvijo postopka sprejelo pravilno procesno odločitev.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker le-ti niso bili priglašeni.