Jedro

Skladno z navedenim je v konkretni zadevi, za katero so značilne nadpovprečne preživninske zmožnosti obeh staršev, ki povsem zadoščajo za zadovoljevanje vseh konkretno izkazanih potreb mld. D., edino omejitev preživnine po višini mogoče iskati le v koristi otroka. Otrokove potrebe je sicer mogoče razločevati po nujnosti njihovega zadovoljevanja, vendar preživnina ni omejena le na zadovoljevanje potreb, glede katerih je izkazana določena stopnja nujnosti, temveč mora kriti vse potrebe, ki so otroku v korist. Če obstojijo zadostna sredstva za njihovo zadovoljevanje, je mogoče sklep, da nekaterih otrokovih potreb ni treba zadovoljevati oziroma da jih je treba zadovoljevati le v manjši meri, napraviti le ob dodatnih in utemeljenih razlogih, da to otroku ne bi bilo v korist. Takšna presoja pa je mogoča le z upoštevanjem vseh okoliščin primera.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu zoper odločitev o preživnini razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je med drugim razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank; mld. D. zaupalo v varstvo in vzgojo materi (tožnici); določilo stike z očetom (tožencem); in slednjemu naložilo plačevanje preživnine. Mesečno preživnino, ki je podrobneje opredeljena v izreku prvostopenjske sodbe, je določilo od 15. 6. 2008 do novembra 2010 v višini 6.164,00 EUR, od decembra 2010 do maja 2011 v višini 5.000,00 EUR in od junija 2011 v višini 5.460,00 EUR. O preživnini je odločilo na podlagi obširnih ugotovitev o premoženju (bogastvu) družine (zakoncev) A. in mesečnih potrebah mld. D., ki znašajo od maja 2011 6.600,00 angleških funtov, kasneje pa 7.200,00 angleških funtov. Ker z večino skupnega premoženja razpolaga le toženec (izjema so sredstva v višini nad 5 MIO EUR, s katerimi od konca leta 2010 razpolaga tožnica), je ocenilo, da je toženec dolžan od junija 2008 do novembra 2010 kriti 80 % potreb mld D., od decembra dalje pa 65 % njenih potreb.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je prisojene zneske preživnin nadomestilo z enotnim zneskom 3.000,00 EUR mesečno. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritožbene očitke o „umetnem generiranju potreb mld. D.“ z izbiro prebivališča v Londonu in o toženčevem slabem premoženjskem stanju je zavrnilo, ugodilo pa je očitkom glede višine preživnine in presodilo, da je konkretna preživnina odmerjena previsoko. O prebivališču otroka po dodelitvi v varstvo in vzgojo odloča tožnica, ki potreb otroka ni umetno generirala, saj sta pravdni stranki omogočili šolanje v Angliji tudi trem starejšim hčeram. Toženec očitke o slabem premoženjskem stanju izkazuje le s sklicevanjem na spremenjeno finančno stanje ene izmed družb, ki je v njegovi (so)lasti, in na plačo, ki jo prejema kot njen direktor. Družina A. je imela v lasti tudi druge družbe. Njeni člani so živeli razkošno življenje, iz česar je mogoče sklepati, da so bile premoženjske zmožnosti toženca izredno visoke. Toženčeva plača je le del večje celote in nima odločilnega pomena. Toženec se je nenazadnje z eno izmed starejših hčera v letu 2010 poravnal za triletno preživljanje v višini 345.000,00 EUR in ji znesek tudi izplačal. Tudi nadpovprečna preživnina ima meje, preko katerih se ne more povečevati. Kar to mejo presega, mora biti prepuščeno prosti odločitvi staršev.(1) V otrokovo korist je, da se v obdobju razvoja nauči samostojnega življenja, kamor spada tudi razumno gospodarjenje z denarjem, previsoka preživnina pa lahko to prepreči. Ob upoštevanju zmožnosti obeh zavezancev je zgornja meja primerne preživnine v višini 3.000,00 EUR mesečno.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila dovoljeno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je bila odločitev o prebivališču otroka sporazumna. Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo z ugotavljanjem oziroma je spregledalo potrebe preživninske upravičenke, ki niso nadstandardne, in zmožnosti preživninskega zavezanca. Obrazložitev o samostojnem življenju in razumnem gospodarjenju z denarjem je napačna. Nasprotujejo ji že ugotovljena dejstva. Vse hčere so uspešne. Tožbeni zahtevek je manjši od resničnih potreb mld. D. Skromno zagotavljanje potreb ni v največjo otrokovo korist. O zmožnostih preživninskega zavezanca je bilo ugotovljenih veliko dejstev, ki niso bila prerekana. Njegov položaj v eni izmed družb je le delček celote. Nevzdržna je razlaga pritožbenega sodišča, da ima nadpovprečna preživnina mejo, preko katere se ne more povečati, in da je ta meja pri 3.000,00 EUR. Treba bi bilo upoštevati konkretne preživninske potrebe in zmožnosti.

4. Dovoljeno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, je vložil tudi toženec. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Opiranje na podatke iz preteklosti je napačno. Pri določanju preživnine se upošteva stanje na dan sojenja. Napačno je tudi upoštevanje premoženja pravnih družb, ki so neodvisne pravne osebe. Toženec razpolaga le s svojo plačo in s premoženjem pravnih oseb ne more prosto razpolagati. Druge prihodke, ki jih nenazadnje ni, bi morali sodišči natančno objektivizirati. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodbi nižjih sodišče se ne moreta preizkusiti. Pritožbeno sodišče je spregledalo splošno znano dejstvo recesije in ni upoštevalo konkretiziranih pritožbenih navedb in dokaznih predlogov. S tem je kršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP. Toženčeve preživninske zmožnosti so se zmanjšale. Sodišči v nasprotju z materialnim pravom nista ugotavljali ne volje ne resničnih potreb preživninskega upravičenca, kar pomeni tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da o prebivališču odloča mati, ki ima varstvo in vzgojo. Gre za pomembno odločitev, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, in se morajo zato o njej starši sporazumeti. Če sporazuma ni, odloči sodišče v otrokovo korist. Preživnina je previsoka in za trikrat presega najvišjo prisojeno preživnino v Republiki Sloveniji.

5. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili (375. člen ZPP). Tožnica v odgovoru na revizijo s smiselnim povzemanjem svojih revizijskih navedb nasprotuje revizijskim navedbam toženca in predlaga zavrnitev toženčeve revizije. Toženec v odgovoru na revizijo nasprotuje tožničinim trditvam in dodaja, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev revizije zoper pravnomočno prisojeno preživnino mld. D. 6. Reviziji sta utemeljeni.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je stališče toženca o pomanjkanju tožničine aktivne legitimacije (za vložitev revizije) napačno. Takšno legitimacijo tožnici zagotavlja drugi odstavek 105.a člena ZZZDR, po katerem v primeru, ko med starši ni sporazuma o preživljanju skupnih otrok, o tem na zahtevo enega ali obeh staršev odloči sodišče. 8. Neutemeljeno je toženčevo sklicevanje na zmanjšane preživninske zmožnosti. Po presoji revizijskega sodišča je toženčevo premoženjsko stanje v zadostni meri objektivizirano (razjasnjeno) za odločitev o preživnini in ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi tožničinih trditev in dokazov, ki jim toženec pravzaprav ni oporekal, ugotovilo številna dejstva o obsegu toženčevega premoženja. Tožnica je preživninske zmožnosti izkazala tudi z opisovanjem življenja družine A., saj v pravdi ne obstojijo dokazna pravila. Toženec je ugotovljenim okoliščinam dejansko nasprotoval šele v pritožbi, in sicer le s sklicevanjem na ekonomsko stanje v eni izmed njegovih družb in z izpostavljanjem plače, ki jo dobi kot njen direktor. Pritožbeno sodišče temu pravilno ni sledilo, saj gre le za del premoženja, s katerim razpolaga in ki daleč presega povprečne slovenske standarde. Takšna obrazložitev zadošča in ne gre za kršitev 360. člena ZPP. Čeprav je pri odločanju o preživnini treba upoštevati stanje na dan sojenja, iz razlogov obeh sodb ne izhaja, da tega nižji sodišči nista storili. Stanje na dan sojenja je namreč mogoče oceniti le na podlagi podatkov iz preteklosti.

9. Vprašanje prebivališča mld. D. je v tej pravdi postalo brezpredmetno. Pravdni stranki sta o varstvu in vzgoji ter stikih (v soglasju z otrokom in s pozitivnim mnenjem pristojnega Centra za socialno delo) dosegli sporazum, ki sta ga nižji sodišči sprejeli. V postopku je bilo tako ugotovljeno, da so mld. D. v korist življenje pri materi (glej 105. člen ZZZDR) in stiki z očetom. Toženec odločitve o varstvu in vzgoji ni izpodbijal in se bo, kot je pravilno navedlo že pritožbeno sodišče, moral sprijazniti, da otrok prebiva pri materi. Zaradi navedenega niso utemeljene toženčeve navedbe o „umetnem generiranju potreb“. Mld. D. ob pravnomočnosti odločitve o varstvu in vzgoji oziroma ob ugotovljeni koristi, ki jo ima z življenjem z materjo v Londonu, ne potrebuje (dodatnega) očetovega soglasja glede svojega prebivališča in se ni dolžna preseliti, da bi toženec lahko dosegel znižanje preživnine.

10. Pritožbenemu sodišču pa revidenta utemeljeno očitata, da je pri odmeri preživnine zmotno uporabilo določbe ZZZDR. Po prvem odstavku 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Preživnina se po 129. členu ZZZDR določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodišče mora po prvem odstavku 129.a člena ZZZDR pri odmeri preživnine upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Po drugem odstavku istega člena pa mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

11. Skladno z navedenim je v konkretni zadevi, za katero so značilne nadpovprečne preživninske zmožnosti obeh staršev, ki povsem zadoščajo za zadovoljevanje vseh konkretno izkazanih potreb mld. D., edino omejitev preživnine po višini mogoče iskati le v koristi otroka. Otrokove potrebe je sicer mogoče razločevati po nujnosti njihovega zadovoljevanja, vendar preživnina ni omejena le na zadovoljevanje potreb, glede katerih je izkazana določena stopnja nujnosti, temveč mora kriti vse potrebe, ki so otroku v korist. Če obstojijo zadostna sredstva za njihovo zadovoljevanje, je mogoče sklep, da nekaterih otrokovih potreb ni treba zadovoljevati oziroma da jih je treba zadovoljevati le v manjši meri, napraviti le ob dodatnih in utemeljenih razlogih, da to otroku ne bi bilo v korist. Takšna presoja pa je mogoča le z upoštevanjem vseh okoliščin primera.

12. Čeprav je toženec pritožbeno izpodbijal potrebe mld. D., ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pritožbe v tej smeri ni preizkusilo. V ponovljenem sojenju se bo zato moralo opredeliti do toženčevih (skopih) pritožbenih očitkov in presoditi koristi konkretnega otroka pri zadovoljevanju konkretnih potreb v konkretnem okolju, nato pa ponovno zavzeti stališče o primernosti prisojene preživnine. Argument pritožbenega sodišča, da lahko previsoka preživnina prepreči razumno gospodarjenje z denarjem in tako slabo vpliva na otrokov razvoj v samostojno osebnost, sam po sebi ne zadošča za odločitev o znižanju preživnine. Nasprotujejo mu tudi konkretne okoliščine primera, iz katerih izhaja, da je mld. D. kljub dosedanjemu visokemu standardu v življenju izredno uspešna. Revizijsko sodišče dodaja, da nima pomislekov glede porazdelitve preživninske obveznosti med oba preživninska zavezanca.

13. Pritožbeno sodišče je po obrazloženem zmotno uporabilo materialno pravo, zato ni presojalo pravilnosti dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so bile s pritožbo grajane. Ker je pritožba ostala neizčrpana, je revizijsko sodišče revizijama obeh pravdnih strank na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo z zgoraj navedenim napotkom vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako tudi odločba VSL IV Cp 234/2011 z dne 16. 2. 2011.