Jedro

S preživnino se mora na vsak način zadovoljiti temeljne otrokove potrebe tako, da sta otrokov telesni in duševni razvoj zagotovljena. Premožnejši starši morajo računati s tem, da bo preživnina za otroka višja ali celo bistveno višja od za golo preživetje otroka določenega minimuma. Vendar pa ima tudi nadpovprečna preživnina meje, preko katerih se ne more povečevati. Kar to mejo presega, mora biti prepuščeno prosti odločitvi staršev. Lahko gre za darilo, h kateremu pa starši ne morejo biti zavezani z odločbo o preživnini.

Otrok se mora v obdobju, v katerem se še razvija naučiti tudi samostojnega življenja. V tem okviru se mora tudi naučiti, kako razumno gospodariti z denarjem. Previsoka preživnina lahko to celo prepreči, kar pa ne bi bilo v otrokovo korist. Stike lahko roditelj zahteva le do otrokove polnoletnosti. Potem o njih odloča otrok sam. Prav je torej, da se z naraščajočo starostjo tudi v naraščajoči meri upoštevajo otrokove želje. V starosti 17 let, torej tik pred polnoletnostjo, lahko tudi že otrok presodi, ali si stikov z očetom (toženo stranko) še želi in koliko naj jih bo. To je tudi hkrati v korist otroka.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper IV. točko izreka prvostopenjske odločbe (o stikih med mladoletno D. R. in očetom H. R.) se zavrne.

Pritožbi zoper V. točko izreka prvostopenjske odločbe se delno ugodi, in se zneski, ki jih je dolžna plačevati tožena stranka, nadomestijo z enotnim zneskom 3.000,00 EUR na mesec. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v točki I. izreka ustavilo postopek glede preživninskega zahtevka T. R.. V točki II. izreka je razvezalo zakonsko zvezo tožeče in tožene stranke. V točki III je zaupalo mld. hči D. R. v varstvo in vzgojo materi H.R.. V točki IV. je odločilo, da bodo stiki med mld. hčerjo in očetom potekali po njunem predhodnem dogovoru in ob upoštevanju želja mld. hčere. V točki V. je določilo preživnino. V točki VI. je zavrnilo tožbene zahtevke v presežku. V točki VII je odločilo o stroških postopka.

2. Pritožbo je vložila tožena stranka. Omejila jo je na tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o stikih in o preživnini (točka IV. in V. izreka prvostopenjske odločbe).

3. Pritožba v delu, v katerem se nanaša na stike, navaja, da se je tožena stranka strinjala s predlogom, da se naj stiki izvršujejo na temelju neposrednega dogovora med hčerjo in toženo stranko (očetom). Takšna sodba pa je po mnenju tožene stranke neizvršljiva. Mld. hčerka ni nosilec pravic in obveznosti, kot jih določa izpodbijana sodna odločba. Tudi naj ne bi bilo v otrokovo korist, če ne bi bilo med tožencem in hčerko nobenih stikov.

4. V na odločitev o preživnini nanašajočem se delu pa pritožba izpodbija njeno višino. Tožena stranka meni, da tožeča stranka za selitev mld. hčerke s strani toženca ni pridobila soglasja, čeprav takšno soglasje pravni red predpostavlja. Preselila se je v eno dražjih mest v Evropi, namreč v London. Preživnina naj bi bila previsoka in naj ne bi bila v otrokovo korist. Hčerine potrebe, če bi živela kje drugje, na primer v Ljubljani, bi bile bistveno nižje. Sodba naj bi poleg tega ne imela razlogov o bistvenem dejstvu, to pa je dvigu 5.230.000,00 EUR s skupnega bančnega računa tožeče in tožene stranke, ki je znatno spremenil premoženjski položaj obeh zavezancev.

5. Tudi zmožnosti tožene stranke naj bi bile ugotovljene napačno. Tožeča stranka zatrjuje, da obstaja veliko premoženje tožene stranke, čeprav gre za premoženje v lasti tretje osebe, to je AA. d.o.o.. Prihodek toženca v letu 2011 je predstavljala le njegova plača, ki je mesečno znašala 2.171,94 EUR. Tožena stranka v pritožbi sicer ne zanika, da je vsem hčerkam omogočil najboljše šolanje tako doma, kot v tujini, in s hčerko T. R. dosegel soglasje o njenem preživljanju in ji na temelju soglasja za 3 leta izplačal 345.000,00 EUR. Tako je ravnal, ko je še mogel, sedaj pa je poslovanje podjetja strmo upadlo. Sodišče bi moralo ocenjevati preživninske zmožnosti tožene stranka v času izdaje sodbe, in ne za več let nazaj.

6. V pritožbi tožena stranka tudi napada ugotovitve sodišč glede zmožnosti tožnice. Te so se zaradi dviga 5.200.000,00 EUR znatno povečale. Tožnica bi ob porabi 14.500,00 EUR na mesec lahko brezskrbno in lagodno živela še vsaj 30 let, tudi če bi polovico tega zneska porabila za preživljanje skupne hčerke pravdnih strank. Odločitev sodišča o deležu preživninske obveznosti, ki naj bi jo nosil toženec (sprva 80 %, od decembra 2010 naprej pa 65 %, je po mnenju tožene stranke neobrazložena.

7. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev.

8. Pritožba zoper odločitev o stikih je neutemeljena, zoper odločitev o preživnini pa delno utemeljena.

I. Pritožba zoper odločitev o stikih

9. Mld. D. R. je bila rojena 8. 10. 1994. V trenutku izdaje prvostopenjske sodbe je bila stara torej že 17 let. To je za odločitev glede stikov odločilno. Slovenska zakonodaja upošteva, da je otrok z naraščajočo starostjo do določene mere sposoben skrbeti za svoja pravna razmerja do tretjih. Tako ima od svojega dopolnjenega 15. leta starosti otrok že lahko samostojni procesni položaj (3. odstavek 410. člena ZPP). Na materialnopravnem področju postane v isti starosti otrok že omejeno poslovno sposoben (108. člen ZZZDR).

10. Stike lahko roditelj zahteva le do otrokove polnoletnosti. Potem o njih odloča otrok sam. Prav je torej, da se z naraščajočo starostjo tudi v naraščajoči meri upoštevajo otrokove želje. V starosti 17 let, torej tik pred polnoletnostjo, lahko tudi že otrok presodi, ali si stikov z očetom (toženo stranko) še želi in koliko naj jih bo. To je tudi hkrati v korist otroka (1. in 4. odstavek 106. člena ZZZDR).

11. Prvostopenjsko sodišče je to upoštevalo. Odločilo je, da se stiki med mld. otrokom in očetom izvršujejo le po predhodnem dogovoru in ob upoštevanju želja mld. hčere D. R.. Prvostopenjska odločba je glede stikov odločila pravilno. To velja še toliko bolj, ker se je oče (kot tožena stranka) s takšno ureditvijo v prvostopenjskem postopku strinjal. Kakršnekoli okoliščine, ki bi vsaj kazale na to, da bi sprejeta ureditev ne bila v korist otroka, pa prvostopenjska sodba ni ugotovila.

12. Pritožnik tudi nima prav, da mora sodba biti izvršljiva. Oblikovalne in ugotovitvene sodbe niso nikoli izvršljive. Dajatvene sodbe pa so izvršljive le praviloma, vendar mora za to poskrbeti s pravilnim oblikovanjem zahtevka tisti, ki ga postavi – ne pa sodišče. Vendar je vse to v tem konkretnem primeru brez pomena, saj je bistveno prav to, da je otrok pri 17. letih že v največji meri sposoben sam presoditi, kako se naj odvijajo stiki.

13. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo na temelju 351. in 1. odstavka 353. člena ZPP.

II. Pritožba zoper odločitev o preživnini

14. Prvostopenjsko sodišče je kot preživnino določilo tri različne zneske: 6.164,00 EUR na mesec, in sicer za čas od 16. 6. 2008 do vključno novembra 2010, od decembra 2010 do vključno maja 2011 je določilo preživnino v znesku 5.000,00 EUR na mesec. Od junija 2011 naprej naj bi tožena stranka plačevala preživnino v višini 5.450,00 EUR na mesec.

15. Odločanje o prebivališču otroka je del izvrševanja roditeljske pravice. O prebivališču torej odločata praviloma starša skupaj (1. odstavek 113. člena ZZZDR). O tem pa drugi roditelj ne more odločati, če razpade življenjska skupnost otrokove matere in očeta, temveč začasno odloča tisti roditelj, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji do odločitve sodišča. Potem, ko je otrok dodeljen v varstvo in vzgoji enemu od roditeljev, odloča do otrokove polnoletnosti o bivališču otroka roditelj, kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo.

16. Sedaj ko je mld. D. R. dodeljena v varstvo in vzgojo tožeči stranki, je ona tista, ki odloča o prebivališču D. R.. S tem, da se je odločila za London kljub visokim stroškom, se bo tožena stranka morala sprijazniti. Kolikor pa se tožena stranka pritožuje, da so bile potrebe ml. D. R. „umetno generirane s strani tožeče stranke“ (str. 3 pritožbe), pa tudi nima prav. Tožena stranka je še v času, v katerem je obstajalo skupno družinsko življenje omogočila šolanje trem starejšim sestram mld. D. R. v Veliki Britaniji (prvostopenjska sodba, str. 9). Čeprav bi se bile lahko šolale v okviru brezplačnega slovenskega šolskega sistema, jim je omogočil bistveno dražje šolanje v tujini. Nobenih navedb ni bilo, in tudi ne ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da bi jim omogočil šolanje v tujini zaradi potreb. Ker pa je to že storil, ni prav nobenega razloga, da bi mld. hčerki D. R. ne bilo omogočeno isto kot trem starejšim sestram. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ravnalo, ker ni poizvedlo, koliko bi stalo šolanje na OŠ v Ljubljani. Glavni razlog je bil pravkar podan; poleg tega ni prav jasno, kaj naj bi podatek o šolnini za osnovno šolo sploh lahko koristil pri določanju preživnine za ml. D. R., ki hodi že v srednjo šolo.

17. O zmožnostih tožene stranke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vrsto dejstev (str. 9 prvostopenjske sodbe). Kaj je tožeča stranka zatrjevala v zvezi s premoženjem tožene stranke, ni odločilno. Pomembno pa je, kaj je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ugotovilo je, da je toženec edini družbenik AA, d.o.o.. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je to podjetje imelo v lasti več nepremičnin. Posebej povedno je bilo, da je imelo v lasti med drugim tudi motorno jahto, kar za opravljanje dejavnosti družbe ni bilo nujno potrebno premoženje. Poleg tega je to podjetje bilo družbenik v drugih družbah in je imelo v lasti tudi nekaj dragih osebnih vozil. Družinski člani pa so bili družbeniki še v drugih družbah, to je v BB d.o.o. in CC d.o.o. Očitno je tudi premoženje tožene stranke omogočilo razkošno življenje celi družini R., med drugim to, da je bila pogosto na dopustu in skoraj vsak konec tedna v tujini. Za glasbeno izobraževanje mld. D. R. se je na primer na mesec porabilo med 1.500,00 in 2.000,00 EUR, vse tri starejše hčere so se izobraževale v Veliki Britaniji. Vse to pa je odločilno za določitev preživninske obveznosti tožene stranke.

Prvostopenjsko sodišče je pri svoji oceni premoženjskih zmožnosti zavezanca izhajalo iz zgodovinskih podatkov, to je podatkov iz preteklosti. Ti se niso nanašali le na plačo. Kakšno plačo je tožena stranka prejemala v preteklosti, in še zlasti v letu 2011, je le del večje celote in je za samo oceno zmožnosti zavezanca postranskega pomena. Poslovna dejavnost doživlja padce in vzpone, zato je pri določitvi premoženjske zmožnosti tožene stranke upoštevati povprečje za daljše časovno obdobje in ne le zadnji tekoči podatek.

Iz v pravem pomenu besede razkošnega življenjskega sloga v preteklosti je bilo mogoče sklepati, da so bile premoženjske zmožnosti tožene stranke izredno visoke in so krepko presegale vse doslej v slovenski sodni praksi poznane primere. Odločilno merilo za določitev zmožnosti zavezanca pač ne more biti le plača tožene stranke v letu 2011. Zakaj so bile premoženjske zmožnosti takšne, kot so bile, in odkod viri zanje, za določitev preživninske obveznosti v tej zadevi ni odločilnega pomena. Tudi iz same poravnave s hčerko T. R., ki je bil v letu 2010, je mogoče brez težave sklepati, da so bile premoženjske zmožnosti tožene stranke tudi še v letu 2010 očitno zelo velike. Tožena stranka se je poravnala za plačilo zneska v višini 345.000,00 EUR, in je bil znesek že izplačan, Očitki tožene stranke, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dviga 5.230.000,00 EUR s skupnega računa tožeče in tožene stranke na premoženjske zmožnosti tožeče stranke, so prazni. V to se lahko prepriča, če si prebere prvostopenjsko sodbo na str. 12. Druga stvar pa je, ali je to dejstvo sodišče upoštevalo na način, s katerim se tožena stranka strinja. O tem pa presoja pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče se vseeno strinja s pritožbo tožene stranke, da je bila preživnina odmerjena previsoko. S preživnino se mora na vsak način zadovoljiti temeljne otrokove potrebe tako, da sta otrokov telesni in duševni razvoj zagotovljena. Premožnejši starši morajo računati s tem, da bo preživnina za otroka višja ali celo bistveno višja od za golo preživetje otroka določenega minimuma. Vendar pa ima tudi nadpovprečna preživnina meje, preko katerih se ne more povečevati. Kar to mejo presega, mora biti prepuščeno prosti odločitvi staršev (tako že odločba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 234/2011). Lahko gre za darilo, h kateremu pa starši ne morejo biti zavezani z odločbo o preživnini.

Otrok se mora v obdobju, v katerem se še razvija naučiti tudi samostojnega življenja. V tem okviru se mora tudi naučiti, kako razumno gospodariti z denarjem. Previsoka preživnina lahko to celo prepreči, kar pa ne bi bilo v otrokovo korist. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da so preživninske zmožnosti obeh zavezancev visoke. Tožeča stranka razpolaga z denarnim zneskom, ki presega 5 milijonov EUR, in še z drugim premoženjem, kar je vse ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Preživninske zmožnosti toženca so se sicer lahko tudi zmanjšale, ostajajo pa zelo velike. Na temelju teh dejstev in razmislekov se je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka plačevati mld. D. R. 3.000,00 EUR mesečno. To je tista zgornja meja, preko katere preživninska obveznost ne more iti. To velja ne glede na to, kako so se v podrobnostih spreminjali izdatki za gospodinjstvo, ki ga vodi tožeča stranka, in katerega članica je tudi ml. D. R.. To je hkrati znesek, ki preživninskih zmožnosti tožene stranke ne presega. Hkrati pa, če se upošteva, da mora preživljati mld. D. R. tudi tožeča stranka (njena mati), ta znesek omogoča nenavadno visok življenjski standard mld. D. R..

Pritožba tožene stranke je v delu, v katerem se nanaša na višino preživnine, deloma utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je prvostopenjsko sodbo v tem delu spremenilo na temelju 1. odstavka 351. člena in 5. alineje 358. člena ZPP.