Jedro

V kolikor stori kaznivo dejanje tujec, ki ima v Republiki Sloveniji po Ženevski konvenciji status begunca in s tem pravico do azila, potem takšnemu storilcu kaznivega dejanja ni mogoče izreči stranske kazni izgona tujca iz države po členu 40 KZ (člen 33 Konvencija o beguncih, člen 6 Zakona o azilu).

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega K. N. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu K. N. po 40. členu KZ ne izreče stranska kazen izgona tujca iz države.

Sicer pa se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stonje spoznalo obtoženega K. N. za krivega kaznivega dejanja tatvine po II. v zvezi s I. odst. 211. člena KZ, mu za navedeno kaznivo dejanje določilo kazen treh mesecev zapora ter nato upoštevaje kazen dveh mesecev in 15 dni zapora, ki mu je bila določena v pogojni obsodbi po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.2.2005, opr. št. II K 435/2004, ki jo je preklicalo, izreklo enotno kazen petih mesecev zapora. Po določilu člena 40 KZ je nato sodišče prve stopnje izreklo obtožencu še stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Obtožencu je po členu 49 KZ v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas pripora in sicer od 5.5.2005 od 13.40 ure dalje. V stroškovnem sklepu pa je odločilo, da po IV. odst. 95. člena ZKP stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Proti takšni sodbi in sicer samo glede izreka stranske kazni izgona tujca iz države se pritožuje zagovornica obtoženega iz razloga kršitve kazenskega zakona in predlaga, da se obtožencu stranska kazen ne izreče. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na strani 6 utemeljilo stransko kazen izgona tujca iz države po členu 40 KZ, ki jo je izreklo obtoženemu z ugotovitvijo, da obtoženi kot tujec izkorišča gostoljublje v Republiki Sloveniji za izvrševanje kaznivih dejanj.

Takšnim razlogom bi pritožbeno sodišče pritrdilo glede na to, da je obtoženi obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi, pa tudi zato, ker je po pogojni obsodbi, ki mu je bila v tem kazenskem postopku preklicana v obdobju od oktobra do novembra 2004 storil kar tri kazniva dejanja tatvine po II. odst. 211. člena KZ. Vendar pa sodišče pri odločanju, ali naj izreče kazen po členu 40 KZ ne sme samo upoštevati dokazno oceno o verjetnosti, da bi takšen tujec kazniva dejanja ponavljal, kar se sicer lahko zaključi za obtoženega K. N., ampak tudi, ali vseeno za takšne storilce kaznivih dejanj velja prepoved, ki jo predpisuje pozitivna zakonodaja oziroma mednarodne pogodbe, ki jih je ratificiral Državni zbor Republike Slovenije. Prav na navedeno problematiko, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja pritožnica z navedbami, da je obtoženi kot tujec azilant in da bi v primeru, če bi bila obtožencu izrečena kazen izgona tujca iz države in tudi realizirana, s tem Republika Slovenija kršila člen 33 Konvencije o statusu beguncev.

Pritožbeno sodišče v podatkih prvostopenjskega spisa ni imelo zanesljivega odgovora, ali ima obtoženi, ki je nedvomno tujec status azilanta, čeprav je bilo navedeno dejstvo pred sodiščem prve stopnje večkrat omenjeno. Prav tako je na takšen status v končni besedi opozarjala tudi zagovornica obtoženca. Sodišče prve stopnje bi zato v takšnem primeru moralo predhodno ugotoviti dejansko vprašanje statusa obtoženca v Republiki Sloveniji, nenazadnje tudi zato, ker je o obtožencu kot beguncu izpovedovala tudi priča B. L. (št. 155) in v kolikor bi ugotovilo, da obtoženi ni azilant oziroma begunec, bi šele smelo izreči tudi stransko kazen izgona tujca iz države po členu 40 KZ.

Ker je tako uporaba člena 40 KZ odvisna od predhodne ugotovitve, ali ima obtoženi v Republiki Sloveniji status begunca oziroma azilanta, je zato sodišče druge stopnje na podlagi IV. odst. 377. člena ZKP samo ugotovilo navedeno dejansko vprašanje. Od direktorata za upravne notranje zadeve pri Ministrstvu za notranje zadeve je prejelo odločbo št. 1M1322-12/236-791/2003/1 z dne 26.1.2004, po kateri je bil obtožencu po Ženevski konvenciji priznan status begunca v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v odločbi o stranski kazni nepravilna in nezakonita, kajti po členu 6 Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Ur. l. RS, št. 134/2003) ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev osebe, ki ji je priznana pravica do azila v državo kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena.

Enako prepoved, na kar pravilno opozarja tudi pritožnica, pa velja tudi po I. odst. 33. člena Konvencije o statusu beguncev, takoimenovane Ženevske konvencije (Ur. l. FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 7-76/60, stran 41), ki z Aktom o ratifikaciji nasledstva konvencij OZN..., Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 9-55/92, stran 103 (Ur. l. RS št. 35/92) velja tudi v pravnem redu Republike Slovenije. Iz utemeljitve odločbe Ministrstva za notranje zadeve pa je stopnja ogroženosti življenja oziroma svobode za obtoženca, ki je iranski državljan, v kolikor bi bil vrnjen v Islamsko Republiko Iran nedvomno podana, zato je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo 5. točko 372. člena KZ ter pritožbi zagovornice obtoženca ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo v odločitvi o stranski kazni spremenilo tako kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker pa je ugotovilo, da v preostalem izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami iz I. odst. 383. člena ZKP, na katera mora pritožbeno sodišče vselej paziti po uradni dolžnosti, je zato v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.