Jedro

Zakonska določba, da za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno, ne more veljati le za tiste obveznosti, ki nastanejo potem, ko skupno premoženje že nastane (obstoji), pač pa tudi za obveznosti v fazi nastajanja tega premoženja. In plačilo storitev izvajalcu pri naročeni gradnji skupne stanovanjske hiše je tipičen primer take obveznosti.

Obrazložitev

Revizija zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je potrjena sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oziroma podrejeno zaradi razveljavitve aneksa z dne 16. 3. 1998 k pogodbi št. 9/97 z dne 6. 8. 1997, se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. M. A. in B. A. (v nadaljevanju tožnika) sta zakonca. Z gospodarsko družbo K. d.o.o. (v nadaljevanju toženka) sta 6. 8. 1997 sklenila gradbeno pogodbo št. 9/97. Predmet pogodbe je bila izgradnja stanovanjske hiše tožnikov v S. do strehe v roku 50 dni za pogodbeno ceno 43.000 DEM, določeno skladno s predračunom, s 3 % davkom. Zaradi naknadne spremembe načrta, ki je imela za posledico povečan obseg del, je bila pogodbena vrednost presežena. Vrednost izvršenih del (vključno z materialom) in višina terjatve toženke do tožnikov sta bili ugotovljeni z zapisnikom o končnem obračunu del z dne 5. 2. 1998 v višini 6,106.854 SIT, vendar z dostavkom, da v navedenem znesku niso zajeta predhodna zemeljska dela in notranja mreža kanalizacije, za tem pa še z aneksom k gradbeni pogodbi z dne 16. 3. 1998, v katerem so bila dela, ki v zapisniku o končnem obračunu del z dne 5. 2. 1998 niso bila ovrednotena, ocenjena na skupno 486.862 SIT (predhodna zemeljska dela na 254.800 SIT in dela v zvezi s kanalizacijo 232.062 SIT).

2. Po zaključku z gradbeno pogodbo prevzetih in naknadno dogovorjenih del je med naročnikoma in izvajalcem prišlo do spora: tožnika trdita, da sta svoje obveznosti do tožene stranke v celoti izpolnila, ta pa trdi, da ji tožnika opravljenih del nista v celoti plačala ter da sta ji zaradi plačilne zamude povzročila dodatne stroške, ki predstavljajo njeno nepremoženjsko škodo: da je lahko financirala nakup materiala za gradnjo njune stanovanjske hiše, je morala zaradi plačilne nediscipline tožnikov najeti kredit. 3. Tožnika sta s tožbo zahtevala ugotovitev neveljavnosti in podredno razveljavitev tako dogovora iz zapisnika o končnem obračunu del z dne 5. 3. 1998 kot aneksa k gradbeni pogodbi št. 9/97 z dne 16. 3. 1998. Oba zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

4. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo 2,327.248 SIT kot plačilo tistih del, ki jih je opravila, pa jih tožnika nista plačala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 25. 1. 1999 dalje ter plačilo 4,758.955 SIT kot odškodnino za škodo, ki jo predstavljajo stroški financiranja kredita, najetega za potrebe gradnje hiše tožnikov zaradi njune zamude pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, pri čemer je uveljavljala tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega obroka kredita do plačila.

5. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo opravljenih del v celoti ugodilo, odškodninskega pa v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ki tožnika zavezuje k plačilu 2,327.748 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo za znesek 433.129,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v celoti v tistem delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila tožnika. Izpodbijata jo v delu, s katerim je bila zavrnjena njuna pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oziroma podrejeno zaradi razveljavitve aneksa k gradbeni pogodbi št. 9/97, sklenjenega 16. 3. 1998 in v delu, skladno s katerim sta pravnomočno zavezana toženi stranki plačati 1,894.618,50 SIT (2,327.748 SIT – 433.129,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjujeta, da so bili procesni predpisi kršeni, ker sodišči prve in druge stopnje nista obravnavali njunega ugovora znižanja plačila v višini 10 % vrednosti objekta zaradi nesolidnosti zgradbe; ker je bila zaradi izdaje dokaznega sklepa v nasprotju z določbo 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) opuščena izvedba predlaganih dokazov v zvezi s pravkar navedenim ugovorom, pa pritožbeno sodišče te kršitve ni sankcioniralo in zato, ker je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje nasprotje med listinami in razlogi sodbe, saj se najprej ugotavlja, da sta se tožnika obvezala skleniti aneks k gradbeni pogodbi v zapisniku z dne 5. 2. 1998, v resnici pa je bila sklenitev aneksa dogovorjena v osnovni gradbeni pogodbi, a je sodišče druge stopnje tudi to spregledalo. Materialnopravna graja pa se nanaša v prvi vrsti na presojo prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da aneks k gradbeni pogodbi zavezuje tudi prvo tožnico, čeprav ga ni podpisala: prepričana sta, da sta obe sodišči zmotno uporabili določbo drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ko sta presodili, da za obveznosti iz aneksa odgovarjata oba zakonca, ker gre za obveznost, nastalo v zvezi s pridobivanjem skupnega premoženja; po njunem stališču se pojem obveznosti, nastale v zvezi s pridobivanjem skupnega premoženja, ne razteza na „sklepanje obličnih pravnih poslov, ki presegajo redno upravo“ ter poudarjata, da zakonca „nikakor ne moreta biti nerazdelno odgovorna za pogodbene obveznosti, ki z nastankom skupnega premoženja ne bi nastale, če ne bi bila sklenjena pogodba, ki take obveznosti ustanavlja“.

7. Tožena stranka je na revizijo odgovorila, prerekala revizijske trditve in predlagala njeno zavrnitev.

O nedovoljenosti revizije

8. V premoženjskopravnih sporih je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,926 EUR (prej 1,000.000 SIT). V primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in ko tožeča stranka v tožbi ne navede, da je pripravljena namesto izpolnitve nedenarnega zahtevka sprejeti določen denarni znesek, ki se vzame kot vrednost spornega predmeta (prvi odstavek 44. člena ZPP), je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek istega člena ZPP). V konkretnem primeru sta tožnika vrednost spornega predmeta glede obeh nedenarnih zahtevkov opredelila s skupnim zneskom 2.086,463 EUR (takrat 500.000 SIT). Tudi, če bi se ta vrednost v celoti nanašala na nedenarni zahtevek, o katerem je odločeno z izpodbijano sodbo (ugotovitev neveljavnosti oziroma podredno razveljavitev aneksa k gradbeni pogodbi), revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP ni presežen. Revizija zato v tem delu ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

9. Tožnika neutemeljeno izpodbijata pravnomočno odločitev o svoji dolžnosti toženi stranki plačati 7.906,10 EUR (prej 1,894.618,50 SIT); ta znesek predstavlja razliko med vrednostjo del, ki jih je tožena stranka opravila in tisto vrednostjo del, ki jih revidenta po dokončnih ugotovitvah nižjih sodišč še nista plačala (sodba sodišča prve stopnje je razveljavljena glede nadaljnjega zneska 433.129,50 SIT). Vrednost del (vključno z materialom), ki ga je za tožnika opravila tožena stranka, je bila nominalno dokončno oziroma celovito opredeljena v aneksu k gradbeni pogodbi, ki je bil sklenjen 16. 3. 1998 in ki ga je nesporno od obeh naročnikov del (tožnikov) podpisal le drugi tožnik B. A.. V aneksu navedena vrednost del je bila izhodišče za obračun terjatve tožene stranke do tožnikov (le-ta sta del svojih pogodbenih obveznosti nesporno izpolnila). Okoliščina, da je aneks k gradbeni pogodbi podpisal le B. A., ne pa tudi M. A., ne more imeti takšnih pravnih posledic, za kakršne se zavzemata revidenta: očitno sta prepričana, da je zaradi opisane formalne pomanjkljivosti aneks v celoti neveljaven in ne zavezuje nikogar od njiju. Ob tem v prvi vrsti spregledata, da je bil obseg del v celoti ugotovljen in v pretežnem delu tudi v denarju izražen že v zapisniku o končnem obračunu del z dne 5. 2. 1998, ki sta ga podpisala oba tožnika, zahtevek za ugotovitev njegove neveljavnosti oziroma podrejeno za njegovo razveljavitev pa je bil pravnomočno zavrnjen (odločitve pa tožnika z revizijo ne izpodbijata). Vsebinska razlika med tem zapisnikom in aneksom je (z vidika ocene vrednosti del) le v tem, da so bila v aneksu ovrednotena tudi predhodna zemeljska dela (z zneskom 254.800 SIT) in dela v zvezi s postavitvijo notranje mreže kanalizacije (z zneskom 232.062 SIT), za katera je bilo že v zapisniku ugotovljeno, da so bila opravljena, vendar v času sestave zapisnika še niso bila ovrednotena v denarju. Da naj bi bila ta dela v aneksu ovrednotena napačno, tožnika ne trdita. Pa tudi, če temu ne bi bilo tako (če torej obseg obveznosti tožnikov ne bi bil ugotovljen že z zapisnikom), okoliščina, da M.A. aneksa ni podpisala, ne bi razbremenila z njim prevzetih obveznosti tudi B. A. Vendar je, kot je pravilno poudarilo pritožbeno sodišče, z vidika temelja obveznosti tožnikov plačati naročena in izvršena dela toženi stranki, nepomembno, ali je prva tožnica aneks podpisala ali ne. Dela, ki sta jih tožnika naročila in jih je tožena stranka opravila, so bila opravljena na skupni hiši tožnikov. Njuna obveznost plačati naročeno storitev je obveznost v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev. Te obveznosti bremenijo zakonca nerazdelno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR); če bi obveljalo stališče revidentov, da oba zakonca bremenijo le tiste obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, ki ne presegajo poslov redne uprave, potem posli pridobivanja skupnega premoženja (ti presegajo posle rednega upravljanja), ne bi ustvarjali obveznosti za oba zakonca, če ne bi bilo tako izrecno dogovorjeno: zakonska določba, da za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno, ne more veljati le za tiste obveznosti, ki nastanejo, potem ko skupno premoženje že nastane (obstoji), pač pa tudi za obveznosti v fazi nastajanja tega premoženja. In plačilo storitev izvajalcu pri naročeni gradnji skupne stanovanjske hiše je tipičen primer take obveznosti. Materialno pravo je bilo torej v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje uporabljeno pravilno.

10. Tudi v reviziji uveljavljane procesne kršitve niso bile zagrešene. Tožnika sodiščema prve in druge stopnje neutemeljeno očitata, da nista obravnavali njunega ugovora zmanjšanja plačila zaradi nesolidnosti gradnje v višini 10 % vrednosti objekta. Znižanje pogodbenih obveznosti tožnikov je bilo dogovorjeno v zapisniku z dne 5. 2. 1998 za primer, da bosta tožnika v zapisniku točno naveden denarni znesek (23.729 DEM) plačala do 5. 3. 1998. V postopku sta sicer trdila, da je bil 10 % „popust“ od vrednosti v zapisniku ovrednotenih del (6,106.854 SIT) v resnici dogovorjen zaradi nesolidnosti gradnje in ne pod pogojem pravočasnega plačila prej navedenega denarnega zneska, vendar sodišče prve stopnje njunim trditvam ni verjelo in je sprejelo zaključek, da je bil popust dogovorjen iz razlogov, navedenih v zapisniku oziroma pod tam določenim pogojem. Pritožbeno sodišče je takšen dejanski zaključek sprejelo kot pravilen. Ker so bile trditve o nesolidnosti gradnje uveljavljane (le) v tem kontekstu, izvajanje dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje ter argumentacija v sodbah prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o morebitni nesolidnosti gradnje (nedoseganju standardov potresne varnosti) niso bili potrebni. Zato tudi ni pomembno, ali je v zvezi s temi okoliščinami sodišče prve stopnje pravilno postopalo ob sprejemu dokaznega sklepa (prvi odstavek 287. člena ZPP). Končno je za odločitev povsem brez pomena, ali so se pravdne stranke zavezale skleniti aneks k gradbeni pogodbi v zapisniku z dne 5. 2. 1998 ali že v osnovni gradbeni pogodbi in že zato napačni razlogi o tej okoliščini v razlogih sodb prve in (ali) druge stopnje ne morejo predstavljati uveljavljane bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. V delu, v katerem je dovoljena, je revizija torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).