Jedro

Za znižanje tožnikove plače so obstajali pogoji iz drugega odstavka 270. člena ZGD-1. Že sicer slabo poslovanje tožene stranke se je slabšalo tudi po 1. 6. 2009, to je po določitvi tožnikove plače v bruto znesku 6.050 EUR, poslabševanje pa je ogrožalo njeno gospodarsko stanje, kar se je – z občasnimi nihanji, npr. v prvem tromesečju leta 2010 - stopnjevalo do uvedbe stečaja.

Nadzorni svet pri odločitvi o znižanju plače ni bil omejen z zakonom (razen z Zakonom o minimalni plači, ki pa je bil spoštovan).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 11. 5. 2010 do 7. 1. 2011 (bruto 44.249,41 EUR), zamudnih obresti od z zamudo izplačanih zneskov plač za april do oktober 2010 (304,31 EUR) ter razlike v odpravnini (neto 2.373,34 EUR), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov do plačila. Ugotovilo je, da do razlike v plači (in posledično višje odpravnine) tožnik ni upravičen, ker so obstajali pogoji za znižanje njegove plače. Sklep o tem je sprejel nadzorni svet v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZGD-1. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo zamudnih obresti od plač za obdobje od aprila do oktobra 2010, sodba sodišča prve stopnje nima obrazložitve.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z obstojem pogojev za znižanje plače tožniku, ki je bil direktor tožene stranke in s tem, da je imel nadzorni svet pooblastilo za to v drugem odstavku 270. člena ZGD-1. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo zamudnih obresti za obdobje od aprila do oktobra 2010, (ki v sodbi sodišča prve stopnje ni obrazložena), je (ob prav tako neobrazloženi pritožbi) zaključilo, da bistvenih kršitev ni zaznati.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinja se, da so za znižanje njegove plače (za več, kot 80%) obstajali zakonski pogoji, sploh pa ne v takšni višini. Sodišču druge stopnje in pred tem sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev, ker se nista opredelili do vprašanja, kdaj je prišlo do poslabšanja stanja tožene stranke in do višine znižanja plače, pa tudi zaradi upoštevanja dokazov, s katerimi naj bi bila tožena stranka prekludirana. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, posledično pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Očitek bistvenih kršitev ni utemeljen. Ne drži, da se sodišči nista opredelili do vprašanja, kdaj je prišlo do poslabšanja stanja tožene stranke in do višine znižanja plače. Sodišče druge stopnje se je do teh vprašanj izrecno opredelilo (in tudi sodišče prve stopnje pred njim), in sicer v točkah 11 do 13 obrazložitve. Ugotovilo je, da je do poslabšanja stanja (ki je bilo slabo tudi že prej), prišlo po podpisu aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 6. 2009 in da pri določanju znižane plače nadzorni svet, razen z Zakonom o minimalni plači (Ur. l. RS št.13/2010), ni bil omejen. Nadalje tudi ne drži, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka o prekluziji navajanja dejstev in predlaganja dokazov (286.a člen ZPP). Sodišče druge stopnje je izčrpno odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo dokazov, s katerimi naj bi bila tožena stranka prekludirana (7. točka obrazložitve). Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da zaradi enodnevne zamude roka za predložitev listin (dokaz je bil sicer predlagan pravočasno), ki ga je dalo sodišče prve stopnje toženi stranki v skladu s tretjim odstavkom 286. a člena ZPP, ne morejo nastopiti posledice, za kakršne se zavzema revizija, saj ta zamuda ni vplivala na sam potek postopka. Določba tretjega odstavka 286. a člena ZPP namreč ni namenjena sama sebi, pač pa preprečevanju nepotrebnega zavlačevanja postopka - in le v tej funkciji jo sodišče lahko uporabi.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in preizkušenih pred sodiščem druge stopnje izhaja, da je tožnik v tožbi z dne 24. 6. 2010 zahteval za čas od 11. 5. 2010 dalje obračun razlike v plači med dejansko izplačano in dogovorjeno plačo v bruto višini 6.050 EUR, in posebej za april 2010 bruto plačo v znesku 6.050 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nad toženo stranko je bil 21. 12. 2010 uveden stečaj. Tožnik je pravočasno (z vlogo z dne 24. 8. 2011) predlagal nadaljevanje postopka ter obvestil sodišče, da je terjatev prijavil v stečajnem postopku in da je bila v pretežnem delu (25.556,24 EUR) prerekana. Izrecno je, kljub določbi četrtega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS št. 126/2007 in naslednji) vztrajal pri dajatvenem zahtevku z nerazumljivo utemeljitvijo o „privilegirani spremembi tožbe“.

9. Ne glede na to, da je tožnik izrecno za vse terjatve postavil dajatveni zahtevek, je za terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, mogoče zahtevati le ugotovitev njihovega obstoja.

10. Tožnik je v stečajnem postopku pravilno in pravočasno prijavil terjatev iz naslova razlike v neto plači za čas od 11. 5. 2010 dalje, ki je bila prerekana. Pravočasno je tudi predlagal nadaljevanje prekinjenega postopka.

11. Presoja sodišča druge stopnje o uporabi drugega odstavka 270. člena ZGD-1 je pravilna. Po tej določbi lahko nadzorni svet zniža prejemke posameznega člana uprave, če se po določitvi prejemkov poslabša poslovanje družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje ali ji povzročilo škodo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje aneks z dne 16. 6. 2009 z veljavnostjo od 1. 6. 2009, za bruto plačo v višini 6.050 EUR mesečno. Nadzorni svet je 11. 5. 2010 sprejel sklep o znižanju tako določene plače na znesek 842,66 EUR bruto.

12. Revizijsko sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da so za znižanje tožnikove plače obstajali pogoji iz drugega odstavka 270. člena ZGD-1. Ker je na vse materialnopravne pomisleke, ki jih je tožnik izrazil v pritožbi, ponavlja pa jih tudi v reviziji, ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje, jih revizijsko sodišče obširneje ne povzema. Poudarja le, da je na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, vezano. Iz izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje korektno povzelo in ocenilo, sodišče druge stopnje pa preizkusilo izhaja, da se je že sicer slabo poslovanje tožene stranke slabšalo tudi po 1. 6. 2009, to je po določitvi tožnikove plače v bruto znesku 6.050 EUR, poslabševanje pa je ogrožalo njeno gospodarsko stanje, kar se je – z občasnimi nihanji, npr. v prvem tromesečju leta 2010 - stopnjevalo do uvedbe stečaja. Sodišče je ugotovilo, da so se stroški v letu 2009 zvišali (tudi na račun v juniju 2009 določene tožnikove plače). Prihodki so se v primerjavi z letom 2008 znižali za 80.000 EUR, izguba pa je v letu 2009 narasla na 123.068 EUR (v letu 2008 je znašala približno 25.000 EUR). V letu 2009 je prišlo tudi do bistvenega zmanjšanja kapitala tožene stranke (za okoli 50%). Vse to kaže na občutno poslabšanje poslovanja v letu 2009 (stanje se je ugotavljalo v poslovnem poročilu za leto 2009) v primerjavi z letom 2008. Drugačne revizijske navedbe predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga - izpodbijanja dokazne ocene sodišča druge stopnje.

13. Na presojo, da je obstajala zakonita podlaga za odločitev nadzornega sveta o znižanju tožnikove plače ne vpliva dejstvo, da je imela tožena stranka izgubo že pred nastopom tožnikove funkcije, saj je bila tedaj znatno nižja, kot v letu 2009. Takšen porast izgube (za skoraj petkrat) utemeljuje tudi oceno nadzornega sveta, da je gospodarsko stanje družbe ogroženo. Zatrjevano zvišanje sejnin in določitev nagrade prokuristu sta poslovni potezi, ki sta sicer lahko vprašljivi z vidika smotrnosti, ne vplivata pa na dokazano dejstvo o poslabšanju poslovanja in ogroženosti gospodarskega stanja družbe.

14. Tudi glede višine spremenjene plače revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje. Nadzorni svet pri odločitvi o znižanju plače ni bil omejen z zakonom (razen z Zakonom o minimalni plači, ki pa je bil spoštovan). Zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava (drugega odstavka 270. člena ZGD-1) tudi glede višine znižane plače neutemeljen.

15. Posledično, predvsem pa iz drugih razlogov, je neutemeljen je tudi (posredni) očitek zmotne uporabe materialnega prava glede zavrnitve zahtevka za plačilo razlike v odpravnini in razlike med neto in bruto plačami (pravilno: ugotovitev obstoja terjatve). Zahtevek za plačilo razlike v odpravnini v tožbi pred uvedbo stečaja sploh ni bil postavljen. Terjatev je bila prijavljena v stečajnem postopku in v njem tudi prerekana, zato bi moral tožnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja tega dela prerekane terjatve (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP), vendar iz dejstev, ugotovljenih pred nižjima sodiščema ne izhaja, da je to storil. Zato se v skladu s četrtim odstavkom 300. člena ZFPPIPP šteje, da je ta del prerekane terjatve do stečajnega dolžnika prenehal. Nadalje iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v stečajnem postopku prijavil terjatev iz naslova neizplačanih razlik v plači za čas od 11. 5. 2009 le v neto znesku. Ker to ni prednostna terjatev, pri kateri davkov in prispevkov ni treba posebej prijavljati (z izjemo davkov in prispevkov od plač zadnjih treh mesecev pred začetkom postopka insolventnosti), je treba šteti, da ostala terjatev v višini razlike do bruto zneska ni bila prijavljena. Zato je v skladu s petim odstavkom 296. člena ZFPPIPP tudi ta del terjatve do stečajnega dolžnika prenehal. 16. Glede odločitve o zahtevku za plačilo obresti zaradi z zamudo izplačanih plač, ki jo revizija pavšalno tudi izpodbija, pa razlogi, zaradi katerih naj bi bila odločitev nezakonita, niso konkretizirani. Zato revizijski preizkus izpodbijane sodbe v tem delu ni bil mogoč.

17. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.