Jedro

Nadzorni svet družbe lahko zniža plačo članu uprave na podlagi člena 270/2 ZGD-1, če se po določitvi njegove plače poslabša poslovanje družbe, pri čemer mora iti za takšno poslabšanje poslovanja, ki bi bodisi ogrozilo njeno gospodarsko stanje, bodisi ji povzročilo škodo. Razlog za znižanje plače (poslabšanje poslovanja družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje ali ji povzročilo škodo) je objektivne narave in ni pomembno, če je k nastanku tega razloga prispeval član uprave s svojimi ravnanji oziroma odločitvami. Do nastanka tega razloga lahko pride na primer izključno zaradi razmer na trgu, prekinitve sodelovanja s poslovnimi partnerji, … oziroma zaradi drugih dejavnikov, na katere član uprave niti ni mogel vplivati.

Nadzorni svet članu uprave po 270/2 ZGD-1 (ob izpolnjevanju pogojev iz te določbe) lahko zniža plačo celo do višine minimalne plače, saj niti ZGD-1 niti ostali predpisi ne določajo drugih omejitev pri takšnem znižanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) tožnika v delu, ki se nanaša na razveljavitev 4. točke sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 11. 5. 2010, na plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane med delom in neto regresa za letni dopust, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na plačilo zneska 337,06 EUR iz naslova odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na plačilo dela plače za december 2010 do višine 831,20 EUR in za januar 2011 do višine 194,99 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na plačilo pripadajočih davkov in prispevkov od navedenih zneskov (I. točka izreka). V II/1 točki izreka je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka za obdobje od 11. 5. 2010 do 7. 1. 2011 obračunati bruto razliko v plači med plačo, upoštevajoč bruto osnovno plačo, dogovorjeno v višini 6.050,00 EUR skupaj z minulim delom in dejansko obračunano plačo ter tožniku po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila, kot to izhaja iz II/1 točke izreka izpodbijane sodbe. V II/2 točki izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih neto plač za april, maj, junij, julij, avgust, september in oktober 2010 v višini 304,31 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2010 dalje do plačila. V II/3 točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za izplačilo neto zneskov odpravnine v višini 2.373,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2010 dalje do plačila. V II/4 točki izreka je zavrnilo tudi njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa tudi v tem primeru naloži plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja prekoračilo trditveno podlago tožene stranke in izvedlo dokaze, ki jih je tožena stranka vložila v spis šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker je tožena stranka vložila v spis določene listine po izteku roka, ki ji ga je določilo sodišče prve stopnje, je potrebno šteti te dokaze za umaknjene. S tem pa so ostale trditve tožene stranke o poslabšanju poslovanja nedokazane. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smela upoštevati dokazov in dejstev, ki jih je tožena stranka navedla oziroma vložila v spis po prvem naroku za glavno obravnavo, pa za to ni imela določenega dodatnega roka s strani sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je v sodbi sklicevalo tudi na Slovenske računovodske standarde, ne da bi se na njih v postopku sklicevala tožena stranka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do višine zneska, za katerega je tožena stranka tožniku znižala plačo, zato sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Nadzorni svet je tožniku plačo znižal nezakonito tako po temelju kot po višini. Tožena stranka tožniku plače enostransko ni mogla znižati ne glede na 270. člen ZGD-1. V skladu z ZDR do spremembe višine plače v škodo delavca z enostranskih dejanjem delodajalca načeloma ne more priti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, kdaj je prišlo do poslabšanja poslovanja tožene stranke in ali je to poslabšanje ogrozilo gospodarsko stanje tožene stranke oziroma ji povzročilo škodo. Že v času, ko se je tožnik zaposlil pri toženi stranki, je ta poslovala izredno slabo, njeno premoženje pa je bilo praktično brez vsake vrednosti. O poslabšanju poslovanja do leta 2010 niti ni mogoče govoriti. Tožena stranka je že pred zaposlitvijo tožnika ustvarila izgubo, ta pa se je v letu 2009 in 2010 zmanjševala. Tožena stranka je postala insolventna šele 15. 7. 2010, ko je družba A. d.o.o. prenehala z delnimi plačili svoje še nezapadlega dolga. To je bil edini razlog za nastanek insolventnosti. Tožnik je kot dober gospodarstvenik izvedel popravke vrednosti premoženja tožene stranke na njegovo dejansko vrednost in s tem saniral kršitve bivšega poslovodstva. Te popravke je potrdil tudi pooblaščeni revizor. Popravke je tožnik lahko naredil šele v letu 2009, saj je šlo za naložbe v delnice oziroma deleže družb, ki so imele skupščine, na katerih so bila letna poročila obravnavana šele po preteku prvega tromesečja. Iz zaključne bilance na dan 21.12.2010 izhaja, da je znašala izguba tožene stranke le nekaj čez 60.000,00 EUR, kar še dodatno kaže na to, da se je poslovanje tožene stranke izboljševalo. Enako izhaja tudi iz poslovnega izida za toženo stranko za leto 2009 in za prvih 9 mesecev leta 2010. Pri ugotavljanju uspešnosti poslovanja bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati realno, ne pa knjižne vrednosti njenega premoženja, še posebej ob dejstvu, da je tožnik to premoženje ob prihodu ustrezno prevrednotil. To mu ne more iti v škodo. Sodišče prve stopnje je prezrlo tudi pomembno dejstvo, da je nadzorni svet tožene stranke ob tem, ko je tožniku znižal plačo, sebi zvišal sejnino, za odločitev o zvišanju sejnine pa ni bil pristojen. Tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje štelo, da se je poslovanje tožene stranke poslabšalo, bi moralo ugotoviti, da je do tega poslabšanja prišlo šele po izdaji izpodbijanega sklepa o znižanju plače z dne 11. 5. 2010. Dokler družba A. d.o.o. ni prenehala z delnimi plačili svojega še nezapadlega dolga, je tožena stranka sicer poslovala z izgubo, vendar se je ta manjšala. Tožnik je toženi stranki predlagal tudi dokapitalizacijo, vendar pa se nadzorni svet tožene stranke s tem ni strinjal, saj je želel doseči uvedbo postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Za znižanje plače ni bil izpolnjen niti tretji pogoj, to je, da je konkretno poslabšanje ogrozilo gospodarsko stanje tožene stranke oziroma ji povzročilo škodo. Premoženje tožene stranke je bilo že pred zaposlitvijo tožnika brez vsake vrednosti, premoženje, ki je imelo vrednost pa se je prodalo že prej. Premoženje tožene stranke se je v času, ko je bil pri njej zaposlen tožnik, zmanjševalo zgolj knjigovodsko, ne pa tudi dejansko. Ker je bila tožena stranka že pred zaposlitvijo tožnika v izredno slabem finančnem stanju, institut iz 270/2 člena ZGD-1 sploh ne pride v poštev. Ko so bili po prevrednotenju naložb s strani tožnika izpolnjeni pogoji za prisilno prenehanje tožene stranke, je tožnik takšen predlog tudi vložil. Resnični razlog za znižanje tožnikove plače je bil v tem, da je nadzorni svet tožene stranke menil, da tožnik ni imel nobenega dela, oziroma da ni izpolnjeval svojih obveznosti. Znižanje tožnikove plače je bilo tudi po višini povsem neustrezno (za 86 %). S tem je bila tožniku tudi kršena pravica do socialne varnosti. Primerno znižanje tožnikove plače bi znašalo od 25 do 30 %, na kar je bil tožnik tudi pripravljen pristati.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi zatrjuje tožnik, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači za obdobje od 11. 5. 2010 do 7. 1. 2011 in sicer med dejansko obračunano in prejeto plačo ter plačo v višini 6.050,00 EUR, skupaj z minulim delom, posledično pa je zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo višje odpravnine (vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Poleg tega je zavrnilo tudi njegov del tožbenega zahtevka za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih plač za obdobje od aprila do oktobra 2010, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači (in posledično na izplačilo razlike v odpravnini) je ugotovilo, da je imel nadzorni svet tožene stranke v 2. odstavku 270. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) podlago za enostransko znižanje tožnikove plače (ki je bila sicer dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 10. 2008 in aneksom z dne 16. 6. 2009 – A1) in da so za to znižanje obstajali tudi pogoji, ki jih opredeljuje že omenjeni 2. odstavek 270. člena ZGD-1. Del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih plač, je zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka glede na vrstni red vračunavanja izpolnitve (člen 287 in člen 288 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) svojo obveznost iz naslova prepoznega izplačila plač v celoti izpolnila in tožniku 9. 12. 2010 izplačala celotno zaostalo plačo, oziroma da je tožnik kot zakoniti zastopnik tožene stranke sam sebi z zamudo obračunaval in odrejal izplačilo plače. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopa, ker naj bi pri ugotavljanju dejanskega stanja prekoračilo trditveno podlago tožene stranke in presojalo tudi dokaze, ki jih je tožena stranka vložila v spis po prvem naroku za glavno obravnavo. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki na prvem naroku za glavno obravnavo dodelilo 15 dnevni rok za predložitev listin, ki jih je ta predlagala kot dokaz. Tožena stranka je te dokaze vložila v spis skupaj s pripravljalno vlogo, v kateri se je še dodatno opredelila do njihove vsebine. Ta pripravljala vloga s prilogami je bila oddana s priporočeno pošiljko na pošto dne 14. 10. 2011 (v enem izvodu), torej en dan po izteku 15 dnevnega roka, ki ga je sodišče prve stopnje dodelilo toženi stranki. Kljub temu pa po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi z členom 286.a ZPP, saj se zaradi enodnevne zamude roka za dostavo dokazov reševanje tega spora ni zavleklo (člen 286.a/5 ZPP). Enodnevna zamuda roka ni imela nikakršnega vpliva niti na reševanje predmetnega spora niti na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožena stranka se je imela možnost do teh dokazov in navedb opredeliti (kar je tudi storila s pripravljalno vlogo z dne 6. 12. 2011). Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka tako v odgovoru na tožbo kot tudi na prvem naroku za glavno obravnavo obširno obrazložila, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen. Navedbe tožene stranke so se nanašale tako na temelj kot na višino tožbenega zahtevka tožnika, sodišče prve stopnje pa je glede na to preizkušalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika tako po temelju kot tudi po višini (in ga v celoti zavrnilo). Glede na to so neutemeljene sicer nekonkretizirane pritožbene navedbe tožnika, da naj bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa trditvene podlage ni prekoračilo niti s sklicevanjem na kazalnike poslovanja po Slovenskih računovodskih standardih. Slovenski računovodski standardi (Ur. l. RS, št. 118/2005 in nadalj.) imajo naravo materialnopravnega predpisa, tako da se je sodišče prve stopnje nanje lahko sklicevalo ne glede na to, da jih tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni eksplicitno navajala v okviru svoje trditvene podlage.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker se ni opredelilo do višine zneska, za katerega je tožena stranka tožniku znižala plačo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje preizkušalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika (ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači in odpravnine), tako po temelju kot po višini in ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito znižala plačo do višine, kot to izhaja iz sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 11. 5. 2010 (A2). To nadalje izhaja tudi iz dejstva, da je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na izplačilo razlike v odpravnini. Odpravnina, do katere je bil tožnik upravičen na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v zvezi z 107. členom ZDR po temelju sploh ni bila sporna. Sporna je bila le glede višine (z ozirom na dejstvo, ali se za njen izračun upošteva tožnikova plača po sklepu nadzornega sveta z dne 11. 5. 2010 ali pa tožnikova plača po aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 6. 2009). Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, na podlagi česar je zaključiti, da je štelo, da je tožena stranka tožniku njegovo plačo lahko znižala na znesek 842,66 EUR bruto.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožnika o zmotni uporabi materialnega prava (in posledično o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju), ker naj bi sodišče prve stopnje pri odločanju o delu tožbenega zahteva tožnika, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači (tožnik del sodbe sodišče prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini izpodbija le pavšalno in neobrazloženo), kot pravno podlago za to znižanje upoštevalo člen 270/2 ZGD-1. Na podlagi te določbe je imel nadzorni svet pravico članu uprave znižati prejemke, ob pogojih, ki izhajajo iz tega člena. Ti prejemki (med katere spada z ozirom na člen 270/1 ZGD-1 tudi plača) se lahko znižajo, če se po njihovi določitvi poslabša poslovanje družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje ali ji povzročilo škodo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imel nadzorni svet tožene stranke v citirani določbi ZGD-1 pravno podlago za enostransko znižanje plače tožnika, ki je pri toženi stranki opravljal funkcijo direktorja, torej uprave (člen 265 ZGD-1).

Tožnik sicer pravilno opozarja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (na podlagi 72. člena ZDR), s katero se je s toženo stranko (upoštevaje tudi aneks z dne 16. 6. 2009) dogovoril za bruto osnovno plačo v višini 6.050,00 EUR. Člen 72 ZDR dopušča, da se lahko določene pravice, obveznosti in odgovornosti med poslovodno osebo in delodajalcem uredijo drugače (tudi manj ugodno), kot jih ureja ZDR. Ta drugačna ureditev pa lahko temelji le na soglasju volj obeh pogodbenih strank. Celoten sistem urejanja delovnopravnega razmerja je namreč vezan na soglasje volje delavca za opredelitev njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti v delovnem razmerju in na minimalne standarde, določene z delovnopravnimi predpisi oziroma kolektivnimi pogodbami, vse za namenom zaščite delavca kot šibkejše stranke tega razmerja (z izjemo izrecno določenih primerov, ko lahko delodajalec enostransko poseže v delavčevo pravico). Navedeno velja tudi za poslovodno osebo, ki z delodajalcem sklene pogodbo o zaposlitvi.

Kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, pa je kljub pravilu o soglasni spremembi določb pogodbe o zaposlitvi, v določenih izrecno opredeljenih primerih možno tudi enostransko posegati v pravice, za katere se delavec dogovori v pogodbi o zaposlitvi. Med te primere spada po prepričanju pritožbenega sodišča tudi enostransko znižanje plače članu uprave, o katerem na podlagi člena 270/2 ZGD-1 in ob izpolnjevanju pogojev iz tega člena odloči nadzorni svet družbe. Določba člena 270/2 ZGD-1 ima v odnosu do 72. člena ZDR (ki temelji na soglasnem urejanju pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja poslovodnih oseb) naravo specialne določbe, podobno kot je „lex specialis“ določba 263. člena ZGD-1 glede na določbo 182. člena ZDR v zvezi z odškodninsko odgovornostjo članov organov vodenja ali nadzora (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 249/2011 z dne 6. 11. 2012). Do takšnega znižanja plače tožnika, kot ga omogoča člen 270/2 ZGD-1, je prišlo tudi v konkretni zadevi. Z ozirom na to je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot pravno podlago za znižanje njegove plače upoštevalo že omenjeni člen 270/2 ZGD-1. Ker citirana določba dopušča enostranski poseg v plačo članov uprave in ker višine tega posega ZGD-1 ne omejuje, pritožbeno sodišče zaključuje, da je nadzorni svet družbe pri višini posega v plačo članov uprave po členu 270/2 ZGD-1 omejen le z zakonom, ki opredeljuje minimalno plačo (Zakon o minimalni plači; Ur. l. RS, št. 13/2010 in nadalj.). Z drugimi besedami to pomeni, da lahko nadzorni svet članu uprave po 270/2 ZGD-1 (ob izpolnjevanju pogojev iz te določbe) plačo zniža celo do višine minimalne plače, saj niti ZGD-1 niti ostali predpisi ne določajo drugih omejitev pri takšnem znižanju. Tožnik v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da iz komentarja k členu 270 ZGD-1 (Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah; GV Založba, Ljubljana 2006) izhaja, da naj to znižanje ne bi preseglo 25 %, vendar pa pravne podlage za takšno stališče v veljavni zakonodaji ni.

Nadzorni svet družbe lahko zniža plačo članu uprave na podlagi člena 270/2 ZGD-1, če se po določitvi njegove plače poslabša poslovanje družbe, pri čemer mora iti za takšno poslabšanje poslovanja, ki bi bodisi ogrozilo njeno gospodarsko stanje, bodisi ji povzročilo škodo. Razlog za znižanje plače (poslabšanje poslovanja družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje ali ji povzročilo škodo) je objektivne narave in ni pomembno, če je k nastanku tega razloga prispeval član uprave (tudi) s svojimi ravnanji oziroma odločitvami. Do nastanka tega razloga lahko pride na primer izključno zaradi razmer na trgu, prekinitve sodelovanja s poslovnimi partnerji, … oziroma zaradi drugih dejavnikov, na katere član uprave niti ni mogel vplivati.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da so bili za znižanje tožnikove plače izpolnjeni tudi pogoji, ki jih določa 270/2 člen ZGD-1. Zaključilo je, da se je poslovanje tožene stranke poslabševalo tudi v obdobju po 1. 6. 2009 (z dnem 16. 6. 2009 je datiran aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim sta se pogodbeni stranki dogovorili za osnovno bruto plačo tožnika v višini 6.050,00 EUR), da je to ogrozilo njen gospodarski položaj, kar je na koncu privedlo do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko. Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi izvedbe praktično vseh dokazov, ki sta jih za ugotavljanje teh dejstev predlagali stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje te dokaze pravilno dokazno ocenilo in na podlagi takšne dokazne ocene ugotovilo obstoj pogojev za zakonito znižanje tožnikove plače. Takšen zaključek je utemeljilo predvsem z listinami, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B7, B9, B11) pa tudi z izpovedbo predsednika nadzornega sveta tožene stranke. S temi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče. Poslabševanje poslovanja tožene stranke je privedlo do tega, da bi bilo lahko ogroženo njeno gospodarsko stanje, to pa se je stopnjevalo do takšne mere, da je bil nad toženo stranko začet tudi stečajni postopek. Sodišče prve stopnje je te svoje ugotovitve utemeljilo s podatki, ki izhajajo iz vsebine predloga za stečaj nad toženo stranko s prilogami (B7), iz letnega poročila za leto 2009 s prilogami (B9) in iz analize poslovanja tožene stranke za obdobje od 31. 12. 2007 do 31. 12. 2010 s prilogami (B11). Iz teh podatkov je razvidno, da je prišlo do povečanja stroškov pri toženi stranki na dan 31. 12. 2009 v primerjavi z 31. 12. 2008 za okoli 39.000,00 EUR, medtem ko so se finančni odhodki zmanjšali za okoli 21.000,00 EUR. Ker je prišlo tudi do zmanjšanja prihodkov za okoli 80.000,00 EUR, je tožena stranka leto 2009 zaključila z izgubo iz rednega poslovanja v višini 123.068,00 EUR (ta izguba je bila konec leta 2008 precej nižja in je znašala nekaj več kot 25.000,00 EUR). Pri teh rezultatih poslovanja tožene stranke po ugotovitvah pritožbenega sodišča oslabitve (prevrednotenja zaradi zmanjšanja vrednosti naložb) niso bile upoštevane. V letu 2009 je prišlo tudi do bistvenega zmanjšanja kapitala tožene stranke (za okoli 50 %). Na povečanje stroškov dela v letu 2009 (za okoli 32.000,00 EUR) je vplivalo tudi zvišanje tožnikove plače, do katere je prišlo s sklenitvijo aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 6. 2009. Trend poslabšanja poslovanja tožene stranke v spornem obdobju pa izhaja tudi iz kazalnikov, razvidnih iz analize poslovanja tožene stranke (B11), na katere se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (npr. koeficient gospodarnosti poslovanja), pa tudi iz podatkov analize čiste izgube na zaposlenega (ki se je v letu 2009 povečala na 123.118,00 EUR, medtem ko je v letu 2008 znašala 24.571,00 EUR). Na podlagi vseh zgoraj navedenih in v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno opisanih dejavnikov in podatkov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je poslovanje tožene stranke poslabševalo tudi v obdobju od sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 6. 2009 pa vse do sprejema sklepa nadzornega sveta z dne 11. 5. 2010 o znižanju tožnikove plače. Ta negativni trend poslovanja tožene stranke je pripeljal do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko skladno z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.). Glede na to je tudi po zaključku pritožbenega sodišča poslabšanje poslovanja tožene stranke ogrozilo njeno gospodarsko stanje (zaključek stečajnega postopka pomeni pomeni prenehanje pravne osebe), zato je nadzorni svet tožene stranke tožniku utemeljeno znižal njegovo plačo. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da do poslabšanja poslovanja sploh ni prišlo. Končna posledica tega poslabšanja je bil namreč začetek stečajnega postopka nad toženo stranko. Glede tožnikove trditve, da se je poslovanje tožene stranke v prvih treh mesecih leta 2010 v primerjavi z istim obdobjem v letu 2009 izboljšalo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi to dejstvo (kratkotrajno izboljšanje poslovanja) ne pomeni, da nadzorni svet tožene stranke, glede na negativni uspeh poslovanja v preostalem obdobju ni imel pravice znižati tožnikove plače. Na zakonitost znižanja ne vpliva niti pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je tožena stranka poslovala z izgubo, še preden je tožnik nastopil svojo funkcijo, da so slabi rezultati posledica prevrednotenja sredstev oziroma premoženja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati realno vrednost premoženja tožene stranke in ne njene knjigovodske vrednosti. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je bilo premoženje tožene stranke že v letu 2008 brez vsake vrednosti (z izjemo naložbe v družbi B. d.o.o.) je potrebno ugotoviti, da je tožnik kot direktor tožene stranke vrednost naložb v letu 2009 ocenil do višine 474.835,00 EUR (bilanca stanja na dan 31. 12. 2009, predlog za začetek stečajnega postopka), kar negira njegovo pritožbeno trditev o tem, da je bilo premoženje tožene stranke brez vrednosti že v letu 2008. Po oceni pritožbenega sodišča za presojo utemeljenosti pritožbe niso bistvene njegove pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da so si člani nadzornega sveta zvišali sejnine (za kar nadzorni svet tožene stranke sploh ni bil pristojen) oziroma da so imenovali prokurista ter določili njegovo nagrado. Glede na to, da je v členu 270/2 ZGD-1 kot objektivni pogoj za znižanje plače članu uprave navedeno poslabšanje poslovanja družbe, je irelevantna tudi pritožbena navedba tožnika, da je predlagal tudi dokapitalizacijo družbe, do katere pa ni prišlo. Nadzorni svet tožene stranke lahko zniža plačo (ali druge prejemke) članu uprave, če ta poskuša izboljšati poslovanje družbe, pa pri tem ni uspešen. Kot je bilo že omenjeno, je bistveno za zakonito znižanje plače dejstvo, da se po določitvi prejemkov člana uprave poslabša poslovanje družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje ali ji povzročilo škodo.

Ob upoštevanju tega, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je prišlo do znižanja tožnikove plače zato, ker so bili podani pogoji za takšno znižanje, ki jih opredeljuje člen 270/2 ZGD-1, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je bil resnični razlog za znižanje njegove plače v tem, da je nadzorni svet tožene stranke ocenil, da tožnik svojih obveznosti ni izpolnjeval. Ker nadzorni svet z znižanjem plače tožnika ni bil omejen (razen z zakonom o minimalni plači), je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi mu tožena stranka lahko plačo znižala za največ 25 % oziroma 30 % (s čimer bi se tožnik strinjal). Ker je bila tudi znižana plača tožnika višja od minimalne plače, ki jo je določal Zakon o minimalni plači, tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mu je bila s spornim ravnanjem tožene stranke kršena pravica do socialne varnosti.

Ker je bila tožniku plača znižana zakonito in ker je tožena stranka tožniku odpravnino na podlagi 109. člena ZDR v zvezi z 107. členom ZDR obračunala ter izplačala upoštevaje to zakonito znižano plačo, je neutemeljena tudi njegova pavšalna in neobrazložena pritožbena navedba, s katero je izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v odpravnini.

Z ozirom na to, da tožnik svoje pritožbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na zavrnitev vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanih plač za obdobje od aprila 2010 do oktobra 2010, sploh ni obrazložil in je v tem delu izpodbijano sodbo le pavšalno izpodbijal, je sodišče prve stopnje ta del izpodbijane sodbe preizkušalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem delu njegovega tožbenega zahtevka ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno ter pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev. Ker tožnik z zahtevkom ni uspel je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da sam krije svoje stroške, ki so mu nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka, ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.