Jedro

1. Napaka v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi pravil lovske družine, ki so odpravljene v tem pravdnem postopku, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, ki je pogoj za odškodninski delikt. Za odškodninsko odgovornost mora zato biti poleg škode ter vzročne zveze ugotovljeno tudi krivdno ravnanje članov disciplinske komisije, ki mora biti protipravno. 2. Mrtvo divjad ni mogoče upleniti, zato tožnik srne ni uplenil in tako ni izpolnil znakov očitane mu kršitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo občnega zbora LD T.D. z dne 19.8.2001 v obsodilnem delu pod točko 2 ter odločbo disciplinskega razsodišča LD T.D. št. 13/01 z dne 20.6.2001 in tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti za očitani mu prekršek po 6. odst. 26. čl. Pravil LD T.D. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je LD T.D. dolžna tožniku A.Ž. plačati odškodnino v znesku 1.939.804,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.500.000,00 SIT od vložitve tožbe dalje in od zneska 339.804,00 SIT od 19.8.2001 do plačila. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po mnenju pritožbe je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v ravnanju lovske družine ni protipravnosti. Očitno je, da je tožena stranka ravnala protipravno in je takšno njeno protipravno ravnanje povzročilo škodo v obliki materialne in nematerialne škode. Tožnik se je dolžan podvreči disciplinskemu postopku, ni pa dolžan trpeti protipravnega obravnavanja. Nesporno za škodo odgovoraja Lovska družina T., saj odgovarja za ravnanje svojih organov, kar tudi sicer iz odločbe sodišča izhaja kot dejstvo, da sodišče ni izvedlo nobenega dokaza v zvezi z odškodninskim zahtevkom in če bi dokaze izvajalo, bi lahko iz zaslišanja tožnika ugotovilo kakšne stroške je imel z odjavo in kakšne bo imel s ponovno prijavo orožja. Po drugi strani pa tudi kar zadeva nematerialno škodo sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov. Kar zadeva stroškov, ki so natali tožniku v zvezi z udeležbo njegovega pooblaščenca v disciplinskem postopku, je stališče sodišča nesprejemljivo. Ne glede na to ali je tožnik stroške za zastopanje poravnal je nedvomno, da so mu ti stroški nastali v obsegu kot so prijavljeni. Tudi izrek o pravdnih stroških je napačen, kajti po mnenju pritožbe je tožnik s svojih zahtevkom uspel v celoti. Tudi tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni pravilno interpretiralo besedilo 6. odst. 26. čl. Pravil lovske družine, kajti iz tega besedila ni mogoče razbrati tako kot je to razumelo sodišče prve stopnje, da bi protipravno ravnanje obremenjevalo le tistega, ki upleni divjad, temveč to bremeni vsakega, ki prikriva uplenjeno divjad ne glede na to, kdo je uplenitelj. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo poznati Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč iz leta 1976, ki v 2. odst. 7. čl. določa, da vplenjena, ulovljena, pokončana ali poginula divjad ter trofeje divjadi pripadajo lovski organizaciji, ki upravlja lovišče, na zemljišču izven lovišča pa organizaciji, ki skrbi za divjad. Omenjena določba zakona opredeljuje, da ne samo uplenjena divjad temveč vsaka druga ulovljena, pokončana ali poginula divjad pripada lovski organizaciji. V tem kontekstu predpisa iz 26. čl. Pravil lovske družine ni mogoče tolmačiti tako kot je to storilo sodišče prve stopnje. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da je tožnik prikril uplenjeno divjad, ker je ni zakopal ali uničil, temveč uporabil za izdelavo salam. Srno je prikril s tem, da lovski organizaciji in njenim odgovornim organom ni povedal, da je srno odnesel domov in jo uporabil za lastne potrebe. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki vse pritožbene trditve prereka in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede razveljavitve odločbe o prekršku. Pritožbi nista utemeljeni. Najprej k pritožbi tožeče stranke: Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se pri odločanju o odškodninskem zahtevku tožeče stranke ni izreklo o odločilnih dejstvih. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen že po temelju, potem mu ni bilo potrebno izvajati dokazov o višini škode kot to napačno meni tožnik v svoji pritožbi. Stroške, ki naj bi jih tožnik imel v zvezi z disciplinskim postopkom, pa je tožnik uveljavljal kot materialno škodo, zato so vse pritožbene trditve, da bi sodišče stroške moralo priznati brez podlage, kajti če je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine, potem je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo teh stroškov. Po oceni pritožbenega sodišča pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi pravilna, ko je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke. Pravilno je namreč uporabilo materialno pravo, to je 172. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v času pravnega razmerja veljavnega zakona. Gre za odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretjemu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Ta odgovornost izhaja tudi že iz ustavne odločbe, po kateri ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo opravlja (26. čl. Ustave). Za odškodninsko odgovornost pa morajo biti izpolnjeni elementi odškodninskega delikta, poleg škode tudi protipravnost in vzročna zveza med ravnanjem organa in nastankom škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika izključila iz članstva lovske družine z odločbo izdano v disciplinskem postopku določenem v 25. čl. Pravil lovske družine in v Pravilniku o disciplinskem postopku, ki ga je tudi tožnik ob vstopu v članstvo sprejel, zato v ravnanju tožene stranke ni elementa protipravnosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ta zaključek drži, kajti če je tožena stranka disciplinski postopek izpeljala in je bila zoper dolžnika izdana odločba, ki je bila kasneje v za to predvidenem postopku odpravljena, to še ne pomeni protipravnosti. Razlogi, ki so podlaga za odpravo odločbe ne pomenijo protipravnega ravnanja disciplinske komisije pri toženi stranki. V tem primeru to pomeni, da bi moralo biti ugotovljeno krivdno ravnanje članov disciplinske komisije, ki so odločali o tožnikovem prekršku in da bi moralo biti njihovo ravnanje protipravno. Napaka v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi pravil družine, ki so odpravljene v tem pravdnem postopku, pa same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Ker ni protipravnega ravnanja, tudi ni odškodninskega delikta, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Nato k pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo odgovornost tožeče stranke za kršitev iz 26. čl. Pravil tožene stranke, po katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep izključitve iz članstva lovske družine. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo ali je ravnanje tožnika imelo znake očitane mu kršitve iz 6. alinee 26. čl. Pravil, to je prikrivanje uplenjene divjadi z namenom, da se izogne plačilu, disciplinski kazni ali zaradi drugih vzrokov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (teh ugotovitev pritožba ne izpodbija), da je tožnik videl srno, ki se je zgrudila na tla. Nihče ni trdil, da je srno ubil tožnik, tudi tožena stranka ne, in navzoči lovci so videli, da srna nima strelnih ran. Če je tožnik srno vzel, to ne pomeni, da je srno uplenil, kot napačno zatrjuje pritožba. Upleniti divjad pomeni z orožjem, pastjo priti do divjadi (slovar Slovenskega knjižnega jezika), kar pomeni, da mrtvo divjad ni mogoče upleniti in čim tožnik srne ni uplenil ni izpolnil znakov očitane mu kršitve. Tožena stranka se sklicuje na določbo 7. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, ki določa, da pripada poginula divjad lovski organizaciji, ki upravlja lovišče. To sicer drži in to je ugotovilo že sodišče prve stopnje, vendar tožniku kršitev po tem zakonskem določilu ni bila očitana. Enako tudi ne po 56. čl. Pravilnika, da je potrebno mrtvo divjad zakopati. Vse pritožbene trditve tožene stranke so tako neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ta za razjasnitev zadeve ni bil potreben.