Jedro

Pogoj koneksnosti terjatev po 631. členu OZ je podan takrat, ko se obe terjatvi (torej terjatev podizvajalca do izvajalca in terjetev izvajalca do naročnika) nanašata na ista dela in ne zgolj na dela, opravljena v okviru istega pogodbenega razmerja.

Prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo, da gre pri uveljavljanju toženkine odškodninske odgovornosti zaradi opustitve unovčenja bančne garancije oziroma njenega nepodaljšanja za samostojno pravno podlago tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 835.635,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 34.447,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 6.973,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Pravdni stranki krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 338.221,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je še naložilo, da je dolžna plačati tožnici pravdne stroške v znesku 1.335,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožnice in s sodbo II Cp 1025/2017 z dne 23. 5. 2018 spremenilo sodbo prvega sodišča tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženki, da tožnici povrne pravdne stroške in stroške pritožbenega postopka, pritožbo toženke pa je zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019 ugodilo reviziji toženke ter razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča II Cp 1025/2017 z dne 23. 5. 2018 in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.

3. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe prvega sodišča, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se je toženka sama zavezala izvajati plačila za izvedena dela podizvajalcem. Tožnica je bila edini izvajalec elektroinštalacijskih del na toženkinem objektu. Toženka je za izvedbo vseh elektroinštalacijskih del na objektu nominirala tožnico 3. 9. 2009, vsa elektroinštalacijska dela, ki so predmet tožbe, pa so bila izvedena po 3. 9. 2009. Vsa toženkina plačila za elektroinštalacijska dela V. d. d. pred tem datumom so bila zato protipravna. Ker toženka ni izvedla dolžnega neposrednega plačila tožnici, jo je s tem oškodovala. Napačna je presoja prvega sodišča, da je toženka za neizvedena dela pravilno plačala V. d. d. znesek 670.699,99 EUR. V primeru avansnih plačil naročnika izvajalcu ni relevanten trenutek podizvajalčevega uveljavljanja zahtevkov iz 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Od 3. 9. 2009 dalje bi morala toženka vsa plačila za elektroinštalacijska dela opravljati v korist tožnice kot podizvajalke. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženka ni unovčila bančne garancije za dobro izvedbo del, ki je krila tudi potrjene obveznosti izvajalca do njegovih podizvajalcev. Ugotovilo je, da je znašala vrednost te bančne garancije 1.501.353,72 EUR (20 % pogodbene vrednosti), izostal pa je zaključek, da je obstajala vsota, na katero je tožnica lahko posegla in je do višine vtoževanega zneska iz te vsote tudi upravičena. Poplačilo iz bančne garancije predstavlja samostojno podlago za plačilo. Tožnica se pri tem sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS III Ips 53/2015, pri čemer med drugim povzema stališče Vrhovnega sodišča RS, da imetnik bančne garancije z njenim neunovčenjem ni ravnal v korist podizvajalca. Posedovanje bančne garancije je nalagalo ravnanje v dobro tistih, zaradi katerih je bilo zavarovanje vzpostavljeno. Naročnik je odškodninsko odgovoren zaradi opustitve unovčenja bančne garancije za poplačilo podizvajalcev. Smisel bančne garancije je bil v skrbi naročnika za poplačilo podizvajalcev. Tožnica je upravičeno pričakovala, da jo bo toženka poplačala z unovčenjem bančne garancije glavnega izvajalca, če podizvajalec ne bo poplačan na drugi podlagi oziroma od izvajalca, prvo sodišče pa je kljub temu, da je ugotovilo, da je obstajala vsota, na katero je tožnica lahko posegla, v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Prvo sodišče je pritrdilo trditvam tožnice, da je toženka protipravno zadrževala 10 % od vrednosti vsake začasne situacije, da dela, ki jih je opravila tožnica, nimajo nobenih pomanjkljivosti in da je Upravna enota Koper izdala uporabno dovoljenje z dne 14. 12. 2009 za uporabo toženkinega objekta. Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da so z dnem začetka uporabe objekta zapadla v plačilo tudi zadržana sredstva, kljub temu pa je v sodbi v celoti izostala pravna posledica teh ugotovitev. Ker je obstajala vsota pri toženki v znesku 886.929,35 EUR, ki zadošča za poplačilo tožničinih terjatev, ni razumljivo, zakaj je prvo sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek. Toženka je torej razpolagala z "vsoto" v smislu 631. člena OZ iz naslova zadržanih sredstev, ki v celoti zadošča za poplačilo tožnice. Napačna je tudi odločitev glede obrestnega dela tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških.

4. Toženka izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe prvega sodišča, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo prvega sodišča in mu vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je za nastanek neposrednega zahtevka podizvajalca iz 631. člena OZ ključen trenutek postavitve takšnega zahtevka. Zmotna je delitev dveh časovnih trenutkov, in sicer nastanka pravice ter dospelosti terjatve in s tem trenutka nastopa obveznosti plačila. Izpolnitev pogojev po 631. členu OZ za nastanek pravice ne more biti odložena v prihodnost. Vsi pogoji morajo biti podani v trenutku, ko se podizvajalec obrne z zahtevkom za neposredno plačilo na naročnika. Nasprotuje zaključku, da je tožnica že z dopisom z dne 3. 12. 2009 postavila neposredni zahtevek po 631. členu OZ. Pred tožničinim dopisom z dne 28. 1. 2010 ni mogoče govoriti o postavitvi tožničinega neposrednega zahtevka. Od naročnika ni mogoče zahtevati, da opravlja presojo izpolnjenosti pogojev po 631. členu OZ vsakič, ko mu kakšen podizvajalec omeni, da ima neplačane obveznosti s strani glavnega izvajalca. Neobrazložen je zaključek prvega sodišča o obstoju koneksnosti. Toženka ni imela nobene pogodbe z izvajalcem za izvedbo dodatnih del, zato že iz tega razloga odpade možnost nastanka tožničinega neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ. Toženka je trdila, da je morebiten neposredni zahtevek tožnice prenehal s tem, ko je izvajalec svoje terjatve do toženke cediral tretji osebi, prvo sodišče pa se do teh trditev ni opredelilo. Vse terjatve izvajalca so bile cedirane cesionarjema že pred vložitvijo tožbe, prav tako pred postavitvijo tožničinega zahtevka toženki, česar pa prvo sodišče ni upoštevalo. Toženka ni ravnala protipravno, ko je vsa nakazila po 3. 12. 2009 in 29. 1. 2010 izvedla na račun cesionarjev in ne na tožničin račun. Ker tožnica ni bila upravičena do neposrednih plačil, je tudi jalovo sklicevanje na neunovčenje bančne garancije. Toženka ne odgovarja, ker ni prišlo do podaljšanja veljavnosti bančne garancije. Garancija za odpravo napak v garancijski dobi nikakor ni dana v namen zavarovanja plačil podizvajalcem, temveč za namen zavarovanja zahtevka za odpravo napak, ki se pokažejo v garancijski dobi. Zato bi bilo unovčenje takšne garancije za namene poplačila podizvajalcev nedopustno in celo prepovedano ravnanje. Garancijo je mogoče unovčiti le pod pogoji, določenimi v garancijski izjavi. Sodišče ni ugotavljalo teh pogojev.

5. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnice je utemeljena. Pritožba toženke ni utemeljena.

7. Tožnica je uveljavljala svoj zahtevek na večih podlagah. Prvo sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na dveh podlagah, in sicer na podlagi 631. člena OZ in na odškodninski podlagi. Pritožbeno sodišče je v prejšnjem pritožbenem postopku glede pogoja koneksnosti terjatev iz 631. člena OZ zavzelo stališče, da je koneksnost obeh terjatev podana že, če se obe terjatvi nanašata na dela, ki sodijo v sklop iste gradnje oziroma istega posla (naročnikove investicije) ter da ni nujno, da se morata nanašati na ista dela. Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu ni pritrdilo temu stališču in je vztrajalo pri že zavzetem stališču sodne prakse, da je pogoj koneksnosti terjatev izpolnjen le, če se obe terjatvi nanašata na ista dela.

8. Glede na takšno izhodišče in dejanske ugotovitve prvega sodišča se izkaže, da tožbeni zahtevek na podlagi 631. člena OZ ne more biti utemeljen v celoti (pritožbeno sodišče je najprej presojalo, ali je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen na kateri od uveljavljanih podlag). Tožnica je podala toženki prvi neposredni zahtevek za plačilo na podlagi 631. člena OZ 28. 1. 2010 (priloga A30 oziroma B5). Do tedaj je toženka plačala V. d. d. za elektroinštalacijska dela 705.090,51 EUR (priloga B14), kar vključuje tudi plačila, ki jih je po asignacijskih pogodbah toženka neposredno izvedla tožnici (v skupnem znesku 231.659,35 EUR). Upoštevajoč vrednost elektroinštalacijskih del po gradbeni pogodbi med toženko in V. d. d. (843.062,87 EUR – priloga B13) ter vrednost dodatnih del, ki jih je prav tako izvedla tožnica (po obeh aneksih v skupni vrednosti 271.438,49 EUR), bi znašala vrednost vseh izvedenih elektroinštalacijskih del največ 1.114.501,30 EUR (terjatev V. d. d. do toženke). Tudi če bi že 28. 1. 2010 (ali pozneje, ob naslednjih zahtevkih tožnice toženki na podlagi 631. člena OZ) bili obe terjatvi iz 631. člena OZ v celoti zapadli, bi za tožnico najugodnejši izračun pokazal, da bi ji toženka tedaj lahko dolgovala na podlagi 631. člena OZ zgolj še 409.410,80 EUR (1.114.501,30 EUR – 705.090,51 EUR), kar je bistveno manj od vtoževanega zneska.

9. Pritožbeno sodišče je zato presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tudi z vidika uveljavljane odškodninske podlage. Pravno pomembna dejstva, ki izhajajo iz izvedenih dokazov oziroma dejanskih ugotovitev prvega sodišča ter neprerekanih trditev pravdnih strank, so naslednja: - Toženka (naročnik) je z V. d. d. (izvajalcem) 20. 10. 2008 sklenila gradbeno pogodbo, katere predmet je bila izgradnja nadomestnega objekta X. 14. 9. 2009 je bila med tožnico (podizvajalcem) in V. d. d. sklenjena pogodba za izvedbo elektroinštalacijskih del na tem objektu, toženka pa je 3. 9. 2009 (priloga A50) dala izrecno soglasje k nominaciji tožnice kot podizvajalke V. d. d. in edine izvajalke elektroinštalacijskih del na objektu, pri čemer se je toženka strinjala z direktnim plačevanjem podizvajalcev.

- Tožnica je izvajala elektroinštalacijska dela na toženkinem objektu že pred 14. 9. 2009 (od februarja do avgusta 2009), to pa kot podizvajalka V. d. d. tedanjega podizvajalca K. d. o. o., ki tožnici ni plačal opravljenih elektroinštalacijskih del, zaradi česar je tožnica najavila ustavitev del. Toženka je tedaj zagotavljala tožnici, da ji bo s toženkine strani zagotovljeno neposredno plačevanje njenih del v primeru, če tožnica sklene podizvajalsko pogodbo z V. d. d. Tožnica je zaradi tega lahko utemeljeno pričakovala, da bo toženka poskrbela, da bo prejela plačilo za opravljena dela. Tožnica je zato razvezala pogodbo s K. d.o.o. in nadaljnja elektroinštalacijska dela izvajala kot podizvajalka V d. d. - Tožnica je v celoti in brez napak izvedla vsa elektroinštalacijska dela v skupni vrednosti 1.038.921,89 EUR, in sicer po osnovni pogodbi v vrednosti 767.483,30 EUR, po dveh aneksih pa v vrednosti 13.828,80 EUR in 257.609,69 EUR. Vsa elektroinštalacijska dela so bila zaključena do konca novembra 2009 ter izročena V. d. d. in toženki 24. 12. 2019 (prilogi A19 in A20), za toženkin objekt pa je Upravna enota Koper 14. 12. 2009 izdala uporabno dovoljenje (priloga A23).

- V. d. d. je že pred 3. 9. 2009 izstavil toženki začasne situacije št. VI-XI, v katerih so bila obračunana tudi elektroinštalacijska dela tožnice (razen v situaciji št. VII), ki jih je tedaj izvedla še kot podizvajalka K. d.o.o., toženka pa jih je v letu 2009 (pred 3. 9. 2009 in pozneje) v pretežnem delu plačevala z nakazili faktor družbam (katerim je V. d. d. s cesijami odstopal večji del svojih terjatev do toženke po svojih začasnih situacijah), v manjšem delu pa preko asignacij neposredno podizvajalcem V. d. d. (tudi tožnici, in sicer po treh asignacijah skupno 231.659,35 EUR) ter V. d. d. Na podlagi cesij faktor družbama je toženka plačala družbi P. do 1. 9. 2009 skupno 2.509.824,02 EUR, družbi B. pa je do 7. 12. 2009 plačala skupno 1.409.000,00 EUR (priloga B14).

- Tožnica je 3. 12. 2009 skupaj s še dvema podizvajalcema V. d. d. na toženkinem objektu obvestila toženko, da se finančne obveznosti do podizvajalcev ne poravnavajo kljub danim obljubam in sklenjenim pogodbam, ki so predvidevale plačila tudi preko asignacijskih pogodb, da znaša skupna vrednost vseh elektroinštalacijskih del okoli 999.000,00 EUR, tožnica pa je poplačana le okoli 20 % (kar je očitno pomenilo, da tožnica razen dveh asignacij v skupnem znesku 201.659,36 EUR (prilogi A24 in A25) od V. d. d. ni prejela nobenih drugih plačil), ter jo pozvala, da ji pisno zagotovi način in termin poplačila izvedenih del (priloga A29).

- Toženka je do 7. 12. 2009 skupno plačala za izvedena elektroinštalacijska dela 705.090,51 EUR (do 3. 12. 2009 pa 670.699,99 EUR), pri čemer je toženka preko treh asignacij (ki so bila edina plačila, ki jih je za elektroinštalacijska dela prejela tožnica – poleg že omenjenih dveh asignacij še tretja v znesku 30.000,00 EUR 23. 12. 2009) v letu 2009 plačala tožnici skupaj 231.659,36 EUR (priloga B14).

- Toženka je na podlagi 49. člena Gradbene pogodbe (v zvezi z določili o finančnih zavarovanjih v V. točki razpisne dokumentacije javnega naročila za izbiro izvajalca gradnje toženkinega objekta, ki je bila podlaga gradbene pogodbe) posedovala nepreklicno in brezpogojno bančno garancijo (klavzula "brez ugovora"), ki ji jo je V. d. d. izročil v zavarovanje dobre izvedbe pogodbenih obveznosti, in sicer v višini 20 % pogodbene vrednosti (1.501.353,72 EUR) in z veljavnostjo do 31. 12. 2009, ki je krila tudi potrjene obveznosti V. d. d. do njegovih podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih V. d. d. ob zapadlosti ne bi poravnal svojim podizvajalcem (priloge A2, A5 in A59). Toženka te bančne garancije ni unovčila ter od V. d. d. tudi ni zahtevala, da zagotovi podaljšanje njene veljavnosti po 31. 12. 2009. Toženka je bila že v letu 2009 seznanjena s slabim finančnem stanjem V. d. d. (6. 10. 2010 je bil nad V. d. d. začet stečajni postopek).

10. Prvo sodišče je ugotovilo, da so bila med toženko in izvajalcem dogovorjena dodatna dela, ki jih je izvedla tožnica (po dogovoru med njo in izvajalcem). To ugotovitev je ustrezno obrazložilo (34., 35. in 38. točka obrazložitve). Toženka v pritožbi graja to ugotovitev prvega sodišča, pri čemer pa izraža le golo nestrinjanje s to ugotovitvijo, ne da bi jo argumentirano izpodbijala. V tem delu je pritožba vsebinsko prazna in ne omaje dokazne ocene prvega sodišča o obstoju ustnega dogovora med toženko in V d. d. o izvedbi dodatnih del. Obstoj ustne pogodbe za dodatna dela med toženko in izvajalcem navsezadnje izhaja tudi iz ugotovitve prvega sodišča, da je izvajalec dodatna dela (gre za dodatna dela, ki jih je izvedla tožnica) obračunal v svoji XIII. začasni situaciji (priloga B13), ki jo je izstavil toženki, ta pa jo je potrdila. Te ugotovitve toženka v pritožbi ne izpodbija. Gradbena pogodba na ključ (klavzula "ključ v roke") ne zajema dodatnih oziroma poznejših del (34. točka Posebnih gradbenih uzanc), zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to klavzulo.

11. Tožnica je začasne situacije št. I-VI izstavila V. d. d. v letu 2009 (zadnjo 2. 11. 2009), V. d. d. pa jih je v letu 2009 tudi potrdil in s tem pripoznal (zadnjo situacijo je V. d. d. potrdil 16. 12. 2009). V. d. d. je poleg potrditve začasnih situacij že v letu 2009 potrdil tudi izvedbo vseh elektroinštalacijskih del tožnice (po osnovni pogodbi in obeh aneksih), tako tudi 25. 11. 2009 (dodatna dela) in 24. 12. 2009 (vsa elektroinštalacijska dela), hkrati z njim pa tudi toženka. V. d. d. je pripoznal tudi tožničino končno situacijo z dne 18. 2. 2010. V. d. d. je vsa elektroinštalacijska dela po tožničinih situacijah obračunal v svojih začasnih situacijah toženki, ki jih je tudi potrdila. Toženka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča o pripoznavi tožničinih terjatev V. d. d. 12. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen tudi na odškodninski podlagi. Tožničin dopis z dne 3. 12. 2009 sicer ni predstavljal zahtevka podizvajalca v smislu 631. člena OZ, ampak je bil prvi takšen neposredni zahtevek postavljen 28. 1. 2010. Toženkina plačila V. d. d. oziroma faktor družbam tudi po 3. 12. 2009 (in pred 28. 1. 2010) zgolj zato še niso bila nedopustna. Enako velja za plačila toženke pred 3. 9. 2009 oziroma pred 3. 12. 2009, saj za neposredna plačila toženke podizvajalcem zgolj določbe Zakona o javnem naročanju (ZJN-2), Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Ur. l. RS, št. 66/2007) in gradbene pogodbe (priloga A2) niso zadostovale. Neutemeljene so tudi tožničine trditve, da naj bi bila toženkina plačila pred 3. 9. 2009 nedopustna, ker naj bi bila avansna oziroma ker elektroinštalacijska dela še ne bi bila izvedena. To ne drži in v tem delu tožnica nasprotuje sama sebi, saj sama tudi zatrjuje, da je izvajala elektroinštalacijska dela že pred 3. 9. 2009 in vse od začetka del marca 2009 dalje (sicer kot podizvajalec K. d.o.o., ki je bil V. d. d. podizvajalec, kar pa je v tem pogledu nepomembno).

13. Ne glede na prej povedano so dejanske okoliščine zadeve, nastale po 3. 9. 2009 in 14. 9. 2009, terjale razmeram ustrezno skrbno ravnanje toženke pri izpolnjevanju obveznosti iz gradbene pogodbe (v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ). V tem pogledu je prvo sodišče ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke in sicer, da je bilo nedopustno njeno ravnanje, ker ni unovčila bančne garancije V. d. d. za dobro izvedbo del, ki je krila tudi potrjene obveznosti izvajalca do njegovih podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih izvajalec ne bi poravnal ob zapadlosti, oziroma, ker toženka ni pravočasno zahtevala od V. d. d., da uredi podaljšanje veljavnosti te bančne garancije. Pritožbeno sodišče soglaša s to ugotovitvijo prvega sodišča. Za obstoj toženkinega nedopustnega ravnanja in njene odškodninske odgovornosti zadošča, da je toženka lahko predvidela, da bo tožnici nastala škoda, če v tistih okoliščinah ne bo unovčena bančna garancija. Smisel bančne garancije V. d. d. za dobro izvedbo del je bil v tem, da se zagotovi tudi zavarovanje plačil podizvajalcev. Toženkina opustitev unovčenja bančne garancije je predstavljala nedopustno ravnanje, ki je bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in prepovedjo povzročanja škode, toženkina opustitev pa je bila navzkriž tudi z utemeljenim pričakovanjem tožnice, da bo za opravljeno delo prejela plačilo, če ne od V. d. d., pa od toženke, med drugim tudi iz te bančne garancije. Tožnica sicer ni bila upravičenec iz bančne garancije V. d. d., vendar pa je bil z bančno garancijo V. d. d. zavarovan tudi njen položaj podizvajalke v razmerju do V. d. d. 14. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bilo finančno stanje V. d. d. v tem obdobju slabo in da je toženka za to vedela. Že cediranje terjatev V. d. d. do toženke iz V. d. d. začasnih situacij je kazalo, da V. d. d. nujno potrebuje takojšna denarna sredstva in da obstaja realna možnost, da podizvajalci V. d. d. ne bodo prejeli plačil za svoja dela, bodisi delno, bodisi v celoti. Toženka je ob nominaciji tožnice za podizvajalko 3. 9. 2009 vedela, da tožnica za opravljena elektroinštalacijska dela ni prejela še nobenega plačila, sama pa je do tedaj že plačala V. d. d. oziroma faktor družbam tudi elektroinštalacijska dela, zajeta v VI., VII. in VIII. začasni situaciji V. d. d. v skupni vrednosti 356.092,71 EUR (priloga B14). Pozneje (najkasneje pa ob prejemu tožničinega dopisa z dne 3. 12. 2009) je toženka tudi izvedela, da V. d. d. ne plačuje tožnici izvedenih elektroinštalacijskih del po zapadlih začasnih situacijah, tožnica pa je edina plačila za elektroinštalacijska dela prejela zgolj od toženke, in sicer po omenjenih treh asignacijah v skupni vrednosti zgolj 231.659,36 EUR. V podobnem položaju kot tožnica sta bila še dva podizvajalca (K. P. d.o.o. in M. d.o.o., kot izhaja iz dopisa z dne 3. 12. 2009). Glede na toženkino vednost o višini celotne vrednosti vseh elektroinštalacijskih del tožnice (v dopisu z dne 3. 12. 2009 je bila ta opredeljena z zneskom „cca“ 999.000,00 EUR, kar je nekaj manj od njihove končne vrednosti 1.038.921,89 EUR) in znesek dotedanjih toženkinih plačil tožnici kot edinih plačil za elektroinštalacijska dela je toženki moralo biti popolnoma jasno, da obstaja visoka stopnja verjetnosti, da tožnica ne bo dobila plačila preostale vrednosti elektroinštalacijskih del od V. d. d. Vse to je toženki narekovalo zelo skrbno ravnanje glede posedovane bančne garancije V. d. d. za dobro izvedbo del. 15. Kot že rečeno je bančna garancija V. d. d. krila tudi potrjene in ob zapadlosti neporavnane obveznosti V. d. d. do tožnice kot podizvajalke. Ta bančna garancija je bila izdana na podlagi pogodbene zaveze V. d. d. kot posledice dolžnosti na podlagi Navodila o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudnik zavaruje izpolnitev svoje obveznosti v postopku oddaje javnega naročila. Pri tem ni šlo le za ustreznost pogodbene ureditve razmerja med toženko in V. d. d., ampak tudi za to, da je bila toženka dolžna ravnati v skladu s pogodbo in izdano bančno garancijo, in sicer v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim tudi v dobro tožnice. V tem smislu je zavarovanje z bančno garancijo varovalo tudi koristi tožnice kot podizvajalke. Namen te garancije je bil torej tudi v tem, da se z njenim unovčenjem poplača podizvajalca, ki ni prejel plačila od glavnega izvajalca, neodvisno od tega, ali je naročnik svoje obveznosti do glavnega izvajalca poravnal ali ne. Poplačilo podizvajalca iz unovčene bančne garancije v ničemer ne bremeni naročnika, saj ne gre za njegova sredstva in s tem ne more priti do morebitnega dvojnega plačila za ista dela (glej odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 162/2018 in III Ips 9/2015).

16. Dopis tožnice z dne 3. 12. 2009, da V. d. d. ne plačuje za elektroinštalacijska dela, s pozivom, da toženka zagotovi tožnici način in termin plačila njenih del, je terjal od toženke ustrezno skrbno ravnanje z V. d. d. bančno garancijo. Toženka bi zato morala do 31. 12. 2009 unovčiti to garancijo ali pa vsaj zahtevati od V. d. d., da pravočasno (pred 31. 12. 2009) uredi podaljšanje veljavnosti te bančne garancije tudi po 31. 12. 2009. Toženka ni storila ničesar; njena opustitev dolžnega ravnanja je bila nedopustna, zaradi česar je tožnica utrpela škodo, ker ni dosegla poplačila preostale vrednosti izvedenih elektroinštalacijskih del. Toženka je v tistih okoliščinah morala vedeti, da bo tožnica ostala nepoplačana za elektroinštalacijska dela in ji bo zato nastala škoda, če ne bo unovčila bančne garancije (tožničina škoda v primeru neunovčenja bančne garancije je bila torej za toženko povsem predvidljiva posledica).

17. Glede na povedano je neupoštevna toženkina trditev, da ni bila odgovorna za nepodaljšanje bančne garancije. Brezpredmeten je tudi toženkin pritožbeni ugovor, da garancija za odpravo napak v garancijski dobi ni dana za zavarovanje plačil podizvajalcem, saj predmet obravnavanja v tej zadevi ni bila garancija za odpravo napak v garancijski dobi, ampak je šlo za garancijo za dobro izvedbo del v skladu s pogoji omenjenega razpisa v zvezi z gradnjo toženkinega objekta.

18. Prvo sodišče je štelo, da je tožničina škoda enaka znesku, ki ga je toženka dolgovala za elektroinštalacijska dela po 3. 12. 2009, zaradi česar naj bi bila toženka dolžna povrniti tožnici škodo zgolj v znesku 338.221,90 EUR, v ostalem pa je tožbeni zahtevek po stališču prvega sodišča neutemeljen. Tožnica utemeljeno izpodbija zavrnilni del sodbe. Prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo, da gre pri uveljavljanju toženkine odškodninske odgovornosti zaradi opustitve unovčenja bančne garancije oziroma njenega nepodaljšanja za samostojno pravno podlago tožbenega zahtevka. Predhodno je bilo že pojasnjeno, da je smisel bančne garancije za dobro izvedbo del bil tudi v tem, da se z njenim unovčenjem poplača podizvajalec, ki ni prejel plačila od glavnega izvajalca, to pa neodvisno od tega, ali je naročnik svoje obveznosti do glavnega izvajalca poravnal ali ne. Poplačilo podizvajalca iz bančne garancije v ničemer ne bremeni naročnika, saj pri unovčenju bančne garancije ne gre za njegova sredstva. Škodo tožnice zato predstavlja celotna razlika med vrednostjo vseh elektroinštalacijskih del in zneskom, ki ga je tožnica prejela na račun izvedenih elektroinštalacijskih del, kar znaša 807.262,53 EUR (1.038.921,89 EUR - 231.659,36 EUR). Bančna garancija V. d. d. za dobro izvedbo del je znašala 20 % od vrednosti del po gradbeni pogodbi, kar je znašalo 1.501.353,72 EUR. Če bi toženka unovčila bančno garancijo, kar je bila dolžna storiti pred 31. 12. 2009, bi bila tožničina vtoževana terjatev lahko v celoti poplačana, skupaj z vtoževanimi pogodbenimi zamudnimi obrestmi.

19. Tožnica je trdila, da ji je bila toženka dolžna plačati zapadle obveznosti po posameznih zahtevkih, in sicer 373.078,61 EUR (zahtevek z dne 28. 1. 2010), 176.574,23 EUR (zahtevek z dne 17. 3. 2010) in 257.609,69 EUR (zahtevek z dne 16. 5. 2010), skupaj 807.262,53 EUR, od teh zneskov pa je od zapadlosti do dneva vložitve tožbe tožnica obračunala tudi pogodbene zamudne obresti po obrestni meri 5 % (peti odstavek 7. člena pogodbe med tožnico in V. d. d. - priloga A6), ki znašajo 15.383,10 EUR, 6.143,82 EUR in 6.846,07 EUR. Celoten dolg znaša 835.635,52 EUR, ki ga je toženka dolžna plačati tožnici v celoti, saj je tožnica upravičena tudi do zamudnih obresti po nastopu zapadlosti njenih terjatev. V mejah postavljenega zahtevka je tožnica upravičena do zahtevanih procesnih obresti s 5 % obrestno mero, saj bi tožnici šle za čas od zamude do vložitve tožbe obresti po višji, zakonski obrestni meri (toženke pogodba med tožnico in V. d. d. ne zavezuje, tožbeni zahtevek pa je bil utemeljen na odškodninski podlagi). V skladu s 381. členom OZ gredo tožnici od dneva vložitve tožbe zakonske zamudne obresti od celotnega vtoževanega zneska (toženka je bila v zamudi s plačilom glavnice že pred tem).

20. Toženka v postopku pred prvim sodiščem ni podala nobenih ugovorov glede obračuna višine vtoževanega zneska. Nobenih ugovorov tudi ni podala v smeri, da bi moral biti iz bančne garancije poplačan še kdo drug od podizvajalcev V. d. d. na toženkinem objektu. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s tem vprašanjem. Ne glede na to pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila tožba sklepčna tudi v tem delu. Iz tožničinih trditev je razvidno, da sta bila 3. 12. 2009 nepoplačana še dva podizvajalca, in sicer K. P. d.o.o. in M. d. o.o. Iz dopisa z dne 3. 12. 2009 izhaja, da je tedaj znašala nepoplačana terjatev K. P. d.o.o. okoli 379.200,00 EUR (iz zadeve VSL II Cp 2062/2017 oziroma II Ips 162/2018, v kateri je tožnica K. P. d. o. o., izhaja, da je slednja uveljavljala plačilo zneska 345.935,77 EUR), nepoplačana terjatev Y. investicije d.o.o. pa je tedaj znašala okoli 201.950,00 EUR. Skupaj z vtoževano glavnico tožnice v tej pravdi 807.262,53 EUR (brez obračunanih pogodbenih zamudnih obresti, ki se glede vprašanja višine kritja iz bančne garancije ne upoštevajo) bi znašale nepoplačane terjatve vseh treh podizvajalcev 1.388.412,53 EUR (tudi če bi se upoštevale omenjene tožničine pogodbene zamudne obresti v znesku 28.372,99 EUR, pa bi skupen znesek znašal 1.416.785,52 EUR), kar je manj od zneska bančne garancije V. d. d. za dobro izvedbo del. 21. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku (358. člen ZPP). Pritožbo toženke je posledično zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča, saj toženkini uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (353. člen ZPP).

22. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovni del odločitve prvega sodišča. Tožnica je v sporu uspela v celoti, zato ji je toženka dolžna povrniti vse pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica ob tem utemeljeno graja, da prvo sodišče ob tem ni upoštevalo vseh njenih stroškov v dosedanjih pritožbenih postopkih. Pritožbeno sodišče je zato na novo odmerilo tožničine pravdne stroške. Glede na vrednost spornega predmeta znaša osnovna nagrada s količnikom 1.0 po 12. členu Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) 2.675,00 EUR. Tožnica je upravičena do naslednjih stroškov, upoštevajoč ustrezne količnike iz tarife ZOdvT: nagrada za postopek 3.477,50 EUR, tri nagrade za narok 9.630,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo zoper sklep 50,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo 4.280,00 EUR, nagrada za (drug) postopek s pritožbo 4.200,00 EUR (v mejah stroškovnega zahtevka), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, in sodna taksa za tožbo 8.025,00 EUR, skupaj 34.447,15 EUR, kar je toženka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

23. Ker je tožnica uspela s pritožbo, ji je toženka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Upoštevajoč vrednost spornega predmeta za pritožbo tožnice in za odgovor na pritožbo toženke pripadata tožnici nagradi v zneskih 3.160,00 EUR in 2.536,00 EUR, poleg tega pa še pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, skupaj tako 6.973,52 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Stroškov sodnih taks za postopka s pritožbama tožnica ni priglasila.

24. Toženka v sporu ni uspela, tožničin odgovor na revizijo pa ni prispeval k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).