Jedro

Če se v okviru svoje obrambe zoper očitek o izvršitvi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve obdolženec sklicuje na resničnost trditve oziroma opravičljivo zmoto, mora sodišče predlagane dokaze, če so ti relevantni, izvesti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve treh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za vsako kaznivo dejanje ji je določilo kazen enega meseca zapora in ji po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 in četrtem odstavku 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po tretjem in četrtem odstavku 56. člena KZ-1 je obsojenki v izrečeno enotno kazen vštelo globo v znesku 500,00 EUR, ki jo je plačala za prekršek po odločbi Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, pri čemer je vsakih 42,00 EUR globe izenačenih z enim dnem zapora za primer preklica pogojne obsodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, in sicer potrebnih izdatkov zasebnih tožilcev ter potrebnih izdatkov in nagrado njunega pooblaščenca, in plačilo sodne takse. Po prvem odstavku 94. člena ZKP ji je naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov.

2. Višje sodišče v Mariboru je obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse, povrnitev potrebnih izdatkov zasebnih tožilcev ter potrebnih izdatkov in nagrade njunega pooblaščenca.

3. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenka. Iz vsebine zahteve smiselno izhaja, da jo vlaga iz razloga relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka glede odreditve prisilne privedbe, kršitve pravice do obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in napačne ugotovitve relevantnih dejstev. V njej zanika storitev kaznivih dejanj in navaja, da je izpodbijana sodba krivična. Ker sta zasebna tožilca gojila kokoši na preozkem prostoru in za njimi nista čistila, je postala situacija neznosna in nevarna za njeno mamo, ki je bila srčna bolnica. Zato sta na situacijo opozarjali, iskali pomoč pri zdravnici, veterinarjih, na CSD Ptuj in občini, kjer pa je nista dobili. Veterinarska inšpekcija bi morala priti na njuno dvorišče, od koder se vidi celotna situacija, zato njene ugotovitve o tem, da je bila reja ustrezna, niso pravilne. Krivična je tudi globa v višini 500,00 EUR, ki jo je izrekla veterinarska inšpekcija. Situacijo bi moral oceniti sodni izvedenec. Zasebni tožilec jima je grozil, zaradi njegovega vztrajanja je bila njena bolna mama prisilno privedena na sodišče. Na sodišče je bila privedena tudi sama. Vrhovnemu sodišču predlaga, da kazen razveljavi, da jo oprosti plačila vseh že naloženih stroškov ter prosi, da ji plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne naloži, saj je za vse sama in bo v primeru plačila ostala brez sredstev za preživetje.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Vlagateljica v vlogi po vsebini izpodbija zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, poleg tega zoper sodbo sodišča prve stopnje ni podala pritožbe. Vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot očitno neutemeljene.

5. Na zahtevo je odgovoril tudi pooblaščenec zasebnih tožilcev B. B. in C. C., odvetnik Boris Marčič. Meni, da je zahteva vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenka inšpekciji očita neustrezno opravljanje svojih nalog, vendar iz odločbe št. ODL 429/2019 z dne 26. 9. 2019 izhaja, da sta obsojenka in njena mama na različne organe podali 13 prijav zoper zasebna tožilca in so inšpekcijske službe opravile 5 nadzorov, kjer pa nikoli niso bile ugotovljene zatrjevane nepravilnosti. Kraj so si inšpektorji natančno ogledali. Obsojenka napada tudi odločitev sodišča, ki je odredilo prisilno privedbo, vendar je bil ukrep zakonit, saj sta bili obsojenka in njena mama na sodišče v redu vabljeni, pa na narok za glavno obravnavo nista prišli in tudi nista opravičili svojega izostanka. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnega državnega tožilca ter pooblaščenca zasebnih tožilcev na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki, ki je izjavi priložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, sicer pa vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

7. Kazenskopravni očitek obsojenki je, da je na Inšpekcijo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Ptuj, in Občino Hajdina naslovila dopisa, v katerem je navedla, da zasebna tožilca gojita kokoši v neustreznih razmerah, zato se širijo smrad in okužbe ter se ji dela škoda. Na ograjo hiše v lasti zasebnih tožilcev je namestila napis, da se zaradi gnijoče hrane širijo okužbe in ji zasebna tožilca namerno uničujeta pridelek, zaradi teh žaljivih vrednostnih ocen pa sta bila prizadeta čast in dobro ime zasebnih tožilcev.

8. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da obsojenka zoper sodbo sodišče prve stopnje ni vložila pritožbe, kar ne drži, saj je o rednem pravnem sredstvu odločalo višje sodišče. Formalni pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz petega odstavka 420. člena ZKP, po katerem se lahko vložnik na kršitve v zahtevi sklicuje le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih ni uveljavljal in jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, je zato izpolnjen.

9. Vložnica je že v postopku pred nižjimi sodišči, podobno kot zdaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, podajala obširne navedbe, da je bila reja kokoši neustrezna, ker za kokošmi zasebna tožilca nista čistila, da se je širil smrad, zato se je zbala za širjenje bolezni, predvsem zato, ker je živela z mamo, ki je bila srčna bolnica. Nižji sodišči navedbam nista sledili in se sklicevali na ugotovitve Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter Zdravstvenega inšpektorata RS, ki kršitev po obsojenkinih prijavah tudi po opravi več pregledov nista ugotovili. Na isti podlagi je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo obsojenkin dokazni predlog za opravo ogleda z namenom ugotovitve dejanskega stanja, saj da so že inšpekcijske službe podale merodajno oceno stanja. Obsojenka pa je ves čas postopka kot tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navajala, da so ugotovitve inšpekcije o tem, da je bila reja kokoši pri zasebnih tožilcih ustrezna, napačne, saj veterinarji niso opravili nadzora celotnega prostora in niso preverili situacije, kakor je bila vidna z njenega dvorišča. Z očitki v zahtevi v zahtevi zato obsojenka smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe, njene navedbe pa so utemeljene.

10. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Storilec kaznivega dejanja ne izvrši z raznašanjem vrednostnih sodb, pač pa z zatrjevanjem dejstev.1 Po četrtem odstavku citiranega člena se storilca ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen KZ-1) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen KZ-1). Ta določba ureja pravilo, po katerem ni prepovedano izražati dejstev, ki sicer lahko škodijo časti ali dobremu imenu drugega, če so ta dejstva resnična oziroma če je bil storilec glede teh dejstev v opravičljivi zmoti, pod pogojem, da niso izrečena na žaljiv način. Določba ima pomembne posledice tudi za izvrševanje pravice do obrambe. Če se namreč obdolženec sklicuje na resničnost trditve oziroma opravičljivo zmoto, mora sodišče predlagane dokaze, če so ti relevantni, izvesti.2 Breme dokaza resnice oziroma dokaza dobre vere je sicer na obdolžencu, kar pa ne izključuje aktivne vloge sodišča, ki je nenazadnje pogojena z načelom materialne resnice. Resničnost podanih trditev je mogoče dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi.3

11. Drži, kar sta navedli nižji sodišči, da so si posestvo zasebnih tožilcev večkrat ogledale inšpekcijske službe, ki nepravilnosti niso ugotovile. Vendar je sodišče obsojenkine navedbe, da so bile njene trditve o reji kokoši resnične, zavrnilo le s sklicevanjem na listine pristojnih služb in na isti podlagi zavrnilo tudi njen dokazni predlog za opravo ogleda. Dokazni predlog pa je podala zato, da bi izpodbila zaključke o popolnosti nadzora. Povedano drugače, želela je dokazati, da inšpekcijske službe pravega dejanskega stanja niso ugotovile in je v dveh dopisih ter napisu, nameščenem na nepremičnino zasebnih tožilcev, zatrjevala resnična dejstva. Njen dokazni predlog je zato neločljivo povezan s poskusom t. i. dokaza resnice in bi sodišče dokaz moralo, skladno z zgoraj povzetimi izhodišči, izvesti.

12. Pravica stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze je ena izmed sestavin pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, ki so pravno relevantni tudi izvede. Šele po izvedbi predlaganega dokaza bi sodišče lahko ugotovilo, ali so bile obsojenkine navedbe v dopisih in na napisu resnične oziroma je imela utemeljen razlog verjeti, da so resnične. Ker tega ni storilo, je kršilo njeno pravico do obrambe oziroma izvajanja dokazov iz 3. alineje 29. člena Ustave RS in je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na njeno zakonitost. C.

13. Zahteva za varstvo zakonitosti je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP utemeljena. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganega dokaza odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in oceniti, ali so obdolženkine navedbe resnične ali ne oziroma ali je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Glede na to, da je Vrhovno sodišče zadevo razveljavilo zaradi kršitve pravice do obrambe, utemeljenosti ostalih očitkov ni presojalo.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Marko Šorli v Korošec, D., et al; Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 874. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007. 3 Marko Šorli v Korošec, D., et al; Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 879; Izjema, da je mogoče resničnost trditev dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi, je podana le glede kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Ta se smejo dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le, če pregon ali sojenje nista mogoča ali dovoljena (peti odstavek 160. člena KZ-1).