Jedro

Ker tožeča stranka pri plačilu globe ni bila niti v zmoti niti v plačilo prisiljena in ker si tudi ni pridržala pravice terjati plačanega nazaj, se šteje, da je s plačilom globe privolila v prikrajšanje.

Sklicevanje prvostopnega sodišča na sodno prakso, ki je bila izdana po kršiteljevem plačilu globe, je dopustno in pravilno, saj sodna praksa v našem pravnem redu ni formalni pravni vir. Sodna praksa podaja razlago uporabe predpisov v konkretnih primerih, pri čemer je bila takšna razlaga in uporaba predpisa pravilna že pred nastankom oziroma objavo take sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeči stranki sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ter odločilo, da morata prvi tožnik in druga tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 687,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili tožeči stranki (v nadaljevanju: tožeča stranka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, naj drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasili sta pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke vračilo plačane globe v višini 7.781,01 EUR s pripadajočomi zamudnimi obrestmi na podlagi neupravičene pridobitve (190. člen OZ). Tožena stranka je po svojem organu Tržnem inšpektoratu RS dne 15.4.2011 izdala plačilni nalog zaradi onemogočanja nemotene oprave inšpekcijskega nadzora, s katerim je bila prvemu tožniku izrečena globa v znesku 1.543,23 EUR, drugi tožnici pa globa v znesku 14.018,78 EUR. Tožeči stranki sta dne 21.4.2011 v skladu s plačilnim nalogom plačali polovico izrečene globe (prvi tožnik 771,62 EUR in druga tožnica 7.009,39 EUR), naslednji dan pa sta vložili zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevi tožeče stranke za sodno varstvo ugodilo in plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper tožeči stranki ustavilo. Zaradi odpadle podlage tožeča stranka zahteva vračilo plačanih zneskov globe.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahtevka oprlo na zaključek, da se, ker tožeča stranka pri plačilu globe ni bila niti v zmoti niti v plačilo prisiljena in ker si tudi ni pridržala pravice terjati plačanega nazaj, šteje, da je s plačilom globe privolila v prikrajšanje (191. čl. OZ).

7. Ne drži pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zahteva za sodno varstvo vložena 21.4.2011. Sodišče prve stopnje je zapisalo le, da sta "prvi tožnik in druga tožnica po pooblaščenem odvetniku oddala tudi zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog z dne 21.4.2011", kar pomeni, da je bila zahteva datirana z datumom 21.4.2011, in ne da je bila tega dne vložena. Sicer pa okoliščina, da je tožeča stranka globo plačala dne 21.4.2011, zahtevo za sodno varstvo pa vložila dan kasneje dne 22.4.2011, nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča. Zmotna je namreč pritožbena razlaga, da je bil v skladu s pravnim poukom na plačilnem nalogu dolžan plačati polovično globo tisti kršitelj, ki istočasno s plačilom (torej še istega dne) ne vloži zahteve za sodno varstvo, in da je tožeča stranka zato pravilno plačala polovico globe, ker na dan plačila ni vložila zahteve za sodno varstvo.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo (191. čl. OZ). Pravni pouk na plačilnem nalogu je bil jasen in vsakomur razumljiv: kršitelju, ki se odloči, da bo vložil zahtevo za sodno varstvo, globe ni treba plačati, dokler o zahtevi ne bo odločeno; če pa se kršitelj odpove zahtevi za sodno varstvo, plača polovično globo. Smisel in pomen takšne ureditve plačila glob je v njeni ekonomičnosti, smotrnosti in učinkovitosti. Kršitelju se ponudi "pravna dobrota" v višini polovičnega plačila globe v zameno za odpoved pravnemu sredstvu, upravičenec do globe (državni organ) pa se odpove polovici globe v zameno za prihranek stroškov, ki bi mu nastali zaradi obravnavanja zahteve za sodno varstvo, rezultat pa je hitra in takojšnja dokončna ureditev razmerja. Kršitelj ima tako pravico do izbire, seveda pa obojega ne more dobiti (obravnavanja zahteve za sodno varstvo in polovične globe).

9. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je tožeča stranka plačala polovico globe le iz špekulativnih namenov, da ji v primeru neuspeha z zahtevo za sodno varstvo ne bi bilo potrebno plačati celotne globe. Pri tem je bila tožeča stranka sicer v pravni zmoti, saj ji takšna ugodnost po predpisih ne bi šla, ker je sistem, kot že zgoraj obrazloženo, zastavljen tako, da imata od njega korist oba udeleženca v postopku (kršitelj in državni organ). Sklicevanje prvostopnega sodišča na sodno prakso, ki je bila izdana po kršiteljevem plačilu globe, je dopustno in pravilno, saj sodna praksa v našem pravnem redu ni formalni pravni vir. Sodna praksa podaja razlago uporabe predpisov v konkretnih primerih, pri čemer je bila takšna razlaga in uporaba predpisa (konkretno ZP-1) pravilna že pred nastankom oziroma objavo take sodne prakse.

10. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja tožeče stranke z namenom dokazovanja zmote oziroma sile in trdi, da je prvostopenjsko sodišče kršilo njeno ustavno pravico do izjave oziroma pravico do kontradiktornega postopka (čl. 22 in 23 URS), ter da je napačno uporabilo določbo o dokaznem pravilu (čl. 212-214 ZPP), ker da ni dopustno, da sodišče zavrne izvedbo nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nosilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem stranke, da so bile trditve tožeče stranke o zmoti glede obveznosti plačila po plačilnem nalogu nesubstancirane, ker tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih dejanskih okoliščin, ki bi izkazovale, da je bila in zakaj v zmoti. Sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja zadostne trditvene podlage pravilno ni izvajalo dokazov v navedeni smeri – šlo bi namreč za nedovoljen informativni dokaz. Če je bila zmota v tem, da je plačala polovično globo zato, da bi si (zmotno) zagotovila ugodnost polovičnega plačila takse, takšna zmota (tudi, če bi jo dokazala), ni pravno upoštevna, ker se stranka na nepoznavanje prava ne more sklicevati (načelo ignorantia iuris nocet - nepoznavanje prava škoduje).

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava, je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela.