Jedro

V času delovnega razmerja bi morala tožnica zahtevo za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas vložiti pri delodajalcu in šele nato s tožbo pri delovnem sodišču zahtevati sodno varstvo. Tožba, vložena neposredno na sodišče, ki vsebuje tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, se zavrže.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II/1 a) razveljavi in tožba v tem delu zavrže, v točki II/2 pa spremeni tako, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki R.S. ni prenehalo in da ji je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 1.8.2002 dalje in jo vrniti nazaj na delo na delovno mesto administrator blagajnik v V. tarifni razred. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da tožena stranka R.S. krije sama svoje stroške postopka. Delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženo stranko R.B. pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki traja neprekinjeno od 1.8.2002 dalje in ji je tožena stranka dolžna izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki ustreza tožničini strokovni usposobljenosti. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka R.B. dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 714,22 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje prvotožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so se stranke v 4. točki tripartitnega sporazuma dogovorile, da tožnici dne 31.7.2002 preneha delovno razmerje pri drugotoženi stranki in da se zaposli pri prvotoženi stranki na delovno mesto, ustrezno njeni izobrazbi. V sporazumu ni določb o zaposlitvi tožnice za določen ali nedoločen čas. V tem delu so razlogi izpodbijane sodbe pravilni. Niso pa utemeljeni razlogi sodbe, da je tripartitni sporazum razumeti tako, da ni bilo podlage za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prvotožena stranka ni bila dolžna s tožnico skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnica se je strinjala, da ji pri drugotoženi stranki preneha delovno razmerje, na novo pa je sklenila pogodbo o zaposlitvi s prvotoženo stranko. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker so razlogi sodišča prve stopnje napačni in nezakoniti in nasprotujejo določilom ZDR in listinam v spisu. Priča E.Š. je izpovedal, da so se pri R.B. odločili, da kupijo R.S.. S kupnino so se poravnale obveznosti R.S.. Pri prvotoženi stranki se je zato začasno povečal obseg dela, ker se je povezala z drugotoženo stranko, kar je splošno znano dejstvo, ki pa ji ga po določbi 214. člena ZPP ni treba dokazovati. Za tožnico, ki je bila ugotovljena kot trajno presežna delavka, so iskali najugodnejšo rešitev. V konkretnem primeru je šlo za primer, ko trajno presežnega delavca vzame v delovno razmerje za določen čas drug delodajalec. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb prvotožene stranke, da so v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki potekale aktivnosti v zvezi s statusnimi spremembami. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo – določbe 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), v posledici česar je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilno odločitev.

V 204. členu ZDR so urejene štiri možne oblike sodnega varstva. Izjema od neposrednega sodnega varstva je urejena v 1. in 2. odstavku navedenega člena. Če delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, mora delavec najprej zahtevati pri delodajalcu izpolnitev obveznosti ali odpravo kršitev.

Tožnica je s tožbo z dne 22.12.2003 (priporočeno na pošto je bila oddana 23.12.2003) zahtevala, „da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri drugotoženi stranki ni prenehalo in da ji je dolžna vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 1.8.2002 dalje“, s podrejenim zahtevkom pa je zahtevala, „da se ugotovi, da je tožnica sklenila s prvotoženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki traja od 1.8.2002 dalje in ji je dolžna izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto sprejem strank“.

Tožnica je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.12.2003 do 31.12.2003. Prvotožena stranka jo je že 9.12.2003 obvestila, da ji z dnem 31.12.2003 poteče pogodba o zaposlitvi. S tem obvestilom je tožnica izvedela, da prvotožena stranka ne namerava več skleniti z njo pogodbe o zaposlitvi. Ker je šlo za obvestilo še v času delovnega razmerja, bi morala tožnica vložiti zahtevo pri delodajalcu in ravnati po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR in šele na to s tožbo pri delovnem sodišču zahtevati sodno varstvo. Tožnica tega ni storila, zato za vodenje predmetnega spora ni podana procesna predpostavka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in tožbo zavrglo. Ker tožnica v sporu ni uspela, delodajalec pa krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Prvotožena stranka je priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krije sama, ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člena ZDSS-1).