Jedro

Tožnica je tožbo, s katero je uveljavljala ugotovitveni zahtevek, da ima s prvo toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in zahtevek, da ji je ta dolžna izstaviti v podpis takšno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo, vložila v času, ko je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas še zaposlena pri toženi stranki. Tožnica bi morala ravnati v smislu določb prvega odstavka 204. člena ZDR. Šele če prvo tožena stranka njeni zahtevi ne bi ugodila v osmih dneh, bi lahko na podlagi drugega odstavka 204. člena ZDR svoj zahtevek uveljavljala s tožbo pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v primarnem tožbenem zahtevku zoper drugotoženo stranko uveljavljala priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 8. 2002 dalje na delovnem mestu administratorja – blagajnika. Podredno pa je uveljavljala od 1. 8. 2002 dalje delovno razmerje pri prvotoženi stranki in izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

2. Sodišče prve stopnje je tožničin primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, delno pa je ugodilo njenemu podrednemu zahtevku proti prvotoženi stranki. Ugotovilo je, da je bila tožnica pri drugotoženi stranki s 1. 2. 2002 opredeljena za trajni višek s šestmesečnim odpovednim rokom. Glede na takratne programske povezave med obema toženkama je bil 22. 1. 2002 med strankami v sporu sklenjen sporazum, da bo tožnica že v času odpovednega roka opravljala potrebna dela za prvotoženo stranko in da se s 1. 8. 2002 zaposli pri njej. Na podlagi tega sporazuma sta tožnica in prvotožena stranka dne 26. 7. 2002 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, to je od 1. 8. 2002 do 31. 7. 2003. Kasneje so bile med njima sklenjene še tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zadnja za čas od 1. do 31. 12. 2003. Sodišče je ugotovilo, da prvotožena stranka zakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasnega povečanja obsega dela, ni dokazala, in se zato šteje, da je tožnica pri prvotoženi stranki zaposlena za nedoločen čas.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvotožene stranke (v izreku sklepa se očitno pomotoma navaja „drugotožena stranka“) ugodilo in presodilo, da procesne predpostavke za vložitev tožbe niso podane. Ugotovilo je, da je tožnica tožbo vložila dne 23. 12. 2003, to je še v času obstoja zaposlitve po zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ko jo je prvotožena stranka pred tem dne 9. 12. 2003 obvestila, da ji pogodba o zaposlitvi poteče z 31. 12. 2003 in da ji delovno razmerje tokrat ne bo več podaljšano. Po presoji sodišča bi morala tožnica zoper tako obvestilo uveljavljati pravice pri delodajalcu v smislu prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Ker tega ni storila, je njeno tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

4. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je obvestilo prvotožene stranke o zaključku delovnega razmerja z 31. 12. 2003 pomenilo zgolj obvestilo, da po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas prvotožena stranka s tožnico ne bo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, in ni šlo za nikakršni poseg v njene pravice, v zvezi s katerimi bi morala uveljavljati varstvo pri delodajalcu v smislu prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena obema toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožnica revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala. Zato sodišče s tega vidika izpodbijanega sklepa ni preizkušalo.

9. Na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva z neposredno tožbo pri pristojnem delovnem sodišču v roku trideset dni ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Na podlagi četrtega odstavka tega člena lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem z neposredno tožbo uveljavlja tudi denarne terjatve iz delovnega razmerja. V vseh drugih primerih pa mora delavec na podlagi prvega odstavka tega člena pisno zahtevati uveljavljanje svojih pravic pri delodajalcu (zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni). Šele če delodajalec v nadaljnjih osmih dneh svoje obveznosti ne izpolni oziroma ne odpravi kršitev, lahko delavec v teh primerih v roku tridesetih dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V navedenih primerih je torej predhodni postopek pri delodajalcu pogoj oziroma procesna predpostavka za vložitev tožbe (drugi odstavek 42. člena ZDSS-1).

10. Tožnica je z neposredno tožbo zoper prvotoženo stranko uveljavljala ugotovitveni zahtevek, da ima z njo vse od 1. 8. 2002 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in zahtevek, da ji je prvotožena stranka dolžna izstaviti v podpis takšno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo. Tožbo je tožnica vložila v času, ko je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas še zaposlena pri toženi stranki. Ne gre torej za spor o odpovedi ali drugih načinih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali za spor o odločitvi o disciplinski odgovornosti delavca v smislu tretjega odstavka 204. člena ZDR, na podlagi katerega je predvideno neposredno sodno varstvo. Prav tako ne gre za spor o denarnem zahtevku iz četrtega odstavka tega člena. Zato bi morala tožnica najprej ravnati v smislu določb prvega odstavka 204. člena ZDR in šele če prvotožena stranka njeni zahtevi ne bi ugodila v osmih dneh, bi lahko na podlagi drugega odstavka tega člena svoj zahtevek uveljavljala s tožbo pred sodiščem (1).

11. Glede na navedeno sodišče druge stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni zmotno uporabilo določb 204. člena ZDR, ko je presodilo, da pogoji za vložitev neposredne tožbe zoper prvotoženo stranko niso bili izpolnjeni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Podobna stališča je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepu VIII Ips 61/2006 z dne 11. 4. 2006.