Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za retroaktivno uporabo Statuta/2005, saj ne gre za poseg v pridobljene pravice z učinkom za nazaj, temveč za „nepravo retroaktivnost“, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve, vendar z učinkom za naprej.

Presoja izvirnosti magistrskega dela je strokovno pedagoško opravilo, pri katerem mora imeti pristojni organ tožene stranke vso avtonomijo. V njegova stališča glede tega vprašanja sodišče ne more posegati oziroma jih presojati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Zahteva za za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper sklep Senata A. fakultete Univerze v Ljubljani z dne 12. 1. 2011. Z navedenim sklepom je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča U 752/2006-22 z dne 9. 7. 2008 tožniku (v nadaljevanje revident) odvzela naslov magister znanosti (1. točka izreka) in odločila, da se sklep objavi na primeren način na A. fakulteti Univerze v Ljubljani (2. točka izreka) ter da se preklic veljavnosti revidentu izdanih listin o podelitvi naslova magister znanosti objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (3. točka izreka). Tožena stranka je sprejela izpodbijani sklep, ker je ugotovila, da revidentova magistrska naloga ni v celoti rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je pravno relevantna podlaga za odvzem magistrskega naslova v obravnavani zadevi Statut Univerze v Ljubljani (Ur. l. RS, št. 8/2005 z nadaljnjimi spremembami – v nadaljevanju Statut/2005), ki je veljal v času izdaje izpodbijanega akta in tak odvzem ureja. Odvzem je bil opravljen v skladu s Statutom/2005. Sklicuje se na prvi odstavek 6. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), prvi in drugi odstavek 164. člena ter 178. in 179. člen Statuta/2005, drugi in tretji odstavek 155. člena in 167. člen Statuta Univerze v Ljubljani (Ur. l. RS, št. 64/2001, v nadaljevanju Statut/2001) ter 2. in 16. člen Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih (v nadaljevanju ZSZN-1).

3. Revident sodbo sodišča prve stopnje izpodbija z revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da gre za retroaktivno uporabo Statuta/2005 (ki ima določbe o odvzemu magistrskega naslova), ker je v letu 2002, ko je pridobil naslov magistra znanosti, veljal Statut/2001, ki ni imel določb o odvzemu magistrskega naslova, in posledično za neustaven poseg v njegove pridobljene pravice (155. člen Ustave RS), to je do uporabe magistrskega naziva. Magistrsko nalogo je izdelal skladno z zahtevami Statuta/2001 (155. člen), ki je takrat veljal. Takrat se za magistrsko delo niso zahtevali izvirnost prispevka na znanstvenem področju niti lastna ustvarjalnost in lastni dosežki. To je bilo v Statutu/2001 določeno le za doktorsko disertacijo. Ta določba pa se ne more analogno uporabiti za magistrsko delo. V postopku pred izdajo izpodbijanega akta tožene stranke so bila kršena pravila postopka: postopek ni bil voden v skladu s Statutom/2005; predlog dekana za odvzem magistrskega naslova ni bil zakonit; člani komisije niso bili samostojni pri izdelavi poročila; izpodbijanega sklepa ni sprejel pristojen organ, ni mu bila ustrezno zagotovljena pravica do izjave, saj ni bil zaslišan; postopek bi moral biti voden posebno hitro, ker gre za poseg v njegove pridobljene pravice; tožena stranka zoper njega ne more voditi nobenih postopkov, saj nima več statusa študenta. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče bi moralo odločiti o tem, ali njegovo magistrsko delo dejansko predstavlja delo, ki ima značilnosti avtorskega dela, in pojasniti, zakaj šteje, da je njegova magistrska naloga prepisana. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, hkrati pa ugotovi, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, zaradi česar naj se toženi stranki prepove nadaljevanje postopkov v zvezi z odvzemom njegovega naslova magister znanosti ter odpravi nastale posledice dejanj tožene stranke, posledično pa toženi stranki naloži plačilo stroškov „pravdnega“ postopka. Podrejeno predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče izda začasno odredbo na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 in navaja razloge zanjo.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka nasprotuje vloženi reviziji in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže oziroma, da jo kot neutemeljeno zavrne in da stroške postopka v celoti nosi tožnik.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker je torej v tem primeru revizija dovoljena zaradi pomembnega pravnega vprašanja, se do drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje postavlja vprašanje: ali je dopustna retroaktivnost pri sprejemanju oziroma uveljavljanju določb, ki predstavljajo poseg v človekove pravice.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je revident pridobil naslov magister znanosti leta 2002, ko je veljal Statut/2001, ki določb o odvzemu magistrskega naslova ni imel in da takih določb ni imel niti ZVis, niti v ZSZN oziroma ZSZN-1, niti drug splošni akt; da so bili pogoji za veljavnost magistrskega dela določeni v 155. členu Statut/2001, ki je (enako kot Statut/2005 v 163. člen) določal, da mora kandidat z magistrskim delom, ki ga izdela ob koncu magistrskega študija, dokazati, da obvlada področje, s katerega je tema njegovega dela, in metodo raziskovalnega dela ter, da je magistrsko delo lahko tudi rezultat dela več kandidatov oziroma raziskovalne skupine, pri čemer pa mora biti iz njega jasno razviden prispevek posameznega kandidata; da je Statut/2005, ki je bil podlaga za odločanje tudi v tej zadevi, določil, da se magistrski naslov odvzame, če magistrsko delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela (prvi odstavek 164. člena), odvzame pa se po postopku, ki je v tem statutu določen za odvzem naziva doktor znanosti, s tem, da je za odločanje pristojen senat članice (v tem primeru Senat A. fakultete Univerze v Ljubljani) na predlog dekana (164. člen); da je Statut/2001 vseboval takšne pogoje za odvzem naslova doktor znanosti v 167. členu, ni pa vseboval takih pogojev za odvzem naslova magister znanosti; ni niti sporno, da mu je naslov odvzel Senat A. fakultete Univerze v Ljubljani.

10. Sporno pa je, ali gre pri odvzemu magistrskega naslova, ki ga je revident pridobil leta 2002, za retroaktivno uporabo Statuta/2005 oziroma za nezakonit poseg v revidentove pridobljene pravice, poleg tega pa tudi, ali so bili za odvzem izpolnjeni predpisani pogoji in ali je bil postopek odvzema naslova zakonit. 11. Vrhovno sodišče enako kot prvostopenjsko sodišče meni, da Statut/2005, ki je bil kot splošni akt Univerze v Ljubljani pravna podlaga za odvzem tožnikovega magistrskega naslova, ne ureja posega v pridobljene pravice za nazaj, in da obravnavni odvzem magistrskega naslova ni nezakonit poseg v pridobljene pravice.

12. V 155. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS) je določeno, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj (prvi odstavek). Samo zakon lahko določa, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek). Ustava torej izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom (to izhaja tudi iz odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-123/92).

13. V 158. členu URS pa je določeno, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Tak poseg v pridobljeno pravico za naprej pa je ustavno dopusten, če za posegom stoji stvaren razlog, ki je utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu. Tak stvaren razlog za vgraditev določb o odvzemu naslova magister v Statut/2005 pa je obstojal, saj so se pojavili sumi in tudi dokazi, da nekatera magistrska dela niso bila plod kandidatovega znanja in obvladovanja področja, s katerega je bila tema njegovega dela, temveč plod dela drugih, in da je treba na tak način pridobljene naslove odvzeti. Vse to je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in do tega vprašanja zavzelo pravilno stališče. 14. V obravnavanem primeru torej ne gre za retroaktivno uporabo Statuta/2005, saj ne gre za poseg v pridobljene pravice z učinkom za nazaj, temveč za „nepravo retroaktivnost“, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve, vendar z učinkom za naprej (tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS, U-I-39/95, Uradni list RS, št. 68/98).

15. V prvem odstavku 58. člena URS je določeno, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. ZVis določa (6. člen), da Univerza in samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi Republika Slovenija, delujejo po načelih avtonomije, ki jim med drugim zagotavlja samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom (2. alineja) ter podeljevanje strokovnih in znanstvenih naslovov v skladu z zakonom (7. alineja). Po Zakonu o strokovnih in znanstvenih naslovih (Ur. l., RS, št. 83/03 – UPB, v nadaljevanju ZSZN-1), ki je veljal tudi v letu 2002, ko je revident pridobil naziv magister, sta bila znanstvena naslova magister znanosti in doktor znanosti. Pogoji za pridobitev teh nazivov so morali biti in morajo biti tudi sedaj določeni v statutih visokošolskih oziroma drugačnih zavodov ter v študijskih programih (38. a člen ZVis).

16. Glede na navedene določbe URS in ZVis je torej univerza avtonomna pri urejanju razmerij, ki se tičejo njenega delovanja in poslanstva, zlasti tistih, navedenih v 6. členu ZVis, mednje spadajo tudi pogoji za podelitev in odvzem naziva magister znanosti. Ni torej dvoma o tem, da lahko Univerza določi pogoje in postopek za odvzem naslova magister znanosti v svojem splošnem aktu, to je Statutu.

17. Univerza v Ljubljani je v svojem Statutu/2005 (prvič) določila pogoje in postopek za odvzem naslova magister znanosti, in ni za nazaj določila pogojev za podelitev naslova magister znanosti ter s tako ureditvijo tudi ni za nazaj posegla v pridobljene pravice, saj se o vsakem primeru odvzema odloča na podlagi statuta, ki določbe o odvzemu ima, odloča pa se za naprej, ne za nazaj. Tako je tudi z izpodbijanim sklepom z učinkom za naprej pristojni organ revidentu odvzel naziv magister znanosti.

18. Vrhovno sodišče je v številnih zadevah sprejelo stališče, da je treba na podlagi splošnega načela upravnega postopka, to je načela zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank, če zakon ne določa drugače, uporabljati določbe predpisa, ki je velja v času izdaje odločbe organa prve stopnje. Ker niti zakon niti statut ne določata drugače, je v obravnavani zadevi tožena stranka imela pravno podlago za odvzem naslova magister v določbi 164. člena Statuta/2005, na katero se v izpodbijanem sklepu tudi sklicuje.

19. Glede na navedeno ni pomembno, kakšni pogoji za magistrsko delo so bili določeni ob podelitvi tega naslova revidentu (čeprav tudi tedaj predpisani pogoji, da mora kandidat z magistrskim delom, ki ga izdela ob koncu magistrskega študija, dokazati, da obvlada področje, s katerega je tema njegovega dela, in metodo raziskovalnega dela, pomenijo, da mora biti magistrsko delo plod kandidatovega, ne pa tujega dela), temveč, kakšni pogoji in kakšen postopek so določeni za odvzem podeljenega naslova v času odločanja organa o odvzemu naslova, to pa je bilo z odločbo z dne 12. 1. 2011, ko je veljal Statut/2005. 20. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da že iz same narave magistrskega dela brez dvoma izhaja predpostavka, da se študent magistrskega (znanstvenega) dela, ne glede na odsotnost izrecne zakonske ali statutarne določbe, ne sme v magistrski nalogi v tolikšni meri in na takšen način zgledovati po drugem delu, da bi bilo mogoče ugotoviti, da delo ni v celoti rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Tako pri magistrskem kot pri doktorskem naslovu gre za znanstveni naslov, ki se po ZSZN-1 pridobi na visokošolskih zavodih, zato je pričakovati, da je tako magistrsko kot doktorsko delo, ki ga mora kandidat na koncu magistrskega oziroma doktorskega študija izdelati, rezultat njegove lastne ustvarjalnosti.

21. Ugovorov, ki se nanašajo na presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta revident v reviziji ne more z uspehom uveljavljati, saj se sme sodba, kot je že navedeno v 8. točki te obrazložitve, izpodbijati zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta le s pritožbo (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Zatrjevane kršitve bi bile lahko predmet revizijskega preizkusa samo v primeru, da se do kršitve določb ZUP ne bi opredelilo sodišče prve stopnje, kar pa bi lahko predstavljalo kršitev določb ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Ker pa je sodišče prve stopnje te ugovore presojalo in jih utemeljeno zavrnilo, kršitev procesnih določb ZUS-1 ni podana.

22. V upravnem sporu se presoja zakonitost upravnih in drugih posamičnih oziroma drugih aktov (prvi odstavek 2. člena., 4. člen, četrti odstavek 5. člena ZUS-1), zato se sodišče prve stopnje pravilno ni opredeljevalo do vsebinskih vprašanj o tem, ali je magistrska naloga dovolj izvirna. Presoja izvirnosti magistrskega dela je strokovno pedagoško opravilo, pri katerem mora imeti pristojni organ tožene stranke vso avtonomijo. V njegova stališča glede tega vprašanja sodišče ne more posegati oziroma jih presojati.

23. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ni utemeljen. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sodbi ni mogoče očitati pomanjkljivosti, kot jih navaja revizija. Sodba se da preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na vse za odločitev pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih v zadostni meri opredelilo z razumnimi razlogi.

24. Tudi revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo (točka 23), zakaj je v obravnavani zadevi odločilo na seji senata. Z njegovimi razlogi se Vrhovno sodišče strinja in jih sprejema kot svoje ter jih zato v tej obrazložitvi ne ponavlja.

25. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, druge revizijske navedbe pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato jih ni presojalo.

26. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

27. Vrhovno sodišče lahko na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 (drugi odstavek 84. člena ZUS-1). Ker je o vloženi reviziji Vrhovno sodišče odločilo s to sodbo, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

28. Revident z revizijo ni uspel, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.