Jedro

Bistveno je, da je postopek odvzema naziva magister znanosti urejen v času izdaje izpodbijane odločbe, ne pa v času, ko se je postopek za odvzem naziva v konkretnem primeru začel. Standard, da mora biti delo „v celoti“ rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti, je uporabila tožena stranka. Sodišče se v ta standard zaradi polne avtonomije državne univerze na tem področju ne vmešava, saj ni očitno nerazumen glede na to, da brez dvoma individualni, izvirni in ustvarjalni delež avtorja dela narašča od diplomskega, preko magistrskega, še posebej, če gre za znanstveni magisterij, do doktorskega dela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Izpodbijani akt nima identifikacijske številke in ga je zato sodišče v izreku opisalo z besedami. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je Senat A. na podlagi sodbe Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. U/2006-22 z dne 9. 7. 2008 ponovil postopek odvzema naslova magistra znanosti gospodu B.B. Senat A. ugotavlja, da se odvzem magisterija na podlagi 164. člena Statuta ter 178. in 179. člena vodi na podlagi analogije glede odvzema doktorata. Z vidika materialnega prava je mogoče ugotoviti, da je bilo magistrsko delo v tedaj in sedaj veljavnih pravnih aktih relativno skopo urejeno. Tako je to vprašanje Statut urejal le v 163. členu, ki je navajal zgolj to, da mora študent magistrskega študija ob koncu študija izdelati magistrsko delo ter da mora kandidat z njim dokazati, da obvlada področje, s katerega je tema njegovega dela in metodo znanstvenoraziskovalnega dela. Ocena primernosti magistrskega dela ter podelitev naslova magistra znanosti je v pristojnosti posameznih fakultet, članic Univerze (74. člena Statuta). Ob uporabi materialnopravne analogije je potrebno uporabiti procesno določbo sedaj veljavnega Statuta (iz leta 2005) in sicer drugi odstavek 164. člena, ki določa, da se za odvzem naslova magistra znanosti smiselno uporabljajo določbe tega statuta o odvzemu doktorata s tem, da je za odločanje pristojen senat članice na predlog dekana. Skladno s Statutom je bila tudi oblikovana posebna komisija treh učiteljev, da o tem podajo poročila. Komisija za pripravo poročila v postopku odvzema magisterija B.B. (v nadaljevanju: Komisija) je poskušala opraviti javno zaslišanje gospoda B.B., kar izkazuje vabilo gospodu B.B., na podlagi katerega je bil večkrat vabljen na sejo komisije, ki naj bi potekala z dne 5. 5. 2009, vendar se seje gospod B.B. ni udeležil niti ni opravičil svojega izostanka. Prav tako se gospod B.B. ni odzval vabilu na zaslišanje, ki bi potekalo z dne 8. 11. 2010. Na povabilo na zaslišanje z dne 9. 12. 2010 je A. prejela dopis pooblaščenca gospoda B.B., t.j. odvetniške pisarna C., kjer navaja, da se zaradi drugih obveznosti in obravnav v istem terminu ne more udeležiti zaslišanja. Komisija je postopek ustne obravnave zaključila. Komisija je senatu podala razlago, da gre pri magistrski nalogi z naslovom „Pridobitev azila v Republiki Sloveniji“, ki jo je B.B. leta 2002 izdelal v okviru podiplomskega študija s področja upravnih znanosti na Pravni fakulteti oziroma ob primerjavi besedila te naloge z magistrsko nalogo z naslovom „Ustavna opredelitev pravice pribežališča“, ki jo je na podiplomskem študijo s področja ustavnega prava leta 2001 izdelal D.D., za očiten prepis slednje. Pri tem je komisija v sestavi doc. dr. F.F., doc. dr. G.G. in doc. dr. H.H., navedla določene ugotovitve in predloge v svojih ločenih poročilih, ki jih tožena stranka v nadaljevanju odločbe povzema v izpodbijani odločbi. Člani komisije sklenejo, da je glede na tako velik obseg dobesednega ujemanja med nalogama možnost naključnega ujemanja izključena. Če se v obravnavanem primeru analogno uporabi 167. člen univerzitetnega Statuta o odvzemu doktorata, ki pravi: „Doktorat znanosti se odvzame, če se ugotovi, da disertacija ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov,“ potem je s tem podan pravni temelj tudi za uvedbo postopka za odvzem naziva magister znanosti. Ker mora biti tudi magistrsko ali diplomsko delo rezultat lastne ustvarjalnosti, je treba gornje pravilo analogno uporabiti tudi za magistrsko ali diplomsko delo. To je obveznost Univerze in njenih članic, ki morajo skrbeti za to, da so vsa pisna dela, ki vodijo do ustreznih akademskih stopenj v celoti rezultat lastnega dela kandidatov. Člani komisije ugotavljajo, da tožnikova magistrska naloga ni v celoti rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti. Zaradi tega člani komisije senatu A. predlagajo, da magistru B.B. odvzame naziv magister znanosti. Če prizadeti ne pride na sejo, se razpravlja v njegovi odsotnosti. Če senat fakultete ugotovi, da predložena in zagovarjana magistrska naloga ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti, sprejme sklep o odvzemu magisterija znanosti. Sklep o odvzemu se objavi v glasilu fakultete, hkrati pa se v Uradnem listu Republike Slovenije prekliče veljavnost izdane diplome o magisteriju znanosti (179. člen Statuta iz leta 2005, prej 170. člen Statuta). Senat je o odvzemu magisterija znanosti B.B. odločal na svoji posebni seji dne 12. 1. 2011. Na navedeno sejo je bil vabljen tudi B.B. Vabilo je bilo na podlagi prvega odstavka 88. člena ZUP dne 4. 1. 2011 pravilno vročeno gospodu B.B., kar izkazuje potrjena povratnica, vendar se gospod B.B. seje senata ni udeležil. 2. Senat tako ugotavlja, da se besedilo „Primerjalna analiza“, ki jo je pripravil B.B. zgrešeno ukvarja z dejstvi, ki niso relevantna za presojo, ali je magistrsko delo rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela. Magistrska naloga kot znanstveno delo mora tudi vselej vsebovati izvirne ugotovitve kandidata, ne glede na to, ali se uporabi enako ali podobno gradivo pri njenem nastanku. Senat A. je na podlagi poročil članov komisije ugotovil, da je dokazano, da B.B. ni izdelal magistrske naloge skladno s Statutom, saj le-ta ni rezultat njegove lastne ustvarjalnosti. Senat A. ne dvomi v resničnost poglobljenih in natančnih ugotovitev analize, ki jo je na podlagi primerjave med obema magistrskima nalogama oblikovala Komisija, sestavljena iz uglednih univerzitetnih profesorjev. Tem ugotovitvam ni bil predložen noben nasproten dokaz.

3. V tožbi tožnik uveljavlja kršitve 153. in 155 člena Ustave ter vse možne podlage za izpodbijanje akta, vključno z ugovorom, da stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah in da se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka.

4. Predlaga, da se ugotovi, da sta bila kot pravna podlaga za sprejetje sklepa o odvzemu naslova magister pravnih znanosti, z dne 12. 1. 2011, napačno uporabljena 164. člen Statuta (v nadaljevanju: Statut), ki v času magistriranja B.B. (24. 5. 2002) ni veljal, oz. tedaj veljavni Statut tega določila še ni imel, in sklep dekana A. o začetku postopka za odvzem magisterija znanosti z dne 16. 10. 2002, ki je bil s sodbo Upravnega sodišča RS U 1863/2003-27 z dne 18. 10. 2005 odpravljen, kot sestavni del oz. podlaga za izvedbo postopka, ki se je zaključil s sklepom 12. seje Senata A. z dne 17. 2. 2003. Predlaga, da se ugotovi, da je uvedba postopka absolutno zastarala in da zaradi tega novega postopka ni moč več uvesti oziroma voditi. Edino sodišče bo lahko zaradi nestrinjanja strank, ki sta v sporu, korektno presodilo, ali ima neko delo dovolj lastne ustvarjalnosti, na podlagi katerega zadosti kriterijem magistrskega dela iz Statuta (iz leta 2001). Predlaga, da se ugotovi, da sprejeti sklep ni izdal v skladu s tedaj veljavnim Statutom iz leta 2001 (Uradni list RS, št. 64/2001) stvarno pristojni organ (senat univerze) ter da je bil član komisije za odvzem magisterija znanosti tudi predsednik komisije, ki je sodeloval v postopku za pridobitev magisterija znanosti – bistvena kršitev določb postopka. Predlaga, da se ugotovi, da A. v ponovnem postopku ni izvedla postopkov oz. predložila dokazov, ugotovljenih kot pomanjkljivosti pri izvedenem postopku za odvzem magisterija znanosti v letu 2002 in 2003, navedenih v sodbi Upravnega sodišča RS št. U 1863/2003-27 z dne 18. 10. 2005. Predlaga, da se pred odločanjem opravi glavna obravnava. Prej veljavni Statut (v nadaljevanju: stari Statut), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 64, z dne 3. 8. 2001, torej v času, ko je tožnik opravil vse predpisane obveznosti na podiplomskem magistrskem študije javne uprave in je dne 24. 5. 2002 uspešno zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom „Pridobitev azila v Republiki Sloveniji“, s katero si je pridobil pravico do znanstvenega naslova „magister znanosti“, odvzema magistrskega znanstvenega naslova ni urejal (155. člen). Tovrstnega odvzema niso urejala niti Pravila A. Izhajajoč iz nespornih dejstev, da sta bila prva upravna akta (sklep o začetku postopka in sklep Senata A.) o odvzemu znanstvenega naslova g. B.B. izdana davnega leta 2002 oz. 2003 in da v pravni državi nikomur ni mogoče odvzeti pridobljenih pravic brez jasnih zakonskih ali v drugih predpisih navedenih pravnih temeljev, meni, da A. pri izdaji svojih sklepov ni spoštovala načela zakonitosti in da je tovrstna uporaba sedaj veljavnega 164. člena Statuta nezakonita oz. nedopustna. Z vidika varstva človekovih pravic je nemogoče in nesprejemljivo sprejeti dejstvo, da se nek postopek, ki je že absolutno zastaral, dopušča voditi in ponavljati skoraj 10 let po pridobitvi neke pravice. S tem je s strani A. izvedena kršitev materialnega prava. Sklep dekana A. o začetku postopka z dne 16. 10. 2002 je bil s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 1863/2003-27, z dne 18. 10. 2005 odpravljen. V ponovnem postopku (tretjem), A. ali kdorkoli drug tožniku ni izdal novega obrazloženega predloga o začetku postopka za odvzem naslova magistra pravnih znanosti ter ga ni posredoval v pisni obliki senatu članice univerze. Na podlagi 169. člena starega Statuta mora komisija prizadetega zaslišati in mu omogočiti, da se izjavi o zbranih dokazih. Prizadeti B.B. ni bil zaslišan in mu ni bilo omogočeno, da se izjavi o zbranih dokazih. Podarjam, da mora biti takšen dokument v skladu z določili 87. člena ZUP osebno vročen tistemu, kateremu je namenjen. S tem je bila s strani A. storjena bistvena kršitev določb postopka, saj stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Vabilo stranki je bilo tožniku vročeno po določenem terminu obravnave, zaradi česar mu ni bilo omogočeno, da bi bil zaslišan in se izjavi o zbranih dokazilih, prav tako komisije ni določil pristojni organ – senat univerze. Prav tako senat članice predhodno ni določil dveh visokošolskih učiteljev, ki bi podala mnenje o utemeljenosti predloga, ravno tako ni izdelanega obrazloženega predloga, da se izda odločba o odvzemu znanstvenega naslova, kakor tudi ne, da bi bil predlog komisije skupaj z gradivom posredovan senatu univerze (168, 169. čl. starega Statuta).

5. Dne 3. 12. 2010 ob 15.00 uri je bilo tožniku vročeno novo vabilo na obravnavo pred komisijo treh učiteljev, ki je potekala dne 9. 12. 2010, ob 8.15 uri v senatni sobi (glej prilogo). V zvezi napovedane obravnave je odvetnik I.I. obvestil A., da se udeležbe skupaj s stranko ne more udeležiti, ker je službeno zadržan. Razpisane je imel obravnave drugih primerov na sodišču, zato je bila udeležba v tem terminu nemogoča, prav tako pa je bil tožnik službeno zadržan. V gradivu, ki je bilo tožniku vročeno dne 4. 1. 2011, je bil tožnik prvič seznanjen s Poročilom Komisije o utemeljenosti predloga za odvzem naslova magister znanosti, ki sta ga dne 5. 3. 2009 izdelala prof. dr. V.S. in doc. dr. A.N. Tožnik v zvezi tega poročila ugotavlja, da sta zapisani mnenji dr. V.S. in dr. A.N. identična (plagiat) mnenju, ki ga je napisal član komisije dr. T.T. Dne 22. 3. 2011 je bil tožniku vročen sklep Senata A., s katerim se mu odvzema naslov magister pravnih znanosti. V zvezi tega tožnik meni, da bi se dr. P.P. moral iz postopka izločiti, ker je kot dekan skoraj ves čas postopka podpisoval dokumente, ki jih je zoper tožečo stranko izdajala A., prav tako pa je bil dr. P.P. član prve komisije, sestavljene iz 3 učiteljev v letu 2002 oz. 2003 (glej prilogo). V zvezi s trajanjem celotnega postopka, ki ga A. izvaja zoper tožečo stranko od leta 2002, tožnik ugotavlja, da so kršeni vsi roki, ki jih za dokončanje postopka od vložitve predloga določa materialni predpis – 168. člen starega Statuta. Pri pregledu poročil (tožniku 1. 7. 2010 po njegovem opozorilu v dopisu) o utemeljenosti razlogov za odvzem naslova magister znanosti g. B.B., ki so jih izdelali prof. T.T., dr. G.G. (19. 5. 2009) in doc. dr. F.F. (12. 6. 2009), tožnik ugotavlja, da vsi kot pravno podlago za izvedbo postopka navajajo določila (155, 167. do 170. člena) starega Statuta iz leta 2001 in ne kasneje sprejetega novega Statuta iz leta 2005 z vsemi spremembami in dopolnitvami. Vabilo, s katerim je bil tožnik pozvan, da se izjavi o dokazih, ki so bili doslej zbrani pred člani komisije, je bilo tožniku vročeno dne 5. 5. 2009 ob 15.20 uri na Pošti ..., zaradi česar se ni mogel udeležiti sestanka komisije, ki je potekala ta dan (5. 5. 2009) ob 11.00 uri v prostorih A. v Ljubljani. Tožnik in njegov pravni zastopnik ves čas trajanja postopka za odvzem magisterija, torej od leta 2002 nista dobila na vpogled, oz. jima ni bil vročen kakršenkoli zapisnik o izvedenem glasovanju, ko so bili na sejah sprejeti sklepi, ki so se nanašali na tožečo stranko. Tožnik sodišču zato predlaga, da naj to od tožene stranke zahteva predložitev zapisnikov sej senatov (tako univerze kot članice univerze), iz katerih je razviden rezultat pristojnosti in glasovanja. Pravila A., ki so veljala v času, ko je bil podan sklep dekana A. o začetku postopka za odvzem magisterija znanosti z dne 16. 10. 2002 so določala, da sklepe sprejema z večino glasov navzočih članov senat članice univerze. Zaradi tega tožnik meni, da je dekan A. takrat imel pravico le podati predlog za uvedbo postopka, ki bi moral biti obrazložen, saj ga je namreč lahko podal vsakdo (167. člen starega Statuta), sklep o uvedbi postopka pa bi lahko sprejel le pristojni organ z določeno večino glasov, senat članice univerze pa bi moral določiti dva visokošolska učitelja, ki bi podala mnenje o utemeljenosti predloga. A. tovrstnih postopkov v letu 2002 oz. 2003 ni izvedla, kakor tudi še dolgo kasneje ne, zaradi česar je kršila materialna določila in zamudila vse roke za uvedbo oz. nadaljevanje predpisanega postopka za odvzem znanstvenega naslova. Zaradi navedenega naj Upravno sodišče RS v novem upravnem sporu v skladu z določili ZUS-1 upravni akt odpravi in s sodbo odloči o stvari.

6. V nadaljevanju tožbe tožnik med drugim pravi, da tožena stranka ne bi smela analogno uporabljati določil starega Statuta Univerze o odvzemu doktoratu znanosti in jih po lastni potrebi in presoji prirediti za odvzem magisterija znanosti sploh pa ne uporabljati kasneje izdan oz. spremenjen in dopolnjen materialni predpis. Namesto da bi A., kot članica Univerze v Ljubljani, pravočasno poskrbela za spremembo oziroma ureditev postopka odvzema magisterija znanosti v veljavnih aktih, se je zavestno odločila, da bo kršila predpisano. V tej povezavi je zelo pomembno tudi spoštovanje načela zakonitosti (legalitete) kot temeljnega načela upravnega postopka, kakor tudi temeljnega načela celotnega našega pravnega reda, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti, kakor tudi nosilcev javnih pooblastil, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. V našem primeru to torej pomeni, da splošni predpis (stari Statut in Pravila A.) ni določil možnosti odvzema magisterija znanosti, niti organu ni podelil možnosti odločanja po prostem preudarku. To možnost je stari Statut opredelil le za doktorat znanosti (pomeni, da je zaščitil le-to kategorijo znanstvenega naslova), šele z novim Statutom, ko je to možnost opredelil v 164. členu, pa je podana možnost odvzema naslova magister znanosti. S tem je A. v postopku zoper B.B. kršila tako materialno kot formalno zakonitost, zaradi česar naj pristojno sodišče izpodbijani sklep odpravi. Tožeča stranka je že v svoji prvi tožbi z dne 27. 10. 2003 pristojnemu sodnemu organu, ki bo odločal o tožbi v upravnem sporu predlagala, da se v skladu z določili ZUS-1 stranke povabi k razpravi o spornem stanju, kakor tudi da se izvede glavna obravnava, kjer bi tožeča stranka pojasnila tožbi priloženo primerjalno analizo obeh magistrskih nalog in tudi predložila dokaze.

7. Pri izvajanju dokaza bi bilo tudi ustno in z dokumenti pojasnjeno in prikazano pisno gradivo, ki ga je tožnik kot avtor pripravljal za verifikacijo učnih programov s področja azila (3. steber EU – pravosodje in notranje zadeve) v Izobraževalnem centru MNZ (IC MNZ, kasneje Policijska akademija). Gradivo je nastalo v času udeležbe slovenske policije v PHARE – Twinning projektu (partnerja v projektu sta bila BGS Nemčije in Žandarmerija Republike Avstrije), kot sestavni del nacionalnega programa vključevanja RS v Evropsko skupnost ter znotraj tega kot projekt vzpostavitve „UČINKOVITEGA NADZORA DRŽAVNE MEJE“ v letih 1999 in 2000. V tem času je bil namreč tožnik še zaposlen v Sektorju za izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje IC MNZ (SIIU), torej v času, ko se magistrska naloga g. D.D. še ni niti porajala, kaj šele nastala. Tožnik je bil z odločbo generalnega direktorja policije član projektne podskupine za področje poklicno (strokovno) usposabljanje. Pripravljeno gradivo je bilo nato v Policijski akademiji uporabljeno za izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje policistov tako v osnovnem programu izobraževanja za pridobitev poklica policist in Višji policijski šoli, kot tudi v programih izpopolnjevanja in usposabljanja, kjer je tožnik neposredno v Centru za usposabljanje v Gotenici policistom, v okviru predavanj o EU (tudi to gradivo ima avtor zbrano) predaval tudi o pravni urejenosti področja azila. Hrani pa celo zapiske v svojem takratnem „bloku“, verzije nastajanja prej omenjenega pisnega gradiva končno verzijo na disketi. Na osnovi tedaj pripravljenega gradiva (april 2000) z naslovom „Twinning projekt oziroma projekt vzpostavitev učinkovitega sistema nadzora državne meje – Modul 7 – Azil in begunci, je tožnik kasneje z razširitvijo opredeljenih tem v tem gradivu izdelal magistrsko nalogo. V njej kot osrednji del predstavlja tedaj veljavno normativno ureditev pridobitve pravice do azila v RS (predstavljeni so vsi veljavni predpisi, ki jih je potrebno uporabljati pri odločanju o pravici do azila). Struktura takrat izdelanega gradiva predstavlja ogrodje kasnejšega magistrskega dela. Pripravljeno gradivo s področja azila, katerega avtor je tožnik, je bilo dostopno vsem zaposlenim Ministrstva za notranje zadeve, zaradi česar se upravičeno postavlja vprašanje, kdo je od koga kaj prepisoval oziroma kdo je prej ustvarjal na tem področju dela, izpolnjen pa je tudi pogoj iz 155. člena starega Statuta, ki govori o magistrskem delu, s katerim mora kandidat dokazati, da obvlada področje, s katerega je tema njegovega dela.

8. Od točke IV. tožbe tožnik med drugim pravi, da zahteva od pristojnega sodišča, da se preizkusijo vsi tožbeni zahtevki tožeče stranke, zoper toženo stranko, iz tožb z dne 27. 10. 2003 in 17. 3. 2006, naslovljeni na Upravno sodišče RS, s katerim je bil sprožen upravni spor v letu 2003 in 2006 in do katerih se Upravno sodišče v svojih sodbah (U 1863/2003-27 in U 752/2006—22) ni posebej opredeljevalo. Pravi, da domnevni prijavitelj mag. D.D., kakor tudi tožnik nimata več statusa študenta. Na podlagi pravil fakultete, v povezavi z določbami Statuta, bi morala A. oz. njen dekan pritožbo oz. ugovor mag. D.D. zavrniti. A., vsi njeni predstavniki, ki so sodelovali v procesu izdelave ter pregleda oz. odobritve magistrske naloge, kakor tudi vsi drugi – zunanja javnost (zagovor magistrske naloge je javen, vsebina mag. naloge je ves čas dostopna vsem zainteresiranim v knjižnici A., zagovor mag. naloge je na oglasni deski A. predhodno najavljen) so imeli čas, da svoje pripombe in nestrinjanje z vsebino magistrske naloge podali do zagovora, kakor tudi na samem zagovoru magistrske nalog. Nihče od zgoraj navedenih teh aktivnosti ni izvedel. 9. V nadaljevanju tožbe se pritožuje zoper razne akte, ki so bili izdani pred izpodbijanim aktom. V 271. členu starega Statuta je določeno, da ima študent, ki meni, da so bile kršene njegove pravice, pravico do ugovora. Tožniku v vsem dosedanjem postopku ni bila omogočena tovrstna pravica do pritožbe oz. ugovor. V veljavnih pravih aktih Univerze in A. ni nikjer določeno, da se sklep pošlje tudi predstojniku upravnega organa, kjer je naslovljenec sklepa zaposlen. Zato je dekan kršil ustavna in zakonska določila varstva osebnih podatkov in na ta način posegel v varstvo osebnih pravic – konkretno pravic tožnika. Ustava RS namreč v svojem 38. členu določa varstvo osebnih podatkov. V tej povezavi opozarja na 26. člen Ustave RS, ki določa pravico do povračila škode. Uradno ni seznanjen, kdo je podal predlog za izpodbijanje magistrske naloge; predvideva pa, da je to storil mag. D.D. (ob nagovoru in pomoči določenega kroga oseb znotraj MNZ in drugih državnih organov, ki jim kandidatura tožnika ni bila všeč, prav tako pa je veljal za „tihega“ kandidata za to delovno mesto tudi mag. D.D.). Menim, da je bila ta pritožba vložena predvsem z razlogom preprečitve imenovanja tožnika za predstojnika Sektorja za azil. V medijih je bil napaden in to podrobneje opisuje v tožbi. Na ta način je bila (in še traja) tožniku storjena škoda v upravnem organu, kjer je zaposlen, povzročena je bila velika moralna in strokovna škoda, prav tako pa mu je bilo začasno oz. celo trajno onemogočeno napredovanje (že v mesecu marcu 2003 bi tožnik v uradu, kjer je zaposlen, lahko napredoval v naziv in plačo državnega podsekretarja, pa mu je bilo to onemogočeno zaradi zadržka, ki se nanaša na uvedbo postopka za odvzem magisterija znanosti kljub dejstvu, da tožnik izpolnjuje predpisane pogoje za „zasedbo“ delovnega mesta državnega podsekretarja). Še najbolj pa je bil diskreditiran tožnik sam, saj se je med kolegi pojavil dvom o njegovih moralnih kvalitetah. V organu, kjer je tožnik zaposlen, je bil zoper njega v tej povezavi sprožen celo disciplinski postopek, ki je bil na srečo zaradi učinkovite obrambe uspešno zaustavljen. Tožniku je grozila celo izguba zaposlitve. Na podlagi tega upravičeno ocenjuje, da je bil ministru dr. Z. sklep poslan predvsem iz razloga, da bi se preprečilo morebitno imenovanje tožnika za predstojnika Sektorja za azil – državnega podsekretarja in s tem začasna ali celo trajna onemogočitev napredovanja. V tožbi še pravi, da upravnega akta ni izdal pristojni organ – tovrsten akt (v starem Statutu naveden doktorata znanosti) bi moral izdati Senat in ne Senat članice univerze. S sklepom se v skladu z določili ZUP lahko odloča le o vprašanjih, ki se tičejo postopka (prvi odstavek 226. člena). Izvedena primerjala analiza je priloga te tožbe. Predlaga, da sodišče odloči, da dekan A., na podlagi tedaj veljavnih predpisov oz. splošnih aktov, ni imel pravice izdati sklepa za uvedbo postopka o odvzemu magisterija znanosti in da je zaradi tega tudi novi sklep ničen, ali nezakonit ali nedopusten, kakor tudi senat A., v skladu s tedaj veljavnimi predpisi iz leta 2002, ni pristojen izreči sklepa o odvzemu naslova magister pravnih znanosti. Prav tako predlaga, da sodišče, v skladu z določili ZUS-1 stranke povabi k razpravi o spornem stanju ter k sklenitvi poravnave glede škode, ki jo je tožniku svojim dejanjem storila odgovorna oseba A. v Ljubljani. S svojim dejanjem je odgovora oseba A. povzročila veliko moralno in materialno škodo. Zaradi vsega zgoraj navedenega v tožbi sodišču predlaga, da tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, kakor tudi v skladu z ZUS-1 samo odloči o stvari, hkrati pa toženi stranki naloži, da ta tožniku povrne tudi pravdne stroške.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik „sodeloval“ pri nastajanju magistrske naloge D.D., da sta imela tožnik in D.D. sklenjen dogovor, da literaturo za izdelavo učnih programov v Izobraževalnem centru MNZ, ki je „nastajala“ v času udeležbe v „Twinning“ projektu slovenske policije, „lahko uporabljata oba“ in da je tožnik posedoval pisni osnutek magistrske naloge D.D., kakor se je o vsem zgoraj navedenem izrazil sam tožnik v njegovi primerjalni analizi, ki se nahaja med listinami v spisu. Tožena stranka tem navedbam ni oporekala. Med strankama tudi ni sporno, in to je tožena stranka ugotovila v obrazložitvi odločbe, da je D.D. magistriral pred tožnikom in sicer junija 2001, tožnik pa je magistriral meseca maja 2002. V času, ko je magistriral tožnik Zakon o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/1993 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami do št. 64/2001) ni določal, da pristojni organ lahko strokovni oziroma znanstveni naziv, pridobljen z opravljenim študijskim programom odvzame niti ni izrecno določal, da mora biti magistrsko delo rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela, tako kot v času izdaje izpodbijane odločbe velja na podlagi določbe 1. odstavka 164. člena Statuta Univerze v Ljubljani (Statut/2005, Uradni list RS, št. 8/2005 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Tudi Statut Univerze v Ljubljani z dne 9. 1. 2011, ki je veljal v času, ko je tožnik dokončeval magisterij (Statut/2001) ni določal, da mora biti magistrsko delo rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela.

12. Glavno pravno vprašanje v tej zadevi zato ni, ali lahko tožena stranka odvzame naziv tožniku glede na to, da je bil v času, ko je tožnik magistriral, v Statutu/2001 reguliran le postopek odvzema doktorskega naziva, saj se je Upravno sodišče že pravnomočno izreklo, da je bistveno, da je postopek odvzema naziva magister znanosti urejen v času izdaje izpodbijane odločbe, ne pa v času, ko se je postopek za odvzem naziva v konkretnem primeru začel; pri čemer se je lahko postopek odvzema magistrskega naslova začel tudi na podlagi uporabe analogije z določbami o odvzemu doktorskega naziva (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 752/2006-22 z dne 9. 7. 2008, 3. odstavek na strani 5 obrazložitve sodbe).

13. V upravnem postopku je namreč na podlagi upravno-sodne interpretacije načela zakonitosti (6. člen ZUP) pri odločanju relevanten zakon, ki velja v času izdaje odločbe, razen v določenih izjemah, ko je treba upoštevati zakon, ki je veljal ob vložitvi zahteve stranke (na primeru v zvezi z mladoletniki), ki pa v konkretnem primeru ni podana. V konkretnem primeru torej ne gre za retroaktivno uporabo predpisa v smislu 155. člena Ustave, ampak gre za pravno vprašanje zakonitega posega oziroma odvzema pridobljene zakonske pravice stranke, kar je tudi razlog, da je sodišče sprejelo tožbo v obravnavo na podlagi 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). V konkretnem primeru gre torej za t.i. nepravo retroaktivnost, ki ni a priori ustavno dopustna, saj načelo varstva zaupanja v pravo kot eno načel pravne države posamezniku zagotavlja, da mu javno-pravni subjekt njegovega položaja ne bo arbitrarno poslabšal, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Ob tem pa je treba upoštevati, da je pravica do uporabe magistrskega naziva zakonska pravica iz Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN-1, Uradni list RS, št. 61/2006, 2. in 16. člen), ki se povezuje z zakonsko pravico do izobraževanja pod enakimi pogoji (1. odstavek 7. člena ZVis), ki ima sicer lahko tudi ustavno-pravno podlago v 1. odstavku 57. člena v zvezi z 2. odstavkom 14. člena Ustave, ali pa v 3. odstavku 49. člena Ustave, kadar je v konkretnih okoliščinah naziv magister znanosti pogoj za določeno delovno mesto. Vendar v konkretnem primeru ne zatrjuje in ne uveljavlja, da je bil z izpodbijanim aktom neenako obravnavam zaradi določene njegove osebne okoliščine, ali da mu je bilo poseženo v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave. Zaradi tega, ker tožnik v upravnem sporu nima trditvene podlage za uveljavljanje varstva neke materialno-pravne ustavne pravice, sodišču v presojo z vidika standardom poseganja v pridobljene pravice ni treba vključiti še načela sorazmernosti iz 3. odstavka 15. člena Ustave.

14. V okviru presoje z vidika posega v pridobljeno zakonsko pravico je nadalje pomembno, da je podeljevanje in odvzem magisterija znanosti na visokošolskem javnem zavodu v materialnem smislu del avtonomije državne univerze (1. odstavek 58. člena Ustave).(1) Sodišče natančno in ob uporabi določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, 2. odstavek 2. člena)22) presoja morebitno kršitev procesnih pravil, pravilno uporabo materialnega prava in dejansko stanje pa presoja zgolj preko t.i. testa očitne (ne)razumnosti.

15. Ključno izhodiščno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika standardov posega v pridobljeno pravico je torej, kakšen pomen ima dejstvo, da niti ZVis niti Statut/2001 v času, ko je magistriral tožnik, nista določala, da mora biti magistrsko delo rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela, ampak je 2. odstavek 155. člena Statuta/2001 določal le, da mora kandidat dokazati, da obvlada področje, s katerega je tema njegovega dela, in metodo znanstveno-raziskovalnega dela. To pa bi načeloma lahko na pravnem področju azila, ki je zakonsko in mednarodno-pravno jasno zamejena, dokazal tudi, če ne bi v celoti sam prišel do vsebine, metodologije in zaključkov v magistrski nalogi.

16. Vendar pa po je mnenju sodišča iz same narave magistrskega dela v času, ko je magistriral tožnik, brez najmanjšega dvoma izhajala predpostavka, da se študent magistrskega (znanstvenega) dela, ne glede na odsotnost izrecne zakonske ali statutarne določbe, ne sme v magistrski nalogi v tolikšni meri in na takšen način zgledovati po drugem delu, da bi bilo mogoče ugotoviti, da delo ni »v celoti« rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti. Standard, da mora biti delo »v celoti« rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti, je uporabila tožena stranka v drugem odstavku pod točko III. na strani 5 izpodbijanega akta. Sodišče se v ta standard zaradi polne avtonomije državne univerze na tem področju ne vmešava, saj ni očitno nerazumen glede na to, da brez dvoma individualni, izvirni in ustvarjalni delež avtorja dela narašča od diplomskega, preko magistrskega, še posebej, če gre za znanstveni magisterij, do doktorskega dela. Poleg tega je v času, ko je magistriral tožnik, veljala določba 3. odstavka 155. člena Statuta/2001, po kateri je magistrsko delo lahko tudi rezultat dela več kandidatov oziroma raziskovalne skupine, pri čemer mora biti iz njega razviden prispevek posameznega kandidata. Ta določba, ki je sicer prilagojena bolj naravoslovju kot družboslovju, dovolj jasno kaže, da je tožnik že v času, ko je oddal magistrsko nalogo s področja prava azila, moral vedeti, da se od njega pričakuje, ker je to legitimen javni interes, da bo magistrska naloga rezultat ustvarjalnega dela tožnika in ne rezultat dela, ki bi ga tožnik pisal skupaj z nekom drugim, ne da bi bila jasno razvidna razlika med obema magisterijema. Ker tožnik trdi, da sta z D.D. v nekem sodelovanju pripravljala magisterija in ker je D.D. magisterij zagovarjal časovno pred tožnikom, bi tožnik moral pred zagovorom na to dejstvo mentorja opozoriti oziroma na zagovoru med drugim utemeljiti tudi razliko med obema magisterijema, pa tega očitno ni storil, saj tega v postopku tudi ne uveljavlja.

17. Zaradi te opustitve tožnika toženi stranki v ugotovitvenem postopku ni bilo treba razčiščevati, kdo je v resnici od koga prepisoval, kar je tožnik v postopku pavšalno nakazal, ampak je dokazno breme, potem ko je strokovna komisija tožene stranke napravila poročilo z ločenimi mnenji, s čimer je izpolnila svoj izhodiščni del dokaznega bremena, in se je tožnik s poročilom seznanil, prešlo na tožnika. Tožnik pa po mnenju sodišča svojega dela dokaznega bremena ni izpolnil s tem, ko se je skliceval na izobraževalni modul, ki naj bi ga pripravljal v letu 2000 v okviru Twinning projekta. Tožena stranka ima namreč v izpodbijani odločbi prav, ko zavrača tehtnost tožnikove „Primerjalne analize“ kot ključnega dokaza, s katerim želi tožnik izpolniti svoje dokazno breme. V okoliščinah, ko imata nalogi precej različna naslova oziroma izvirata iz različnih pravnih področij ustavnega prava in upravnih znanosti (prvi odstavek pod točko IV. na strani 2 odločbe in drugi odstavek pod točko II. na strani 3 odločbe), tožena stranka pa je ugotovila, da gre za očitno ujemanje obeh nalog, čemur tožnik niti ne oporeka, in da je glede na velik obseg dobesednega ujemanja med nalogama možnost naključnega ujemanja po mnenju tožene stranke izključena (zadnji odstavek pod točko II. na strani 5 odločbe), tožnik, ki sicer ne oporeka primerjavi, ki so jo naredili člani komisije, dvoma v očitno nerazumnost ugotovitve tožene stranke ne more vzpostaviti z argumentom iz njegove „Primerjalne analize“, da je tožnik, preden je magistriral D.D., pripravljal pisno literaturo za izdelavo učnih programov v izobraževalnem centru MNZ in da je literatura nastajala v času udeležbe v Twinning projektu slovenske policije ob pripravi na vključevanje v EU. Argument zavrnitve tega tožnikovega ugovora, da mora „magistrsko delo kot znanstveno delo vselej vsebovati izvirne ugotovitve kandidata ne glede na to, ali se uporabi enako ali podobno gradivo pri njenem nastanku“ namreč ni očitno nerazumen, saj bi moralo biti vsem popolnoma jasno, da študijska gradiva za policiste in drugi t.i. politični dokumenti („policy documents“) za usposabljanje uslužbencev javne uprave ne more biti pomemben teoretični ali pozitivno pravni vir pri izdelavi znanstvenega magisterija, razen v tem smislu, da bi kandidat takšne dokumente kritično evalviral z določenih vidikov, česar pa tožnik ni zatrjeval. 18. V mejah zadržane presoje t.i. testa očitne (ne)razumnosti v povezavi s standardi poseganja v pridobljene pravice sodišče (tudi) ugotavlja, da je tožena stranka celovito in točno povzela mnenja treh članov komisije in da so bila mnenja treh članov komisije, ki so vključena v izpodbijani akt, celovita, natančno strukturirana v njihovi primerjalni analizi glede obsega, uporabe besedila in vsebine obeh nalog v delih, kjer je ugotovljeno ujemanje med obema nalogama. Poseg v pridobljeno pravico je tako ne samo upravičen zaradi javnega interesa in predvidljiv, ampak je tožena stranka v zadostni meri izkazala tudi stvaren razlog za poseg, ki se odraža v nearbitrarni odločitvi (obrazložitvi) tožene stranke.

19. Z vidika pravice do zaslišanja stranke v postopku, kot jo ureja 2. odstavek 178. člena Statuta/2005 v zvezi z 2. odstavkom 164. člena Statuta/2005, sodišče pripominja, da se določilo 2. odstavka 178. člena Statuta/2005 uporablja smiselno tudi za odvzem magisterija, oboje pa je treba presojati ob uporabi določil ZUP. Zaslišanje niti po ZUP ni absolutno nujno, ampak je bistveno, da je stranka imela možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena ZUP in 1. odstavek 138. člena ZUP), to pa so v konkretnem primeru bile ugotovitve članov komisije, ko je bilo dokazno breme še na strani tožene stranke. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik z vabilom na 9. sejo senata 21. 9. 2010 obveščen tudi o poročilih takratnih članov komisije prof. dr. T.T., doc. dr. G.G., doc. dr. F.F. (dopis tožene stranke tožniku z dne 15. 6. 2010 in odgovor tožnikovega odvetnika z dne 31. 8. 2010). Nadalje je bil tožnik obveščen o poročilih članov komisije tudi, ko je člana komisije T.T. zamenjal člana komisije H.H. (dopis tožene stranke tožniku z dne 27. 10. 2010 z vabilom na zaslišanje dne 8. 11. 2010). Odvetnik tožnika se je seje dne 8. 11. 2010 tudi udeležil in je uveljavljal že omenjeni ugovor v zvezi z učnim modulom v Twinning projektu. To pomeni, da tožnik ne trdi, da ni imel možnosti, da se seznani s poročili članov komisije in z dejstvi pomembnimi za odločitev in tudi ne trdi, da ni imel možnosti podati pisnih pripomb in predložiti dokazov, da bi vzpostavil dvom v ugotovitve tožene stranke pred izdajo odločbe. To pomeni, da ima tudi učinkovito pravno sredstvo v upravnem sporu oziroma učinkovito sodno varstvo. Zato se sodišču tudi ni bilo treba spuščati v razčiščevanje, v kolikšni meri je tožnik s svojimi dejanji prispeval, da ni bil tudi dejansko zaslišan pri toženi stranki, saj samo zaslišanje ni pogoj za zakonitost odločbe.

20. Kot dokazni standard je tožena stranka uporabila standard, da je »očitno«, da je tožnik magistrsko nalogo prepisal. Tudi s tega vidika sodišče ne vidi podlage, da bi tožena stranka s tem prestopila meje svoje avtonomije, saj je zavzela visok dokazni standard in ne morebiti nizek dokazni standard obstoja dvoma o tem, ali je tožnik magistrsko nalogo prepisal ali ne.

21. Kar zadeva pravno podlago za odločitev obrazložitev izpodbijanega akta sicer ni konsistentna. Tožena stranka na začetku v odločbi (1. in 3. odstavek na strani 2 odločbe) pravi, da je treba uporabiti določilo 2. odstavka 164. člena ter 178. in 179. člen Statuta/2005, kar je pravilno; vendar pa v nadaljevanju citira mnenje komisije, ki je »analogno« uporabila 167. člen statuta/2001 (1. odstavek pod točko III. odločbe), kar ni prav, saj je pravno relevantna podlaga za izdajo akta Statut/2005, ki velja v času izdaje izpodbijane odločbe; pod točko IV. odločbe pa tožena stranka pravi, da je »analogno« uporabila 164. člen Statuta/2005, kar tudi ni prav, saj ne gre za analogno ampak povsem običajno uporabo določila 164. člena Statuta/2005. Vendar zaradi te notranje nekonsistentnosti navajanja pravne podlage izpodbijani akt ni nezakonit. 22. Tudi preostali tožbeni ugovori tožnika niso utemeljeni: V pravnih predpisih ni določb o zastaranju odvzema magistrskega naziva. Postopek ni tekel na podlagi zahtevka D.D., ampak po uradni dolžnosti zgolj na podlagi informacij, ki jih tožena stranka lahko sprejme od kogar koli, zato status študenta morebitnega prijavitelja in status tožnika, ki tudi ni več študent, nista relevantna za presojo zakonitosti akta. Trditev, da je bil član komisije za odvzem magisterija znanosti tudi predsednik komisije, ki je sodeloval v postopku za pridobitev magisterija znanosti, ne drži, ker so bili člani komisije, ki je podala mnenje, na katerega se je oprla tožena stranka, doc. dr. F.F., doc. dr. G.G. in doc. dr. H.H., med tem ko je bil predsednik komisije za zagovor tožnikove magistrske naloge nekdo drug. Po določbi 2. odstavka 164. člena Statuta/2005 je za odločanje o odvzemu magistrskega naslova pristojen senat članice na predlog dekana in predlog dekana je v predmetni zadevi bil podan, saj je že Upravno sodišče v sodbi v zadevi U 752/2006-22 z dne 9. 7. 2008 ugotovilo, da s sodbo v zadevi U 1863/2003-27 z dne 18. 10. 2005 sklep dekana Pravne fakultete z dne 16. 10. 2002 o začetku postopka za odvzem magisterija znanosti ni bil odpravljen, ampak je bila tožba zoper sklep dekana zavržena. To pomeni, da je tožena stranka odločala na podlagi (še vedno) aktualnega predloga dekana. Tožena stranka je tudi sledila napotku sodišča iz sodbe v zadevi U 752/2006-22 z dne 9. 7. 2008 in je člane komisije v ponovnem postopku določil senat in ne dekan (1. in 2. sklep 10. seje Senata pravne fakultete z dne 21. 9. 2010) in člani komisije so podali tudi ločena mnenja. Tožena stranka sicer ni ravnala po stališču sodišča iz sodbe v zadevi U U 752/2006-22, da smiselna uporaba določil o odvzemu doktorata (1. odstavek 178. člena Statuta/2005) pomeni, da bi morala tudi pri odvzemu magisterija dva visokošolska učitelja podati mnenje o utemeljenosti predloga dekana za odvzem magistrskega naslova in da bi šele na tej podlagi Senat fakultete odločal, ali so podani pogoji za uvedbo postopka, ali ne. Vendar pa je treba po oceni sodišča določbo 1. odstavka 178. člena Statuta/2005 razlagati v skladu z njenim namenom, ki pa je v postavljanju kolektivnega profesionalnega varovala pred tem, da bi bili tovrstni postopki formalnopravno uvedeni že zgolj na podlagi predloga ene osebe, četudi je to dekan fakultete. V konkretni zadevi, kjer postopki tečejo že od leta 2002, pa iz podatkov v spisu izhaja, da je strokovna mnenja podalo že 9 visokošolskih učiteljev (še doc. dr. A.N. ter prof. dr. V.S. v poročilu z dne 5. 3. 2009 in prof. dr. F.G., prof. dr. J.K. in prof. dr. P.P. v poročilu z dne 4. 2. 2003) in vsi so bili soglasni. Zato sodišče nima nobene podlage za pomislek, da je tožena stranka s tem, ko ni uporabila določbe 1. odstavka 178. člena Statuta/2005, tako kot ta določba velja za odvzem doktorata, storila takšno kršitev postopkovnih določb, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Po mnenju sodišča v danih okoliščinah ta kršitev ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, kakšno je bilo glasovalno razmerje ob odločitvi članov senata fakultete, vendar tožnik je imel možnost, če je dvomil, da je bila dosežena potrebna večina, zahtevati dokaz od tožene stranke. Tožnik ne zatrjuje, da mu tožena stranka tega dokaza ne bi hotela predložiti, tožnik pa ni z ničemer izkazal utemeljenega dvoma v pravilnost glasovanja na senatu fakultete, zato sodišču tega dokaza ni bilo treba pridobiti v upravnem sporu. Sodišče se ne sme izrekati o utemeljenosti zahtevkov, ki niso bili podani v predmetni tožbi, ampak so bili predloženi v predhodnih upravnih sporih in na katere po mnenju tožnika sodišče naj ne bi odgovorilo. Dejstvo, da tožniku ne pripada pravica do pritožbe ali ugovora zoper izpodbijano odločitev, ampak le upravni spor, ni nobena kršitev prava, saj tožnik niti nima statusa študenta, bistveno pa je, da ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Kar zadeva dolgotrajnost postopka pred toženo stranko in morebitna druga škoda, ki naj bi tožniku nastala zaradi posega v osebnostne pravice, ker naj bi dekan izpodbijani akt poslal delodajalcu tožnika, pa ni stvar tega postopka, kjer je predmet presoje akt senata fakultete. Tudi dejstvo, da je izpodbijani akt izdan v obliki sklepa in ne v obliki odločbe ni takšna napaka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

23. Sodišče je odločilo na seji senata, ker je tožnik kot dokaz predlagal samo obravnavo njegove „primerjalne analize“ in vpogled v dokumente modula v okviru projekta Twinning, o katerem se je sodišče že izreklo, da ne more pripeljati do drugačne odločitve, drugih dokazov, za kar je tožnik imel možnost predložitve po številnih vabilih na zaslišanje, pa ni predložil pred izdajo izpodbijanega akta. Tudi po stališču Ustavnega sodišča iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05-12 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1) brez glavne obravnave (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

opomba (1) : Upravno sodišče je že v več zadevah zavzelo načelno in interpretacijsko stališče glede avtonomije državnih univerz (npr.: U 610/2001 z dne 28. 5. 2003, U 1231/2001, U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003, U 250/2007 z dne 16. 10. 2007). Postavilo je stališče, da iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena Ustave RS izhaja splošna pravna interpretacija, da je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon. Vendar pa tudi iz novejše sodne prakse (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1182/2011-10 z dne 9. 5. 2012) izhaja, da je treba v vsakem posamičnem primeru na podlagi primerjanja in analize relevantnih zakonskih določb in določb statuta državne univerze ugotoviti, v kolikšni meri in kako konkretno se odraža avtonomija državne univerze z vidika potreb presoje zakonitosti njenih aktov.

opomba (2) : Po tem določilu se šteje, da gre za upravno zadevo v smislu odločanja o pravici in obveznosti ali pravni koristi fizične osebe tudi, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.