Jedro

Čeprav je tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja določen čas opravljal enostavna fizična dela, za katera ni bilo potrebno usposabljanje, teh del ni mogoče upoštevati, ko se pri njem kot pri brezposelnem zavarovancu ugotavlja invalidnost oz. preostala delovna zmožnost. Pri presoji slednje je treba izhajati iz dela, za katero ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo, to pa je delo natakarja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. toč. izreka spremeni tako, da glasi: „2. Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic poškodbe izven dela 30 % in zaradi bolezni 70 % od 4. 7. 2007 dalje in se mu od navedenega dne prizna pravico do premestitve na delo brez dolgotrajnih prisilnih drž, brez dviganja bremen nad 5 kg, izmenoma stoje in sede, s polnim delovnim časom.

3. Tožnik se je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje.

4. O pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost bo odločila tožena stranka.

5. Zahtevek, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, se zavrne.

6. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti v roku 8 dni stroške postopka v znesku 402,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z nakazilom na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ..., sklic: ....“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. toč. izreka odpravilo odločbi tožene stranke, št. ... z dne 28. 3. 2008 in z dne 16. 7. 2008, s katerima je dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnika je v 2. toč. izreka razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela 30 % in bolezni 70 % od 4. 7. 2007 dalje in mu od navedenega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine. Odločitev o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine je v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe naložilo toženi stranki (3. toč. izreka). Toženo stranko je tudi obvezalo, da tožniku v 8 dneh povrne stroške postopka v znesku 804,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, z nakazilom na račun strokovne službe za brezplačno pravno pomoč pri Delovnem sodišču pri Celju.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, posebej določbo 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), saj je tožena stranka pravilno odločila, da pri tožniku ni invalidnosti, ker je zmožen opravljati delo, na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen in ki ga je opravljal v obdobju od 27. 9. 2005 do 17. 2. 2006. Invalidnost se ugotavlja, če so podani znaki po 1. odst. 60. čl. ZPIZ-1. Pojem poklica je le podlaga za razvrščanje v ustrezno kategorijo invalidnosti po 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1. Glede zmožnosti za opravljanje dela „ročna in strojna dela v oddelku CNC“ sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja, tožbeni zahtevek bi moralo zavrniti. Iz mnenj invalidskih komisij in ostalih dokazov ne izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %. Sodišče je kršilo določbo 243. čl. ZPP, ker je o strokovnem vprašanju odstotka zmanjšanja delovne zmožnosti odločilo samo, brez strokovnega mnenja. V okviru svojega poklica v smislu ZPIZ-1 je pri tožniku predvsem potrebno upoštevati delo, na katerem je bil razporejen, kar so omenjena ročna in strojna dela v oddelku CNC. Ugotovitev sodišča je v nasprotju z mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 18. 11. 2010, ko je navedla, da bi pri tožniku, če bi se delovna zmožnost ocenjevala glede na delo natakarja, obstajala III. kategorija invalidnosti. Pri tožniku, ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti, lahko obstoji pravica do premestitve na drugo ustrezno delo glede na določbo 91. čl. ZPIZ-1 ali pravica do dela s krajšim delovnim časom. Pravico do invalidske pokojnine je po 67. čl. ZPIZ-1 možno priznati zavarovancu, starejšemu od 50 let le, če za drugo delo ni zmožen brez poklicne rehabilitacije. Sodišče ni navedlo razlogov za ugotovitev, da tožnik ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, odločitev sodišča se v tem delu ne more preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev iz 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče tega odločilnega dejstva ni ugotavljalo in s tem v zvezi ni izvajalo dokazov. Tožena stranka je prepričana, da bi bil tožnik, tudi če se delovna zmožnost ugotavlja glede na delo, ki ga je opravljal do leta 1992 oz. glede na delo skladiščnega delavca ter nakladalca pohištva, ki ga je opravljal do leta 2005, zmožen za drugo delo brez poklicne rehabilitacije. Sodišče zato ni imelo podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zaradi nezakonite odločitve je sodišče toženi stranki neutemeljeno naložilo plačilo stroškov postopka.

Pritožba je bila tožnikovemu pooblaščencu, kot izhaja iz vročilnice na listu št. 61 v sodnem spisu, vročena 15. 4. 2011. Rok za odgovor na pritožbo je po 1. odst. 344. čl. ZPP 15 dni od prejema pritožbe. Odgovor, ki ga je tožnik vložil priporočeno na pošto 7. 6. 2011 in ga neposredno naslovil na Višje delovno in socialno sodišče je zato prepozen in ga sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je razpisalo obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika in specialistko medicine dela T.Š., predsedujočo invalidski komisiji tožene stranke, ki je v sodnem postopku podala dopolnilno mnenje. Po tako izvedenih dokazih sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno odpravilo dokončno odločbo, s katero tožena stranka tožniku ni priznala pravic iz invalidskega zavarovanja.

Po definiciji iz 1. odst. 60. čl. ZPIZ-1 invalidnost pomeni spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zaradi teh sprememb pa se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Splošna definicija invalidnosti navaja tudi pojem delovnega mesta, vendar se podrobnejša opredelitev iz 2. odst. omenjenega člena glede razvrščanja invalidnosti v kategorije izrecno sklicuje na zavarovančev poklic. Kot svoj poklic se po 3. odst. 60. čl. ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik je od 18. 2. 2006 brez zaposlitve in je po potrdilu Zavoda RS za zaposlovanje z dne 31. 12. 2007, priloženem v upravnem spisu, prijavljen kot brezposelna oseba od 22. 2. 2006 dalje. Del definicije poklica, po katerem gre za delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, za tožnikov primer ni uporaben. Glede poklica in preostale delovne zmožnosti je zato po prepričanju sodišča druge stopnje potrebno upoštevati delo, za katero ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo, to pa je delo natakarja, ki je pod šifro 5123.04 uvrščeno tudi v seznam poklicev v Uredbi o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije poklicev (Ur. l. RS, št. 28/97 in 16/2000). Kar zadeva dela „nakladalec pohištva“ in „vlaganje in odlaganje na liniji v površinski“, ki jih je tožnik od 9. 8. 1993 do 1. 6. 2005 opravljal pri delodajalcu G. d.d., jih po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče upoštevati kot tožnikov poklic, ker so bila po izpovedi tožnika to enostavna fizična dela, za katera ni bilo potrebno usposabljanje. Enako velja za „ročna in strojna dela v oddelku CNC“, ki jih je tožnik opravljal v družbi N. d.o.o. od 27. 9. 2005 do 17. 2. 2006. Tudi za ta dela je tožnik, zaslišan na pritožbeni obravnavi, povedal, da je šlo za enostavne delovne operacije brez predhodnega usposabljanja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ročnih in strojnih del v oddelku CNC ni mogoče upoštevati kot tožnikov poklic in v razmerju do tega dela ugotavljati ali se je tožniku zmanjšala zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Ni izključeno, da vsakdo, s še tako zahtevnim poklicem, v določenem obdobju, tudi zaradi zagotavljanja socialne varnosti, opravlja najenostavnejša dela, vendar preostale delovne zmožnosti in se tem v zvezi invalidnosti ni mogoče ugotavljati glede na takšna enostavna dela.

Sodišče prve stopnje je, ne da bi izvedlo ustrezne dokaze, ugotovilo, da je zavarovančeva delovna zmožnost za poklic zmanjšana za 50 % ali več. Iz izpovedi specialistke medicine dela, prometa in športa, podane na naroku pri sodišču druge stopnje izhaja, da so pri tožniku podane spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih so potrebne razbremenitve pri delu, čeprav bi še lahko delal v svojem poklicu s polnim delovnim časom. Specialistka je pojasnila, da je narava gostinskega oz. natakarskega poklica različna, v odvisnosti od okolja v katerem se opravlja in zahtev delovnega mesta. Navedla je, da je tožnik, zlasti zaradi ortopedskih težav, ki so posledica poškodbe ledvenega vretenca ter osteoporoze, zmožen le za delo brez dolgotrajnih prisilnih drž, brez dviganja bremen nad 5 kg in pod pogojem, da ga opravlja izmenoma stoje in sede. Tožnikova zmožnost za poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ugotovitve specialistke ustrezajo definiciji III. kategorije invalidnosti, kot jo določa 3. alineja 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1. Tožnikova delovna zmožnost za poklic natakarja je zmanjšana za manj kot 50 %, še vedno bi lahko delal kot natakar s polnim delovnim časom, vendar ne pod splošnimi pogoji, temveč z omejitvami, ustreznimi zdravstvenemu stanju.

Sodišče druge stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Datum in vzrok nastanka invalidnosti med strankama nista sporna, s tem v zvezi se tožena stranka ne pritožuje. Tožnik, rojen 14. 10. 1954, je do dne nastanka invalidnosti 4. 7. 2007 dopolnil 52 let in 8 mesecev starosti in po podatkih tožene stranke, priloženih v upravnem spisu več kot 32 let pokojninske dobe, zato izpolnjuje tudi splošne pogoje za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti, kot jih določa 2. alineja 1. odst. 66. čl. v zvezi z 68. čl. ZPIZ-1. Sodišče druge stopnje je zato po dopolnitvi dokaznega postopka tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, mu priznalo pravico do premestitve na drugo lažje delo ter ga, ob upoštevanju, da ni zaposlen, napotilo da se v 30 dneh prijavi pri Zavodu za zaposlovanje, kar je po 97. čl. ZPIZ-1 pogoj za pridobitev pravice do ustreznega denarnega nadomestila. V skladu z določbo 2. alineje 1. odst. 82. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) je toženi stranki naložilo, da odloči o pravici, višini in izplačilu nadomestila za invalidnost, pri čemer bo tudi ugotovila, ali je izpolnjen pogoj ustrezne prijave pri Zavodu za zaposlovanje.

Zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, je sodišče druge stopnje zavrnilo. Navedena kategorija po 1. alineji 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1 pomeni, da zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Iz izpovedi specialistke medicine dela, prometa in športa pa tudi iz vseh mnenj, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da je tožnik za delo popolnoma nezmožen. Mnenje specialista ortopeda ob pregledu 4. 7. 2007 je bilo, da tožnik ni zmožen za dvigovanje in prenašanje težjih bremen, hujše obremenitve hrbtenice, zmanjšano je zmožen za delo, ki zahteva dvigovanje zgornje ekstremitete v antefleksijo in abdukcijo. Smiselno enako je priporočilo osebne zdravnice v predlogu za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 7. 12. 2007. Tožnik z zahtevkom ni v celoti uspel. Delno uspešnost, kar je odprava nezakonite dokončne odločbe ter razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti sodišče druge stopnje ocenjuje v višini 50 % in je zato s sodbo sodišča prve stopnje priznane stroške zmanjšalo za polovico.

Ker se prepoznega odgovora na pritožbo ne upošteva, tožnik v skladu z določbo 1. odst. 155. čl. ZPP ni upravičen do povračila stroškov, morebiti nastalih v zvezi s tem pravnim sredstvom.