Jedro

ZPIZ-1 upošteva, da so lahko zavarovanci ob nastanku invalidnosti v različnih zaposlitvenih statusih: lahko so zaposleni (na delovnem mestu, na katerem so razporejeni), lahko so brezposelni. Prvim zagotavlja pravice, ki ohranjajo oziroma omogočajo nadaljevanje zaposlitve na delovnem mestu, na katerem so razporejeni, delodajalec (200. člen ZDR). Drugi so iskalci zaposlitve, ki praviloma iščejo zaposlitev v okviru svoje poklicne usposobljenosti. Za te je ocena delazmožnosti z vidika delovnega mesta, na katerem so bili nazadnje razporejeni (in je morda celo specifično za zadnjega delodajalca, tako da brezposelna oseba nima niti teoretičnih možnosti za zaposlitev na enakih delih pri potencialnih drugih delodajalcih), neustrezna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 28. 3. 2008 in 16. 7. 2008, tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti in priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo. Tožena stranka je zavrnila predlog tožnika za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ker je menila, da pri njem ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševala njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bil nazadnje razporejen: „ročna in strojna dela v oddelku CNC“. Že invalidska komisija II. stopnje pa je ugotovila, da tožnik ne bi bil zmožen opravljati dela „natakar“ in „nakladalec pohištva“. Sodišče je presodilo, da bi morala tožena stranka pri oceni delazmožnosti tožnika na podlagi tretjega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) upoštevati tudi delovno mesto natakarja, za katerega ima tožnik poklicno izobrazbo in ga je 15 let tudi opravljal. 2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbi tožene stranke deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami in polnim delovnim časom, toženi stranki pa naložilo, da odloči o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Potrdilo pa je prvostopno sodbo v delu, kjer je sodišče odpravilo odločbi tožene stranke z dne 28. 3. 2008 in 16. 7. 2008. Glede na definicijo invalidnosti v 60. členu ZPIZ-1 in dejstvo, da je tožnik od 22. 6. 2006 dalje prijavljen kot brezposelna oseba, del definicije glede dela na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec razporejen, za tožnika ni uporaben. Zato je potrebno upoštevati delo, za katero ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo, to pa je delo natakarja, ročnih in strojnih del v oddelku CNC pa ni mogoče upoštevati kot tožnikov poklic. O stopnji tožnikove invalidnosti je sodišče odločilo na podlagi izpovedbe specialistke medicine dela in nato odločilo tudi o pravicah tožnikov iz naslova invalidnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da pri tožniku invalidnost ni podana, ob pravilnem upoštevanju dela kot parameter v zvezi z oceno delazmožnosti. Ne strinja se z razlago sodišča glede definicije invalidnosti v 60. členu ZPIZ-1. Za obstoj invalidnosti morajo biti izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ki ne vsebuje zakonskega znaka poklica v smislu tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pojem poklica iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je lahko zgolj podlaga za razvrščanje v ustrezno kategorijo invalidnosti.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Glede na vsebino revizije je predmet revizijske presoje le odločitev sodišča, da je pri tožniku podana invalidnost. Odločitve sodišča kakšna kategorija invalidnosti je pri tožniku podana in kakšne pravice gredo tožniku iz tega naslova, tožena stranka ne izpodbija.

8. Po prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zakon v okviru te definicije invalide razvršča v tri kategorije, v odvisnosti od tega, kakšne so pridobitne zmožnosti zavarovanca nasploh oziroma kakšne so njegove poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu.

9. Iz tega, kako ZPIZ-1 v primerjavi s prejšnjo ureditvijo definira invalidnost je jasno, da je sedaj pojem „svoj poklic“ širše opredeljen. Za razliko od ZPIZ92, ki je kot izhodišče za ugotavljanje invalidnosti opredeljeval zavarovančevo delo („svoje delo“), na katerem je bil razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti, ZPIZ-1 kot izhodišče za ugotavljanje invalidnosti opredeljuje zavarovančev poklic (svoj poklic), ki poleg dela na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, vključuje tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je treba razlagati v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ki določa, da je III. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za svoj poklic za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Tako ZPIZ-1 ustrezneje upošteva, da so lahko zavarovanci ob nastanku invalidnosti v različnih zaposlitvenih statusih: lahko so zaposleni (na delovnem mestu, na katerem so razporejeni), lahko so brezposelni. Prvim zagotavlja pravice, ki ohranjajo oziroma omogočajo nadaljevanje zaposlitve na delovnem mestu, na katerem so razporejeni, delodajalec (200. člen ZDR). Drugi so iskalci zaposlitve, ki praviloma iščejo zaposlitev v okviru svoje poklicne usposobljenosti. Za te je ocena delazmožnosti z vidika delovnega mesta, na katerem so bili nazadnje razporejeni (in je morda celo specifično za zadnjega delodajalca, tako da brezposelna oseba nima niti teoretičnih možnosti za zaposlitev na enakih delih pri potencialnih drugih delodajalcih), neustrezna.

10. Ker je ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišče sprejelo pravilno materialno pravno odločitev (1) in ni podan z revizijo uveljavljeni razlog, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi VIII Ips 210/2010 z dne 7. 2. 2012.