Jedro

Razloge, zaradi katerih je sodišče druge stopnje soprispevek tožnika znižalo za 10 %, je mogoče razumeti kot načelno stališče, da zaradi primarne obveznosti delodajalca, da zagotavlja varnost in zdravje delavca v zvezi z delom, soprispevek tožnika ne more biti ocenjen višje od odgovornosti prve toženke kot delodajalca. Takšno izhodišče je zmotno in ga zanikajo že citirane sodbe vrhovnega sodišča. Glede teh zadev sodišče sicer ugotavlja, da so podobne kot je tožnikova, nato pa kljub temu, da je bil v dveh od treh predstavljenih zadev soprispevek delavca ocenjen v višini 60 %, zaključi, da je nepravilna ocena soprispevka tožnika v višjem deležu od odgovornosti delodajalca.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (to je del, s katerim je bila na pritožbo tožeče stranke sodba sodišča prve stopnje spremenjena v I., II., III., IV., V. in VI. točki izreka) spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obema toženkama naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta škodo, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri delu in sicer iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo znesek 295,50 EUR in iz naslova premoženjske škode znesek 11.342,01 EUR. Tožniku je dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od zneskov in datumov zapadlosti, kakor so razvidni iz sodbe, višji zahtevek pa je zavrnilo. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prva toženka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu in da soprispevek tožnika k nastanku škode znaša 60 % ter da je druga toženka pred vložitvijo tožbe iz naslova zavarovanja odgovornosti tožniku plačala znesek 15.424,50 EUR. Sodišče je presodilo, da pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 18.000,00 EUR (15,5 povprečnih neto plač), za strah 3.300,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 18.000,00 EUR (15,5 povprečnih neto plač).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in druge toženke1 in prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo v zavrnilnem delu glede plačila premoženjske škode v znesku 6.400,00 EUR in plačevanja mesečne rente ter v odločitvi o stroških postopka, ki jih je dolžna plačati druga toženka ter stroških postopka, ki jih je tožnik dolžan plačati prvi toženki. Sodbo je delno spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki sta jo toženki nerazdelno dolžni plačati tožniku, zvišalo z zneska 295,50 EUR na 8.225,50 EUR, premoženjsko škodo pa z zneska 11.342,01 EUR na 13.231,09 EUR. Ustrezno je spremenilo tudi zneske, od katerih tečejo dosojene zakonske zamudne obresti. Odločitev sodišča glede višine dosojenih zneskov temelji na presoji, da soprispevek tožnika k nastanku škode znaša 50 % in ne 60 %, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče ter na stališču, da pravična denarna odškodnina za pretrpljenje telesne bolečine znaša 23.000,00 EUR (19,8 povprečnih neto plač) in ne 18.000,00 EUR, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče ter da pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 21.000,00 EUR (18,1 povprečnih neto plač) in ne 18.000,00 EUR.

3. Vrhovno sodišče je s sklepoma VIII DoR 100/2020 z dne 9. 6. 2020 in VIII DoR 122/2020 z dne 30. 6. 2020 na predlog obeh toženk revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini soprispevka tožnika in o višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

4. Prva toženka je v reviziji opozorila, da se je sodišče druge stopnje v obrazložitvi samo večkrat sklicevalo na to, da bi način pripenjanja delavca v dvižni košari, kakršnega je prva toženka izbrala in o njem poučila svoje delavce, preprečil škodni dogodek, to je tožnikov padec iz košare. Kljub temu je sodišče druge stopnje zmotno zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče previsoko odmerilo soprispevek tožnika k nastanku škode. Ocena soprispevka se meri skozi prizmo verjetnosti (so)povzročitve škodnega dogodka. Pravno vzročnost določata test predvidljivosti in test adekvatnosti. Pravno relevantno vzročnost je treba presojati glede na predvidene nevarnosti in škodljivosti, ki lahko nastanejo pri normalni uporabi delovne opreme in če gre za izredne okoliščine, tudi v teh okoliščinah. V obravnavanem primeru normalna uporaba dvižne košare predpostavlja tudi obvezno uporabo varnostnega pasu. Tožnik bi v dvižni košari moral biti pripet z varnostnim pasom, s čimer je bil seznanjen, vendar varnostnega pasu ni uporabil. Ravnanje v nasprotju z izrecnimi navodili delodajalca pomeni kršitev 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialnopravno zmotna ocena sodišča druge stopnje, da prispevek tožnika k nastanku nezgode znaša zgolj 50 %. Takšen zaključek je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, razvidno iz sodb Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 321/2017 z dne 6. 11. 2018, VIII Ips 161/2018 z dne 16. 10. 2018, VIII Ips 263/2008 z dne 26. 1. 2010. Sodišče druge stopnje je v zvezi z oceno tožnikovega soprispevka zmotno uporabilo določbo 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ, ko je zvišalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zmotno je štelo, da ta odmera ni bila ustrezna, ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dolgotrajnosti zdravljenja, tožnikove mladosti in dejstva, da je zaradi poškodbe invalid III. kategorije. Ob sodnih odločbah, na katere se sklicuje že sodišče prve stopnje, prva toženka opozarja še na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 837/2016 z dne 24. 8. 2016 in sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 349/2019 z dne 4. 8. 2015, II Ips 1173/2008 z dne 15. 9. 2011, II Ips 72/2007 z dne 8. 7. 2009 in II Ips 208/2018 z dne 19. 9. 2019, ki potrjujejo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje več kot primerna. Revizija uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Prva toženka predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožnika v celoti zavrne.

5. Tudi druga toženka v reviziji meni, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zmanjšalo soodgovornost tožnika in zvišalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Tožnik je delo opravljal na višini, zato je podana objektivna odgovornost delodajalca. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ je delodajalec, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Tožnikovo zavestno ravnanje, ko pri delu v košari ni uporabil varnostnega pasu, pomeni bistven prispevek k škodnemu dogodku. Stališče sodišča druge stopnje, da je ob ugotovljeni objektivni odgovornosti oprostitvene razloge treba obravnavati kot izjemo, je pomanjkljivo obrazloženo, pa tudi zmotno in v nasprotju z novejšo sodno prakso. Res je osnovna dolžnost delodajalca, da poskrbi za varno delo. Če pa delavec osnovnih navodil ne spoštuje in jih zavestno krši, njegovega neodgovornega ravnanja, ki je odločilno prispevalo k škodnemu dogodku, ni mogoče minimizirati in opredeliti le kot 50 % soprispevek. Višje sodišče je pri tem spregledalo novejšo sodno prakso, razvidno iz sodbe VIII Ips 321/2017 z dne 6. 11. 2018. Drugostopenjsko sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo tudi, ko je zvišalo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, takšna odločitev pa pomeni tudi odstop od uveljavljene sodne prakse. Z izpodbijano sodbo je višje sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine odmerilo v višini 19,8 povprečnih neto plač, za precej zahtevnejše zdravljenje pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 180/2011 dosojena odškodnina v višini 15,62 povprečnih neto plač. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odstop od sodne prakse razviden iz sodb Vrhovnega sodišča RS II Ips 7/2007 (11,60 povprečnih neto plač) in II Ips 383/2001 (12,9 povprečnih neto plač). Za podobne primere se celotna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode giblje v razponu med 23 in 36 povprečnih neto plač. Ob dejstvu, da je bilo tožnikovo zdravljenje izključno konzervativno, ter da se je tudi v času zdravljenja ukvarjal s pridobitno dejavnostjo,pravična denarna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode ne sme presegati 39.300,00 EUR, kolikor je tožniku pravilno prisodilo že sodišče prve stopnje. Tudi druga toženka predlaga, da vrhovno sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

6. Reviziji sta utemeljeni.

7. V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Dopuščeni vprašanji omogočata le presojo materialnopravne pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča o soprispevku tožnika ter odmeri odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato so neupoštevne revizijske navedbe prve toženke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

Glede na dopuščeno vprašanje, vsebino obeh revizij in dejstvo, da prva toženka zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe, je predmet revizijske presoje le odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku na podlagi zmanjšanja njegovega soprispevka k nastanku škode in drugačne odmere pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodi višjo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

K vprašanju materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o višini soprispevka tožnika

8. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma prispeval k nastanku škode.

9. Zmotno je stališče tožnika iz odgovora na revizijo prve toženke, da gre pri določitvi višine soprispevka oškodovanca k nastanku škode zgolj za vprašanje ugotovitve dejanskega stanja, v katerega z revizijo ni mogoče posegati. Odločitev o višini soprispevka sicer res temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je revizijsko sodišče vezano, vendar gre pri določitvi višine oškodovančevega soprispevka k nastanku škode za uporabo materialnega prava, in sicer določbe 153. člena OZ. Res je sicer, kot pravilno povzema tožnik v odgovoru na revizijo, da je v sodni praksi splošno sprejeto, da je oprostitvene razloge iz 153. člena OZ treba obravnavati kot izjemo, kar velja tudi za delno oprostitev zaradi soprispevka oškodovanca k nastanku škode. Izjemnost je razvidna že iz tega, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti le, če dokaže obstoj ekskulpacijskih razlogov. Sodišče prve stopnje je to ustrezno upoštevalo, ko je zavrnilo naziranje toženke, da je škoda nastala izključno zaradi dejanj oškodovanca. Načelo izjemnosti se kaže tudi v razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena. Toženki sta bili tisti, ki sta morali trditi in dokazati, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode, kar jima je tudi uspelo.

10. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno šteli, da je delo v dvižni košari, na višini okoli petih metrov, nevarna dejavnost, za katero prva toženka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. V zvezi s soprispevkom tožnika k nastanku škode je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožnik med delom na višini, ko se je nahajal v dvižni košari, ni bil pripet z varnostnim pasom, čeprav je bil poučen, da mora biti med dvigom in spustom dvižne košare pripet z varnostnim pasom na eno od obeh ušes, ki sta v ta namen nameščeni na košari2. Prav tako je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev, da kljub temu, da se je dvižna košara prevrnila za 180 stopinj, sploh ne bi prišlo do poškodb, ali pa bi bile te bistveno manjše, če bi bil tožnik preko varnostnega pasu s pozicijsko zanko pripet v uho, ki se je nahajajo v dvižni košari.

11. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikovemu nespoštovanju varnostnih navodil delodajalca, s katerimi je bil teoretično in praktično seznanjen, pripisalo večjo težo ter njegov soprispevek ocenilo kot 60 %. Razloge, zaradi katerih je sodišče druge stopnje soprispevek tožnika znižalo za 10 %, je mogoče razumeti kot načelno stališče, da zaradi primarne obveznosti delodajalca, da zagotavlja varnost in zdravje delavca v zvezi z delom, soprispevek tožnika ne more biti ocenjen višje od odgovornosti prve toženke kot delodajalca. Takšno izhodišče je zmotno in ga zanikajo že sodbe vrhovnega sodišča, na katere se v 22. točki obrazložitve sodbe sklicuje sodišče druge stopnje, ko utemeljuje odločitev o znižanju soprispevka tožnika. Glede teh zadev sodišče sicer ugotavlja, da so podobne kot je tožnikova, nato pa kljub temu, da je bil v dveh od treh predstavljenih zadev soprispevek delavca ocenjen v višini 60 %, zaključi, da je nepravilna ocena soprispevka tožnika v višjem deležu od odgovornosti delodajalca.

12. V sodbi VIII Ips 321/2017 z dne 6. 11. 2018, ki je po dejanskih okoliščinah podobna obravnavani, je vrhovno sodišče soprispevek delavca, ki pri delu na višini z varnostnim pasom ni bil pripet na navezno vrv, zvišalo s 40 % na 60 %. Tudi v navedeni zadevi je bilo ugotovljeno, da bi pravilna uporaba varnostnega pasu preprečila padec v globino.

13. Z obravnavano zadevo je povsem primerljiva tudi sodba VIII Ips 161/2018 z dne 16. 10. 2018, s katero je Vrhovno sodišče RS z 10 % na 60 % zvišalo soprispevek delavca, ki je po lestvi, pritrjeni na kamion, sestopal nepravilno, tako da ni bil ves čas tritočkovno oprt in je bil pri sestopu s hrbtom obrnjen proti lestvi.

14. V sodbi VIII Ips 263/2008 z dne 26. 1. 2010 je bil soprispevek delavca, ki je padel, ker se mu je pri spustu z droga javne razsvetljave na železniški postaji odpel varnostni pas, ki ga delavec ni pravilno namestil, ocenjen v višini 50 %. Vendar je treba upoštevati, da v navedeni zadevi ni bila podana le objektivna odgovornost delodajalca, temveč tudi njegova krivdna odgovornost. Ravno zaradi krivdne odgovornosti delodajalca, ki oškodovanca ni popolno teoretično in praktično usposobil za pravilno uporabo osebne varovalne opreme, je v navedeni zadevi soprispevek oškodovanca utemeljeno ocenjen na 50 %. Zato odločitev sodišča prve stopnje o višini soprispevka oškodovanca v tem sporu ne odstopa od navedene zadeve.

15. Sodišče prve stopnje je primernost ocene soprispevka tožnika v višini 60 %, razen z zgoraj navedenimi sodbami, utemeljevalo tudi s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 277/2015 z dne 16. 6. 2016, s katero je bil soprispevek tožnice ocenjen v višini 35 %, zgolj zato, ker med letovanjem v Egiptu, kot udeleženka izleta iz dodatne ponudbe, ni odklonila prevoza z avtobusom, ki je imel neuporabne varnostne pasove. Primerjava glede na dejansko stanje sicer ni najbolj ustrezna, je pa kljub temu dovolj ilustrativna za presojo ustreznosti odmere soprispevka tožnika k nastanku škode. Njegov soprispevek z opustitivijo uporabe varnostnega pasu, ki ga je imel na voljo in je bil o njegovi uporabi tudi poučen, je neprimerljivo večji od prispevka udeleženke avtobusnega izleta, zato je tudi pravilno ocenjen v skoraj enkrat višjem odstotku.

16. Glede na vse navedeno je odgovor na prvo dopuščeno vprašanje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je soprispevek tožnika k nastanku škode znižalo s 60 % na 50 %.

K vprašanju materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje glede višine prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

17. V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah. Takšna odškodnina mu pripada neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Pojem pravične denarne odškodnine je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodba praksa. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu. Drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter preprečitev takšne odmere odškodnine, ki bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Načelo objektivne pogojenosti tako upošteva objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

18. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za telesne bolečine je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik v delovni nesreči utrpel zlom dvanajstega prsnega vretenca, aksialno udarnino ledvene hrbtenice, razpočno rano na glavi in udarnino ter oteklino desne goleni. Rana na glavi se je brez funkcionalnih posledic zacelila v desetih dneh, poškodba desne goleni je bila sanirana v približno treh tednih, zlom dvanajstega prsnega vretenca pa se je ob konzervativnem zdravljenju zacelil v šestih do desetih tednih. Tožnik je trajne hude bolečine trpel tri dni, trajne bolečine srednje hude intenzitete dva tedna, trajne bolečine lahke intenzitete pa do odstranitve tritočkovnega steznika, to je nadaljnje štiri tedne. Tritočkovni steznik je tožnik nosil pet tednov. Tožnik je bil ves čas zdravljenja, ki je potekalo od 27. 7. 2010 do 19. 4. 2013, v bolniškem staležu, z 20. 4. 2013 pa je bil uvrščen v III. kategorijo invalidnosti. V času zdravljenja, ki je potekalo konservativno, je opravil številne preglede (devetkrat RTG, MRI in EMG, osemnajst specialističnih kontrol). Opravil je 104 seanse ambulantne fizioterapije in osemnajst akupunkturnih seans.

19. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ne ustreza znesek 18.000,00 EUR oziroma 15,5 povprečnih neto plač, kot je presodilo sodišče prve stopnje in je to odškodnino zvišalo na 23.000,00 EUR oziroma 19,8 povprečnih neto plač. Takšno odločitev je utemeljevalo s tem, da je bilo zdravljenje v zadevah, na katere se je kot primerljive sklicevalo sodišče prve stopnje, bistveno krajše kot v primeru tožnika. Čas zdravljenja je sicer lahko pomemben pri individualizaciji odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, ni pa to edini in tudi ne najpomembnejši kriterij. Pomembna sta tudi trajanje in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin, pri čemer se upoštevajo tako bolečine med zdravljenjem kot tudi po njem ter tudi bodoče telesne bolečine, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi v bodočnosti.

20. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na to, da je v zadevi, v kateri je bilo odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3422/2015 z dne 13. 1. 2016 zdravljenje trajalo le sedem mesecev, vendar pa je spregledalo, da je bila tudi dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin bistveno nižja (10,1 povprečnih neto plač, v primeru tožnika 15,5 povprečnih neto plač), razen tega pa je bil oškodovanec v navedeni zadevi izpostavljen bistveno večjim nevščečnostim med zdravljenjem (deset dni v enoti za intenzivno nego, devet dni na kirurškem oddelku bolnišnice, priklopljenost na aparature, zaradi katerih ni mogel sam poskrbeti za osebno higieno).

21. Podobno velja glede primerjave z odškodnino, ki je bila za pretrpljene telesne bolečine dosojena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 180/2011 z dne 15. 9. 2014 v višini 15,6 povprečnih neto plač. V navedeni zadevi je zdravljenje sicer res trajalo približno 20 mesecev, vendar so bile bistveno hujše nevšečnosti med zdravljenjem (nepokretnost, urinski kateter, operacija, 24 dnevna hospitalizacija – tožnik je bil v bolnici le tri dni), kar pomeni, da tudi ob upoštevanju načela objektivizacije in primerjave z navedeno zadevo, tožniku s prvostopenjsko sodbo ni bila dosojena prenizka odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin.

22. Tudi okoliščina, da je bila s sodbo II Ips 387/96 z dne 6. 1. 1999 priznana enako visoka pravična odškodnina za pretrpljene telesne bolečine kot v izpodbijani sodbi, ne pomeni, da je bila tožniku s prvostopenjsko sodbo priznana prenizka odškodnina iz tega naslova; zgolj zato, ker je bilo zdravljenje v navedeni zadevi krajše (eno leto). Upoštevati je treba stalne hude in občasne hude bolečine, ki so pri oškodovanki trajale bistveno dlje kot pri tožniku, pri obeh pa se bodo lahke občasne bolečine pojavljale tudi v bodoče. 23. Sicer pa za pretrpljene telesne bolečine prisojena odškodnina v višini 15,5, povprečnih neto plač ne odstopa od odškodnin, ki so bile ob primerljivih poškodbah in pogosto celo večji intenzivnosti bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem dosojene za primerljivo dolgotrajno zdravljenje. Tako je bila s sodbo II Ips 753/2008 za primerljive telesne bolečine, pri katerih je zdravljenje trajalo tri leta in tri mesece, dosojena odškodnina za telesne bolečine v višini 13, 5 povprečnih neto plač. S sodbo II Ips 157/2009 z dne 11. 11. 2010 je bila oškodovancu, ki je bil v bolniškem staležu več kot tri leta, za primerljive telesne bolečine dosojena odškodnina v višini 13,8 povprečnih neto plač.

24. Sodišče druge stopnje je presodilo, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 18.000,00 EUR oziroma 15,5 povprečnih neto plač v premajhni meri (tudi ob primerjavi s sodbama, na kateri se je sklicevalo sodišče prve stopnje) odraža dejstvo, da je tožnik sorazmerno mlad in da je v posledici škodnega dogodka invalid III. kategorije. Očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje teh dejstev pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni spregledalo, temveč se je na ta dejstva izrecno sklicevalo. Tudi ob upoštevanju navedenih dejstev priznana odškodnina v višini 15,5 povprečnih neto plač pomeni ustrezno denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

25. Sodbi, na katere se je sodišče prve stopnje sklicevalo v okviru objektivizacije dosojene odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, naj bi bili po presoji pritožbenega sodišča neprimerni za primerjavo, ker v zadostni meri ne odražata dejstva, da je tožnik sorazmerno mlad in da je invalid III. kategorije. Takšen ugovor ne upošteva dejstva, da ni dveh enakih oškodovancev, ki bi utrpela povsem enako negmotno škodo. Bistvo standarda pravične denarne odškodnine je v tem, da se oblikuje sproti v vsakem konkretnem primeru. Spletna obdelava in objava podatkov o višini dosojenih odškodnin za posamezne oblike negmotne škode ni namenjen temu, da bi iskali primere, ki bi se do zadnje možne podrobnosti ujemali s konkretno pravdo, o kateri mora odločati sodišče in bi te podatke potem uporabili kot nekakšen tabelarični pripomoček za „izračun“ pravične denarne odškodnine. Takšen pristop bi tudi onemogočil individualizacijo dosojenih odškodnin. Sicer pa je stališče sodišča druge stopnje o neprimernosti referenčnih judikatov zaradi tožnikove mladosti in invalidnosti tudi notranje protislovno. Pritožbeno sodišče samo ugotavlja, da je pri sodbi II Ips 592/95 z dne 24. 9. 1997 prav tako šlo za mlajšega moškega, iz same sodbe pa je razvidno, da tožnik zaradi posledic poškodbe ni več sposoben za svoje prejšnje delovno mesto prodajnega referenta kar je povsem primerljivo s tožnikovo invalidnostjo III. kategorije.

26. Podobno zgrešeno je sklicevanje sodišča druge stopnje na neustreznost primerjave z zadevo II Ips 202/98 z dne 17. 2. 1999. Iz objavljene sodbe sicer ni razvidna starost tožnice, pač pa je razvidno, da ji je bila priznana II. kategorija invalidnosti in da ima večje omejitve od tožnika, zato dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 16,5 povprečnih neto plač kaže kvečjemu na to, da je bila tožniku iz tega naslova pred sodiščem prve stopnje dosojena povsem primerna odškodnina (15,5 povprečnih neto plač) in da je višja odškodnina, ki jo je priznalo sodišče druge stopnje, neustrezna tako s stališča objektivizacije kot individualizacije dosojene odškodnine.

27. Ob upoštevanju navedenih omejitev (ni dveh povsem identičnih primerov) je primerjava tožniku odmerjene pravične denarne odškodnine z ostalimi odškodninami, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, namenjena prvenstveno iskanju ustreznega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, pa tudi temu, da odškodnina za nepremoženjsko škodo ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo, obenem pa zagotavlja takšna primerjava predvidljivost odločanja. V okviru takšnega iskanja razmerja med posameznimi oblikami škode je utemeljeno revizijsko sklicevanje prve toženke na judikate, ki se nanašajo bodisi na bistveno hujše posledice (II Ips 180/2011 – 33,3 povprečnih neto plač za ZŽA), občutno manjše oškodovanje na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti (II Ips 383/2001 – 12,9 povprečnih neto plač, II Ips 7/2001 - 13,6 povprečnih neto plač, II Ips 1173/2008 - 6,07 povprečnih neto plač, II Ips 208/2018 – 12,04 povprečnih neto plač) in primere, ki so povsem primerljivi s tožnikovim (II Ips 72/2007 – 15,42 povprečnih neto plač, II Ips 349/2011 – 16,03 povprečnih neto plač).

28. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zvišalo s strani sodišča prve stopnje odmerjeno pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečina in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

29. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugodilo reviziji obeh toženk in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (to je del, s katerim je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, razen odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti, v drugi alineji II. točke izreka) spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem revizijsko sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega postopka, saj je bila, glede na to, da je pritožbeno sodišče delno razveljavilo prvostopenjsko sodbo, odločitev o celotnih pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

30. Celoten uspeh strank v tem sporu bo znan šele potem, ko bo sodišče prve stopnje odločilo še o tistem delu tožbenega zahtevka, glede katerega je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato je revizijsko sodišče, ob uporabi 165. člena ZPP, odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Na pritožbo druge toženke je sodišče druge stopnje poseglo le v odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti v drugi alineji II. točke izreka prvostopenjske sodbe. 2 Tožnik je trdil, da je bil varnostni pas predviden samo za vpenjanje na objekt, na katerem se je izvajalo delo (v konkretnem primeru leseni drogovi električne napeljave) in ne za vpenjanje na košaro.