Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev bistveno dejstvo, da tožnik, ki je bil o tem poučen v okviru teoretičnega in praktičnega usposabljanja, v košari ni bil pripet, čeprav je imel zagotovljen varnostni pas s pozicijsko zanko, ki je omogočal vpetje, v košari pa sta bili v ta namen dve ušesi. Če bi bil pripet, do poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, ne bi prišlo. Ta dejstva so ob sicer ugotovljeni objektivni odgovornosti prvo toženke na podlagi 149. in 150. člena OZ v zvezi s 184. členom ZDR vodila do presoje o podanem soprispevku tožnika k nastali škodi.

V delovnem razmerju je le primarno delodajalec tisti, ki zagotavlja varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, kot je jasno razvidno iz 5. člena ZVZD, poleg tega je ob ugotovljeni objektivni odgovornosti oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Na podlagi takšnega izhodišča je v konkretnem primeru ocenjen delež soprispevka tožnika v višini 60 %, torej večji kot je odgovornost toženk, nepravilen, pravilno je njegov soprispevek oceniti v višini 50 %.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in drugo tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe - delno spremeni v točki VII, 1. in delno 4. alineja, tako da se točke I do VI izreka v celoti na novo glasijo: "I. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 8.225,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2015 do plačila.

II. Drugo tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo: - od zneska 23.650,00 EUR od 10. 3. 2014 do 3. 7. 2014, - od zneska 8.225,50 EUR od 4. 7. 2014 do 23. 3. 2015. III. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 13.231,09 EUR .

IV. Drugo tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 2.981,65 EUR od 10. 3. 2014 do 23. 3. 2015. V. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 2.981,65 EUR od 24. 3. 2015 do plačila.

VI. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo: - od zneska 204,99 EUR od 18. 4. 2017 do plačila, - od vsakokratnega mesečnega zneska 279,53 EUR, zapadlega v času od 18. 5. 2015 do 18. 4. 2017, od 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila." - delno razveljavi v točki VII, delno 4. alineja za znesek 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2014 dalje in 6. alineja, točkah VIII in IX za stroške, ki jih je dolžna plačati drugo tožena stranka, ter točki X in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi tožeče stranke in drugo tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženkama, da tožniku nerazdelno plačata 295,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 3. 2015 do plačila (točka I izreka). Drugo toženki je naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti, ki tečejo: - od zneska 15.720,00 EUR od 10. 3. 2014 do 3. 7. 2014 in - od zneska 295,50 EUR od 4. 7. 2014 do plačila (točka II izreka). Toženkama je naložilo, da tožniku nerazdelno plačata 11.342,01 EUR (točka III izreka), drugo toženki pa, da mu plača zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 2.555,95 EUR od 10. 3. 2014 do 23. 3. 2015 (točka IV izreka). Nadalje je toženkama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 2.555,95 EUR od 24. 3. 2015 do plačila (točka V izreka), in zakonske zamudne obresti, ki tečejo: - od zneska 170,05 EUR od 18. 4. 2017 do plačila in - od vsakokratnega mesečnega zneska 239,62 EUR, zapadlega v času od 18. 5. 2015 do 18. 4. 2017, od 18. dne v mesecu za znesek prikrajšanja v preteklem mesecu do plačila (točka VI izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo; zavrnilo je zahtevek: - da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku 74.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2014 do plačila, - da sta dolžni nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 295,50 EUR od 10. 3. 2014 do 23. 3. 2015, - da sta dolžni nerazdelno plačati 2.975,72 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila, - da sta dolžni nerazdelno plačati 17.424,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4.313,16 EUR od 10. 3. 2014 do plačila, od zneska 529,48 EUR od 18. 4. 2015 do plačila in od vsakokratnega mesečnega zneska 359,43 EUR, zapadlega v času od 18. 5. 2015 do 18. 4. 2017, od 18. dne v mesecu za znesek prikrajšanja v preteklem mesecu do plačila, - da sta dolžni nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.555,95 EUR od 10. 3. 2014 do 23. 3. 2015, - da sta od 31. 3. 2017, dokler bodo zato obstajali zakonski pogoji, dolžni nerazdelno plačevati mesečno rento do 18. dne v mesecu za tekoči mesec v znesku 505,38 EUR neto do prve uskladitve v skladu s spremembami pokojnin, kot jih objavlja in izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, odtlej pa v valoriziranih zneskih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega neplačanega zneska rente do plačila (točka VII izreka). Toženkama je naložilo, da za tožnika plačata pravdne stroške v višini 2.145,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za izpolnitev do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (točka VIII izreka), njemu pa plačata stroške v višini 345,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za izpolnitev do plačila (točka IX izreka). Tožniku je naložilo, da plača prvo toženki stroške v višini 5.849,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za izpolnitev do plačila (točka X izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka VII izreka) in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in 8. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nekritično je sledilo navedbam toženk, tožnikovih navedb ni upoštevalo. Neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z drugim sodnim izvedencem za varstvo pri delu. Zmotno je ocenilo izvedene dokaze. Ni upoštevalo tožnikovih pravočasnih navedb v pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2016 in predloženih fotografij, iz katerih izhaja, da košara prvo toženke ni bila opremljena z opozorili glede pripenjanja in da tožnik za delo v košari ni bil ustrezno usposobljen. Takšno tožnikovo izpoved je potrdil priča A.A., posredno pa tudi izpovedi prič B.B., C.C. in D.D., da je pripenjanje v košari samoumevno (kar vodi do zaključka, da to ni bilo del usposabljanja). Prvo toženka ni imela navodil glede košare, nikjer ni bilo določeno, kako in kje se je treba pripeti. Tako je ugotovil zavod E. in tudi sodni izvedenec, ki je navedel, da varovanje s pozicijsko zanko ni dovoljeno. Pozicijska zanka je namenjena pozicioniranju, ki se izvede izven košare. Za varovanje v košari bi morali imeti varovalno zanko. Tožnik je ravnal skladno z navodili prvo toženke, ko se je pripel, ko je zapustil košaro. Da delavci niso bili poučeni, da se je treba pripeti v košari (in kam), so izpovedale priče A.A., B.B. in C.C.. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel, da delavci niso bili ustrezno usposobljeni. Razlogi v izpodbijani sodbi so protispisni. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da usposabljanja prvo toženke niso bila ustrezna in da delavcem sploh ni zagotovila ustrezne varnostne opreme. Kot je izpovedala priča F.F., so bile varnostne zanke predolge. Vpetje varovalne vrvi sploh ne gre skozi uho, ki je v košari. Tožnik je padel oziroma ni uporabljal varnostnega pasu prav zaradi dejstva, ker ga toženka ni ustrezno usposobila, česar pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo oziroma je bistvena dejstva ugotovilo zmotno. Dokazov, ki potrjujejo tožnikove navedbe, ni upoštevalo, označilo jih je za nebistvene ali neverodostojne. To velja za listine v spisu, kot so fotografije in zapisnik zavoda E., kot za izpoved prič A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je bilo pristransko in ni upoštevalo 8. člena ZPP. Tako tožnik kot priča A.A. sta izpovedala, da je bilo v času škodnega dogodka v košari le eno uho, na katerega so delavci obešali delovne pripomočke, da se z razpoložljivo varovalno opremo ni dalo privezati v košaro in so se delavci pripeli šele po izstopu iz košare, v košari ni bilo nobenih nalepk oziroma opozoril. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so v izpovedi priče A.A. nasprotja in da je svojo izpoved prilagajal. Bil je deležen pritiskov prvo toženke po prvem pričanju. Je edina priča, ki ni zainteresiran za izid tega spora, kot sta priči F.F. in D.D., varnostna inženirja pri prvo toženki. Priča C.C. o pripenjanju v košaro sploh ni izpovedal, ampak da se je pripel za rob košare. Priča B.B. je izpovedal, da sploh ni vedel, kam bi se pripel. Pred škodnim dogodkov delavci o pripenjanju niso bili poučeni, če so se pripeli, so se po lastni presoji. V košaro se sploh ni dalo pripeti, zato se je C.C. pripel za rob košare. Izpovedi prič F.F., D.D., C.C. in B.B. sploh niso skladne. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo prvega izvedenskega mnenja, da je bilo v košari le eno uho, takšne so bile tudi navedbe tožnika in izpoved priče A.A.. Obstoja dveh ušes v času škodnega dogodka toženki nista dokazali. Tehnični pregled košare en mesec pred škodnim dogodkom se ni nanašal na ušesa. V nasprotnem primeru bi bilo izdano opozorilo o neobstoju ustreznih nalepk oziroma opozoril. Košara se je od škodnega dogodka dalje spremenila, kar dokazuje dejstvo, da sta ušesi na različni višini. Ušesi sta tudi različno obrabljeni. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da mu je bila zagotovljena vsa varnostna oprema oziroma da je bila ta ustrezna, ampak da mu varnostni pas ni omogočal pripenjanja v uho v košari. Šele kasneje so delavci prejeli ustrezne kavlje. S takšnimi navedbami tožnik ni prekludiran. Tožnik v košari ni bil pripet, saj mu za to toženka sploh ni zagotovila ustrezne varnostne opreme. Pripenjanje z pozicijsko zanko v uho, o čemer je izpovedala priča F.F., tehnično ni mogoče. Tožnik s tem, da mora uporabljati varnostni pas v košari, ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje za drugačne zaključke neutemeljeno upošteva navodila za varno delo in preizkušanje platforme z dvižno košaro, ki jih v času škodnega dogodka ni bilo. Še v času, ko je košaro pregledal sodni izvedenec, navodil ni bilo v košari, ampak jih je prvo toženka predložila kasneje. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik delovodja, in iz tega sklepalo, da bi moral on nadzirati druge delavce pri uporabi varnostne opreme. Tožnik je delo opravljal kot delovodja za TP (transformatorsko postajo) in je delo opravljal na tleh, v košari je bil ob času škodnega dogodka šele drugič. Z opremo, kot mu je bila na voljo, se v košaro ni mogel vpeti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče G.G., da ima prvo toženka različne košare, in ni ugotavljalo, na kateri košari je bilo za tožnika izvedeno usposabljanje in ali je sistem pripenjanja enak v vseh košarah. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z drugim sodnim izvedencem za varstvo pri delu, pa mu sodišče prve stopnje ni ugodilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodni izvedenec dr. H.H. ves čas spreminjal svoje mnenje. Neutemeljeno ni upošteval fotografij košare, ki sta jih predložili toženki. Njegovo mnenje je zmotno glede nalepk na košari. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo o nadzoru nad delavci prvo toženke, na podlagi dejstva, da prvo toženka ravnanja delavcev, ki niso uporabljali varnostnega pasu, ni sankcionirala, je sklepati, da je takšno opravljanje dela dopuščala. Zmotno je presodilo o soprispevku tožnika, in to v višini 60 %. Zmotno je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ni upoštevalo okoliščin konkretnega primera. Izračunov glede razlike v plači v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. Za izračune se zahteva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, moral bi jih opraviti predlagani sodni izvedenec ekonomske stroke. Zmotno je zavrnilo rentni zahtevek, tožnik je zaradi priznane invalidnosti III kategorije težje zaposljiv. Jasno je, da takšnih dohodkov, kot jih je imel pred škodnim dogodkom, ne bo imel. Glede pravdnih stroškov tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov predpravdnega zahtevka in tudi ne potnih stroškov za vse naroke za glavno obravnavo, zmotno mu ni priznalo potnih stroškov pooblaščenke. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je odločitev o pravdnih stroških tudi sicer napačna. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Drugo toženka se pritožuje zoper odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih zneskov 295,50 EUR in 2.555,95 EUR (točki II, druga alineja, in IV izreka sodbe) ter zoper odločitev o pravdnih stroških (točki VIII in IX) iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo omejiti tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 295,50 EUR do 23. 3. 2015, saj sicer iz izreka sodbe izhaja, da je drugo toženki dvakrat naloženo plačilo iste obveznosti. V tem delu je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pri odločanju o zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 2.555,95 EUR je zmotno uporabilo materialno pravo, pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpolnitvena zamuda drugo toženke ni nastopila že s prejemom predpravdnega zahtevka tožnika, ampak kvečjemu po poteku primernega roka, ki ga je imela, da njegov zahtevek preuči. Poleg tega je treba upoštevati, da tožnik s predpravdnim zahtevkom ni predložil listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje neutemeljeno drugo toženki ni priznalo pravdnih stroškov, čeprav jih je ta pravočasno priglasila. Svoje odločitve ni utemeljilo, tudi s tem je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je tožnik uveljavljal tudi rentni zahtevek. Drugo toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in v tem delu zahtevek zavrne oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik in prvo toženka podajata odgovor na pritožbo nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar se predvsem nanaša na zavrnitev njegovega predloga, da postavi drugega sodnega izvedenca za varstvo pri delu. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, procesna situacija iz tretjega odstavka 254. člena ZPP ni podana. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se izvede dokaz z drugim sodnim izvedencem, če so v mnenju sodnega izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja, te pomanjkljivost ali dvom pa se ne dajo odpraviti z zaslišanjem. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da pomanjkljivosti in dvomov v pravilnost podanega, tako pisnega kot ustnega, izvedenskega mnenja ni, pri čemer bi bila pavšalno zatrjevana pristranskost sodnega izvedenca kvečjemu razlog za njegovo izločitev, ki pa je tožnik ni predlagal. Sicer tožnik svoje prizadevanje za izvedbo dokaza z drugim sodnim izvedencem za varstvo pri delu utemeljuje z zatrjevanjem, da sodni izvedenec dr. H.H. ni upošteval s strani toženk predloženih slik sporne košare, čeprav je tožnik v dosedanjem postopku zatrjeval, da je bila košara v času škodnega dogodka bistveno drugačna (glede obstoja ušes in nalepk), kot je košara, ki jo prikazujejo predložene fotografije.

8. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje opozorila oziroma nalepke niti niso bistvene, je pa na podlagi ustrezne ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da sta bili v času škodnega dogodka v košari dve ušesi, kot prikazujejo fotografije toženk; ravno glede tega je sodni izvedenec dr. H.H. na spletu poiskal fotografije košare, da bi se prepričal, kakšna je bila košara ob izdelavi in ali je morda prvo toženka tista, ki je vgradila v košaro drugo uho - glede tega je sicer sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da niti ni bistveno, kdo je vgradil drugo uho v košaro, bistveno je, da sta v času škodnega dogodka v košari bili dve ušesi. Ali sta bili ti dve ušesi na isti višini, pa prav tako ni bistveno (na različni višini sta bili ušesi v košari, ki jo je sodni izvedenec poiskal na spletu, in sicer košari iste vrste, proizvedeni leta 1997; iz tega je pravilno sodišče prve stopnje sklepalo, da je imela tudi sporna košara že s strani proizvajalca vgrajeni dve ušesi za pripenjanje).

9. Z očitanima bistvenima kršitvama določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki ureja prosto dokazno oceno, in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožnik v pritožbi po vsebini oporeka dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje in uveljavlja drug pritožbeni razlog - zmotno (in nepopolno) ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni razlog ni podan; sodišče prve stopnje je vsa bistvena dejstva za presojo temelja odškodninske odgovornosti toženk ugotovilo pravilno in popolno, pri čemer je, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Svojo dokazno oceno je natančno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe (točke 18 do 25 obrazložitve).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstva glede usposabljanja tožnika. Dokazni oceni ni nič očitati, sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo predložena zapisnika o izvedbi teoretičnega in praktičnega usposabljanja ter preizkusa za varno in zdravo delo upravljavcev avto dvigal in avto košar z dne 20. 12. 2007 in z dne 5. 11. 2009, iz katerih izhaja, da se je tožnik usposabljanja udeležil in da je na vprašanje, katera zaščitna sredstva so delavci dolžni uporabiti pri delu v košari, navedel: čelada, delovna obleka in varnostni pas. Njegovo izpoved, da je varnostni pas prišel v poštev šele na delovišču, da so se pripeli šele, ko so izstopili iz košare, je ovrglo ob pravilnem upoštevanju sladnih izpovedi ostalih zaslišanih prič (razen priče A.A.) in vsebine navodil za varno delo, preizkušanje in vzdrževanje platforme ..., ki jasno določa, da velja obveznost pripenjanja takoj, ko se vstopi v košaro (in še preden se vklopijo stikala). Za ta navodila je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved tožnika, ki je zanikal, da bi bil z njimi seznanjen, je pa kot ključno štelo, da se je tožnik udeležil teoretičnega in praktičnega usposabljanja, o čemer pričata predložena zapisnika.

11. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do predloženih ugotovitev v zapisniku predstavnikov zavoda E. ob ogledu dvižne košare, da so navodila napisana zelo nerazumljivo, pomanjkljivo, določeni deli navodil, ki se nanašajo na stikala, so v italijanskem jeziku, sami postopki, kot za postavitev košare v delovni položaj, so neustrezni in podobno, na katera opozarja tožnik v pritožbi. Pravilno je izpostavilo, da iz teh ugotovitev ne izhaja, da bi bila navodila nejasna glede pripenjanja v košari, pa tudi pravilno je poudarilo, da je v zapisniku navedeno, da je eden od vzrokov za škodni dogodek prav dejstvo, da ni bila uporabljena varovalna oprema delavcev, varnostni pas.

12. Priča C.C. je, kot je povzelo sodišče prve stopnje, izpovedal, da so bili poučeni, da se morajo pripeti v košari pri spustu in dvigu ter tudi na kakšen način se morajo pripeti, sam se je vpenjal s pozicijsko zanko na rob košare, ker mu je bilo to lažje, je pa bila v košari zanka, ki je omogočala pripenjanje (uho). Takšni izpovedi tožnik v pritožbi daje pomen, ki ga nima, ko trdi, da se je priča C.C. pripenjal samoiniciativno. Enako velja glede izpovedi priče D.D., ki je izpovedal, da je bilo vsem delavcem na usposabljanju pokazano, kam se morajo pripeti. O samoumevnosti je priča D.D. izpovedal v povezavi z obstojem nalepk. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, obstoj opozoril (nalepk) zunaj in znotraj košare ni bistven za presojo soprispevka tožnika kot tudi ne za ugotavljanje, ali je tožnik vedel, kam se pripeti. Bistveno je, kot je prav tako pravilno utemeljilo (ugotovilo) sodišče prve stopnje, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo v košari, v okviru česar je bil poučen o tem, da se mora v košari pripeti in kako oziroma kam. Glede na nebistvenost nalepk tožnik po nepotrebnem opozarja na fotografije, ki jih je sam predložil (A65, A66 - na nobeni od teh fotografij niti ni detajlno slikana notranjost košare; A69 - na fotografijah je košara, ki ima dve ušesi, res pa poleg ušes ni nalepke, da je to mesto pripenjanja z varnostnim pasom). Poleg izpovedi prič C.C. in D.D. je sodišče prve stopnje nadalje pravilno upoštevalo še izpoved priče B.B., ki se ni spomnil, ali so jim pokazati mesto v košari, kamor bi se pripeli, kot je razvidno iz obrazložitve. Ne glede na takšno izpoved priče B.B. je utemeljeno verjelo izpovedim prič F.F., D.D., C.C. in G.G., da so jim v okviru usposabljanja pokazali, kam v košari se morajo pripeti.

13. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izčrpno pojasnilo, zakaj ni sledilo izvedenskemu mnenju v delu, v katerem je sodni izvedenec navedel, da varovanje v košari s pozicijsko zanko ni bilo dovoljeno. Pravilno je kot ključno izpostavilo, da bi način pripenjanja, kot ga je izbrala in o njem poučila svoje delavce prvo toženka, torej s pozicijsko zanko, preprečil škodni dogodek (tožnikov padec iz košare). Tožnik v pritožbi po nepotrebnem opozarja na namen pozicijske zanke (namenjena za pripenjanje na objekt) ter da bi bila ustrezna varovalna zanka (z neskončno vrvjo in ob padcu z majhne višine) neustrezna, saj to z ničemer ni bistveno. Bistveno je, da ga je prvo toženka (zapisnika o izvedbi teoretičnega in praktičnega usposabljanja ter preizkusa za varno in zdravo delo upravljavcev avto dvigal in avto košar z dne 20. 12. 2007 in z dne 5. 11. 2009) poučila o tem, da se je treba pripeti v košari, pri čemer je imel za to zagotovljeno pozicijsko vrv. Takšno pripenjanje je bilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tehnično mogoče, tako z uporabo karabina kot brez, predvsem pa bi preprečilo škodni dogodek oziroma poškodbe, ki jih je utrpel tožnik.

14. Tožnik je, ko je bil zaslišan kot stranka, kot poudarja v pritožbi, zanikal, da bi bil seznanjen z navodili toženke, da se mora pripeti v košari, oziroma je izpovedal o navodilih toženke, da se delavci pripnejo šele, kot pridejo na objekt (mesto dela). Priča A.A. je, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, izpovedal, da je bilo pripenjanje v košaro s pozicijsko zanko prepovedano in da sta prepoved izrekla varnostna inženirja F.F. in D.D., delavci so se pripeli šele na mestu dela, ko so zapustili košaro. Takšnima izpovedbama tožnika in priče A.A. sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, pri čemer je kot bistveno izpostavilo, da drugačna dejstva izhajajo iz izpovedb drugih zaslišanih prič (F.F., D.D., C.C., G.G., pa tudi B.B.), priča A.A. pa je svojo izpovedi spremenil, predvsem ob soočenju s pričo D.D., kot je natančno obrazloženo v izpodbijani sodbi. Priča A.A. je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2017, nato pa soočen s pričo D.D. na naslednjem naroku dne 14. 4. 2017. Kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, je ob soočenju priča A.A. bistveno spremenil svojo izpoved - prvič je izpovedal, da sta mu varnostna inženirja prvo toženke prepovedala pripenjanje s pozicijsko zanko, drugič pa o tem ni bil več prepričan, podobno je izpovedal o obstoju ušes v košari in tako dalje. Takšno spreminjanje izpovedi ji odreka verodostojnost, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na pristranskost prič F.F. in D.D., varnostnih inženirjev pri prvo toženki, saj so njuni izpovedi potrdile tudi druge priče, ki pa jim zainteresiranost za izid te pravde ni očitati.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo pričam F.F. in D.D., ki sta izpovedali o dveh ušesih v košari, o tem dejstvu je pravilno sklepalo iz predloženih fotografij košare, ki so priložene izvedenskemu mnenju. Pravilno je upoštevalo, da je bila košara, s katere je padel tožnik, periodično pregledana in vzdrževana dne 29. 6. 2010, kar je približno en mesec pred škodnim dogodkom, pa tudi vsebino zapisnika zavoda E., iz katerega ne izhaja, da bi bila navodila nejasna glede pripenjanja v košari ali da pripenjanje v košari ne bi bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj sta vijaka ušes različnih barv oziroma različno obrabljena, predvsem pa je pravilno utemeljilo, da pravzaprav ni bistveno, ali je že proizvajalec vgradil dve ušesi ali pa je le enega, drugega pa je dodala prvo toženka, ampak je bistveno, ali sta bili obe ušesi vgrajeni v času škodnega dogodka. Da je bilo tako, sta po pravilni oceni izvedenih dokazov s strani sodišča prve stopnje toženki dokazali.

16. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb tožnika, da je ravnal skladno z navodili prvo toženke, ko se je pripel šele, ko je zapustil košaro, in da je tam za pripenjanje uporabljal pozicijsko zanko. Pravilno je ugotovilo, da takšnih navodil pri prvo toženki ni bilo, ampak so bila drugačna - da se delavci s pozicijsko zanko pripnejo v košari, in sicer v ušesi, ki sta temu namenjeni. Pri tem utemeljeno ni ugotavljalo, kakšne košare ima toženka (četudi bi iz izpovedi priče G.G. izhajalo, da so košare različne), ker tožnik ni (pravočasno) zatrjeval, da bi ga toženka usposobila za delo v drugačni košari, kot je košara, s katero je povezan škodni dogodek (ampak je trdil, da so bila navodila prvo toženke takšna, da se pripne šele po izstopu iz košare, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ovrglo).

17. Pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (točka 25 na strani 31) navedlo, da tožnik ni zatrjeval, da bi do škodnega dogodka prišlo zaradi neustreznega usposabljanja, je le delno točna - sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnik ni zatrjeval, da bi do škodnega dogodka prišlo zaradi neustreznega usposabljanja delavcev, ki rokujejo s košaro, pri čemer se to ne nanaša na usposabljanje tožnika oziroma pripenjanje v sami košari, kot je jasno razvidno iz razlogov sodišča prve stopnje. Tožnik mu neutemeljeno očita protispisnost s tem, da dele razlogov jemlje iz konteksta. Tudi na tem mestu v pritožbi poudarja vsebino zapisnika predstavnikov zavoda E. ob ogledu dvižne košare, iz katere pa ne izhaja, da bi bila navodila nejasna glede pripenjanja v košari.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik priznal dejstvo, da mu je bila izročena varnostna oprema, vključno z varnostnim pasom (točka 13 obrazložitve), ne pa, da bi priznal dejstvo, da je bila to ustrezna varnostna oprema. Kot pravočasno je štelo trditev tožnika, da so šele po škodnem dogodku delavci prvo toženke prejeli kavlje (karabine), s katerimi se pripne v uho v košaro. Prvo toženka trditve o tem, da tožnik karabina ni prejel, ni prerekala z nasprotno trditvijo (da ga je), ampak je zatrjevala, da se je v uho pripenjalo na drugačen način (brez karabina). To je dokazala, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi vsebine izvedenskega mnenja, da se je mogoče v uho v košari pripeti tako z kot brez karabina.

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da toženki nista izkazali (dokazali), da bi delavcem, ki varnostnih ukrepov ne bi upoštevali, izrekli sankcije. Odsotnost delovno pravnih sankcij še ne pomeni, da prvo toženka ni izvajala nadzora nad delavci in da jih na uporabo varnostnega pasu ni opozarjala. Kot je pravilno na podlagi skladnih izpovedi prič D.D., F.F., B.B. in C.C. ugotovilo sodišče prve stopnje, je prvo toženka izvajala nadzor nad pripenjanjem v košari in drugačne prakse (da delavci ne bi bili pripeti) ni dopuščala. Da je bil tožnik kot delovodja dolžan sam nadzirati, ali delavci pri delu upoštevajo varnostne ukrepe, je, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, navedba, ki s strani tožnika ni bila prerekana. Tožnik v pritožbi sicer izpostavlja, da je bil delovodja za TP (transformatorsko postajo), kar pomeni, da so on in delavci, ki jih je vodil, delo opravljali praviloma na tleh, saj tovrstnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal. V tožbi je navedel le, da je po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009 opravljal delo delovodje. Da je bil delovodja za TP in ne za ..., tako da je delo v košari opravljal le izjemoma, je tožnik izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka na naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2017. Takšne izpovedi, podane brez trditev, sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev bistveno dejstvo, da tožnik, ki je bil o tem poučen v okviru teoretičnega in praktičnega usposabljanja, v košari ni bil pripet, čeprav je imel zagotovljen varnostni pas s pozicijsko zanko, ki je omogočal vpetje, v košari pa sta bili v ta namen dve ušesi. Če bi bil pripet, do poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, ne bi prišlo. Ta dejstva so ob sicer ugotovljeni objektivni odgovornosti prvo toženke na podlagi 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v zvezi s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) vodila do presoje o podanem soprispevku tožnika k nastali škodi.

21. Oprostitve objektivne odgovornosti so urejene v 153. členu OZ. Za konkretni primer sta bistveni določbi drugega in tretjega odstavka tega člena OZ, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje. Po drugem odstavku 153. člena OZ je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, po tretjem odstavku 153. člena OZ pa je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je po opravljenem tehtanju tožnikovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti in ob upoštevanju primerov iz sodne prakse (odločbe VIII Ips 263/2008, II Ips 277/2015 in VIII Ips 161/2018) soprispevek ocenilo na 60 %, pri čemer je kot ključno izpostavilo osnovno dolžnost delavca iz 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; glede na datum škodnega dogodka pravilno 33. člen ZDR), ki je od tožnika zahtevala, da pazljivo opravlja delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje, v okviru tega pa uporablja varnostni pas. Četudi je njegova opustitev (pomembno) vplivala na nastanek škodnega dogodka, je ocenjen delež soprispevka previsok.

22. V zadevi VIII Ips 161/2018 je bil, enako kot v zadevi VIII Ips 321/2017, ocenjen delež soprispevka delavca k škodnemu dogodku v višini 60 %, pri čemer je šlo za delavca, ki je imel varnostni pas sicer nameščen okoli pasu, pa se ni privezal na navezno vrv, oziroma za delavca, ki po lestvi ni sestopal na običajen način s tritočkovnim prijemom, v zadevi VIII Ips 263/2008 pa v višini 50 % za delavca, ki ob pripenjanju ni preveril, ali je varnostni pas, ki se mu je pri sestopu z višine odpel, zadosti in pravilno zaprt. Te zadeve so podobne, kot je tožnikova, pri čemer pritožbeno sodišče šteje, da ocena deleža soprispevka tožnika, višja od deleža odgovornosti prvo toženke kot delodajalca, ni pravilna. V delovnem razmerju je le primarno delodajalec tisti, ki zagotavlja varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, kot je jasno razvidno iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.), poleg tega je ob ugotovljeni objektivni odgovornosti oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Na podlagi takšnega izhodišča je v konkretnem primeru ocenjen delež soprispevka tožnika v višini 60 %, torej večji kot je odgovornost toženk, nepravilen, pravilno je njegov soprispevek oceniti v višini 50 %, kot je bil v zadevi VIII Ips 263/2008. Takšen nižji soprispevek vodi do višje odškodnine, do katere je za nepremoženjsko in premoženjsko škodo upravičen tožnik.

23. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo prvi odstavek 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine postavi pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga je sodna praksa napolnila glede na temeljni načeli: načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Kot pravično odškodnino je tožniku, ki je utrpel zlom 12. prsnega vretenca, aksialno udarnino ledvene hrbtenice, razpočno rano na glavi in udarnino ter oteklino desne goleni, v posledici teh poškodb pa hitro poslabšanje degenerativnih sprememb, ki se do škodnega dogodka niso manifestirale, odmerilo 18.000,00 EUR (15,5 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji) za telesne bolečine, 3.300,00 EUR (2,8 plač) za strah in 18.000,00 EUR (15,5 plač) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skupaj 39.300,00 EUR (33,8 plač). Kot je podrobno obrazložilo, je tožnikovo poškodbo in njene posledice primerjalo s primeri v sodni praksi in jo tako umestilo med podobne zadeve. Tožnik v pritožbi utemeljeno graja takšno odmero in izpostavlja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo njegove osebne okoliščine. S tem je, ugotavlja pritožbeno sodišče, izhajalo iz primerov v sodni praksi, v katerih je bila poškodba oziroma so bile posledice poškodbe vendarle blažje kot pri tožniku.

24. Sodišče prve stopnje je glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pri tožniku poleg nevšečnosti med zdravljenjem (prvi pregled v urgentni kirurški ambulanti, tri dni hospitalizacije, 5 tednov nošenja tritočkovnega steznika, 9 RTG slikanj, MRI in EMG preiskavi, 18 pregledov pri specialistu, vsaj 47 pri osebnem zdravniku, 104 seanse fizioterapije, 14 dni rehabilitacije v zdravilišču, 18 akupunkturnih seans, dvakrat prejeta paravertebralna protibolečinska blokada, jemanje močnih analgoantirevmatikov) sicer izpostavilo dolgotrajnost zdravljenja tožnika (32 mesecev) ter s tem povezano dolgotrajnost telesnih bolečin, ki jih je trpel med zdravljenjem, kljub temu pa je ob odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo primere, kjer je bilo zdravljenje (bistveno) krajše, kot v zadevah VSL II Cp 3422/2015 (7 mesecev), II Ips 180/2011 (20 mesecev), II Ips 387/96 (eno leto; zadeva pod zap. št. 290 v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana, 2001) in II Ips 202/98 (manj kot eno leto; zap. št. 296). Tako je odmerilo prenizko odškodnino. Pravična odškodnina iz tega naslova bi bila v višini 23.000,00 EUR (19,8 plač).

25. Tožnik je utrpel primarni strah velike intenzivnosti zaradi padca z višine, ki je trajal približno 10 minut (ob padcu približno 5 metrov v globino je bil namreč po lastni izpovedbi zavesten), ter sekundarni strah, ki ga je trpel do konca zdravljenja, torej dolgo obdobje več kot 32 mesecev. Kljub temu celotno navedeno obdobje njegov strah ni bil zelo intenziven, temveč je bil to le občasno, sicer pa blag do zmeren. Za takšen strah mu je sodišče prve stopnje utemeljeno odmerilo odškodnino v višini 3.300,00 EUR. Upoštevalo je zadeve II Ips 427/96 (zap. št. 282), II Ips 202/98 (zap. št. 296) in II Ips 581/98 (zap. št. 292), v katerih je bilo trajanje sekundarnega strahu sicer bistveno krajše kot pri tožniku, so pa bile podane druge okoliščine, ki so opravičevale višjo odškodnino iz tega naslova (intenzivnejši in dalj časa trajajoč primarni strah). Zvišanje odmerjene odškodnine iz naslova strahu v tožnikovem primeru tako ni utemeljeno.

26. Trajne posledice pri tožniku, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (pri čemer je pravilno izpostavilo, da zgolj vrsta poškodbe, konkretno zlom 12. prsnega vretenca, ne more biti odločilna za presojo višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker so posledice te poškodbe pri oškodovancih različne), so, da tožnik ne more več opravljati dosedanjega dela, saj ima omejitve glede dvigovanja težjih bremen in položaja telesa v določenih prisilnih držah, niti se ukvarjati z določenimi (prostočasnimi, kot so kolesarjenje, igranje nogometa) aktivnostmi. Te trajne posledice je sodišče prve stopnje primerjalo z zadevama II Ips 592/95 (zap. št. 304; oškodovanec je prav tako moral opustiti dotedanje terensko delo, je bila pa omejitev dvigovanja bremen določena na 20 kilogramov in ne 9 kilogramov, kot pri tožniku), in II Ips 202/98 (zap. št. 296, oškodovanki, ki je že bila invalidka III. kategorije, je bila priznana invalidnost višje, II. kategorije) ter tako tožniku odmerilo 18.000,00 EUR odškodnine. Takšna odmera v premajhni meri odraža dejstvi, da je tožnik sorazmerno mlad (za mlajšega moškega je šlo sicer tudi v zadevi II Ips 592/95, ki pa le lahko opravlja dotedanje delo, sicer z večjim naporom), in da je tožnik v posledici škodnega dogodka invalid III. kategorije invalidnosti. Ti dve okoliščini pa tudi siceršnje posledice poškodbe opravičujejo dvig odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 21.000,00 EUR (18,1 plač).

27. Sodišče prve stopnje je celotno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 39.300,00 EUR (33,8 plač) primerjalo z zadevami II Ips 326/97, II Ips 461/92, II Ips 100/97, II Ips 202/98, II Ips 304/95, II Ips 370/95, II Ips 567/98 in II Ips 186/96 (zap. št. 293 do 300), ki ne predstavljajo ustrezne umestitve tožnikove škode. Tožnikova škoda je bila zaradi dolgotrajnosti zdravljenja in v posledici poškodbe ugotovljene invalidnosti III. kategorije večja, kar utemeljuje zvišanje odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, celotna odmerjena odškodnina v višini 47.300,00 EUR (40,7 plač) pa tožnikov primer umesti med s strani sodišča prve stopnje izpostavljene primere in zadevi II Ips 441/2004 (49 plač za tožnika, ki ima poleg posledic okvare živčnih korenin vratne hrbtenice posledice zaradi posttravmatske stresne motnje) ter II Ips 256/2006 (48 plač).

28. Zvišana odškodnina v višini 47.300,00 EUR ob pravilnem upoštevanju tožnikovega soprispevka v višini 50 % pomeni 23.650,00 EUR. Upoštevaje, da je bila tožniku že plačana odškodnina v višini 15.424,50 EUR, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe na podlagi 5. točke 358. člena ZPP spremenilo v zavrnilnem delu (točka VII izreka, 1. alineja) na način, da je znesek, ki ga morata solidarno tožniku plačati toženki (točka I izreka), zvišalo iz 295,50 EUR na 8.225,50 EUR, zakonske zamudne obresti, ki jih je dolžna plačati drugo toženka (točka II izreka), pa tečejo od zvišanega zneska 23.650,00 EUR od 10. 3. 2014 do 3. 7. 2014, od zneska 8.225,50 EUR pa od 4. 7. 2014 do 23. 3. 2015. Pri slednjem, da zakonske zamudne obresti od zneska 8.225,50 EUR, ki jih je dolžna plačati le drugo toženka, tečejo do 23. 3. 2015, je pritožbeno sodišče upoštevalo utemeljen pritožbeni ugovor drugo toženke, da so bile tožniku zakonske zamudne obresti od 24. 3. 2015 že prisojene v okviru odškodnine, ki sta jo dolžni solidarno plačati obe toženki.

29. Zaradi spremenjenega deleža soprispevka tožnika je pritožbeno sodišče zvišalo prisojen znesek odškodnine za premoženjsko škodo za čas poklicne rehabilitacije iz 11.342,01 EUR na 13.137,91 EUR in tako na podlagi 5. točke 358. člena ZPP spremenilo zavrnilni izpodbijani del sodbe (točka VII izreka, delno 4. alineja) na način, da je znesek, ki ga morata solidarno plačati toženki zvišalo na 13.137,91 EUR (točka III izreka). Poleg tega je ustrezno spremenilo zneske, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, in sicer je znesek 2.555,95 EUR, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti zoper drugo toženko od 10. 3. 2014 do 23. 3. 2015, zoper obe toženki solidarno pa od 24. 3. 2015 dalje, dvignilo na 2.981,65 EUR (točki IV in V izreka), znesek 170,05 EUR, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od 18. 4. 2017 dalje, dvignilo na 204,99 EUR ter vsakokratni mesečni znesek 239,62 EUR za čas od maja 2015 do aprila 2017, na 279,53 EUR (točka VI izreka).

30. Drugo toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno odločitev o obrestnem zahtevku. Na podlagi drugega odstavka 299. člena ZPP, ki nedvomno določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da obveznost izpolni, ji je zakonske zamudne obresti tudi od odškodnine za premoženjsko škodo, konkretno od 2.981,65 EUR (po odločitvi sodišča prve stopnje 2.555,95 EUR), pravilno prisodilo od 10. 3. 2014. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je drugo toženka tožnikov odškodninski (predpravdni) zahtevek prejela 24. 2. 2014 (torej pred dnem, od katerega tožnik vtožuje zakonske zamudne obresti). To, kdaj (ali sploh) je tožnik drugo toženki predložil listine, na katere ga je pozvala, da bi lahko, kot poudarja v pritožbi, preizkusila utemeljenost njegovega zahtevka, za nastanek zamude s plačilom odškodnine ni bistveno (ampak je bistven le opomin).

31. Pravna podlaga za prisojo premoženjske škode za čas bolniškega staleža predstavlja prvi odstavek 174. člena OZ, ki nalaga tistemu, ki drugemu povzroči telesno poškodbo, povrnitev zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Tožnik v tožbi prikrajšanje pri dohodkih za čas poklicne rehabilitacije in naprej (renta) gradi iz osnove v višini 1.121,36 EUR neto (neto plača, kot jo je tožnik po svojih navedbah prejemal pred poškodbo, dejansko gre za višino neto nadomestila plače za čas bolniškega staleža v januarju 2012 in še nekaterih mesecih, v katerih je bila delovna obveznost 176 ur; tožnik iz zneska 1.121,36 EUR izračuna višino vtoževane mesečne odškodnine za čas poklicne rehabilitacije - 599,05 EUR in višino rente - 505,38 EUR). Za čas bolniškega staleža, kar je čas do 19. 4. 2013, tožnik ne izhaja iz zneska 1.121,36 EUR, ampak zatrjuje, da je bil njegov dohodek za 200,00 EUR nižji, kot pa bi znašala njegova plača. 32. Sodišče prve stopnje je, ko je izhajalo iz prvega odstavka 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 4/92 in nadalj.), ki določa osnovo za nadomestilo plače za čas bolniškega staleža (osnovo za prvih 30 dni, ko plačilo nadomestila plače bremeni delodajalca, določa sicer sedmi odstavek 137. člena ZDR; tretji odstavek 137. člena ZDR), in tako štelo, da tožnik v času bolniškega staleža ne bi smel biti prikrajšan, zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožnik ni uveljavljal, da bi bilo njegovo nadomestilo plače prenizko, ampak odškodnino za premoženjsko škodo. Pri tem tudi ni izhajal iz zneska 1.121,36 EUR in uveljavljal prikrajšanje v višini razlike med izplačanim nadomestilom plače in tem zneskom (saj je bilo nadomestilo plače v vseh mesecih, razen v avgustu 2010, višje od 1.121,36 EUR), ampak je uveljavljal prikrajšanje v višini 200,00 EUR za vsak mesec, utemeljil pa ga je z dodatki k plači, kot je dodatek iz naslova dela, opravljenega preko polnega delovnega časa (nadure), pa tudi dejstvom, da bi se njegova neto plača na račun višjih olajšav ob morebitni nespremenjeni bruto plači povišala, česar vse sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Tako je zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. To velja tako za čas do 9. 11. 2011 kot od 10. 11. 2011 do 19. 4. 2013, za katerega je bila tožniku prisojena reparacija.

33. Za čas od 10. 11. 2011, ko je tožniku delovno razmerje pri toženki nezakonito prenehalo, do 19. 4. 2013 je bilo tožniku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1801/2011, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 881/2012, pravnomočno prisojeno, med drugim, da mu prvo toženka od dne 10. 11. 2011 do ponovnega nastopa dela obračuna in izplača 100 % nadomestilo plače na način, da od njegove osnovne bruto plače v višini 1.639,68 EUR, povečane za ustrezne dodatke po pogodbi oziroma zakonu, obračuna in odvede ustrezne davke in prispevke, nato pa mu izplača posamezne neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta sodba je bila realizirana, česar tožnik ni prerekal. Vendar to še ne pomeni, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, da njegov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 200,00 EUR mesečno ni utemeljen.

34. Prav tako zmotno je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnikov rentni zahtevek, postavljen na podlagi drugega odstavka 174. člena OZ, ni utemeljen že zgolj na podlagi dejstva, da je bila pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije. Pri tem je sicer pravilno utemeljilo, da je pogoj za prisojo rente, da je oškodovanec dejansko prikrajšan na premoženjskem področju, in da se o povrnitvi te škode (bodoče) odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, nadalje pa zmotno tožniku očitalo, da je njegov zaključek o bodočem prikrajšanju arbitraren, ker ni konkretiziral vsebine svoje poklicne rehabilitacije. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2016 podal navedbe o tem, da izpolnjuje obveznosti iz poklicne rehabilitacije, kot dokaz je s strani sodišča v določenem roku predložil listino - potrdilo o vpisu v 2. letnik rednega študija, univerzitetni študijski program prve stopnje I. na fakulteti J.. Kot je razvidno iz njegovih siceršnjih navedb, je bila poklicna rehabilitacija predvidena do 18. 4. 2017 (do tega dne tožnik uveljavlja prikrajšanje pri plači za čas poklicne rehabilitacije). Sodišče prve stopnje je zadnji narok za glavno obravnavo izvedlo dne 20. 12. 2018 in odločilo na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo takrat, ko pa je morala biti tožnikova poklicna rehabilitacija že končana. Zato z vidika presoje rentnega zahtevka ni bistveno, kakšna je bila vsebina te poklicne rehabilitacije, ampak predvsem, na kakšen način tožnik dohodke pridobiva po njenem zaključku (lahko tudi neupoštevaje izobrazbo, ki jo je pridobil) oziroma ali je prikrajšan (zaradi škodnega dogodka). V tem delu pa je dejansko stanje zaradi zmotne materialnopravne presoje ostalo nepopolno ugotovljeno.

35. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo, in sicer glede odločitve o zahtevku za plačilo premoženjske škode v višini 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2014, ki se nanaša na čas bolniškega staleža tožnika (in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; od poškodbe do 19. 4. 2013; točka VII, delno 4. alineja), in glede rente (točka VII, 6. alineja) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo odločitev o pravdnih stroških, ki jih je dolžan plačati tožnik (točka X izreka), zaradi utemeljene pritožbe drugo toženke pa tudi odločitev o stroških, ki jih je dolžna ona plačati tožniku (delno točki VIII in IX izreka).

36. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na nepravilno odmero pravdnih stroškov s strani sodišča prve stopnje, in sicer glede predpravdnega zahtevka, ki ga je naslovil na zavarovalnico, in potnih stroškov za prihod na naroke za glavno obravnavo.

37. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka, podanega pred pravdo, ne spadajo med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Večinsko stališče sodne prakse (odločbe Pdp 27/2016, VSL II Cp 336/2017, II Cp 1443/2016, III Cp 2419/2015, II Cp 1846/2014, II Cp 2585/2013, I Cp 2052/2011, II Cp 3318/2010) je drugačno. Temelji na določbi prvega odstavka 151. člena ZPP, po kateri so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, mednje pa spadajo tudi tovrstni predpravdni odškodninski zahtevki, katerih namen je doseči izvensodno poravnavo obveznosti. Priznajo se po tarifni številki 38, točka 1, Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.).

38. Prav tako tožnik utemeljeno oporeka, da mu je sodišče prve stopnje priznalo le potne stroške za dva naroka za glavno obravnavo, ne pa za ostale naroke. Tožnik kot stranka, četudi ga zastopa pooblaščenec, sme vselej priti pred sodišče in dati izjave poleg pooblaščenca (drugi odstavek 86. člena ZPP). Potni stroški za vse naroke za glavno obravnavo, na katere pristopi, so tako za pravdo potrebni, to ne velja le za tiste naroke, na katere je sodišče prve stopnje tožnika vabilo na zaslišanje. Da so potni stroški stranke za pravdo potrebni, je bilo že zavzeto stališče v sodni praksi (odločbi Psp 153/2014 in VSL I Cp 2582/2012), vendar na način, da se o teh stroških ne odloča glede na določbe, ki veljajo za odvetnike, ampak se načeloma priznajo stroški javnega prevoza in kilometrine ob uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in nadalj.; 5. do 9. člen). Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo tudi o potnih stroških tožnikove pooblaščenke, kot tožnik utemeljeno navaja. Sodišče prve stopnje je odločitev, da ne prizna potnih stroškov, utemeljilo s tem, da ima pooblaščenka sedež v Novem mestu, ter izpostavilo obsežno sodno prakso, po kateri se stroški pooblaščenca ne štejejo za potrebne stroške, če ima ta sedež izven delovnega območja, območja, kraja ali sedeža sodišča (odločbe VSL I Cp 1914/2017, II Cp 1858/2017, I Cp 1176/2017, II Cpg 611/2017, I Cp 2403/2016, II Cp 746/2015, II Cp 483/2010, II Cp 328/2011, VSK Cpg 211/2015). Vendar je za presojo potrebnosti stroškov bistveno sodno okrožje (Pdp 264/2019), ki v primeru Ljubljane zajema Novo mesto (12. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.; točka 3). To pa pomeni, da so potni stroški pooblaščenke, ki ima sedež v Novem mestu, znotraj sodnega okrožja, za pravdo potrebni stroški.

39. Drugo toženki sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov postopka, čeprav jih je pravočasno priglasila (v odgovoru na tožbo 30,00 EUR materialnih stroškov, nato še stroške izvedenin), pri čemer je kot bistveno izpostavilo, da sta imela prvo toženka in tožnik obsežne stroške za zastopanje po odvetnikih, drugo toženka pa takšnih stroškov ni imela. Takšno stališče ni pravilno in mu drugo toženka v pritožbi utemeljeno ugovarja. Neutemeljeno pa izpostavlja, da je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta, ki je bila podlaga za priznanje za pravdo potrebnih stroškov po OT tožniku (in prvo toženki), določilo zmotno, ker pri tem ni upoštevalo, da je tožnik poleg zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 74.575,50 EUR in premoženjsko škodo v višini 38.142,60 EUR (skupaj 112.718,10 EUR) uveljavljal rentni zahtevek. To ne drži (tudi če bi to držalo, bi bilo takšno postopanje sodišča prve stopnje kvečjemu drugo toženki v korist, saj bi bili s tem tožniku priznani pravdni stroški neutemeljeno prenizki). Sodišče prve stopnje je pravilno vrednost spornega predmeta ocenilo na 130.911,78 EUR, kar je seštevek vtoževane odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter 36 kratnika rente v višini 505,38 EUR. Takšno postopanje je skladno s 40. členom ZPP, ki v primeru zahtevka, ki se nanaša na ponavljajoče se bodoče terjatve (kot je renta), nalaga sodišču, da vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Drugo toženka posledično neutemeljeno izpostavlja, da je tožnikov uspeh v postopku nižji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in da bi bili zaradi tega izpolnjeni pogoji za odločanje o plačilu stroškov na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške nasprotne stranke, če ni uspela samo s sorazmerno majhnima delom zahtevka, pa zaradi tega posebni stroški niso nastali.

40. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki se nanaša na izgubljeni zaslužek v času bolniškega staleža in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika do poklicne rehabilitacije, torej do dne 19. 4. 2013, v višini 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2014 do plačila ter o rentnem zahtevku v višini 505,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

41. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo vseh okoliščin, ki so bistvene za odločitev o premoženjski škodi in renti, ter je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi s tem v celoti prevzelo funkcijo sodišča prve stopnje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je na sodišču prve stopnje, da ugotovi vsa za odločitev bistvena dejstva. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku.

42. Pritožbeno sodišče ni ugodilo predlogu, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, saj za to ni utemeljenih razlogov, zlasti pa ni izkazano, da bi sodišče prve stopnje odločilo arbitrarno oziroma da bi obstajale okoliščine, ki bi kazale na neobjektivnost sodišča prve stopnje.

43. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sicer pritožbi tožnika in drugo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

44. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.