Jedro

1. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka na način, da je nedopustno poseglo v obdolženkino pravico do obrambe, s tem ko ni dovolilo, da bi na glavni obravnavi dne 25. 1. 2017 podala svoj zagovor kadar bi to želela in sicer po zaslišanju zanjo obremenilnih prič, s poukom, da če ga ne poda takoj, to pravico izgubi. Navedena kršitev ni podana. Po določbi 300. člena ZKP glavna obravnava poteka v tistem redu, ki je določen v tem zakonu, senat pa sme spremeniti določeni red obravnavanja zaradi posebnih okoliščin, zlasti če je veliko obdolžencev, veliko kaznivih dejanj ali če je dokazno gradivo obsežno. Nič od navedenega, kar bi narekovalo spremembo v zakonu določenega reda glavne obravnave, v obravnavani zadevi ni zaslediti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene V. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 20609/2016 z dne 22. 3. 2017 obdolženo V.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po členih 57. in 58. KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let ter naložilo poseben pogoj, da oškodovancu B.B. v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe vrne 25.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, do katere je prišla s kaznivim dejanjem. V enakem znesku ji je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je priglasil oškodovanec, s presežkom nad tem zneskom pa oškodovanca napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, to je 16,04 EUR stroškov za priče in plačati 337,00 EUR sodne takse ter potrebne izdatke oškodovance in nagrado ter potrebne izdatke njegove pooblaščenke, pri čemer bodo slednji odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženko oprosti obtožbe.

3. Okrajna državna tožilka mag. P.V.Z.je na pritožbo podala odgovor in v njem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka na način, da je nedopustno poseglo v obdolženkino pravico do obrambe, s tem ko ni dovolilo, da bi na glavni obravnavi dne 25. 1. 2017 podala svoj zagovor kadar bi to želela in sicer po zaslišanju zanjo obremenilnih prič, s poukom, da če ga ne poda takoj, to pravico izgubi. Več desetletna ustaljena praksa je bila, da je obdolženec smel podati zagovor kadar koli tekom postopka, glede na njegove interese in dokazno situacijo znotraj postopka, prvostopno sodišče pa je odstopilo od te ustaljene prakse. Obdolženkin zagovor bi po izvedenih zanjo obremenilnih dokazih bil vsebinsko prilagojen dokazni situaciji s povsem drugačno težo pri razsoji. Sodišče pa je nedopustno poseglo v to pravico obrambe, kar je vplivalo na položaj obdolženke in obsodilno sodbo.

6. Navedena kršitev ni podana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25. 1. 2017 je razvidno, da je obdolženka, potem ko je državni tožilec prebral obtožbo in ko ni imela ugovora pravne narave ter je bila pozvana, da poda svoj zagovor, izjavila, da zagovora danes ne bo podala, temveč ga bo podala šele, ko bo zaslišan oškodovanec kot priča. Po pouku s strani sodišča, da je zagovor po zakonu predviden pred izvajanjem dokazov, torej tudi pred zaslišanjem oškodovanca kot priče in da ga je zato dolžna podati takoj, če se želi zagovarjati, kajti pozneje bo lahko podajala le pripombe in pojasnila na izvedene dokaze, je obdolžena izjavila, da je pripravljena podati zagovor, vendar le pod pogojem, da ji sodišče zagotovi, da bo odreklo oškodovancu vpogled v spis, dokler sam ne bo zaslišan. Po zagotovilu, da se to ne bo zgodilo, je nato podala zagovor na način, da je prebrala svoj pisni zagovor, ga podpisala in izročila sodišču ter izjavila, da na morebitna vprašanja ni pripravljena odgovarjati.

7. V opisanem postopanju sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti nobene bistvene kršitve kazenskega postopka in tudi ne kršitve pravice obrambe. Po določbi 300. člena ZKP glavna obravnava poteka v tistem redu, ki je določen v tem zakonu, senat pa sme spremeniti določeni red obravnavanja zaradi posebnih okoliščin, zlasti če je veliko obdolžencev, veliko kaznivih dejanj ali če je dokazno gradivo obsežno. Nič od navedenega, kar bi narekovalo spremembo v zakonu določenega reda glavne obravnave, v obravnavani zadevi ni zaslediti. Po določbi 321. člena ZKP glavna obravnava začne s predstavitvijo obtožnice ali zasebne tožbe, ki jo predstavi tožilec, oškodovanec, ki je navzoč, pa sme obrazložit svoj premoženjskopravni zahtevek, če ni navzoč pa njegov predlog prebere predsednik senata. Zatem predsednik senata vpraša obdolženca ali je razumel obtožbo, obdolženca pouči po tretjem odstavku 5. člena ZKP ter o pravici ugovora pravne narave, ki ga imata obdolženi in zagovornik po 322. členu ZKP, temu pa sledi zagovor obdolženca, kot je to določeno v 324. členu ZKP. Šele po podanem zagovoru je na vrsti dokazni postopek. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 25. 1. 2017 je razvidno, da je sodišče postopalo skladno z navedenimi zakonskimi določbami, pri tem pa pred zagovorom obdolženke slednjo na jasen in razumljiv način ter v skladu z zakonskimi določili poučilo, da sme navajati dejstva in dokaze v svojo obrambo, postavljati vprašanja pričam in podajati pripombe in pojasnila k njihovim izpovedbam. Z ničemer torej ni kršilo pravico obrambe. Pritožbena izvajanja, da je ravnalo v nasprotju z desetletno ustaljeno prakso sodišč, pri čemer zagovornik ne navaja prav nobene od zadev, ki bi naj to potrjevala, ne more prepričati v nasprotno in je zato pritožbena trditev, da je sodišče nedopustno poseglo v pravico do obrambe, neutemeljena.

8. Kršitev navedene pravice zagovornik uveljavlja tudi z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo izvedbo s strani obrambe predlaganih dokazov, in sicer dokazovanje z izvedencem grafologom, ki bi naj podal mnenje glede pristnosti podpisa oškodovanca B.B. na posojilni pogodbi z dne 12. 3. 2011. Zagovornik s tem smiselno uveljavlja kršitev drugega odstavka 5. člena ZKP, ki pa ni podana. Zatrjevana kršitev bi obstajala, če se sodišče prve stopnje do predlaganega dokaza obrambe sploh ne bi opredelilo, ali če bi dokazni predlog zavrnilo kljub temu, da bi ta bil pravno relevanten in bi torej njegova izvedba odločilno vplivala na ugotovitev pravno pomembnih dejstev, od katerih je odvisna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe (točka 3) navedlo tehtne razloge, zakaj je zavrnilo dokazna predloga obrambe za pritegnitev izvedenca grafologa in za pribavo spisa oziroma listin od Ministrstvo za delo o premoženjskem stanju oškodovanca. Glede na to, da se oškodovanec podpisa posojilne pogodbe iz leta 2011 ni spominjal, niti ga ni kategorično zavrnil, temveč je pojasnil le, da se sedaj podpisuje drugače, sodišče pa je na osnovi laičnega pregleda in primerjave podpisa oškodovanca na listinah v kazenskem spisu ugotovilo, da je naveden podpis zelo podoben ostalim oškodovančevim podpisom ter da je tudi priča A.G. podpis na pogodbi iz leta 2011 prepoznal kot oškodovančev, ni našlo razloga, da bi to okoliščino razjasnilo še z izvedencem grafologom, zlasti pa tega ni storilo iz razloga, ker je zaključilo, da obstoj posojilne pogodbe iz leta 2011 za pravilno ugotovitev dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja in ugotovitev obdolženkine krivde ni odločilen, kar je obrazložilo v preostalih delih obrazložitve sodbe.

9. Z navedenimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Sodišče je dolžno izvesti samo tiste dokaze, ki so pravno relevantni, torej taki, da je od njih odvisna pravilna ugotovitev dejanskega stanja in so odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pa pomembni pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženca. Predlagatelj je dolžan pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti. Z razlogi, s katerimi je obramba skušala prepričati v pravno relevantnost pritegnitve izvedenca grafologa, sodišča prve stopnje utemeljeno ni mogla prepričati in z razlogi napadene sodbe glede tega pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Obramba z ničemer ni pojasnila, še manj pa izkazala, kako bi lahko izvedeni dokaz odločilno vplival na dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, slednje pa je v obrazložitvi napadene sodbe tehtno obrazložilo zakaj obstoj pogodbe z dne 12. 3. 2011 za ugotavljanje, ali sta podana obravnavano kaznivo dejanje in krivda obdolženke, ni odločilna. Tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

10. Pritožba nadalje zatrjuje tudi, da napadena sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in da so razlogi, ki jih ima, v nasprotju z njenim izrekom ter nelogični. Na osnovi katerih okoliščin je sodišče zaključilo, da obdolženka že ob izposoji denarja ni imela namena tega vrniti, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, se pa v obrazložitvi ukvarja in navaja predvsem z dejstvi, da obdolženka posojila ni vrnila kljub pozivom, da to stori. Dokazan pa bi moral biti njen namen nevrnitve, ki bi obstajal že ob sklenitvi pogodbe.

11. Z opisanim pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je v napadeni sodbi ni mogoče zaslediti. Razlogi, ki jih pritožba pogreša, so navedeni v točki 10 na str. 11 prvostopne sodbe, v kolikor pa pritožba z njimi ne soglaša, pa s tem utemeljuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da v ravnanju obdolženke ni najti zakonskih znakov očitanega ji kaznivega dejanja in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialni zakon. Pritožba navaja, da je po sami naravi obveznost posojilojemalca pri posojilni pogodbi, da posojilo vrne in da se za to tudi zaveže k povrnitvi posojila. Prevzem obveznosti vrnitve zato ni in ne more biti preslepitveno dejanje. Zato obdolženka s tem, ko je zatrdila, da bo posojilo vrnila, oškodovanca ni spravila v zmoto, saj to ni lažnivo prikazovanje okoliščin in sodba za nasproten zaključek ne ponudi obrazložitve. Opis dejanja v izreku ne konkretizira zakonskih elementov kaznivega dejanja. Ni navedeno, s čim bi naj obdolženka pri oškodovancu ustvarila zmotno predstavo, da bo posojilo vrnjeno, ker sprejeta obveza, da bo to storila, ne pomeni ustvarjanja zmotne predstave. Če bi bilo tako, bi bila vsaka nevrnitev posojila že sama po sebi goljufija.

13. Dejanje obdolženke, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pri čemer so ti navedeni tako v abstraktnem, kakor tudi v konkretnem smislu. Obdolženka je bila spoznana za krivo, ker je z namenom, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila oškodovanca v zmoto z lažnivim prikazovanjem, da bo dne 1. 8. 2012 izposojeni denar v znesku 25.000,00 EUR oškodovancu vrnila do 31. 1. 2013, kar ji je oškodovanec verjel, in ga za opisanim zatrjevanjem zapeljala, da ji je denar na podlagi sklenjene posojilne pogodbe izročil, obdolženka pa kljub podaljšanju roka za vrnitev, opredeljenega s posojilno pogodbo z dne 21. 4. 2013, po kateri bi morala denar vrniti do 31. 8. 2013, izposojenega denarja ni vrnila in tega namena ni imela že ob izposoji ter si je na škodo oškodovanca pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 25.000,00 EUR. Iz takega opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je goljufiv namen pri obdolženki obstajal že pri sklenitvi posojilne pogodbe dne 21. 8. 2012. Iz opisa sta razvidna tudi način in ravnanje obdolženke, s katerima je oškodovanca zapeljala v zmoto in ga preslepila, da ji je ob prepričanju, da bo svojo obveznost izpolnila do roka, dogovorjenega s pogodbo, denar posodil, to pa mu je lažno zatrdila, saj takega namena ni imela, ker v dogovorjenem času denarja ni vrnila, niti tega ni storila v podaljšanem roku, določenem s pogodbo, ki sta jo sklenila 21. 4. 2013. 14. Pritožba neupravičeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovorna. V napadeni sodbi je navedlo tehtne in sprejemljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter jih sprejema kot pravilne. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja.

15. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da obdolženka dne 1. 8. 2012 od oškodovanca ni prejela prav nobenega denarja, da se posojilna pogodba sklicuje zgolj na pretekla posojilna razmerja in zato ni logično, da bi obdolženka imela razloge za spravljanje oškodovanca v zmoto z namenom goljufije. Posojilna pogodba z dne 21. 4. 2013 je vsebinsko enaka pogodbi z dne 1. 8. 2012, iz obeh izhaja, da že obstaja obveznost in da s sklenitvijo nove pogodbe pretekla obveznost preneha, oškodovanec pa je povedal, da prejšnjih obveznosti sploh ni bilo, kar je v nasprotju z vsebino navedenih pogodb. Jasno je zatrdil, da pred 1. 8. 2012 z obdolženko ali njeno družbo T.d.o.o. ni sklepal nobenega posojilnega posla, ko pa mu je bila predočena posojilna pogodba z dne 12. 3. 2011, pa se te pogodbe ni spomnil, čeprav je šlo za posojilo v višini 10.000,00 EUR. Navedeno je nelogično in neživljenjsko in očitno je oškodovanec lagal. Sodišče prve stopnje je nerazumljivo in v nasprotju z vsebino pogodbenih listin zaključilo, da je izpovedba oškodovanca podkrepljena z izpovedbo njegove nekdanje punce in njegovega prijatelja A.G., prezrlo pa je pripadnost obeh oškodovancu in dejstvo, da gre že po naravi za pristranski priči, pogodbo z dne 12. 3. 2011 pa neutemeljeno opredelilo kot fiktivno. Oškodovanec z ničemer ni dokazal, da je razpolagal z zneskom 25.000,00 EUR, dokazov, da bi jih podedoval ni, napačno pa je navajal tudi svojo starost v času sklenitve obravnavanih pogodb. Za presojo je ključna posojilna pogodba z dne 12. 3. 2011, sodišče pa jo je napačno ovrednotilo.

16. Z navedenim pritožba ponavlja zagovor obdolženke, ki ga je kot neprepričljivega in nesprejemljivega ocenilo že sodišče prve stopnje in mu utemeljeno ni sledilo. V celoti ga je namreč ovrgla izpovedba oškodovanca, za katero je ugotovilo, da je prepričljiva in da je skladna z izpovedbama prič A.G. in I.V., za kateri ni našlo razloga, da bi krivo pričali. O vsem tem je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in obširne razloge, ki jim ni ničesar za dodati. Glede pogodbe z dne 12. 3. 2011, po kateri je obdolženi posodil družbi T. d.o.o. znesek 10.000,00 EUR in jo je na strani posojilojemalca podpisala obdolženka s parafo, odtisnjen pa je bil tudi pečat družbe, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila sklenjena skoraj eno leto pred podpisom posojilne pogodbe z dne 1. 8. 2012, da je rok vračila po njej potekel že dne 12. 9. 2011 in da je znesek iz te pogodbe bistveno nižji od zneska v pogodbi dne 1. 8. 2012, ki glasi na 25.000,00 EUR, zaradi česar ni prepričljiv zagovor obdolženke, da gre pri pogodbi z dne 1. 8. 2012 le za podaljšanje oziroma spremembo že sklenjene posojilne pogodbe, pri čemer ji obdolženi ni izročil nobenega denarja. Da je obdolženi razpolagal z denarjem je prepričljivo pojasnil A.G., ki je povedal, da je videl, da je obdolženi hranil bankovce po 500,00 EUR na skritem mestu, in da mu jih je obdolženi tudi pokazal, obdolženi pa je tudi sam prepričljivo pojasnil od kod mu tak znesek ter da ni bil predmet dedovanja oziroma obravnave v dednem postopku, vsled česar se je obramba neutemeljeno sklicevala na podatke tega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe prepričljivo pojasnilo na osnovi česar ugotavlja, da je oškodovanec obdolženki dne 1. 8. 2012 izročil 25.000,00 EUR, kakor tudi s čim in kako ga je slednja zapeljala v zmoto in ga preslepila, da je to storil, pri tem pa ravnala z goljufivim namenom. Kasneje je namreč zavračala vsako njegovo prošnjo za vračilo denarja in mu nikoli ni jasno povedala, zakaj mu denarja ne bo vrnila. Obdolženka je vedela, da je oškodovanec mlad in neizkušen in da ji zaupa, ker je s svojimi izkušnjami že pomagala njegovemu očetu, kakor tudi prezadolženim kmetom pri urejevanju njihovih finančnih problemov, vedela pa je tudi, da obdolženi nima nikogar, ki bi mu lahko svetoval, se nanj obrnil in mu pomagal. Prepričevala ga je, da bo denar pri njej na varnem in dajala vtis uspešne ter zaupanja vredne osebe. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je ravnala v krivdni obliki direktnega naklepa in slednje je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točki 11 napadene sodbe.

17. Pritožba prihaja v nasprotje sama s seboj, ko po eni strani zatrjuje, da oškodovanec ni imel denarja, da bi ga posodil obdolženki, po drugi strani pa navaja, da bi naj že 12. 3. 2011 obdolženka in oškodovanec sklenila posojilno pogodbo, po kateri bi slednji posodil znesek 10.000,00 EUR. Prvo namreč negira drugo in zato sodišče prve stopnje takemu zagovoru obdolženke utemeljeno ni verjelo, sicer pa je pravilno zaključilo, da pri pogodbi z dne 1. 8. 2012 ne gre za prenovo pogodbe iz leta 2011, saj gre za bistveno drugačna zneska, oškodovanec pa je prepričljivo pojasnil kjer je hranil denar, v kakšnih bankovcih in kdaj ga je izročil obdolženki, kar je potrdila priča Gutmacher.

18. Iz navedenih razlogov ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

19. Pritožba uvodoma navaja, da je podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pri tem pa tega pritožbenega razloga ne obrazloži in v zvezi z njim ne poda nobenega končnega predloga. Preizkus napadene sodbe v tem delu, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo glede na neobrazloženo pritožbo po 386. členu ZKP pa je pokazal, da ni nobenih razlogov za spremembo obdolženki izrečene kazenske sankcije. Izrečena pogojna obsodba ustreza teži storjenega kaznivega dejanja, stopnji obdolženkine krivde in tudi vsem preostalim za izbiro in odmero kazenske sankcije upoštevnim okoliščinam, sodišče prve stopnje pa jo je v obrazložitvi napadene sodbe tehtno obrazložilo (točka 12). Zato pritožbeno sodišče ne najde nobenega razloga za njeno spremembo obdolženki v korist. 20. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče po uradnem preizkusu napadene sodbe ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti (383. člena ZKP) je o pritožbi zagovornika obdolžene odločilo, kot je razvidni iz izreka te sodbe.

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, ter je posledica neuspele pritožbe, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife ter z upoštevanjem obdolženkinih premoženjskih razmer.